Časa nimava preveč (štiri ure in pol), zato sva danes za spremembo zgodnja. Nekaj novega in kratkega: greva v Krmo in na Pršivec. Napovedano je oblačno, nebo pa je jasno in zato toliko bolj mrzlo. Snega je več, kot sva pričakovala, a za smučat le premalo.

Do Malega polja je pot shojena, potem sva zagazila po Travni dolini, mimo Lovske koče. Na zemljevidu je tu vrisana smučarska smer, zato iščeva 'pot' v teh okvirih. Dolina sto višinskih metrov nad lovsko koče zavije v levo, midva greva direktno v smeri proti Malemu Pršivcu. V daljavi je Veliki Pršivec in do njega še kilometer gor-dol. V kopnem morda ni problema, a sneg prekrije vse luknje, kjer se ti udere čez rito, ob tem, če imaš srečo (ki je tu kar pogost pojav), s kolenom treščiš ob skalo, saj so luknje 'anatomsko' oblikovane. Povsod isto, na grebenčkih, dolinicah, pobočju; čez rušje pa ne gre.

'Nekje ti pušča kri.' Na hlačah (koleno) je večji rdeč madež, ki mi ga je zadala snežna past. Snežnih morskih psov še ni na vidiku. Tudi z vrha se jih ne vidi, a je zato izjemen/vrtoglav pogled v Krmo. Nebo je še vedno jasno, tudi nama postane jasno, da imava za sestop le malo več kot uro in pol časa (samo za km gor-dol sva rabila slabo uro). Bova poskusila drugje: po Kravji dolini.

Hoja gre tu nekoliko lažje, ampak še zmeraj dovolj 'zajebano', da se pospešeno učim Šraufovega besednjaka. Po koncu Kravje doline poskusiva po markirani do pastirske koče, a jo kmalu izgubiva in udariva direktno navzdol proti Malemu polju. Od tu navzdol je ena sama tekaška poezija. Snega je ravno prav in je ravno prav shojen. Tudi ura pri avtu je bila ravno prav. Točno pet minut pred rokom sva bila na Jesenicah...