Slovenska problematika - izvor Slovencev, jezika, dvojine - teorije in viri, Veneti ...
??? - 1000 pr. Kristusom - 600 po Kristusu - 900 po K. - 1400 po K. - 1500 po K. - 1800 po K. - 1918 po K. - 1991 po K. - 2004 po K.
Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.
Najprej so Germani manipulirali s Slovenci in slovenščino, po letu 1900 pa Hrvati in Srbi. Kdo pa danes manipulira z nami, po letu 1990/91 (nesposobnost, KOS, janičarji, SDV, lastna nespamet, prodane duše, razredna ideologija, botri iz tujine, ...)?
DVE TEORIJITEORIJA I
Predniki današnjih Slovencev bi se naj prvič naselili na tem območju v 6. stoletju, nekaj (precej dvomljivih) argumentov:
skeletni pokop (a skeletni pokop je bil na našem ozemlju, poleg žar, prisoten tudi že v antiki - najdišča povsod v Sloveniji to dokazujejo), pokristjanjevanje (ni dober argument, staroselci v Rimu večinoma niso bili pokristjanjeni), v 7. stoletju se širi kolačinski, penkovski in praški tip posodja (Kaj poreči na črepinjske dokaze, ker se danes širijo kitajski izdelki, še to ne pomeni, da smo Kitajci; na drugi strani pa rimsko posodje - črepinje - najdene v domovih naših prednikov komentirajo kot slučajno prinešene rimske ostanke v domovanja t.i. prišlekov - res korektno ...).
Tukaj je še problem južnoslovanstva, ki ga Slovencem, probeograjski večinski zgodovinarji, še naprej brez sramu in argumentov vsiljujejo v učbenikih, na internetu in v medijih; enako velja za vse stranke, ki imajo izvor v nekdanji KPJ - SD, LDS, Zares, SNS, na žalost (po padcu Ivana Omana) vedno močneje tudi SLS. Zakaj na tem mestu omenjati realno politiko - narod, čigar stranke iščejo korenine v tujih centrih moči, nima prihodnosti. Načeloma je mešanje politike v stroko značilnost diktatorskih in nerazvitih držav, a mi smo, glede na dogajanja v humanistični znanosti, blizu diktaturi - v tem kontekstu tudi ni za podcenjevati zloveščih primerov iz preteklosti in sedanjosti, apokalipse Tibeta, kot kaže gre po njegovi poti Nepal, ki so si ga s silo podredili maoisti, Irska je izgubila lasten jezik, Belorusija je na tem, da ga izgubi (Belorusijo vodijo ruske obveščevalne službe, Slovenijo pa "bizantinske"), ...
TEORIJA II
Slovenci smo kulturno potomci starodavnega ljudstva Venetov - delno tudi gensko. Zakaj?
Na to kažejo sloVenetska imena in zapisani viri.
Na starost slovenščine kaže tudi velika podobnost sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star indijski jezik) iskali v litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jožef Škulj, Kanada) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna sanskrtu kot litvanščina (glej osupljive podobnosti), so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je sanskrt, od takrat glavnega svropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %. Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne") kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve. So tudi dvomi, vendar je vsem genetskim raziskavam skupno dejstvo, da je večinsko današnje prebivalstvo na evropskih tleh avtohtono, in da v zgodovinskem obdobju ni prišlo do večjih preseljevanj po padcu Rimskega cesarstva. Minimalne selitve so sicer potekale, a znotraj istega jezikovno-kulturnega prostora Evrope, čeprav geografsko lahko tudi zelo oddaljenih skupin ... Jezikovne podobnosti sanskrta z današnjimi narečji, podobnost slovenščine z venetski napisi, imena krajev in rek, imena gora, pokrajin, dvojina, genetika, antični viri (pisec Jordanes, itn) - to so dokazi, ki so bližje resnici o izvoru Slovencev, kot zgolj pojavljanje nekih novih predmetov (trgovanje, itn) v 7. in 8. stoletju.
