| ||
|
10.6.2018: Johannisberg, 3453 m (zaključna!) Pozno zvečer je bilo nad Johannisberg oblačno, a napovedana je bila jasna noč. Ponoči ob treh je bilo nad Johannisberg začuda še vedno oblačno in očitno je malo predtem tudi deževalo, ob štirih se je še Grossglockner zabutal, tako da sva obupala in zadremala nazaj, dokler naju šele četrt čez šest ni predramila jasnina ... Predori in Gamsgrubenweg so povsem očiščeni, takoj nad "piknikplacem" sva šla na smuči, s spodnjega ledenika (Bockkarkees) nisva pociljala direktno proti Oberwalderhuette, temveč sva sledila smučini v desnem loku in se na zgornji ledenik (Pasterzenboden) spustila v dooolgi in položni "poševnici" do Rifflwinkel. SV stena Johannisberg se v vodničku oglašuje in baha s 45-50° na 200 vm, a resnica je žal takšna, da je naklon pobočja vsega 40°, z izjemo krajšega in ožjega odseka v direktni varianti tik pod vrhom (45°), ki se mu sicer da elegantno ogniti po širokem snežišču tik levo od vpadnice. Ker je bila celotna flanka prekinjena s kar nekaj napokami praktično preko cele širine, vršni del snežne odeje pa je bil dodobra namočen, sva se po pameti navezala. Mostički so vsi zdržali, tudi gniloba je bila še v rangu sprejemljive varnosti, tako da sva odsmučala nazaj po pristopni liniji. Pri tem sva sprožila na tone gnilca in spotoma zafilala nekaj razpok. Sledila je dooolga prečnica do bajte (nekaj 10 m tudi navzgor), rob sva dosegla tik nad bajto, odkoder je presentjlivo strm in lušten spust do spodnjega lednika, ki pa je bil za smučarske užitke zaradi "deževnih žlebov" po celotni širini povsem neprimeren; kot da ne bi znala smučati. Z enim peš prestopom nad bajto in še enim pri Wasserfallwinkel sva prismučala do piknikplaca, odkoder je še pol ure hitrega marša do Garaž.
2.-3.6.2018: Hochfeiler (Gran Pilastro, 3510 m, severna stena) Glede na napovedano vremensko okno ("samo" oblačno) sva v soboto spotoma skočila na FKK, kjer sva začuda večinoma imela modrino nad sabo. Vzpon po bližnjici od galerij, odsmučala sva čez severno steno in se do izhodišča vrnila skozi tunele Gamsgrubenweg. V smučarski smeri čez severno steno so bile prav zanič razmere (sitna skorja) z izjemo krajšega odseka, ki je bolj obrnjen proti soncu in je bil ravno prav nagnojen. Nasploh sneg hitro pobira, nad in pod sedlom FKK je že potreben peš prestop, prismučala sva do klopc na koncu Gamsgrubenweg (2550 m).
Hochfeiler-ja sva se lotila z zahoda, iz doline Pfitsch (druga varianta je iz Avstrije, s severa). Popoldan in zvečer je deževalo, tako da sva namesto vzpona do bivaka z avtom zgoljufala do zgornjega "parkirišča" na 2054 m. Ponoči se je povsem zjasnilo, ob 3:30 štart, po dveh urah sva bila na Griesscharte, potem se pa kar zavleče do vznožja stene. Najprej spust na Rotkees, ki je bil zjutraj tako leden, da sva imela navkljub položnemu terenu probleme brez srenačev. Zatem sledi še smotano prečenje do Schlegeiskees, ki je bilo že namočeno. Severna stena je visoka 300 m, naklon narašča od 45° spodaj do 50° zgoraj. Prestop čez krajno poč in spodnja tretjina je bila že zjutraj namočena in razbrazdana z drčami (za smučanje povsem zanič), zatem se lahko preči levo od "glavne" drče in do vrha je nato bolj ali manj poglihano. V srednji tretjini je smučanje motila skorja (levo od glavne drče, desno je bilo namočeno in razbrazdano), vršna tretjina pa je bila smučarsko odlična - super grifig sneg. Za boljše razmere bi morala priti vsaj kakšen teden prej. Povratek do izhodišča se nato res razvleče, saj vmes čaka peš prečnica iz zgornjega na spodnji ledenik, 100 m vzpon na škrbino in zatem še trije peš prestopi (zadnji je kar dolg), prismuča se do 2250 m in za zaključek sledi še razvlečen sestop do ceste. Sam sem bil pri avtu povsem koma, Manjca pa še vsa poskočna ;)
26.-27.5.2018: FKK in Brennkogel Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m Še enkrat na GG Hochalpenstrasse, kjer do snega ni daleč. V soboto sva spet štartala pri galeriji in čez JV steno prilezla na vrh FKK. Odsmučala sva čez Nordwand, kjer je kvaliteta smučanja odvisna od teže. Manjca je imela krasne razmere (grifig skorja, niti trda niti mehka), meni se je pri zavojih (pre)večrat predrlo, za nama jih je z vrha odsmučalo še pol ducata. Ker nama povratek čez predore Gamsgrubenwega ni dišal, sva zgazila skorjo do vrha in po vzhodnem grebenu preko škrbine pod Sinnwelleckom odsmučala nazaj do galerij. Z dvema peš odsekoma se je še prismučalo do avta. Sneg je sicer bolje predelan kot prejšnji teden, a za strmo smuko to še ni to.
Brennkogel, 3018 m Izhodišče na severni strani Hochtora, pri Fuscher Torl, 2400+ m. Prečnica do Brennkogelkees je že precej kopna, tako da sva s škrbine odvijugala dobrih 100 m v krnico. Tudi nazaj sva šla po isti varianti. Z ledenika sva pociljala direktno na vrh, za smučanje pa sva izbrala bolj široke flanke. V vršni tretjini "stene" je bila razmera obupna (predirajoča skorja, večinoma mokra in plazeča), zatem pa prav solidna smuka vse do "konca". Za zaključek naju je čakalo še 100+ m vzpona do avta. Luštna turca.
