Zanima naju smučarska smer s Špikove škrbine po Špikovem grabnu. Po opisu sodeč ima spodaj graben večji skok, a sama ocena smuka ni pretirano zahtevna (IV-, odseki S4). In sva šla malo pogledat, saj za smučat tako ni dovolj snega.

Zgazila sva do zatrepa krnice Pod Srcem in se usmerila v Špikov graben. Od lanske zime je ostalo veliko snega, tako da je robna zev ogroooomna (!), prostora za hojo malo in dno grabna/stena daleč spodaj izgleda hudo neprijazno. Kmalu po izteku grabna je večji prelom, do sem sva še prilezla, naprej nisva niti poskusila, saj stvar izgleda precej zoprna. Nad prelomom graben zavije, tako da skoka niti nisva točno videla. Vsekakor mora biti precej snega, da je robna zev prekrita in skok zalit.

V rezervi sva imela še iskanje prehodov prek Kotlov in pristop na Vrh Za stenami/Na pečeh. Vrh je iz krnice Pod Srcem zelo markanten (vrh navpične stene, levo od Špikovega grabna). Do Spodnjega kotla problemov ni (malo po strmem in redkem rušju, tudi dve 'neuradni' markaciji (roza kolobarček)). Potem čaka strma zapora po vsej širini kotla.

Opis poti prek Kotlov je pri Miheliču (Julijske Alpe, PZS) hudo enostaven ('po dolu navzgor čez več strmih pregrad'), tako da drugje nisva študirala :(. Odločila sva se za prehod povsem levo (na greben). Prečila sva na drugo stran Spodnjega kotla in tu spet srečala 'neuradno' markacijo, torej sva prehod zadela :). Po zeloooo strmem rušju sva izplezala na greben in potem po grebenu (gosto rušje, sitno) na manjši vrh (1917 m) - vse skupaj je bil prvenstveni vzpon, saj tu pač ni še nihče hodil. Rušje je bilo nepoškodovano - sedaj je po smeri vzpona in prečenja grebena malce načeto. Kam neki je spodaj usmerjala markacija?

Po grebenu sva se spustila v Srednje kotle in šibala proti vrhu Na pečeh (dneva je pričelo zmanjkovati). Nekajkrat je močno počilo (opozorilo), potem se je utrgal manjši kložast plaz (in pozneje še dva). Pobočje je seveda položno, tako da ni bilo sile. Prvi izrazit vršič je bil napačen, vzpela sva se navzgor na drugi vršič (zgoraj je treba malo poplezati), ki je bil tudi napačen. Zato pa je pogled v Špikov graben vratolomen. Prelepo!

Ob pol štirih sva se odločila, da bo treba dol (vrh Na pečeh bo počakal do drugič). Prečenje pod stenami Ponce in Oltarja se nama je zdelo tvegano (kložasti plazovi), zato sva jo ubrala nazaj po isti poti. Navzdol gre čez rušje precej lažje.