Potrebno pa je zelo odločno reagirati na tiste, ki nova spoznanja (dejstva o izvoru ljudi srednje Evrope) enačijo z nestrpnostjo (uporabljajo še hujše znane diskvalifikacije - če ni tako kot mi trdimo si pa *ist, itn). Takim je potrebno povedati, da so prav zgodovinske laži pripeljale do skrajnih dejanj, in da če še naprej zagovarjajo neresnico, so oni prav to, kar očitajo tistim, ki so za resnico argumentov. Argument moči v zgodovinski stroki še ni doživel prevetritve in posledice takih zavajanj režimskih zgodovinarjev in arheologov lahko kmalu pomenijo konec Slovenske kulture in države. Če je lahko laž stoletje veljala za nesporno, potem resnica ne sme poklekniti pod težo moči domačih starorežimskih in tujih neokolonialnih zgodovinarjev - ki, namesto da bi zgodovino gradili na dejstvih, delajo zgodovino po ideološki podobi tujih centrov (Zagreb, Dunaj, Beograd, Rim, Moskva).
Doc. dr. Primož Jakopin, vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), po poklicu je matematik, je preko računalniške primerjalne jezikovne analize pokazal, da je slovenskemu jeziku najbližje slovaški jezik (sami ga imenujejo slovenski). To je še en dokaz, da so teorije, o Slovencih kot južnih Slovanih, bile politično motivirane.
Kaj nas lahko čaka, je zgovorna zgodovina. Naše poselitveno ozemlje se je skozi 1000-letja enormno zmanjševalo, sploh po koncu srednjega veka. Če smo si pod pokojno Avstr-Ogrsko komaj priborili lastne šole in tiskanje knjig, učbenikov v slovenščini, so nam Srbi po letu 1918 dovolili tiskanje učbenikov v slovenščini le do leta 1942 (Verbovšek, 1995, stran 157), a je njihov načrt dokončne rešitve vprašanja slovenščine in slovenstva zmotila druga vojna. Prav tako so Srbi ukinili slovenske vojaške enote in tako tudi poveljevanje v slovenščini. Bila je sicer ustanovljena univerza v Ljubljani (arheologijo in zgodovino so imeli pod popolnim nadzorom srbski nastavljeni izobraženci), a so jo Srbi želeli ukiniti že pred drugo vojno, kar je zvito preprečil inženir in šahist Milan Vidmar, ki je obiskal kralja in mu sporočil, da bodo univerzo poimenovali po njem (kralj tako ni mogel ukiniti svoje univerze). Vidmar se je sicer ponižal, a je rešil vsaj minimum. Prav tako je bilo v Srboslaviji spološno sprejeto - "učene" balkanske glave so trdile - da je slovenska dvojina znak zaostalosti (vir - Leopold Verbovšek, 1995, stran 152).
Valentin Vodnik pravi:
"Od prvega tukaj
stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
naj reče, od kod."
Da smo Slovenci neposredni potomci prvotnih evropskih prebivalcev pričajo tudi izjemna slovenska narečja, ki vsa ohranjajo dvojino in so jezikovno zelo podobna sanskrtu (uporabljal je dvojino), bretonščini (SZ Francija), venetskim napisom, ... Še danes dvojino uporabljajo nekatera litvanska narečja, škotska gelščina, lužičani, ostanki pa so vidni tudi v nekaterih ostalih jezikih. Pravzaprav samo še domači strokovnjaki ne vidijo, da smo Slovenci s svojimi narečji in dvojino živi most med preteklostjo in sedanjostjo evropskih kultur, kar pa dojemajo mnogi tuji strokovnjaki. Dejstvo je, da omenjenih vsebin, ki utemeljujejo slovenski narod in jezik, ne obravnava noben učni program slovenskih šol in univerz. Vse to kaže na neavtonomnost slovenske kulturne, znanstvene in šolske politike.