19.5.2018: Fuscher Kar Kopf, pentlja nad Freiwandkees Med tednom je v torek glede na postajo na Sonnblick-u padlo 40 cm snega. V soboto zjutraj je sneg lepo pomrznil in je bil tudi primerno predelan, z izjemo strmine, kjer pa je razmera zelo mešana. Strmo JV pobočje FKK je bilo mejno že za vzpon, pri smučanju bi morda tudi splazilo, ker vršna plast/skorja (25-30 cm) ni bila dobro sprijeta s starim/mokrim snegom in se je tudi nemarno prediralo vse skupaj. Na grebenu in na severni strani je bil nov sneg sicer dobro sprijet s podlago, a se je vršni del skorje ob obremenitvi neenakomerno prediral. Z vrha sva poskusila s smučanjem na severno stran, kjer je noro lepo zalito. Žal je bilo prediranje in luščenje skorje pri smučanju zelo moteče, tako da sva odvila desno in odsmučala po prečnici pod vzhodnim grebenom ter nadaljevala proti škrbini pod Sinnwelleck-om, kjer sva ujela "domačina". Preko opasti smo s škrbine po kar strmem in trdem žlebu odsmučali na ledenik Freiwandkees. S kratkim prestopom pri galeriji se je še vedno prismučalo do avta. V splošnem precej solidna smuka. V meglenem nedeljskem jutru sva ob pršenju samo zamahnila z roko in se odpeljala domov ...
12.-13.5.2018: FKK in Racherin Fuscher Kar Kopf, 3331 m Pregrešno draga cesta se zvečer prodaja s popustom, za nočno tarifo bo moral pa Mišu & Barbari kdo drug poročati. Tuneli še niso odprti, zato sva se FKK lotila tako kot lani preko smučarsko privlačnega JV vršnega pobočja. Strnjena snežna odeja se začne takoj na izhodiču (galerija), do kamor se tudi prismuča brez snemanja smuči. Po jasni noči je vse kazalo, da je povsod lepo pomrznilo, dokler nisva prišla do vršne strmine, ki jo je sonce ravno dobro obliznilo. Sneg je očitno slabo predelan in skorja se neenakomerno predira, mestoma se prav nemarno pogrezneš. Na vrhu sva bila ob 8h in takoj odsmučala nazaj po pristopni smeri, čeprav sva imela plan, da se najprej spustiva po severni flanki, ki je delovala super grifig ter izjemno lepo in na gladko zalita. Smučarija je bila še slabša od pričakovanj, tudi pri smučanju se je od sonca zmehčana skorja neenakomerno predirala, tako da na zračni strmini ni bilo nič od sproščene smuke. Na ledeniku so bile zatem idealne razmere, tudi nižje je šlo solidno navkljub "deževnim valovom".
Racherin, 3092 m Ponoči se je oblačnost menjavala z jasnino in zjutraj je sneg ob cesti pomrznil samo za hec, a je začuda že kmalu nad cesto bilo večinoma vse močno pomrznjeno. Izhodišče malo nad Glocknerhaus, razen enega kratkega peš prestopa malo nad cesto je bila snežna odeja smučarsko zvezna vse do vrha "Maščevalke". Na večji izravnavi nekje na 2550 m sva od smučin odvila desno proti izrazitemu in širokemu prehodu na vršno pobočje Racherin. Grapa je visoka dobrih 200 m, strmina pa slabih 40°. Od škrbine do vrha je še dobrih 100 m položnega terena, a edina neprekinjena zasnežena linija je zadnji del pod vrhom vodila prav po ozkem robu nad SZ steno. Zgoraj so bile ob 10h odlične razmere za smuko, v grapi je bila pomrznjena snežna podlaga žal precej razbrazdana, nižje pa spet luštna smuka vse do avta.
2.5.2018: Velika Mojstrovka Opoldne se je začelo delati vreme, celo kar nekaj sonca sva ujela. Razmera solidna; gnilec, ki je malce štopal, ni pa bilo zagnojeno. Čez Plaz na Grebenec in direktno na Veliko Mojstrovko. Z vrha sva odsmučala po pristopni smeri, proti Mali Mojstrovki, kjer je še krasno zalito in z dodatkom dveh opasti. Čez zgornjo opast bolj po pameti, čez spodnjo se pa da "skočiti". Glede na Mišev zapis sva nadaljevala proti Drevesnici in na smučeh pritelovadila prav do pastirske potke. V srednjem/spodnjem delu je en prehod čez rušje že kopen, a se da zapeljati preko vej, še nekaj prehodov pa tudi precej "visi".
1.5.2018: Kanjavec iz Zadnjice Kanjavec iz Zadnjice je top tura zadnjih dni, pa sva se jo tudi midva lotila. Ker nisva privrženca "alpi smučanja" (#fuckski, #aerotikjefuč), rada pa imava strme smučine, sva se vršne glave Kanjavca lotila po zelo lepo zaliti smučarski smeri Zahodna stena Poprovca. Danes je bilo bolj hladno in oblačno, zato nisva bila prav zgodnja na izhodišču in še vseeno sva bila prezgodaj na vrhu. Ob enih sva odsmučala z vrha, zgoraj v smeri je bilo še trdo, a zelo grifig, nižje na zelo izpostavljeni rampi pa sva vse bolj imela občutek, da je začelo popuščati, tako da je bila zračna smuka prav luštna. Smer ima glede na spisek "smešno" nizko oceno (IV-; bolj ustrezna bi bila IV+), po novih ocenah bi bilo Z-, 40-45°, izpostavljeno, 350 m. S Prehodavcev sva imela po širokih in lepo poglihanih snežiščih malenkost preveč odjenjano, na prehodu do sedla Čez Dol je potrebno 20 višincev že peš, naprej do Zadnjice sta tudi obvezna dva kratka peš prestopa, od zadnjega zavoja do avta je bilo točno 17 minut peš sestopa. Bila sva navdušena nad dvignjeno cestno zapornico in nad traso slaloma vse od sedla Čez Dol do Zadnjice - super proga ;)
30.4.2018: SZ žleb Gamsovk (Košuta) Po vohunjenju na spletu (Jakob, hvala za poročilo) sva skočila na severno stran Košute, vzhodno od Košutnikovega turna. Z avtom se zapeljeva v Sele Borovnica in po godzni cesti do zapore na višini 1035 m. Po smrekovemu gozdu naravnost navzgor na stransko cesto (50 vm) in po njej levo nekaj metrov do struge povsem zasnežene s snegom. Po strugi navzgor dobrih 50 vm, kjer se odpre prostrano snežišče z neprekinjeno snežno odejo vse do stene. Tik pod vstopom Vzhodnega žlebu Košutnikovega turna se na levo odpre žleb/rampa, ki vodi na škrbinico v grebenu Gamsovk. Žleb je bil v celoti zalit, le vršnih 10 m je bilo preozkih za smučanje; spodnji in srednji del je naklon žlebu večinoma 40°, izstop pa se postavi zelo pokonci, 50°. Pred leti je žleb smučal Iztok Tomazin, ga poimenoval Damoklejev meč in ocenil s IV+. Po novih ocenah: Z-, 50°/40°, 200 m, ozki prehodi. Smučarija v poglihanem in kompaktem/mehkem snegu prav luštna, tudi smer je za žleb smučarsko zelo užitna. Ker se je delalo vreme, sva žal skočila še v Vzhodni žleb Košutnikovega turna, ki pa je poln kamenja in še snega zmanjka kakšnih 20 m pod grebenom - smučarija zanič. Pod steno je sledila super smuka po kar strmem snežišču (35°), na koncu malo smučarskega rodea po strugi in točno 8 minut peš sestopa po cesti do avta.
