Huda polica (Canalone Huda Paliza) ima sloves najdaljšega snežnega ozebnika Julijskih Alp (800- m)(Tine Mihelič, Julijske Alpe). Po tem ozebniku poteka tudi alpinistični smuk (III, prehodi S4).

Gorniška vaba je dobila ugriz in tako sva se v mrzlem jutru znašla v zatrepu Zajzere (uro in pol vožnje iz Kranja). Pot 616 se dolgo časa vije skoraj ravninsko in v slabi uri sva se vzpela za komaj 250 m. Tu se pot začne dvigati, hkrati pa pot preseka tudi široko in ledeno slapišče. Nekaj časa je po 'čistokrvnem' ledu z derezami in cepinom še šlo, ko pa se je pred nama pojavil 'nagnjen' slap je bilo umetnosti (beri korajže) konec. Nisva ledno usmerjena (in opremljena), malo nazaj, nato čez najbolj položen in ozek del slapu in po rušju navzgor. Led nama višje ni več križal poti, zato pa se nama je nekaj višje nenadoma odprl vratolomen pogled na celo serijo visokih in mogočnih lednih slapov.

Ozebnika se s poti ne vidi, a s pomočjo zemljevida sva hitro določila odcep od markacij. Dostop do izteka 'snežnega kuloarja' je od tu netežaven. Ozebnik je bil dobro zasnežen, le nekaj skokov je kopnih. Že kmalu po vstopu sva naletela na prvi primer, Marijano sem porinil čez skok, sebe pač nisem mogel. Ko sem oddal nahrbtnik, sem se šele s pomočjo 'dry toolinga' povlekel čez. Višje je bilo do vršnega dela vse lepo zasneženo. Še preveč, ko sva se brezskrbno (a zato naporno) vzpenjala po trdi kloži (ki se je približno polovico časa predirala), je na lepem močno usekalo. En dva tri sva bila ob robu ozebnika in od njega se nisva več ločila, čeprav je bilo napredovanje tu bolj utrudljivo (zaradi strmine bi bil kložast plaz...).

Tik pod izhodom ozebnika na greben (Škrbina nad Hudimi policami, 2330 m) so zapored trije kopni skoki. Prvi je siten (bolj malo za držat), drugi malo manj (položen), zadnji pa zoprn do obisti. Vse kar primeš, tudi obdržiš. Uspešno sva sesula, kar se je na hitro sesuti dalo, in zmatrana obsijala sonce na drugi strani pregrade (ali je bilo morda obratno, sem bil tako utrujen, da nisem točno zaznal).

Do vrha Špika Hude police naju je ločilo še 10 min počasne in lahke grebenske hoje. Razgled z vrha je Viševa in Montaževa skupina od blizu ter Kaninska od daleč. Proti Montažu se v greben zarezuje 'najimenitnejša grebenska škrbina Julijskih Alp' (Julius Kugy).

V sestopu sva podrla še malo opornega zidu ozebnika, čez spodnji skok sva kar skočila, lednemu slapu na markacijah sva se v celoti ognila (po krajšem orientacijskem problemu) po strmem rušju in pri avtu prehitela bližajočo se temo.