31.12.2001: Črlovec in Sleme

Cestna zapora je Pri Rosu. Do Črlovca ni tako daleč (45min). Bova malo pregledala prav po grapi Črlovca in ne po lovski poti ob grapi. Spodaj težav ni, saj je snega dovolj za udobno hojo (ne, za smučanje je premalo!). V zatrepu se levo odcepi grapa proti Tičarici (tu poteka smučarska smer proti Gulcam), pravzaprav se odcepita dve grapi (ena je bolj izrazita). Črlovec gre nekoliko v desno in se močno zoži. Že malce višje je (za naju in v teh razmerah) nepreplezljiv skok.

Malce sva sestopila in po strmem pobočju v desno je lepša polovica m&m splezala do gozda, a težja polovica tu ni uspela. Pobočje je trdo 'melišče/pesek', ki je prekrito z malo snega. Prilezel sem skoraj do vrha (sitno na kubik), potem sem vratolomno z nahrbtnika odpel najprej en cepin, pol ure visel samo na njem, še bolj vratolomno odpel drugi cepin in naslednje pol ure visel na dveh cepinih. Z nogami si nisem mogel pomagati, saj stopov ni bilo in je po 'pesku' vse drselo in se gladilo. Nazaj dol in po gozdu ob 'gladišču' navzgor.

V bližini sva poiskala prečno pot in prečila čez Mali Črlovec. Greva na Vrtaško sleme. (Jeseni sva poskusila naravnost po Malem Črlovcu, a naju je zaustavil strm prag, potem sva splezala direktno na Sleme po pobočju desno od grape (I-II)). Tokrat greva po 'uradnem' brezpotju prek roba Njivic. Dobrim namenom sva sledila le malo časa, potem se mi je zdelo dolgočasno in sva jo na svoje mahnila navzgor proti grebenu. In res, dolgčas nama ni bilo več.

Ciljala sva prehod nad skokom (ki se boči nad potjo). Nekaj časa je šlo prav lepo. Potem sva začenjala prečiti v desno. Rušju je sledilo hujše rušje, še hujšemu rušju je sledilo najhujše rušje in najhujšemu rušju je sledilo 'The' Rušje. In temu ni bilo konca. Že po dveh urah kratkočasne zabave (beri: rušje je za gledat, ne za plezat) sva stala na V grebenu Slemena (2000 m). Nisva imela ne volje ne časa, da bi odplezala še nekaj metrov po grebenu do vrha.

V sestopu nama tudi ni bilo dolgčas. Najprej sva iskala pot po odprtem terenu (tam kjer nočeš snega, se pa udira čez rit!), potem v gozdu in povsem spodaj sva na gozdni poti v temi našla odlično ledišče, ki naju je zabrisalo po pobočju. Rezultat je bila močno obtolčena rit in boleč komolec. Jaz sem v temi hodil kot drugi (po pameti!) in razen drsanja nisem nadrsal.

30.12.2001: Lipni graben

Z Lipnice (predvrh Špika), 2418 m, pelje smučarska smer po Lipnem grabnu v Krnico (IV+, prehod S6). Malu naju je skrbel prehod (ki je najbrž pri vrhu) in orientacija, saj smer ni nikjer opisana.

Izhodišče je bila Erika (naprej v Krnico je cesta ledena). Do zapornice in še malo do majčkenega pritoka Velike Pišnice. Nekaj časa sva trmarila navzgor po gosti botaniki, nato obupala in poskusila po 'gozdno redki' Tarmanovi žlefi. Po 200- m sva prečila in zadela 'goli' Lipni graben. V grabnu je spodaj kar ledeno (potoček), a ni večjega problema. Graben je tu globok/izrazit, višje (+- 1500 m) se razširi, razcepi in postane neizrazit. Nekaj pred tem sva naletela na rdeče trikotne markacije (?), vodile so čez dva praga po desnem razcepu. Tu (+- 1700 m) je naslednja orientacijska zanka, markacije so vodile v ozek/položen žleb na desni. Poleg markacije je bila v žlebu oznaka 'PZ. 93'? Vršič v smeri markacij sva določila za Gamsovo špico, tja pa ne greva! Čekirala sva zemljevid in nad žlebom prečila v levo v graben, ki je obetal pravo nadaljevanje. Nekoliko višje je kopen skok, ki sva ga obplezala po rušju. Na vrhu tega grabna se teren spet odpre (+- 1900 m).