29.4.2018: Mangrt, čez Plazje Mišotu hvala za ažurno poročanje - midva sva znak za prepoved videla, a ga je nekdo ravno prav zasukal v "smučarsko" smer; nazaj grede je znak žal že prav gledal. Nad Plazjem, kjer je sneg lepo predelan, sva nadaljevela po Zimski in po direktni varianti pristopila do križa na vrhu. Razmera na vršni glavi Mangrta povprečna, pomrznilo je samo za hec, predelano pa tudi še ni "bohvekaj". Odsmučala sva po Zimski smeri z italijansko varianto, proti sedlu je nato sledil najbolj uživaški smuški del, po Plazju pa solidna pomladna smuka. Spodaj sva se s Plazja takoj usmerila desno po strugi, a je bila to slabša izbira, prvi del je bolje peljati v okviru poti. Peš do avta je bilo danes "laganih" 10 minut in pol.
28.4.2018: Špik nad Nosom (zahodna rama, 2470 m) Cesta na Pecol je zaprta (delovni stroji), se pa da z bolj dvignjenim avtom obiti zastoj po markiranem kolovozu. Midva sva štartala na Neveji s kolesi, klanec s "težko prasico" na hrbtu presenetljivo strm, zaplate snega se na cesti začnejo pred zadnjim klancem, kolo sva pustila na zadnji serpentini pod kočo Brazza. Takoj na smuči in v krnico pod južno steno Špika nad Nosom, kjer je kar precej plazovin, a so večinoma že "predelane" in ne motijo preveč. Smučarska smer do rame je še na široko zalita in lepo poglihana. Spust sva začela šele opoldne, a je sneg lepo predelan, tako da je bila ura povsem primerna. Na smučeh en kratek peš prestop tik nad bajto, s kolesi par peš prestopov čez snežne zaplate. S kolesom se pripelje do avta ;)
27.4.2018: Prestreljenik Italijani so imeli napovedano lepo vreme, a je vreme tokrat za spremembo bolj ubogalo naše vremenarje. Tako sva računala na popoldansko izboljšanje in še malo prespala v avtu; preveč, saj se je na Prestreljeniku prehitro zjasnilo. Z vrha sva odsmučala ob 13h, gnilo, a bolj smotana je bila samo prečka v spodnjem delu. Po smučišču je šlo solidno, pod Gilbertijem pa prav dobro. Ze enim prestopom se prismuča točno minuto šestiintrideset sekund do parkplaca. Italijansko smučišče ne dela več, naši pa se še trudijo, posebno z govejo muziko.
22.4.2018: Teufelskamp Na Kredarici ponoči še topleje kot v soboto in z višjo vlago, zato sva se odpeljala na Kals, kjer je bilo krasno pomrznjeno. Glede na sobotno reklamo naju je premamila smuka prav do izhodišča, česar na Kalsu še nisva ujela. Na smučeh takoj s parkirišča, zadnjih 50 višincev pa na derezah na grebnsko glavo nad Teufelskamp, 3560 m. Razmere za smuko pa sicer povprečne, na ledeniku Teischnitzkees sva imela sicer veselec, a je motila "zavesa" (številni prečni valovi), spodaj pa bi lahko malo manj spustilo.
21.4.2018: Pihavec Zjutraj ob 4:00 v Vratih +7,5 °C, pod Luknjo je pihal topel veter, v Steni je večkrat močno zaropotalo, pomrznilo ni nič. Šele nad 1900 m je malo "za hec" pomrznilo, a je skorjico sonce s prvimi pogledi prežarčilo, spodaj pa mokra prhkoba. Ob 8:00 smo odsmučali z vrha Pihavca v Konto pod Gamsovcem, smučarija precej podpovprečna, mestoma zelo sitno, saj se je sneg nepredvidljivo udiral. Naprej proti Luknji je bilo še kar užitno, pod Luknjo pa je že štopalo, vsaj plazovine ne motijo pretirano. Od avta do snega je pol ure, nazaj grede prav tako pol ure peš. Višje je snega kar precej.
9.4.2018: Špik nad Plazom Danes vreme ni najbolje sodelovalo, pomrznilo je bolj tako-tako, odjenjalo pa v zgornjem delu smeri zaradi oblakov in vetra ni prav nič - pri hoji se je skorja vseskozi predirala, pri smučanju pa so naju z Jakom zgoraj motile pomrznjene nedeljske smučarske sledi. Vseeno je bilo fajn. Prismuča se do zadnje serpentine, nižje pa se menjavajo kopni in snežni odseki. Vse fotke so od uradnega fotografa.
8.4.2018: Zanka čez Vrh Laške planje Z avtom se pripelje do parkirišča pod planino Kot. Takoj levo po stranskem kolovozu do struge, kjer se dolgo v pomlad obdrži sneg. Na smuči in proti širokemu žlebu, ki pada s sedla Med Baban. Na derezah do škrbine, naprej na kaninski strani spet na smučeh do vršne zgradbe Vrha Laška planje in peš zaključek po Južnem žlebu naravnost na vrh. Ker je bilo na zahodni strani še pomrznjeno, sem najprej odsmučal ob južnem grebenu na kaninsko stran (bolj ali manj gnojno) in se po najinih sledeh vzpel nazaj na vrh. Zatem sva nekaj čez poldne odsmučala proti Laški planji. Zgoraj še trdo, a čudivito grifig in poglihano, na Laški planji pa je ravno odjenjalo. V nedeljo je bilo nasploh kar nekaj turnega obiska na čudovitem smučarskem hrbtu Laške planje, očitno jih je tako kot naju zvabila reklama na Scivolare. A le trije so se potrudili tudi do vrha, s smučanjem so sicer vsi začeli na zgornjem robu široke Laške planje ali pa še nižje, nekje 250 m pod Vrhom Laške planje. Žal zaključek ni bil v celoti vozen. Na 1750 m se z Laške planje v levo odpre ozek žleb, kjer nama je do police pod pečinami zaradi ožine zmanjkalo par metrov in sva morala smuči sneti. Nižje je šlo spet na smučeh, vmes malo po travah, malo lomastenja po hosti in vse do planine Brda. Po potki za kratko peš, potem spet na smučeh in še dobrih 50 vm kopnega kolovoza do avta.