Mentaliteta Slovencev je precej drugačna od germanskih, romanskih in južnoslovanskih narodov - smo izjemno nagnjeni k samomorilstvu, smo introvertirani, izjemno prilagodljivi, kjerkoli se nahajamo, nas radi sprejmejo, ker pridno delamo in spoštujemo gostiteljevo okolje. Vse te lastnosti, poštenost, skromnost, hkrati pa strašna naivnost, imajo sicer za preživetje posameznika blagohotne posledice, a kot kulturna entiteta smo tako skozi 1000 let izgubili tako rekoč večino etničnega ozemlja (kaj nas je pokončala tudi kuga) in se stopili z veliko agresivnejšimi ljudstvi iz soseščine (Germani, Italijani, Madžari, Hrvati). Ostal je še centralni otok, ki ga danes pokriva Slovenija in manjšine v sosednjih državah. Teza o izjemni podobnosti slovenščine in južnih balkanskih jezikov, je enaka kot teza o podobnosti recimo švedščine, danščine, nizozemščine z nemščino. Seveda so podobnosti med germanskimi jeziki, kot so podobnosti med slovanskimi jeziki - a so tudi ogromne razlike, saj prebivalci Balkana ne zastopijo slovenščine (eni pravijo, ker se ne potrudijo, a v resnici je razlika med slovenščino in ostalimi jeziki tako velika, da tudi, če se trudijo, slovenščine ne zastopijo). Tudi generacije Slovencev, ki niso bile ideološko, jezikovno, medijsko, vojaško in kulturno pod nadzorom srbskih služb (to je trajalo samo nekaj let 1990 - 1996), so na Hrvaškem tako zgubljene, kot recimo v Franciji, tako srbščine kot francoščine ne zastopijo. Ker pa smo Slovenci bili okupirani in zato prisiljeni prilagajanja srbščini, preko medijev (TV), vojske, balkanskih filmov, v šoli smo se morali učiti srbščino (Srbi ali Hrvati se nikoli niso učili slovenščine), se pri ponižnih, biču vajenih, Slovencih ustvarja lažni vtis, da je slovenščina najbolj podobna ostalim balkanskim jezikom. Danes se balkanske obveščevalne službe trudijo - saj držijo v šahu večino slovenskih medijev, univerz in ostalih kulturnih ustanov (skoraj vse politične stranke) - v slovenščino vnašati nove in nove srbizme (starim so se pridružile še besede: frka, kao, majke-mi, muzičari, trubači, valjda, car (ni več kralja ali cesarja), gužva, roditelji, džabe, slovenski 'ja' se v šolskih testih zamenjuje z 'da', dvojino se ukinja, ...) in to preko medijev, reklam, ciljna skupina so najstniki, ki jih najlažje osvojiš s tujo demagogijo (v šolah obstajajo posebne skupine, ki skrbijo, da se na zabavah, v šolah v naravi, itn, vrti zgolj srbska ali hrvaška glasba, namerno pa se zasmehuje slovenska glasba, ki je v tujini še kako uspešna, doma pa jo izganjajo iz sveta mladih, medijev, itn, tudi na mnogih družabnih dogodkih, študentskih srečanjih, modnih revijah, reklamah, spremljav v ozadju TV oddaj, je vse več "trubačev" in nič slovenske glasbe), časopisne hiše preko filmov obujajo kult stare unitarne srbske države (vračajo se srbske filmske ideološke pravljice), preko nastopov balkanskih glasbenikov, ki jih je na slovenskih odrih zdaleč več kot slovenskih ali iz ostalega sveta. V Ljubljani sme za novo leto nastopati kvečjemu kakšen "klovn" iz SV Slovenije s prijatelji kot predskupina "velikanov" iz Balkana. Prešernove nagrade prejemajo pisatelji, ki iz prve napišejo roman z vulgarizmi v stilu "jebena slovenščina - jebeš takav život, i ko ga izmisli, ..." in ves tekst je zaščiten s sprevrnjeno interpretacijo umetniške svobode - vsak pomislek glede zlorabe umetniške svobode ali nestrpnosti do slovenske (s krvjo prigarane) kulture in države, je zavrnjen z žalitvijo bralca, češ da bralec ne razume celote, sporočila, metafor, slenga, ... Vsaka kritična beseda o balkanskih agresorjih na Slovenijo 1918 - 1991 (in danes preko tajnih služb, lož in preko manipulacije z emigranti) pa se označi kot sovražni govor. Iz šol se izganja vera naših prednikov, o njej se grdo govori, hkrati pa se brez omejitev v šolo vnašajo druge religije (karme, krišne, mohamedizmi, new-agei, šarlatanska duhovnost za denar), ki da so boljše od evropske tradicije. V šolah se, spet, o "velikih" srbskih zmagah uči več kot o Slovenski zgodovini, otroci kaj malo slišijo o Maistru, o bitki za Radgono 1919, o junaštvu Šarha in njegovih otrok, o odločilni vlogi Celjanov v bitki proti Turkom na Nikopolju 1396, ki so rešili kar se je rešiti še dalo, rešili so cesarja Sv. rimskega cesarstva, Sigismunda Luksemburškega, Srbi pa so izdajalsko stopili na Turško stran, o trdoživosti Karantanije, o žalostnem porazu pri Mohaču (1526), o odločilni bitki proti Turkom pri Sisku (1593) in junaštvu slovenskega viteza Adama Ravbarja, o junaštvih Jurija Lamberga v bitki proti Turkom pri Monoštru-Modincih (1664), o Venetih, o rimski provinci Norik, ki je izpričano bila že okorog leta nič slovenska (nobenih večjih priseljevanj ni bilo v te kraje v 6. stoletju), itn. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.