Direktno nad njim je stena, v samem zatrepu (+- 2050 m) naju je vabil ozek žleb. Prav do slepega konca žlebu sva se morala vzpeti, da sva videla, kje ne bo kruha. Spust in poskus po neizraziti grapci na levi strani (gledano od spodaj). Prav lepo je šlo vse do grebena, 2250 m, ki sva ga dosegla desno od skalne gmote. Tu se nama je odprl pogled na Frdamane police, Lipnico in Špik. Pod nama nič, pardon zrak.

Spet nama je nekdo kradel svetlobo. Malce čez štiri sva bila primorana v sestop. Nadaljevanje proti Lipnici ne izgleda problematično, le tik pod vrhom/grebenom (vršni JZ greben Lipnice) je strma stopnja, ki ni bila zalita (S6?). V eni uri sva bila že v Krnici (spodaj naju je v temi gozd dodobra ošvrkal).

Prelepa tura. Hvala.

28.12.2001: Pod Srcem in čez Kotle

Zanima naju smučarska smer s Špikove škrbine po Špikovem grabnu. Po opisu sodeč ima spodaj graben večji skok, a sama ocena smuka ni pretirano zahtevna (IV-, odseki S4). In sva šla malo pogledat, saj za smučat tako ni dovolj snega.

Zgazila sva do zatrepa krnice Pod Srcem in se usmerila v Špikov graben. Od lanske zime je ostalo veliko snega, tako da je robna zev ogroooomna (!), prostora za hojo malo in dno grabna/stena daleč spodaj izgleda hudo neprijazno. Kmalu po izteku grabna je večji prelom, do sem sva še prilezla, naprej nisva niti poskusila, saj stvar izgleda precej zoprna. Nad prelomom graben zavije, tako da skoka niti nisva točno videla. Vsekakor mora biti precej snega, da je robna zev prekrita in skok zalit.

V rezervi sva imela še iskanje prehodov prek Kotlov in pristop na Vrh Za stenami/Na pečeh. Vrh je iz krnice Pod Srcem zelo markanten (vrh navpične stene, levo od Špikovega grabna). Do Spodnjega kotla problemov ni (malo po strmem in redkem rušju, tudi dve 'neuradni' markaciji (roza kolobarček)). Potem čaka strma zapora po vsej širini kotla.

Opis poti prek Kotlov je pri Miheliču (Julijske Alpe, PZS) hudo enostaven ('po dolu navzgor čez več strmih pregrad'), tako da drugje nisva študirala :(. Odločila sva se za prehod povsem levo (na greben). Prečila sva na drugo stran Spodnjega kotla in tu spet srečala 'neuradno' markacijo, torej sva prehod zadela :). Po zeloooo strmem rušju sva izplezala na greben in potem po grebenu (gosto rušje, sitno) na manjši vrh (1917 m) - vse skupaj je bil prvenstveni vzpon, saj tu pač ni še nihče hodil. Rušje je bilo nepoškodovano - sedaj je po smeri vzpona in prečenja grebena malce načeto. Kam neki je spodaj usmerjala markacija?

Po grebenu sva se spustila v Srednje kotle in šibala proti vrhu Na pečeh (dneva je pričelo zmanjkovati). Nekajkrat je močno počilo (opozorilo), potem se je utrgal manjši kložast plaz (in pozneje še dva). Pobočje je seveda položno, tako da ni bilo sile. Prvi izrazit vršič je bil napačen, vzpela sva se navzgor na drugi vršič (zgoraj je treba malo poplezati), ki je bil tudi napačen. Zato pa je pogled v Špikov graben vratolomen. Prelepo!

Ob pol štirih sva se odločila, da bo treba dol (vrh Na pečeh bo počakal do drugič). Prečenje pod stenami Ponce in Oltarja se nama je zdelo tvegano (kložasti plazovi), zato sva jo ubrala nazaj po isti poti. Navzdol gre čez rušje precej lažje.