7.4.2018: ŠP & ŠP Špik nad Plazom ali Špik Hude police? Doma sva si zamislila Špik Hude police z JZ strani, potem pa je bil sneg danes močno pomrznjen in "stena" še globoko v senci, tako da sva pociljala na izjemno lepo narejen Špik nad Plazom, tako široko zalitega še nisva smučala. Tudi spodaj je možno odsmučati do konca hrbta, izbira linije pa poljubna - to je možno zelo malokrat. S smučanjem sva začela ob 10:30, idealne razmere, "smučišče" poglihano, smer je ena najlepših strmih linij, kar sva jih smučala - pa jih nisva malo. Priporočava za nedeljo, zahtevnost je Z, strmina zgoraj doseže 50°, nižje pa je občutno manj strmo, smeri pa kar ni konca. Po starih ocenah je za slabo petico. Za nama so prišli še trije Avstrijci, ki so odsmučali kakšno uro kasneje. (J)Z stena/pobočje Špika Hude police je bilo še trdo, tako da sva skočila tudi na najin osnovni cilj. Presenetljivo strmo in zračno, povprečje na 250 vm je praktično 50° (ocena I), na vršni strehi pa je slabih 40°. Obstaja tudi lažja in za polovico krajša varianta preko stene ("avstrijska" varianta, Z), ki spusti najtežji del. Ob 13:30 sva odsmučala z vrha, čez steno sva v zelo dobrih razmerah nadaljevala vsak po svoji smeri, sam sem se uspel zatakniti na enem prehodu, kjer sem si moral pomagati s cepinom (led, premalo snega, "alpi smučanje", #fuckski ... ;) Cesta je še presenetljivo lepo zalita. Samo spodnji del (pod prvo serpentino) je bolj ubog, midva sva enkrat snela smuči, parkrat pa s smučmi za kratko kar po kopnem.
6.4.2018: Gulce Z avtom do klanca nad Peričnikom ("the" klanec menda sliši na ime Šetinova rida), na cesti sneg in kopni odstavki, po kopnem Črlovcu do 1050 m, kjer se začne strnjena plazovina. Plazovina trda, sneg poleg pa moker v globino s tanko skorjico, ki ne drži ne pešca ne smučarja. Višje ni bilo prav nič bolje, zato sva z Jakom v Gulcah (Ulicah) na 1700 m obrnila, še preden bi naju obrnil kakšen plaz. Smučarija slaba, spodaj pa nekaj zabave na in ob plazovini. Začuda sva prismučala do "konca".
3.4.2018: Popoldanska Begunjščica Sneg je bil na površini vseskozi prav prijetno gnil, povsem zgoraj pa začuda trd (veter), celo leden, a zelo grifig. Centralna grapa je tako lepo zalita, da sva lahko odsmučala kar direktno varianto s škrbine: čez opast in naravnost navzdol. Smučarija solidna, spodaj na smučišču snega zmanjka na zadnji prelomnici.
2.4.2018: Baba, Ljubeljska, SV greben Z ljubeljske ceste na Hajnževo sedlo, spust na severno stran, obkoljevanje pod Babo in po severovzhodnem grebenu na vrh Babe. Na snežišču pod steno strmina do 40°, vstopni odsek proti grebenu 50°, prestop blizu 55°, potem pa kmalu spet bolj "položno" 40° in po zračnem grebenu 45° do vrha. Smučarska ocena je Z, višina smeri skupaj s podstavkom 250 m. Luštna linija, ki jo je Jaka zacahnal s Pece. Smučarija je bila povsod super, še najboljša pa pod smerjo in vse do vpadnice Hajnževega sedla. V smeri večinoma trdo in grifig, drugod pa "skoraj" veselec. Edino spodnji del (po razbiti cesti ali levo po plazovini) je bil začuda še trd in čisto zanič, spodaj smo šli 50+ vm peš do avta.
28.3.2018: Begunjščica Popoldanska Begunjščica po Osrednji grapi, ki je krasno zalita. Razmere mešane, nekaj novega snega, povprečna/solidna smuka. Snega spodaj nad Ljubeljem še dovolj, a prihaja dež.
25.3.2018: Mlinarica Tako zgodaj verjetno še nismo bili v Mlinarici, snega je temu primerno veliko in najbolje storimo, če se spustimo v strugo, ko neoznačena pot prvič pride v bližino Mlinarice (nekje slabih 100 m nad izhodiščem). Do sem se tudi prismuča, nižje pa nima smisla, saj je potem sitno ujeti potko do izhodišča. Turnosmučarski sprehod smo zaključili pri markantnem stolpu v Škrbini med Prisojnikom in Razorjem, ki se piše z veliko začetnico. Sneg je v spodnjem delu povsem predelan in je ostal pomrznjen tudi popoldne. Zgoraj pa se skorja še predira in smo izbirali linijo po pobočjih, ki jih je sonce najprej potipalo.
24.3.2018: Koštrunove špice, južna grapa Čez južno steno Koštrunovih špic se lahko smuča po grapi levo ali desno od vpadnice. Začetek spusta je običajno s predvrha (2481 m), ki je 20 m nižji od glavnega vrha. Na desni strani je razvejan sistem žlebov, ki privede do izrazite rampe ob Beljaškem stolpu. Na levi pa celotno višino prečno preseka široka grapa, kamor smo Jaka, Meta, Boštjan in MM zarinili izpod izravnave pod Škrbino Prednje Špranje. Naklon grape je precej enakomeren (povprečje 44-45°), z enim bolj strmim odsekom v spodnjem delu (50°) in eno bolj izrazito ožino v zgornji polovici, višina grape/smeri je 450 m, smučarska ocena Z. Razmere v soboto niso bile "bogvekaj", saj sneg večinoma še ni bil dovolj predelan. Ob smučanju smo s projektili uspeli narediti tudi "lep" plazni jarek, tako da smer trenutno ni ravno najbolj priporočljiva, sicer pa je prav luštna smučarska grapa. Nižje je šlo s pravo izbiro (po skoraj veselcu) luštno do Viške planine, po namočeni in razriti cesti pa rodeo v dolino; v spodnjem delu bo vedno več kopnin.
22.3.2018: Še enkrat na grebenu Kramarce v Velikem vrhu Kar luštna večerna smuka z grebena Velikega vrha, ki sliši na ime Zajmenove peči, včasih pa je slišal bolj na ima Kramarca. Z Boštjanom smo ukradli Jakovo idejo in prečesali teren desno od smeri Pomladni veter. Razmere pod smerjo slabe (skorja), na plaznem stožcu obupne (skorja nad plazovino), takoj na začetku smeri pa se je obrnilo. Vstopni položen del (40°, 100 m) zbita kloža, višje na strmini (45-50°, dva prehoda bolj strma, 200 m) pa nekaj "novega" snega na trdi in grifig podlagi. V zgornjem delu smo kar nekaj časa iskali optimalno smučarsko linijo, saj je teren zaradi robov in "zelenjave" precej nepregleden. Marijane "labirint" ni prepričal, z Boštjanom pa sva ga presmučala. Ker je sosednji smeri ime Pomladni veter, naj bo "Jakova" smer Pomladna sapica, saj gre za bolj "delikatno" linijo smučanja, tudi konkretno bolj zahtevna je. Z izjemo ene cestne luknje se prismuča do avta.