Noriški konj.
Norik se je leta 16 priključil rimskemu cesarstvu (recimo, da sporazumno, ni tvegal uničujočega spopada z Rimom, s tem je ohranil delno avtonomijo). Izdelki noriških kovačev (tudi meči) so se zaradi kakovosti znašli tudi v latinskem pregovoru (cadentibus Haedis, durior et ferro, quod Noricus excoquit ignis, et saxo, quod ). Ovid pravi za Anaksareto (za ponosno grško princeso): "... durior [...] ferro quod noricus excoquit ignis ... " V prevodu: " ... trša kot železo, ki ga je skoval noriški ogenj." Ali tudi: "...harder than iron which Noric fire tempers [was Anaxarete towards the advances of Iphis]..." To dejstvo kaže na visoko tehnološko in tudi siceršnjo stopnjo razvoja Norika.
Keltsko-noriški meč iz noriškega jekla, približno 60 pr. Kr.
Norik v rimskem imperiju.¸V Norik je zagotovo spadalo tudi Celje s širšo okolico ..., meje so se seveda tudi takrat nekoliko spreminjale. Še danes se to pozna na dialektu Celjanov, ki je blizu koroškemu. Norik je praktično segal do Dunaja (Vindobone), na jugu pa vsaj do Krškega. Kdaj je recimo Norik segal skoraj do Ptuja.
Kralj Cincibilus sklene prijateljski sporazum z Rimljani (s tem se je izognil nasilju), pozneje postane Norik rimska provinca.
Samovo kraljestvo 1631 obsega večji del Norika (tudi v Sloveniji) in se dodatno globoko zajeda v severne dežele današnje Nemčije. To kaže na jezikovno sosrodnost teh dežel in na kontinuiteto.
Karolinški imperij.
Slovenske dežele, tudi marke 952 - 1180 in okolica - v Vojvodini Karantaniji.
Po novni osamosvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija; ta je sedaj temeljila na obmejnih grofijah (marke ali krajine). Koroška je leta 976 postala vojvodina, vlada cesar Oton II. Podvrgla si je sosednje mejne grofije: Karantanijsko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko, Furlansko marko in Veronsko marko. Ta napol samostojna tvorba je obstajala do 11. stoletja,
ko so začele nastajati province. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, sem se priselile pomembne plemiške družine, zgradili so prve gradove in vzpostavil sistem delitve obdelovalne zemlje. Freisinški rokopisi so prav iz tega obdobja.
Iz obmejnih držav in nekaterih zaprtih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se oblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, ki so bile vključene v Sveto rimsko cesarstvo (visoki srednji vek).