26.12.2001: Veliki Draški vrh

Napoved je bila obilno sneženje in veter. Pred nekaj leti sva se ravno v takem vremenu, dodatek je bila gosta megla, vzpenjala na Studorski preval in namesto na sedlo prilezla na Veliki Draški vrh.

...kot sprehod z Rudnega polja na Studorski preval, sva si takrat zamislila vso stvar, pot sem poznal na pamet (samo do Studorskega prevala, poti in vrhov okoli prevala nisem poznal) in megla (ki se je zgostila okoli Jezerc) me ni motila. Vzpona do Studorskega prevala kar ni hotelo biti konec, vse skupaj mi je bilo sumljivo in med vzponom sem ugotavljal, da sva zavila preveč levo in da se vzpenjava na Ablanco. Končno sva prilezla na greben in desno po njem na vrh, kjer je bil v vpisni knjigi žig 2132 m. Zemljevid za to višino kaže na Mali Draški vrh. Meni so možgani kazali ??? Nazaj sva šla po isti poti, in zaradi vse bolj goste teme in noči sva imela težave pri sledenju stopinj. Z ravnice Jezerca sva tipaje našla nadaljevanje poti proti Rudnemu polju. Spodaj na Pokljuki sva le še izkopala avto iz snega...

Danes take megle ni bilo. Pot na Veliki Draški vrh sva (brez težav) do potankosti ponovila. Nadaljevala sva proti Malemu Draškemu vrhu, ki sva ga prečila po J pobočju. Ta del poti je v trenutnih razmerah precej siten - za človeka. Trop gamsov, ki je kot jata ptic priplaval po snegu navzgor in v teku nadaljeval po prečnici proti Srenjskemu prevalu, je nazorno prikazal svojo superiornost.

Pobočje Malega Draškega vrha je spihano. Nadaljevala sva na vrh Viševnika (b.p.) in se spustila na Rudno polje. Pobočje zgoraj je spihano in vendar sva še pred rušjem opazovala sledi smuči (2×) - vse do tal.

25.12.2001: Špikova škrbina iz Krnice

Že večkrat sva od daleč opazovala grapo, ki se iz zatrepa Gruntovnice vzpenja naravnost na Špikovo škrbino. Smučarska smer (III). Danes jo greva od blizu spoznat. Iz Krnice po poti proti Špiku do zatrepa široke grape Gruntovnice. Desno gre nemarkirana pot v Veliko Dnino in midva sva zavila v položno grapo na levi strani zatrepa. Do sem je bila pot hudo sitna: snega je premalo, skale so gladke, balvani so razmetani naokoli in drsi kot za stavo. Vstopnico sva torej plačala, predstava je bila (kot vedno) vredna mnogo več.

Grapa je spodaj kar široka in položna. Do sem snežne podlage (pod novim snegom) ni bilo, nekaj višje naju je le pričakala. Kmalu se naklon grapi poveča, z derezami in cepinom ni nikakršnega problema. V zgornji polovici se grapa močno zoži (manj kot širina smuči - za neprekinjeno smučanje bo torej potrebnega še malo več snega) in malo višje sva morala zlesti čez manjši kopen skok (1-2 m).

Na vrhu grape (2100- m) se v desno teren odpre (od tu se da brez problema pod ostenjem Male Ponce sestopiti v Veliko Dnino), po njem sva se vzpela na Škrbino. Zgoraj je celo vpisna knjiga. Zapisov je neverjetno malo, dve strani nazaj se že piše leto 1995 in Šrauf in Jasna. Z vrha naju je pregnal veter, na vrhu grape pa veselo pozdravilo krmežljavo sonce.