21.3.2018: Žrd Na spletu je aktualen torkov zapis: "Če kdo misli, da je Bovec bogu za hrbtom, naj se odpelje od Selle Nevee do Rezije." Hja, naj se iz Rezije odpelje še na planino Ravne pod Žrdom, kjer sva imela po krajšem reševanju v snegu nasedlega avtomobila izhodišče. S planine peš po robu in strmi gozdni grapi (do 45°) do vmesne izravnave in na smučeh do vršnih vesin Žrda. Prostrano vršno pobočje Žrda je visoko 300 m z naklonom 40°. Pobočje v vpadnici je bilo splazeno (klože), podlaga trda in grifig, sonce proti vetru in nizki temperaturi zgoraj ni imelo moči. Spodnji del spusta je bil zagnojen, prismučala sva skoraj do višine planine. Lepa in odmaknjena tura.
20.3.2018: Velika Tičarica (Zlodejev kot) Turnosmučarski sprehod v bolj odmaknjenem kotičku Julijcev. Vreme je bilo krasno, zasnežene stene mamljive, edino družba je bila bolj tako-tako (v Zlodejevem kotu človek pričakuje fejst kelnarce). Bo pa drugič bolje ;)
18.3.2018: Ojstrnik Novega snega bi moralo glede na postajo biti slabih 20 cm, a je veter na odprtem mešal štrene, v gozdu pa tudi ni bil enakomerno globok, tako da je bila smuka zaradi spreminjajočega se upora samo povprečna. Zgoraj pod grebenom je bilo celo povsem zanič in še manjše klože so se sprožale med smučanjem, megla na severni starni pa za rezat. Zelo dobri so bili vsi položnejši odseki.
16.3.2018: Pomladni veter na Kramarci v Velikem vrhu Proti večeru se je naredilo vreme in ga je bilo potrebno izkoristiti. S severne strani sva zarinila po zasneženih prehodih proti zahodnemu grebenu Velikega vrha v Košuti in ga dosegla na grebenski grbi (1807 m) tik desno od najbolj izrazitega stolpa celotnega grebena. Na koncu se je izkazalo, da sva povsem ponovila linijo Pomladni veter (V-, S6, 400 m). Greben je včasih slišal na ime Kramarca. Snega dovolj, prehodi lepo zaliti, na dostopu sneg totalno zagnojen s polno plazovin, v smeri pa z izjemo strmega prehoda precej solidna razmera, povsem zgoraj v senci še suh (skoraj) pršič. Edino na prehodu je bilo čudno in sva v globino poslala polno porcijo gnoja. Smer sva premerila, po novem bi bila ocena približno: Z, 50-55°/40-45°, 320 m. Ta boljše fotke so od Jaka.
14.3.2018: Kladivo, prečenje V četrtek je malo nepričakovano res krasno pomrznilo, razmere v severni steni Kladiva so bile dobre in varne. Žal nama z Jako med vzponom ni uspelo smučarsko zvezno povezati linije spusta, tako da bova neAlpi smučarja počakala na boljšo zalitost, ki bo omogočala neprekinjeno smučanje. Vremenski obrat nama je onemogočil zasilni izhod po eni od Tomazinovih smeri s predvrha Tegoške gore. V gosti megli sva uporabila skrajni zasilni izhod in previdno tipajoče odsmučala čez južno pobočje, kjer sva po spominu lovila linijo, ki se je v zgornjem delu izmaknila snežnim napokam. Razmere za smučanje so bile sicer na normalki Kladiva odlične, ravno prav odjenjano. Nekje na slabih 1700 m sva padla v bolj ali manj nemogoč gnoj, prismučala sva do Matizovca.
10.3.2018: Pecini žlihi, megleno tipanje Napovedanega sonca sva videla bolj malo, je pa bilo vsaj tipanje žlihov nad krnico Zgornje Križe v gosti megli dovolj enostavno opravilo. Trikrat sva zarila v megleno sivino in trikrat brez težav pritipala do opasti glavnega grebena med Križnikom in Bistriško špico. Dvakrat sva morala opast tudi razbiti, da sva dobila smučarski prehod. Smuka v vseh žlihih dobra, sneg je bil povsod še relativno suh. "Zanimiva" sta lahko tudi pristopa s smučišča v in iz krnice Zgornje Križe. Od zgornje postaje gondole sva se zapeljala v prečko naravnost v smeri krnice in se hitro znašla v precej strmi hosti. Nazaj sva pociljala na vrh smučišča, če lahko v megli sploh karkoli ciljaš. Pravzaprav je bilo v soboto orientacijsko daleč najtežje priti nazaj do smučišča, ki sva ga našla šele tik pred zaprtjem.
9.3.2018: Obir, vzhodno pobočje Vsak turni smučar ne želi biti tudi "alpi" smučar in sva se z Jako zapodila na široko flanko Ojstrca, ki se je nastavljala najinim četrtkovim pogledom s Pece. Na vrh sva pristopila s SZ skozi Jagovčevo rižo in izbrala slikovit izstop mimo Zvonika, ki povede točno na vrh. Smuka na vzhod je bila prav luštna; široka in strma flanka, kjer prosto izbiraš svoje prehode in linije. Ko se je položilo, sva potegnila še do izravnave 450 m pod vrhom Obirja in se počasi odvlekla nazaj na vrh. Drugi spust mimo Zvonika, po Jagovčevi riži in nižje v krnici nama je prav tako postregel z dobrimi razmerami, po cesti do izhodišča pa bolj ali manj muka po cukajočem gnoju.
8.3.2018: neŽlih na Peci (vesina v deželi žlihov) Ker se z Jako na Pecine žlihe prav nič ne spoznava, sva pociljala na nam ljubše vesine; eno tako smo v nedeljo staknili na Veški kopi. Izhodišče sva imela na severni strani pri hidroelektrarni v Rutah, potem pa več ali manj naravnost navzgor v Čajčmanovo jamo (Nemška krnica) in po smeri točno na vrh. Razmere v smeri odlične, sneg navkljub vzhodni orientaciji večinoma suh/prhek, smer pa lepo široka in "smučabilna". Če parafrazirava "strašne" Furlane: ni dobrih ali slabih smučarjev, so samo dobre ali slabe razmere! Tudi v krnici so bile bomba razmere, nižje v gozdu je bila skorja vse močnejša, povsem spodaj pa si lahko izbiral med gnojem ali skorjo.