https://www.quora.com/What-are-the-Slovenians-like
Naselitvena poglavja (teorije - pravljice) v učbenikih strogo pišejo srbski zgodovinarji ali pa s strani Beograda preverjeni kadri. Slovenska wikipedia ima več in daljših tekstov o srbskih znanstvenikih, zgodovinskih dogodkih, itn, kot o slovenskih. Tako ni čudno, da o kakem slovenskem matematiku na angleški wikipediji najdemo kar nekaj strani, na naši pa en stavek ali nič. Wikipedia je tudi zlorabljena za popolno ponarejanje zgodovine in jezika. Vpliv bizantinske lože v Sloveniji je celo tako velik, da so iz Prešernove Zdravice naredili "Zdravljico", jo skozi desetletja dodobra prepesnili (v bistvu so jo uničili, v njej smo Slovenci sedaj mevže s potrtimi prsmi, saj so nam zamenjali verz "veselo upanje budi." s ponižujočim verzom "v potrtih prsih up budi!") in iz nje celo vrgli eno celo kitico, vsebino katere smo se še učili v naši mladosti ("Ljubezni sladke spone. Naj vežejo vas na naš rod, V njim sklepajte zakone. De nikdar več naprej od tod. Hčer, sinov. Zarod nov. Ne bo pajdaš sovražnikov! ..."). Celo slovenska hrana je naenkrat kar vsa "premastna" in nekvalitetna (čevapčiči, burek, pljeskavica, pica, kebab, itn - to je naenkrat boljše od naših žgancev, zelja, repe, pese, ajdove kaše, fižola, tunke, šunke, pršuta, kranjske klobase, krvavice, jote, štrudla, potice, krofov, gibanice, ...). Zgodovina Slovencev je zgodovina genocida sosednjih kultur nad starim ljudstvom in to že stoletja in danes ni nič drugače, celo pospešuje se. Med Beogradom, Dunajem in Rimom celo obstaja dogovor iz leta 1918, da se Slovence uniči (sindrom Kurdov, Tibetancev, ...). Vsak od omenjenih bo dobil 1/3, dogovor ni bil nikoli preklican. Tako ni čudno, da se o koroških Slovencih veliko govori, a nič ne stori, na njih so pozabile šole - ni več ekskurzij, turistična društva, le cerkev kdaj malo pomiga s kakim romanjem ... Prišli smo celo tako daleč, da nam očitajo, da se ne dovolimo potujčit, samouničit, in da smo zato nestrpni. Njihovi argumenti se skrivajo v neki novi moderni civilizaciji, brez narodnega elementa - a to seveda ne velja za njih, bizantince, ampak zgolj za Slovenijo in Slovence, ki da naj pozabijo na svojo tradicijo in zgodovino in sprejmemo raje tisto iz Šumadije. V Jajcu je leta 1943 bila dana obljuba, da bomo Slovenci lahko po drugi vojni ohranili svojo vojsko, poveljevanje v slovenščini (slovenske enote in poveljevanje v slovenščini je bilo dovoljeno celo v Avstro-Ogrski), da bomo lahko vojaško obveznost služili v Sloveniji. Takoj po umiku nemških čet leta 1945, so slovenske partizane ukinili, jih poslali po Balkanu, zamenjali slovenske poveljnike ("Šarhe" so že med vojno po tihem zamenjevali A. "Jovanovići", itn). "Kralj" iz Kumrovca je takoj maja 1945 prelomil obljubo in uničil slovenske partizane - kot je pred drugo vojno pobil večino svojih političnih konkurentov za prestol jugo-partije iz internacionale (glej knjigo: Silvin Eiletz - Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935 – 1940). Ker Srbom leta 1942 zaradi vojne ni uspelo ukiniti slovenščine, so po drugi vojni spet poskušali s skupnimi programskimi jedri. Ni jim uspelo ne leta 1918, ne leta 1942, ne 1988, a vse delajo na tem, da jim to uspe v samostojni državi Sloveniji (so izjemno uspešni zaradi stare jugo obveščevalne mreže v slovenskih državnih inštitucijah, ki drži v šahu vse izdajalčke izpred leta 1991), večja mesta so za slovensko kulturo že izgubljena, kot v času Avstrije pred letom 1918. Biti Slovenec v Ljubljani je sedaj enako težko kot biti Slovenec v Celovcu ali Trstu. Slovenija postaja SAO krajina. Vse raziskave, ki odstirajo dejansko ozadje zgodovine srednje Evrope, so blokirane, so zavite v molk (kot v romanu Ime rože). Teza, da so prebivalci slovenskih pokrajin prišleki po propadu rimskega imperija, ne vzdrži. Naša dežela, zaradi zapletenega reliefa, klime, gozdov in sistema rek, ni prehodna po celem ozemlju, ampak le po določenih dolinah (rimske ceste). Tujci, Rimljani in drugi, so prehajali čez naše dežele, a nikoli niso poseljevali celotnega, za življenje in dostop težkega hribovitega in močvirnatega področja. Slovenija je prehodna dežela, kot je večina drugih, ni pa "prihodna" dežela - dokaz so: staroselci (genetske raziskave), veliko narečij in enkratna živa dvojina, vse to se ne bi ohranilo, če bi prihajalo do izrazitih migracij - Slovenci (preostanek) smo živi fosili. To pa je kvečjemu naša prednost, tudi prednost in bogastvo za evropsko in svetovno kulturo, ki nam jo dobronamerno zavidajo mnogi veliki narodi - mi pa (še) ne vemo kaj bi s tem lastnim zakladom počeli. Je pa res, da se nam lahko kmalu zgodi tibetanski sindrom - slovenskih "Pančenlam" nam ne manjka, v medijih se razkazujejo kot branilci nacionalnega interesa, "DalejLame" pa se izganja iz zavesti Slovencev - koliko časa še.
