Kratka zgodovina ŠUSSa
Prek elektronske svetovalnice do zbornika ŠUSS
Vse se je začelo jeseni leta 1996 s študentskim debatnim krožkom Blabla (o jezikoslovju). Redni tedenski sestanki, sprva s predavanji, kasneje bolj z debatami, so nam pomagali pri razvijanju številnih idej in izvajanju mnogih pobud. Tako je leta 1997 izšla prva številka Blapisa — časopisa študentov splošnega jezikoslovja (tako v klasični papirni obliki kot na spletu), ki sta ji v naslednjih letih sledili še dve. Leta 1998 smo v okviru krožka začeli pripravljati tudi spletno jezikovno svetovalnico.
Do ideje za ustanovitev svetovalnice so nas privedla predvsem predavanja profesorja Janeza Orešnika o skandinavskih uradih za jezik, pobuda (nekdanjega) kulturnega ministra Janeza Dularja o ustanovitvi slovenskega urada za jezik in pa seveda razna ponavljajoča se zagatna povpraševanja znancev o najrazličnejših zadevah iz rabe slovenščine.
Ime smo izbirali z več zahtevami v mislih. Udarnost imena, pa kratkost, pomenskost, stilno-plastna vrednost in izvor (po SSKJ 'nižje pogovorno', po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju 'prevzeto iz nem. Schuss ...') so odtehtali težave pri spletnem zapisovanju in branju strešic — odločili smo se za ŠUSS (Študentska skrb za slovenščino) in sebe tako krstili za Šussovce ali, ljubkovalno, Šuskote.
Ker svetovni splet in elektronska pošta predstavljata edini način, da bi s svojim kratkim neinstitucionaliziranim dometom vseeno dosegli relativno širok krog ljudi, dilem o načinu obstoja in delovanja nismo imeli. Junija 1998 smo Šussu postavili domačo stran, prek katere uporabniki pošiljajo vprašanja. Na stran smo uvrstili še spisek relevantne literature — v pomoč študioznejšim uporabnikom — in nekaj povezav na strani s sorodno tematiko. Na njej smo uredili tudi arhiv vseh prejetih vprašanj in seveda naših odgovorov. Arhiv naj bi nas sčasoma razbremenil bremena odgovarjanja, saj bi uporabniki v njem lahko našli tudi odgovore na lastna vprašanja.
Šussu smo dali zalet z nekaj manjšimi propagandnimi akcijami (predstavitev v Dnevniku, Mladini, na Radiu Študent, na Filozofski fakulteti) in z vključitvijo strani na slovenske spletne iskalce. Promet na strani se je kaj hitro vzpostavil in jeseni 1998 dosegel 3—4 dopise na teden. Če izvzamemo razumljive počitniške, predvsem poletne upade, se število dopisov v času delovanja Šussa ni prav dosti spreminjalo. Do konca našega rednega delovanja (poleti 2000), ko smo začeli pripravljati knjigo, smo tako zbrali skoraj 300 dopisov, število vprašanj pa je bilo še nekoliko večje, ker je bilo v posameznem dopisu neredko zastavljeno več kot eno samo vprašanje.
Ob ustanovitvi smo si kot cilj zastavili postati brezplačen servis, ki uporabnikov ne bo učil, temveč vzgajal. Namesto odločati, kaj je v slovenščini prav ali narobe, smo hoteli ob vsakem vprašanju problem predstaviti, navesti možne rešitve, jih obrazložiti in argumentirati ter uporabniku svetovati, naj slovenščino raje kot zgolj po pravopisu in podobnih zapovedih uporablja z lastnim preudarkom in po lastnem občutku. Servis je bil za uporabnike brezplačen, odgovarjalci pa smo si iz Šussove blagajne, ki jo je za časa delovanja polnila ljubljanska ŠOU, nakazali nepohlepen honorarčič.
Ob prvi obletnici Šussa smo pripravili Šussijado s kulturnim programom, srečelovom in nagradno igro, kjer smo skupaj z udeleženci iskali najboljši slovenski ustreznici za talk-show in drive-in restavracijo. Prvo nagrado so si razdelili predlagatelji za telečvek, pelnot in avtosned. Spomladi istega leta smo bili kratek čas prisotni tudi na radijskih valovih. Na Valu 202 so nam ponudili predstavljanje naših vprašanj in odgovorov, a so nas zaradi nekonvencionalnega pristopa k razumevanju pravilnosti oz. ustreznosti v jeziku po dveh oddajah odpustili.
Kot že rečeno, smo se po dveh letih delovanja začeli počasi ukinjati. Večina nas je zapustila študentske kroge ter si pridobila take in drugačne službene obveznosti doma in v tujini, neuspešno pa je bilo tudi novačenje novih Šuskotov. Brez študentov smo izgubili tudi obratna sredstva ljubljanske ŠOU, vendar ker čutimo potrebo po obstoju takšnega servisa v Sloveniji, Šussa nikoli nismo povsem ukinili. V treh letih mirovanja smo odgovorili na približno 100 vprašanj, zamenjali spletni naslov in opravili tudi nekaj predstavitev naše knjige (v Slovenskem klubu v Trstu, Društvu slovenskih književnih prevajalcev, na izobraževalnem seminarju za učitelje slovenščine kot tujega jezika ...)
Zasedba Šussa se je skozi teh pet let tudi rahlo spreminjala. Odgovarjalci in redni sodelavci smo ali smo bili (po abecednem vrstnem redu): Franc Marušič, Tatjana Marvin, Tina Potrato, Amanda Saksida, Petra Tomažin, Tina Verovnik, Rok Žaucer in Jaka Železnikar, priložnostni odgovarjalci in podporni člani pa so (bili): Jasna Belc, Špela Vintar in Boštjan Romih, poleg njih pa tudi številni neimenovani posamezniki.
Ljubljana/Ottawa/Stony Brook, september 2003
Spletni naslovi:
— prvi naslov: http://www.kiss.uni-lj.si/suss/
— spomladi 2001 preseljen na sedanji naslov
Prvotna spletna stran Šussa (1998—2003)