4.3.2018: Bistriška špica z "vseh" strani Od ture so najbolj v spominu ostale duhamorne ceste, na drugem vzponu tudi z dodatkom presnetih cokl, zadnje ceste pa kar ni hotelo biti konec; ostalo je vse precej zbledelo, saj je avtorja teh vrstic fizično pobralo in se je komaj še privlekel do avta. Po normalki od Freiglaubekirche mimo Luže na Bistriško špico. Spust v "Nemško" krnico preko škrbine/grape pod Najbrževo pečjo (1790 m) in naprej do ceste na 1100- m. Smuka zgoraj "malo mešano", spodnja polovica pa "skoraj" pršič. Vzpooon mimo Veške planine na Feuersberger Spitze (1704 m) in spust po neenakomernem in globokem gnoju proti Turmu, v škrbini pod Turmom levo po gozdni grapi do ceste ob potoku Globasnica na 1050 m. Zaključek po še eni dolgovezni cesti čez sedlo Luža do izhodišča. Razen ene podtaknjene so vse fotke od uradnega fotografa ;)
3.3.2018: Ojstrnik Glede na merilno postajo na Ahomiški planini naj bi do jutra zapadlo slabih 10 cm snega. A tega snega žal nismo našli. Smuka na severni strani povprečna, nekoliko je motila skorja, vseeno smo ponovili vajo z vrha do ceste. Po/ob cesti do izhodišča je šlo pa prav luštno mehko.
25.2.2018: Kozjak Pristopna smučina je lepo potegnjena in na vrh vodi udoben sprehod. Nad planino je mraz izginil, vetra tudi ni bilo, pršič pa prve klase, tako da je bila smučarija v danih svetlobnih pogojih ena sama fantazija. Ker je bila smuka tako strašno fajn, sva spust z vrha ponovila trikrat in navkljub precejšnjemu številu smučarjev, sva brez težav našla nezvožene flanke.
24.2.2018: Murnovec, Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Ko sva iz Finkensteina prisopihala v Grajščico, sta se dve mladi in nadebudni smučarki (Darja in Maja) že dvakrat podpisali na širokem SV pobočju Murnovca. Izkoristila sva njuno delo in se dala štirikrat potegniti na vrh Murnovca. Nov sneg je sicer malček stisnjen od vetra, a je bila smuka res krasna. Škoda le, da vršno pobočje Murnovca ni malo višje; če izkoristiš pobočje dovolj SV, je smuke za točno 200 vm. Za konec sva odpujsala še na vrh Kresišča in lovila nezvožene zaplate snega v okviru normalke v Finkenstein. Po celotnem zgornjem delu do lovske koče se vedno da ujeti nezvoženo pobočje, nižje pa sva do "trapaste prečke" tokrat le staknila umik navadno že zvoženi normalki. Pod prečko in cesto sledi še prav prijeten zaključek čez senožeti do avta.
23.2.2018: Belo govno ;) Bolj belo že skoraj ne more biti, smreke se skrivajo pod snegom in tudi največje se spreminjajo v smrežake. Res krasna zima je letos ;)
22.2.2018: Ojstrnik, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Novega snega je bilo preko 20 cm, od nedelje pa preko 40 cm, prej verjetno še več. Sneg ni najbolje sprijet s podlago in še veter je pihal. Danes je vseskozi snežilo z dodatkom megle. V gozdu je razmera relativno varna, na posekah in tik pod grebenom pa to niti približno ne velja. Izbrala sva varianto, ki naju je skupaj z gozdom/drevesi pripeljela do višine 2000 m, zaključila sva pri zadnjih drevesih nekje 20 m pod grebenom. Smuka je bila prima in sva jo ponovila.
21.2.2018: Coglians, skoraj Poročilo, Turni klub Gora: Z avtom se pripelje do bajte Tolazzi, zatem po delno zamedeni pristopni smučini po normalki v smeri Cogliansa. Modrina neba, sonce, sneg, vse je štimalo, samo veter je v takem mrazu postajal vedno bolj nemogoč in nas je v sunkih tudi podiral na tla. Bili smo kot na modni pisti, vsako prelomnico višje smo bili za stopnjo bolj napravljeni in za stopnjo manj motivirani. Upor se je kuhal že prelomnico nižje, na višini Coston Stella, 200 m pod vrhom Cogliansa, pa bodrenje ni več zaleglo in večina je izglasovala obrat. Pri spustu smo izbirali levo in desno od dna krnice, nižje iskali napihanec in v skupnem je bilo smučanje zelo spodobno, precej boljše od vtisa pri vzponu.
20.2.2018: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Z verigami po zasneženi cesti do izhodišča; pred nama nikjer nikogar, čeprav sva bila že precej pozna. Prava zimska idila v na debelo zasneženi pokrajini z dodatkom svežega snega, s sneženjem ter z gosto meglo. V ležernem koraku sva rezala po oglaševani najbolj romantični dolini Karavank, kjer sva pozdravljala boginjo, zgoraj v neprebojni megli neuspešno tipala za zasneženo pristopno smučino prejšnjih dni in na vrhu presenečeno trčila v jajca z Dobrče? WTF! Smuka po pršiču zadnjih dni je bila navkljub megli zelo dobra. Starim sledem se je dalo izmakniti desno med ruševjem ter nižje med drevesi in še meglo sva tako ubila; po cesti je šlo pa tudi krasno na mehko.
19.2.2018: Ojstrnik Nekaj novega snega od včeraj in nekaj od danes; a precej manj, kot je kazala avtomatska postaja na Ahomiški planini. Smuka je bila dobra, tako dva sva zadevo ponovila. Ni pa bilo za trikrat ;)
17.2.2018: Nad Mrzlo vodo Poročilo, Turni klub Gora: Že nekajkrat sva se odpravljala v Mrzle vode, da presmučava lepo linijo s Pinnacola (predvrh Krniške Špice), pa sva zaradi dolgoveeeznega pristopa (zaradi premajhnih kohones) vedno obupala že na izhodišču. Tokrat sva le zbrala korajžo za mučenje po ravnici, cesta v Mrzle vode je bila poteptana, saj so lovci oskrbeli krmilnico, odkoder ni več daleč do mesta, kjer se cesta končno začne vzpenjati. Lovci so res prijazni ljudje, da tako nesebično skrbijo za uboge živali, da se ohrani tudi genski material slabše prilagojenih osebkov, ki bi sicer v naravi ne mogli razširajati svojih genov na naslednje generacije. Ko bova velika, bova tudi midva lovca, in bova uplenila kakšnega kapitalca, kot je recimo Divja koza ali Gamsova mati - hmmm, saj ti dve zverinci že imava v malhi! ;) Metodovih sledi izpred tedna ni bilo več, so pa bile sledi dveh smučarjev med tednom, ki sta 100 m nad bivakom odstopila. Do razcepa pod Trbiško škrbinico nobenih težav, potem pa levo na široko in krasno zalito rampo, ki vodi na Pinnacolo. Test snežne podlage je bil OK, klada se je premaknila šele ob polni obremenitvi. Ko pa sem nekaj deset metrov višje ril do pasu in čez na 45° strmem snežišču, sem naredil še en test, kjer se je vršna plast takoj odpeljala. Obrnila sva in se zadovoljila s Trbiško škrbinico ter potegnila še nekaj deset metrov višje na vrh levo od škrbinice, ravno toliko visoko, da sva Pinnacolo vsaj lahko gledala navzdol. Sneg na južni strani namočen, na severni strani je sneg ostal relativno suh, šele nižje je postal bolj vlažen. Smučarija po žlebu s škrbinice v slogu drenjanja, v krnici pa lepa smuka po "postanem pršiču" in prostranih pobočjih. Držala sva se desno pod stenoami, kjer krasno smuško pobočje kar traja in traja vse do podna. Potem pa malo motoviljenja preko struge, malo štamfanja in potem še dolgoveeezna kot sibirska ravnica poglihana cesta.