Zanimiva je izjemna pripoved o zakladu, ki so ga naši prednki
pred tri tisoč leti
zakopali na Debelem vrhu - meja med Poljansko dolino in Belo krajino
in so ga ljudje zaman iskali vse do 20. stoletja
(še ne dolgo tega je neotrudno kopala nek domačin).
Kako bi lahko domačini vedeli za zaklad, če so se po
"bizantinskogermanskih" teorijah vsi
izselili in so prišli v nase kraje neki čisto novi ljudje.
Zaklad so nehote razstrelili (odkrili) ob izgradnji nove ceste (veliko sekir, jantarja,
se je kljub eksploziji vendarle ohranilo) in tako je
legenda postala resničnost. Res je,
da so bili določeni kraji redko naseljeni, a večina
Slovenije je naseljene že od zadnje ledene dobe
in to večinoma s Slovenci (kakor koli so jih že
poimenovali v preteklosti:
Veneti, Kelti, Entoi, Slovenci, Sklavi, Vindi, ...).
O tem pričajo tudi krajevna imena iz srednje Evrope, imena rek, gora,
arhitektura, zapisi, ki šele danes dobivajo domovinsko pravico, ...
Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne")
kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo.
Delno se je ohranila tudi krščanska tradicija in tudi
predkrščansko izročilo.
Pod Velikim Klekom (Großglockner 3798 - najvišji vrh Avstrije)
je recimo znameniti ledenik
Pasterze - kar praktično enolično
spominja na slovenske pastirce (nekateri ga imenujejo tudi Pastirci, Pastirica).
Kljub samoumevnosti (geografska bližina, slo. priimki v okolici,
ostali toponimi, ledinska imena, imena živali ...) moramo biti pri takih sklepih vseeno previdni.
Na spletu recimo piše:
"The name Pasterze is possibly derived from Slovene: pasti, 'pasture'."
ali
"Der Name Pasterze bezeichnet ein Gebiet, das zur Viehweide geeignet
ist. (Vergleiche dazu lateinisch pastor: der Hirte, englisch pasture:
das Weideland, slowenisch pašnik: das Weideland.) Bis mindestens ins
19. Jahrhundert wurde er als Toponym für ein größeres
almwirtschaftlich genutztes Gebiet im Talschluss der oberen
Möll verwendet. Beziehungen zu dem ungarisch-slawischen
Flussnamen Beszterce (der wilde Bach)
können etymologisch noch nicht nachgewiesen werden. "
Še zanimive podobnosti z ostalimi kulturami,
ki se omenjajo na naših tleh.
Kelti recimo niso imeli vladarskih družin, voditelja
so izbirali kar izmed ljudi - kot Karantanci, Slovenci svoje kneze
(knežji kamen).
Tudi keltski kralj Arthur za Kelte ni umrl, ampak je spal
in so čakali, da se zbudi - to je podobnost
z našim kraljem Matjažem (kralj Matjaž bi naj bil
madžarski kralj - Slovenci očitno radi slavimo
tuje vladarje, tudi novejše, ..., a to je še ena provokacija
iz "Bizanca" - večina resnih zgodovinarjev pravi, da je to izvirno
slovenski lik, mnogo starejši od madžarskega Korvina).