Časa je bilo dovolj. Z vrha grape proti Lipnici mora nekje peljati smučarska smer (Labirint: IV+, mesta S5). In sva malo poskusila. Prvih sto metrov je prav fletnih, potem se stvari začnejo cepiti. Leva varianta je imela na vrhu skok, čez se pa ni videlo (z več snega tu najbrž ne bo problema). Desna varianta se je višje cepila (tako je izgledalo). Žal je bil vhod v desno varianto kopen/leden in zoprn, za naju tu ni bilo kruha. Nomen est omen, sva ugotovila in se odločila za sestop po smeri vzpona. V Krnici sva bila bogatejša za eno lepših tur v zadnjem času.

23.12.2001: Veliki vrh z Matizovca

Nič posebnega. Zanima naju Toplar (zapostavljena/neopazna grebenska vzpetina pri Velikem vrhu), ki je visok točno 2000 metrov. Greva pogledat, kje točno leži in preverit, če sva že stala prav na vrhu.

Avto je brez problema potegnil do zadnjega ovinka. Po gozdu so bile sledi dveh zagretih smučarjev. Od Kofc naprej je snega hudo malo (spihan). Do vrha nobenih težav, na grebenu pa 'ornk mrzu' veter. In prav po grebenu gre najina pot nazaj. Takoj prvi vrh (na vzhod, mejni kamen 24/111) po Velikem vrhu je Toplar, sva ugotovila, ko sva se z njega razgledala na še dva nadaljnja vrhova. Naslednji je povsem neizrazit in občutno nižji, zadnji je le za nekaj metrov nižji od Toplarja. Markirana pot pelje tik pod srednjim in preči dvajset metrov pod Toplarjem.

22.12.2001: Veliki Pršivec iz Krme

Časa nimava preveč (štiri ure in pol), zato sva danes za spremembo zgodnja. Nekaj novega in kratkega: greva v Krmo in na Pršivec. Napovedano je oblačno, nebo pa je jasno in zato toliko bolj mrzlo. Snega je več, kot sva pričakovala, a za smučat le premalo.

Do Malega polja je pot shojena, potem sva zagazila po Travni dolini, mimo Lovske koče. Na zemljevidu je tu vrisana smučarska smer, zato iščeva 'pot' v teh okvirih. Dolina sto višinskih metrov nad lovsko koče zavije v levo, midva greva direktno v smeri proti Malemu Pršivcu. V daljavi je Veliki Pršivec in do njega še kilometer gor-dol. V kopnem morda ni problema, a sneg prekrije vse luknje, kjer se ti udere čez rito, ob tem, če imaš srečo (ki je tu kar pogost pojav), s kolenom treščiš ob skalo, saj so luknje 'anatomsko' oblikovane. Povsod isto, na grebenčkih, dolinicah, pobočju; čez rušje pa ne gre.

'Nekje ti pušča kri.' Na hlačah (koleno) je večji rdeč madež, ki mi ga je zadala snežna past. Snežnih morskih psov še ni na vidiku. Tudi z vrha se jih ne vidi, a je zato izjemen/vrtoglav pogled v Krmo. Nebo je še vedno jasno, tudi nama postane jasno, da imava za sestop le malo več kot uro in pol časa (samo za km gor-dol sva rabila slabo uro). Bova poskusila drugje: po Kravji dolini.

Hoja gre tu nekoliko lažje, ampak še zmeraj dovolj 'zajebano', da se pospešeno učim Šraufovega besednjaka. Po koncu Kravje doline poskusiva po markirani do pastirske koče, a jo kmalu izgubiva in udariva direktno navzdol proti Malemu polju. Od tu navzdol je ena sama tekaška poezija. Snega je ravno prav in je ravno prav shojen. Tudi ura pri avtu je bila ravno prav. Točno pet minut pred rokom sva bila na Jesenicah...

16.12.2001: Stol čez Zabreški plaz

Greva na Stol pogledat razmere v Zabreškem plazu. Pravzaprav greva poiskat Zabreški plaz, da vidiva to lepo turnosmučarsko smer (B. Črnivec) od blizu. Avto sva zaradi nevarnosti nasproti drvečih sank pustila na 850 m (bi bilo dobro, če bi postavili zaporo).