11.2.2018: Vajnež in Stol Poročilo, Turni klub Gora: Ker že nekaj časa nismo bili v teh koncih in je Peter naredil krasno reklamo, smo šli Boštjan in M&M pogledat, kako izgleda smuka "za vse prste polizat". Najprej smo povlekli špuro po Dolgi riži na Vajnež ("original" Dolga riža, ki pripelje nad Vajneževo sedlo). Z vrha smo odsmučali naravnost navzdol po vzhodnem pobočju in v rižo prismučali, kjer se le ta razširi. Po riži je bila smuka po nedotaknjenemu celcu nato fenomenalna vse do izravnave na 1500 m. Drugi vzpon po obljudeni Široki riži do grebena in samotno na vrh Stola; z vrha smo odsmučali naravnost po zahodnem pobočju in v vršno grapo (dodobra presmučano in preštamfano) prismučali v spodnjem delu. Po Široki riži smo nato lovili še nezvožene flanke, ki jih je bilo ravno še dovolj, le pogledati je bilo potrebno bolj na široko. Kako prav nam v takem pride evolucijska prednost črednega nagona! ;)
9. in 10.2.2018: Uničevanje pršiča na Ojstrniku Poročilo, Turni klub Gora: V petek sva z Boštjanom vsak pustila po dva podpisa na SZ pobočju Ojstrnika, danes sva se z Marijano podpisala po trikrat in še kar nekaj prostora je ostalo za nove podpise. Razmere za pršičasto smuko so odlične, čeprav naju je tako včeraj kot danes morila megla. Včeraj taka za rezat, danes pa se je neprestano menjavalo od sonca do meglic. Danes sva se tudi zelo nazorno dala podučiti, kaj pomeni uničevanje pršiča. Vsem ponavljalcem, ki jih tura mika, bi v vednost sporočila, da je SZ pobočje Ojstrnika tudi po najbolj položni varianti turnosmučarsko kar strmo. Danes so nekateri smučali tako, da nisi vedel, ali se bo ovinek izšel ali ga bo treba ročno obrniti. Nekateri so se pri iskanju odstopne smučine posluževali kar pristopne smučine, nekateri so po njej tudi štamfali navzdol. Preživeli pa so vsi in bili so strašno navdušeni. ;)
8.2.2018: Dolga riža in Široka riža Poročilo, Turni klub Gora: Je že Meta zapisala, da smo se prav prešerno spraševali: Kam?
Prašájte raj' oblak snegá,
kadar kot smuški gospodar
Oblak ne ve, in sneg ne kam, -
Samo to znam, samo to vem,
in de ni flanke vrh gorá,
5., 6. in 7.2.2018: Popoldanska, večerna in nočna Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: V nasprotju z Matejem nemške ali avstrijske skorje nisva nikjer našla, čeprav sva bila na sosednji strani Ljubelja. Smuči so po nareku smučarja v globokem pršiču vozile ravno v vrsti kot so hiše v Trsti.
Drugi dan sva najprej z vrha odsmučala naravnost navzdol na prvo serpentino pod Ljubeljem. V drugo pa nočni spust po najini normalki z rame
Še ena večerna ...
4.2.2018: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče pri FreiglaubeKirche nad Koprivno. Številna podrta drevesa do planine Luža poskrbijo za vajo v klečanju, snega je veliko. Ker sva bila ravno prav zgodnja, je bila gaz že potegnjena do vrha. Hvala vsem junakom. Navkljub plohom pod nogami je bil prvi spust do lovske bajte razočaranje, komaj kaj od resnega vijuganja, zato pa več vožnje naravnost in vmes tudi porivanje. V drugo je sonce ravno toliko spremenilo strukturo snežne povrhnjice, da je bila ponovitev zelo luštna. Manj trenja, večja hitrost, uživaško vijuganje in vmes sva na položnih mestih zalet jemala po "odstopni smučini". Strmina pod bajto je sploh mega, zaključni travnik pa gre samo po špuri.
1.2.2018: Sneži! Poročilo, Turni klub Gora: Ob 8h zvečer je na Zelenici na polno snežilo, novega je že precej zapadlo, je pa kar kompakten, tako da se je prav luštno smučalo in ni bremzalo. Z lučkami je vidljivost ob močnem sneženju precej slaba, saj namesto podlage/okolice osvetljuješ snežinke, občutek je podoben, kot bi vozil v megli ali močni difuzi, tako da sva jo ubrala nazaj po cesti po pristopni smučini. Iz smeri Begunjske Vrtače je enkrat zelo solidno splazilo. Povsem spodnji del smučišča je imel ob najinem obisku cm ali dva novega. Slike so s torkove večerno-nočne Begunjščice.
28.1.2018: Veliki Stador Poročilo, Turni klub Gora: Za ogrevanje skok po normalki čez vzhodno pobočje na Prestreljenik, kjer sonce snega ni čisto nič ojužilo, tako da smo pri spustu "uživali" v pomrznjeni skorji (občutek je bil kot požled). Ker so robniki odsekoma prav "kriminalno" zanič prijeli, smo se držali najlažje linije. S smučanjem smo nadaljevali po smučišču v krnico Skripi in levo čez pode pod JZ steno/pobočje Velikega Stadorja. Tu so bile razmere povsem drugačne. Sneg je bil grifig in je na soncu ravno malček začel popuščati, tako da smo imeli prav imenitno in sproščeno smuko po zračnih vesinah. Smer glede na Primorske stene dandanes sliši na ime Smučarska, po novih ocenah bi se lahko slišalo: Z+, 45°, 200 m, izpostavljeno. Povzpeli smo se še na Ovčji vršič in po smučišču odsmučali na Nevejo. Boštjan, Jaka (ta boljše fotke so kot vedno njegove), M&M.