Je pa zanimivo, da so ljudstva, ki
so gojila demokratične vrednote (Slovenci, ostala venetska plemena,
v Aziji Tibetanci, itn),
v zgodovini počasi prehajali v podrejen položaj
narodov z močnimi vladarskimi družinami - stare
demokracije so izgubljale
ozemlja, kulturni vpliv, asimilacija jih je krčila
iz stoletja v stoletje, ...
Tudi Marx in Hitler sta izražala
zaničevanje do starih ljudstev (Baski, Slovenci, itn,
zanimivo, kako sta se ta dva ekstremista ujela v genocidnosti)
Triglav - gora Slovenstva in naših prednikov. Slika je iz: veneti info.
ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV.
Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega
mesta Ateste
(danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje
ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah
(1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo
razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi.
M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine
z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino
stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši
davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih
se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič
pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega
znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8)
dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni
so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v
časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem
prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in
Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov,
kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10).
Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi
Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda.
Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane
v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke
posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska
abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi:
abeceda : A E V D I T K L M P N Š R Z C U B G O dvojniki J Ž S Č H
Končno je izšla tudi knjiga, neke vrste slovar, Sanskrt in slovenščina [ Il sanscrito e la lingua slovena - Dizionarietto comparativo storico popolare ] (maj 2008), ki zelo lično primerja Sanskrt in slovenska narečja. Avtor je Ivo Petkovšek - JUTRO ZALOŽNIŠTVO D.O.O.
Knjiga argumentirano dokazuje, da je slovenščina, skupaj z litvanščino, ključ do razumevanja izvora Evropejcev v povezavi z severozahodno Indijo.
Konec koncev imamo Beneško Slovenijo (če odmislimo betatizem, je to Veneška Slovenija, pokrajina kjer živijo Veneti torej celo geografsko še danes obstaja in v njej se govori slovensko, beneško - veneško, venetsko), Italijani ji pravijo Slavia Veneta, je del pokrajine Veneto. V bližini živijo Furlani, ki se tudi hitro naučijo slovenščine. V času Marka Pola so v Benetkah živeli ljudje svetlih las, tako pričajo slike Benečanov iz 12. stoletja. To kaže, da so tam skoraj zagotovo živeli tudi ljudje z delno venetskim poreklom. Šesti beneški dož je bil Slovenec z imenom Dominik Monagar, o tem piše Anton Vramec v svoji Kroniki. Poznani so tipski ročaji mečev, imenovani Schiavon - Slovenk (najbrž tradicija vezana tudi delno na antične noriške meče - o tem priča že prej omenjeni latinski pregovor: "cadentibus Haedis, durior et ferro, quod Noricus excoquit ignis, et saxo, quod "). Krajevna imena kažejo na poselitev Slovencev tudi v notranjosti Italije in so tako živ dokaz, da smo Slovenci zares »stari prebivalci« Srednje Evrope in tu naseljeni že zelo dolgo:
Schiavonia (71 kilometrov jugo-zahodno od Benetk,okrožje Este)
Schiavon (94 kilometrov zahodno od Benetk)
Schiavo? (77 kilometrov od Benetk)
Monteschiavo (Iesi, Ancona)
Acqua Schiava (reka v dolini Brente)
Riva degli Schiavoni (obala Slovenov v Benetkah - obala Slovencev)
V Furlaniji imamo kar nekaj pričevanj, ki govorijo o tem, da je bila slovenščina v tej deželi ljudski jezik, ali jezik večine deželanov, še celo do sredine srednjega veka. To nam potrjuje Marcantonio Nicoletti, po polkicu notar v Čedadu, ki v svojem rokopisu Costumi e leggi pravi, da je bil v furlanskem srednjeveškem parlamentu v rabi poleg furlanskega tudi slovenski jezik. Poleg tega piše tudi, da je bil v furlanskih vaseh bolj v rabi slovenski jezik, kot pa furlanski, ki še ni bil izoblikovan. Podobno navaja tudi Giovanni Francesco de gli Olivi, v svoji knjigi Historia della provincial di Friuli. Pravi, “da se je v prejšnjih časih govorilo slovensko na podeželju, medtem ko je v mestih prevladoval furlanski jezik” (Il linguaggio schiavo nelle ville per l’ordinario si practicava, e l’idioma forogiuliese nelle citta haveva l’uso). Da je v Furlaniji obstajal slovenski jezik že v starodavnih časih, nam zraven zgodovinskih virov, potrjujejo tudi številni toponimi in seveda sam furlanski jezik. V srednjem veku so obstajala še številna krajevna imena Schiavons (Slovenski), ki so kasneje izginila, a nekaj se jih je vendarle ohranilo. Tam kjer so bila pogosta krajevna imena Schiavons, so bila navadno v bližini tudi krajevna imena Romans, kar kaže na to, da so bile nekatere vasi še slovenske, druge pa že romanske. Popolnoma v skladu s postopnim prodiranjem Romanov med Slovence. Furlanski jezik uporablja več kot dvesto besed iz slovenščine, skoraj nič pa germanskih (langobardskih) ter nobene keltske!