Na Planici (vikendi, travnik) sva jo urezala naravnost navzgor, nekdo je tu celo smučal. Snega ni veliko pod njim pa lepa travnata podlaga. Od Zabreške planine do plazu je bilo shojeno. Tu sva se obrnila navzgor in zgazila deviški Zabreški plaz. Snega je z višino zmeraj več (napihan v plitvo grapo), vendar brez podlage. Na slabih 1600 m sva naletela na pomrznjeno podlago in nad njo dovolj snega, od 25 cm do riti. Stanje je bilo enako vse do vrha Zabreškega plazu, 2000- m. Višje je sneg spihan (in na mestih zmrznjen).

Pred Prešernovo kočo je začelo močneje vleči, z Malega Stola me je za pozdrav sunek vetra vrgel z grebena, proti Stolu je sneg, ki ga je veter noro treniral naokoli, neverjetno boleče bodel po nezaščitenem delu obraza, veke so zmrznile, da se je težko gledalo... Ampak na vrh sva prilezla! in takoj odlezla.

Resda nisva imela smuči, a je zato rit vedno pri roki. Zgornji del Zabreškega plazu sva vozila bob in bremzala z nogami in cepinom. Zgoraj je za ta podvig ravno pravšnji sneg in ravno prav strmo. Super.

15.12.2001: Kalški Greben iz Kokre

Okoli Kranja je namedlo za 30 cm snega. Torej bomo smučali. Pogledam na HMZ RS: le 10 cm na Krvavcu, v Julijcih še manj. S smučmi ne bo nič, greva pogledat razmere na Kalškem Grebenu! Odločiva se za markiran pristop iz Kokre, čez Lojtro na Dolge njive in naprej na vrh. Iz Kokre še nisva hodila, to je prevagalo. Greva gledat nekaj novega, da vidimo, če se bo dalo (ko bodo zgoraj odobrili dovolj snega) smučat v Kokro.

Štartala sva iz Podlebelce, 550 m. Po še sneženi cesti sva jo marširala proti Robleku, saj markirana pot (tam kjer seka cesto) ni označena in je nisva našla. Res mi ne gre iz glave, da so markirane poti ravno na križiščih/odcepih tako pomankljivo označene. Nad Roblekom cesta pripelje do markacij in od tam je bilo že shojeno, kar je za ta neobljuden del presenečenje. Snega je tu kar nekaj, 20+ cm. Ko se teren odpre zagledava Lojtro, precej navpičen prag do Dolgih njiv. Pot je zavarovana z nekaj jeklenicami (izpostavljene prečnice), morebitno smučanje z Dolgih njiv čez Lojtro je pa vprašljivo. Če bo dovolj snega, dobre razmere, bi za alpinističnega smučarja šlo... Bomo videli.

Nad Dolgo njivo, v eni od močno zamedenih 'dolinic' Kalškega Grebena, sva prehitela najine predhodnike (4 gorniki, z avtom so se zategnili do Robleka in zamudili monotono pešačenje po cesti). Nasploh so bile dolinice na Kalškem Grebenu dobro zasnežene (zameti). Tu je dovolj snega za smučanje (na odprtem terenu je sneg spihan), tudi na Dolgih njivah je snega dovolj. Potrebno bi bilo le poiskati ustrezno zasnežen prehod iz Dolgih njiv do sistema dolinic na položnem in obsežnem grebenu Kalškega Grebena. Vršni del je seveda spihan in nesmučljiv.

Na vrhu sva bila po dobrih 3 urah in pol. Kljub soncu je bilo precej mrzlo. A je vse odtehtal prekrasen razgled na Kočno, sistem Dolcev in Grintovčevo streho. Navzdol je bilo naporno: udiranje, kloža, spotikanje (namerno), mavžanje, piggyback, smehodtrebuha. In precej barv: modra in rumena nato modra in rdeča. Prelivanje senc pred sončnim zahodom je v redkem in sneženem smrekovem gozdu fantastično. Spodaj sva se do 'tal' držala markirane poti, ki je tokrat nisva izpustila iz rok, kljub temu da sva tu sestopala že v temi. Sneg do nižin je pozimi koristna reč. Brez uporabe svetilk se da nemoteno sestopati, tudi ko svetlobe sonca ni več.

arhiv