ŠUSS 5.1, marec 2008

Ali je bolje 'shengenski' ali 'šengenski'

Franc Marušič in Amanda Saksida

Ključne besede: slovenščina, podomačevanje tujih imen, Shengen, šengenski

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000465.html]

Vprašanje je zelo preprosto. Katera oblika pisanja tega pridevnika bi bila s slovnične plati ustreznejša - schengenski/a/o ali šengenski/a/o?

Prebral sem vašo obrazložitev za pridevnik newyorški iz katere sklepam, da pri skladnji pridevnikov iz tujih lastnih imen ni kakega absloutnega pravila. V tisku se pojavlja le oblika s sch, sam pa se nekoliko bolj nagibam k različici s črko š, saj gre za pojem, ki ga bomo pogosto uporabljali v našem besednjaku in nima smiselnega prevoda.

Glede na aktualnost mislim, da bo to vprašanje zanimivo tudi za vas.

Ime kraja, v bližini katerega je bil podpisan sporazum, je Schengen. Glede tega (vsaj zaenkrat) ni debate. Ta kraj v Luxemburgu (zaenkrat še) nima slovenskega imena, zato ime zapisujemo citatno. Prav tako bi se moral sporazum, ki se imenuje po tem kraju, verjetno imenovati Schengenski sporazum.

Seveda pa smo iz imena sporazuma naredili celo vrsto občnih poimenovanj, za katere ni več prav jasno zakaj bi jih morali zapisovati citatno, saj govorimo v primeru besednih zvez, 'schengenska/šengenska meja', 'schengenski/šengenski informacijski sistem' o tipu meje oziroma informacijskega sistema, ki v naši glavi ni več nujno vezan na kraj Schengen. Četudi se seveda posredno imenuje ravno po tem kraju.

V igri sta vsaj dve vodili. Po eni strani smo na citaten zapis občnih poimenovanj izpeljanih iz imena kraja že navajeni zaradi 'Schengenskega sporazuma'. Po tej strani se zdi smiselno zaradi večje razpoznavnosti obdržati citatni zapis tudi za obča poimenovanja izpeljana iz tega imena. Po drugi strani se zdi smiselno zaradi lažje berljivosti in lažje zapisljivosti pisati kar po domače torej 'šengenska meja', vendar s takšnim zapisom izgubimo tisto povezavo med sporazumom in mejo, ki jo ta sporazum določa (šengensko mejo določa Schengenski sporazum).

Tu se lahko vprašamo, ali ne bi morda podomačili tudi imena sporazuma ter morda celo imena kraja. Povezava med občnim poimenovanjem in lastnim poimenovanjem po kraju bi tako ostala. Pa tudi sicer je tako, da je podomačen zapis pridevnika precej redek (če sploh obstaja), če nimamo pred tem že podomačenega samega imena. Seveda je malo odvisno tudi od samega imena kraja oz. razmerjem med zapisom imena in izgovorom. Če se na zapis brez problema natakne končnica -ski/ški, beseda pa ostane še vedno vizualno prepoznavna, potem so podomačitve res redke, recimo 'clevelandski' napram neobstoječem 'klevelandski' (pogostost preverjamo z iskalnikom www.najdi.si, ki avtomatično išče vse sklonske in spolne različice izbranega pridevnika) ali 'hollywoodski' napram precej redkejši obliki 'holivudski' (5497 : 374). Drugače je pri imenih, ki končnice -ski ne morejo preprosto natakniti na konec besede, recimo 'čikaški' napram 'chicaški' (623 : 193) ali celo neobstoječi možnosti 'chicag(o)ski'. Tu se morda odločimo za slovenjenje pridevnika, ne da bi obenem slovenili ime kraj, tudi zato, ker smo se vizualni razpoznavnosti imena morali tako ali tako odpovedati, da smo pridevnik sploh lahko sestavili.