27.1.2018: Svačica Poročilo, Turni klub Gora: Plani so bili malo drugačni, a nas je proti soncu potegnilo v zalito Vzhodno grapo Svačice. Višina grape je 250 m, spodaj je naklon 35-40°, vršnih 100 m pa 47-48°. Razmere za smuko so bile v grapi zelo mešane, a v splošnem še kar solidne. Turnosmučarsko nadaljevanje je trdo, bolj ali manj razbito in z difuzo. Prismuča se do podna/Podna.
24.1.2018: Zanimive prečnice okoli Slemena (Tosc in Veliki Draški vrh z Uskovnice) Poročilo, Turni klub Gora: Jaka je optimiziral dostop do Tosca, ki ga je zastavil z Uskovnice, do kamor se z avtom po ledeni cesti varno pride le s "kapitanom" z licenco za upravljanje z "žlajfo", ki ga spet nisva imela s sabo. Po drugi strani pa je pred mano sedaj že en teden manj od boljše polovice življenja. Po bližnjici zahodno od Slemena (sliši tudi na ime Vrh Ramornjeka, tudi Ablanca) sva bila po zanimivih prečnicah samo malo počasnejša od daljšnice z Rudnega polja preko vrha Viševnika. Zato pa sva skoraj ostala brez cepinov, ker je v hosti pri divjem 200 m vmesnem spustu v grapo globoko pod planino Tosc potrgalo nekaj paščkov z nahrbtnika. Rezervirano samo za "lokalce in divje peteline". Mimo planine in po širokem JV hrbtu/vesinah na Tosc sva odsekoma hodila na smučeh oziroma z derezami, saj je bilo na najini "pristopni smučini" mestoma ledeno in opremljeno z le redkimi "žlajfami". Smučarija z Malega Tosca (par 10 m nižji predvrh Tosca) je bila v zgornjem delu pobočja fenomenalna, smučala sva skoraj po veselcu. Nižje pa je vse bolj močno "štopalo", saj sva bila eno uro prepozna, sonce pa je prižigalo na polno; v sencah je bilo pa vse poledenelo, tako da so bili prehodi sunkoviti. Na izravnavi pod planino Tosc sva se s smuči spet postavila na "krepke, a utrujene ude" in s pomočjo inercije, ki ji je vseskozi najedala gravitacija, odmarširala na Veliki Draški vrh. Vršni del spusta sva zastavila na neobljudeni zahodni strani, kjer je bilo "sukanje smuči" uživaško, zatem sva prečila na vzhodno stran in do Studorskega prevala trenirala smučanje po bolj ali manj strmih pomrznjenih flankah, ki sva jih podaljšala po grebenu Slemena do pobočij nad Konjščico. Če sva dan začela z zanimivimi prečnicami, sva ga tudi zaključila z "bližnjico" na vzhodni strani Slemena, kjer sva se zamudno in utrudljivo prebijala skozi hosto, da sva se izmaknila prehudemu, skoraj "Kitz" naklonu kolovoza proti Uskovnici. Prismuča se do avta, Miran pa je prismučal kar do vikenda; že dolga leta se ni nič oglasil na Trenutnih razmerah TKG. Jaka se ne strinja povsem z mojimi opisi prečnic/bližnjic in ta boljše fotke so spet njegove.
22., 23. in 25.1.2018: Večerne/nočne Begunjščice Poročilo, Turni klub Gora: Plaz nad Zelenico je trd in gre lažje z derezami, gor po Grapi Y (pomrznjen in ozek izstop), na vrhu ob sončnem zahodu, dol po Centralni (dobra smuka). Lahko se prismuča do avta, nekateri gredo pa spodaj raje peš.
Ker je bilo v ponedeljek na Begunjščici fajn, sva naredila še bolj nočno ponovitev in z lučko gre še bolj krasno, razmere pa še boljše kot dan prej.
Pa še ena nočna ponovitev. V srednjem delu Centralne malo tresejo smučine, sicer pa je krasno poglihano - suh, zbit sneg.
20. - 21.1.2018: Na Poliških Špikih Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva smučala s Špika nad Plazom (2606 m), ki je navkljub imenu verjetno najmanj plazovno izpostavljen vrh Poliških Špikov (strmina do 50°). Snežni prerez je sicer pokazal šibko plast nekje 30 cm globoko, a pri norveški metodi se klada niti pri največji sili ni premaknila. Skorja se pri smučarju ni predirala in je bila večinoma trda.
V nedeljo sva pociljala na zahodno ramo/vrh Špika nad Nosom, ki je precej manj strm in je bil v soboto tudi presmučan. Zaradi 20+ cm klože nad "skorjo s saharskim peskom" na večji vesini v srednji tretjini pobočja sva obrnila. Ker so se lokalci (beri kozorogi) zadrževali pod tem zametom, ki je nastal iz sobote na nedeljo, sva se tudi midva ;)
18.1.2018: Kladivo Poročilo, Turni klub Gora: Z avti smo (Bor, Jaka, Simon in drugi M) pripeljali dve serpentini pod razcep ceste Kofce - Pungrat. Ker smo bili tudi mi brez kapitana, ki bi v primeru ritenskega drsenja tiščal žlajfe, pred nami pa še celo življenje ... No, resnici na ljubo je pred piscem samo še boljša polovica življenja ;) Po zasneženi cesti do mesta, kjer se začne dooooolga in duhamorna kot gladina mirnega morja ravna prečka. Tu pa levo po kolovozu in po bolj ali manj neporaščenih pobočjih do vznožja Kladiva. Bližnjica, ki jo priporočamo tudi najbolj eminentnemu turnemu smučarju ;) Pogled na pobočja sicer ni bil glih majka, ker je bilo vse usrano od plazov - le normalka Kladiva (zahodno od vpadnice) je bila plazovno še nedotaknjena. Snežna odeja je sicer stabilna, šibka točka je "le" stik s travo in ob primernih (temperaturnih) pogojih se lahko odpelje še kakšen talni plaz. Orkanski veter na vrhu nas je hitro spodil na smuči, smuka po nekaj cm novega snega na trdi skorji, pa nad pričakovanji ob vzponu. Celo tako dobro je bilo, da je bolj zagnana polovica moštva še enkrat šibala na vrh, bolj natančno na prvo glavo vzhodno od vrha. V drugo je bilo smučanje baje še boljše. V okviru bližnjice do ceste je šlo solidno, po cesti do avta pa pričaka še nekaj manjših skalnih min.
5.-14.1.2018: Megleni utrinki Špik nad Nosom (2531 m) (14.01.2018)
|