V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta npr. mesti Ljubljana in Kranj, celo v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje. Na južnem Bavarskem (t.i. Bavaria Slavica) so na podeželju še do 12. stoletja obstajala naselja s slovenskim pogovornim jezikom.
Tudi v precejšnjem delu Ogrske (današnje Madžarske) in zlasti v Slovenijeh (danes Slavonija) se je v glavnem govorilo slovensko. Zato imajo Madžari v svojem jeziku še vedno ogromno slovenskih besed ali pa slovenskih korenov. V delu današnje Hrvaške, nekdaj imenovanem Slovenijeh ali Slovenija, pa je obstajalo celo Slovensko kraljestvo ali Regnum Sclavoniae. Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia. Domače prebivalstvo ni za svoj jezik nikoli uporabljalo izraza slavonščina ali kajkavščina, temveč vselej in izključno slovenščina. V tej deželi je bila slovenščina prevladujoč jezik vse do 17. stoletja, ko je pod vplivom hrvaškega in srbskega jezika novih naseljencev, beguncev pred Turki, njena vloga padla na raven narečja, imenovanega »kajkavščina«.
Je pa med Slovenci problem tudi kolektivno nezavedno, saj imamo privzgojeno samozaničevanje in občudovanje tujega gospodarja in tuje kulture. To je sindrom surovega gospodarja, ki ga prepoznamo v protislovju, ko ljudje najbolj jočejo za tistimi, ki so jih je najbolj pretepali, pobijali, ustrahovali, zaničevali (to je lahko sadistični oče, nek samodržec, poznamo sindrom Stalina, da ne omenjamo ostalih krutih gospodarjev iz naše preteklosti).
Še izlet v zadnja biološka dognanja, ki nekako posredno utemljujejo zgornje trditve o nezavednem v nas. Da kolektivno nezavedno ni zgolj fenomen prenosa kulturnih navad na potomce in na posameznike občestva, ampak se določene travme ali pozitivne izkušnje tudi biološko prenašajo - lahko preberemo v spodnjih odstavkih iz knjige Š. Dolenca (Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah).
Imajo geni spomin?
Geni in genom (str.240-241)
[...] Najmanjši znani genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477 genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot 500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot 200.000. besed. Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji »romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000 zgodb. Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na bucikino glavico. Narava uporablja za pisanje svojih romanov zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze, ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v »jeziku življenja« sestavljene iz vsega treh črk. Genomi so zapisani v dolgih molekulah DNK, ki se lahko v pravih razmerah prepisujejo, berejo in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju«.[...]
Epigenetika (str.241)
[...]Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko se informacije iz roda v rod ne dedujejosamo prek zapisa DNK. Takšno epigenetsko delovanje (epi pomeni v stari grščini zunaj) - se pravi kemijski prenos biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer ne pride do spremembe zapisa DNK - proučuje epigenetika. Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop in izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven.[...]
Lakota v švedski vasici (str.242)
[...] V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih v vsakem letu posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izakazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.[...]
Geni in okolje (str.243)
[...] Takšna odkritja postavljajo ustaljene predstave o dedovanju v novo luč. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.[...]