O nekaterih razlogih za citatno zapisovanje (tj. ohranjanje izvornega zapisovanja) tujih imen ste lahko brali že pri odgovoru o pridevniku newyorški. Zdajšnji, pa tudi prejšnji pravopis, se načeloma opredeljujeta za citatni zapis, seveda pa navajata mnoge izjeme od tega pravila - poleg držav, celin, jezer in rek in podobnih pojmov podomačujemo tudi nekatera bolj znana imena. Katera so tista bolj znana imena v določenem obdobju in zakaj nekatera zelo znana imena podomačimo, nekatera pa ne (Dunaj, Benetke, Rim, Firence), ni popolnoma jasno, zdi pa se, da je podomačevanje imen trenutno nekoliko zamrznjeno in so ohranjena samo podomačena imena, ki so tako obliko dobila v preteklosti (recimo do polovice 20. stoletja, ali pa še prej). Marsikatero podomačeno ime pa smo tudi že izgubili (Monakovo = Muenchen, Kelmorajn = Koeln (am Rhein), Solnograd = Salzburg, Milan = Milano, Turin = Torino itd.) Za vsa novejša ali na novo bolj znana imena pa velja, da se jih čim dlje ohranja v njihovi originalni obliki, upoštevajoč lastniške pravice nosilcev imena tudi pri izbiri zapisa, kolikor je to mogoče.

Podomačevanje seveda ni le značilnost slovenščine izpred nekaj desetletij in še bolj drugih južnoslovanskih jezikov (sploh je po tem znana srbščina), ampak jo poznajo tudi drugi jeziki (Florence, Belgrade, Athens (angl.), Florenz, Venedig, Meiland, Neapel (nem.), Nuova York, Londra, Parigi (it.), ...).

A če se vrnemo na pridevnike: razmerje med podomačenim zapisom imena in njegovega pridevnika ni tako enoznačno, kot se zdi. Naša kolegica Tina Verovnik v svoji nedavni zbirki esejev (GV založba 2005) ravno pridevnike na -ski navaja kot nekakšne spodbujevalce k podomačevanju zapisa tujih imen. Iz dveh razlogov:

1. Ker se ti pridevniki večkrat nanašajo na neke splošnejše pojme, ki so povezani s krajevnim imenom (recimo holywoodska/holivudska zvezda; berlinski zid; schengenska/šengenska meja). Ko neka beseda dobi bolj splošen namen in se ne nanaša več zgolj na kraj, po katerem je ime dobila, lastništvo nad imenom izgubi pomen, podomačevanje pa močno oviro.

2. Ker se podstava, tj. tuje ime, pri tvorjenju pridevnika včasih nekoliko spremeni že po samih pravopisnih pravilih in ne zaradi podomačevanja (po pravopisu se podstava, iz katere potem naredimo pridevnik, ponekod na desnem robu nekoliko poenostavi, da ji je potem lažje 'prilepiti' obrazilo -ski: Bonn -> bonski, Bologna -> bolonjski, Versailles -> versajski, Arles -> arlski, Dachau -> dachavski, Tahiti -> tahitijski, Sidney -> sidneyjski, Toblach -> toblaški, Alaska -> aljaški, Santa Fe -> santafejski). Tako je ponekod videti, kot če bi zapis imena že podomačili, kljub temu da samo upoštevamo pravila pravopisa oziroma da pač sledimo našemu jezikovnemu občutku, kakor smo zapisali že zgoraj.

Kljub temu, da zgoraj predstavljeni primeri na nek način spodbujajo podomačevanje pridevnikov, pa ostajajo argumenti za zapis v citatni obliki enaki, kot so bili navedeni pri odgovoru o pridevniku 'newyorški'. Kot je bilo že zapisano, je dodaten argument proti podomačevanju zgolj pridevnika izguba vizualne podobnosti med dvema sorodnima pojmoma, konkretno med Schengenskim sporazumom in šengensko mejo, česar si seveda ne želimo. In kot rečeno se omenjeno podobnost lahko vzpostavi s podomačevanjem tudi drugih izimenskih pridevnikov ali celo s podomačevanjem imena kraja (Šengensko mejo določa Šengenski sporazume, ki je bil podpisan v Schengenu/Šengenu). A tu res postajamo že precej netipični.

Trdno zakoličenega pravila torej ni. Trenutna raba, ki pri odločanju prav tako igra vlogo, gre močno v prid citatni obliki zapisovanja (v konkretnem primeru 'schengenski' in ne 'šengenski'), kot ste tudi opazili že sami. Očitno je trenutno v slovenščini bolj močen trend ohranjanja originalnega zapisovanja tujih imen, ni pa nujno, da bo tako vedno.

(december 2006)

Odgovor je nastal pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na Univerzi v Novi Gorici

Glej tudi: Zakaj se prav piše newyorški in ne newjorški ali njujorški.