Venetska pisava je praktično skoraj enaka feničanski pisavi izpred
1050 pr. Kr.. Kar je logično, saj so Feničani in Trojanci bili
povezani. Ko je Troja padla, se je del preživelih naselil na sv Italije
delno na ozemlju današnje Slovenije.
Tako lahko preberemo, de je
Didona, tudi Dido ali Elisa, bila mitološka ustanoviteljica
Kartagine in njena prva kraljica.
Opisana je recimo v Vergilovem epu Eneida. V epu ponudi zavetišče
edinemu preživelemu trojanskemu junaku Eneju, sinu boginje
Venere (Afrodite), ki že sedem let blodi po morju. Tam ji
Enej pripoveduje o padcu Troje in o poteku vojne. Didona se
vanj zaljubi (imela naj
bi tudi otroke z Enejem). Ko Enej zaradi dodeljene naloge odide
v Italijo (baje sodeluje pri
ustanovitvi Rima), ga Didona prekolne in naredi samomor (vrže se na meč
in se hkrati zažge). To se dogaja v 9. stoletju pr. Kr.
Poglejmo si še zgodovinsko zgodbo o maksimalni ploščini lika pri danem obsegu.
Znamenito legendo o prvi kartažanski kraljici Didoni in ustanovitvi mesta
Kartagine najdemo v klasičnem delu Aneida, enega največjih pesnikov antičnega Rima,
Virgila (70-19 pr. Kr.). Leto 815 pr. Kr. je feničanska princesa Didona pobegnila
s svojimi podporniki pred bratom, ki je bil hkrati feničanski vladar in je tudi
umoril njenega moža. S plovbo po Sredozemskem morju zahodno od svojega rojstnega
mesta Tira je pristala na afriški obali, danes je to Tunizijski zaliv.
Iskala je parcelo za izgradnjo skrivališča. Vendar ji lokalni vladar Jarb
željene zemlje ni hotel prodati. Didona se je zelo zvito in spretno pogajala,
prepričala je Jarba, ki je tako prisluhnil njeni "ponižni" želji, da ji
proda zgolj košček zemlje, ki ga je mogoče omejiti s kožo vola. Didona
pa je nato svojim podložnikom premeteno zapovedala, da naredijo zelo ozke
trakove iz volovega usnja in z njimi označijo mejo parcele, ki bo imela
čim večjo ploščino (površino). Na označeni, zaradi trika s trakovi,
kar veliki parceli, je zgradila trdnjavo Birso (po feničansko koža)
in tako je kmalu nastalo znamenito mesto Kartagina. Iz omenjenih
zgodb je nastal t. i. Didonin problem in sicer: Kako določiti
največjo ploščino, ki jo lahko omejijo pasovi iz volovskega usnja
(omejena dolžina)? Pasove so sestavili v krog, saj so že v Antiki
geometrijsko dokazali, da je krog lik z največjo ploščino pri danem
obsegu (od vseh drugih možnih likov) - vir: Bandle, 2017.
Danes ta problem matematično razrešimo preko variacijskega računa.
Glje tudi:
Optimalna oblika zleba - Uni. L., parcialni odvodi in ekstremi - ponovitev,
- Didonin problem maks. površine pri danem obsegu lika.
Kamen iz Nore, ki so ga v 18. stoletju našli na Sardiniji v Italiji
(kraj Nora),
je najstarejši feničanski napis, ki so ga kdaj našli zunaj
feničanskega območja (približno osmo ali deveto stoletja pr.
Kr.). Nakazuje razširjeno trgovsko mrežo, ki so
jo Feničani ustvarili skozi čas.
Nacionalni arheološki muzej Cagliari, Italija.
.
sanskrt_slo_clanek 2
Med kritičnimi zgodovinarji priljubljen epigram pravi:
"Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti.
Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983
(rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti)
Kje je napaka v zlajnani trditvi:
»Čudež je, da smo Slovenci sploh preživeli, ko pa smo tako
majhen narod.«
Resnica je prav nasprotna!
Preživeli smo ravno zato, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda,
ki je v miru živel v večini srednje Evrope in to od pradavnine,
ki je vsaj 1000 let pred Kristusom razvil tudi svojo pisavo
(predhodnico latinice).
Do danes se je ozemlje skrčilo zgolj na Slovenijo, dokazi za prvobitnost, avtohtonost
slovenskega kmečkega človeka so: enkratna dvojina, šest sklonov, številna (okrog 60)
in izjemna narečja, arhaične besede (gučati, dveri, veda, gora, obrežje, drveti, jar,
palica, kruh, štenge, kapura, upanje, vože, jama, čer-čeri, kal - kalce, vas, hrepenenje, otrok,
kozarec, kupica, kup, gnoj, ogenj, kurent - korant,
nor - norost, dež, graba, zobače, izgovorjava števil - najprej enice, ...),
navade - običaji, legende, stara imena krajev,
ki so jih od Slovencev prevzeli Rimljani, venetski napisi iz 10. - 6. stoletja pred Kristusom,
starejši od rimske države (Atestinske
tablice iz 5. stoletja pred Kristusom), podobnost slovenščine
z bretonščino in sanskrtom, kozolci posejani do Švice.
Bretonci se sami imenujejo
Breizhiz - ljudje z obrežja - "Brežic".
Naši izvirni priimki (čeprav so nastali,
kot povsod po Evropi,
v srednjem veku) pričajo o naši inovativnosti, demokratičnosti,
tudi genski zapis (Y kromosom)
je bližje Čehom in Norvežanom, kot nekaterim, ki nas hočejo na silo pobratiti
(kot kaže imajo "bratski" vsiljivci med "politiki" kar velik uspeh - a zadaj je
nečloveška mašinerija kolonialnih obveščevalnih služb - podobno
kot v Ukrajini in Belorusiji).
Naša narava je izrazito drugačna od sosedov, je introvertirana in prilagodljiva
(tudi naivna), kar sicer tujci cenijo,
a prav ti lastnosti sta nas hkrati, skozi stoletja, stali izgube večine etničnega ozemlja.
Naš temperament je zelo slovaško-češki ... Lep primer naše duše je
zadnja prevara, ki so jo za svojo "kupili" Rezijani, ki se zmanipulirani
večinsko odrekajo slovenstvu. Naj razume kdor more.
V napisu beremo:
(TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
Ali FONETIČNO :
KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM.
Kar je v slovenetskem originalu izgledalo:
XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM
Zgornja najdba je iz Karnijskih Alp iz 2. stoletja pred Kristusom -
v Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem
izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z
imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo -
lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika
slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj,
zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu,
Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali
Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati
niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja
tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis
KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi
DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen "čudeža". Za nas Slovence pa je
še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so
Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je
jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja,
kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).
Še izjemen napis - 4. stol. pred Kr., atestinska žara.
V OUGON TAJ VUGISON JAJ BRIGDINAJ JEGO
In Slovenian:
V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove.
In English:
Into this fire, extinguished, let them pass: his cares and sorrows.
Škocjanski napis - OSTI JAREJ (Ostani mlad.)
iz časov pred prihodom Rimljanov.
Ostali smo mladi, "kar nas je
sinov slovenske matere!" (pravi Prešeren v originalu Zdravice,
uradna verzija je s strani "šumadijske" klike cenzurirana)
- Slovenci smo torej živi fosili, kako dolgo še?
To kar (nas) niso pokončali Nemci, Italijani in Madžari
bodo, kot kaže, dokončali bratje "brača". Mesta so že padla,
vasi pa se hitro praznijo - in to je razlika med današnjim časom
in starimi časi (Avstrija, Rim) - takrat so kmetje
ohranili staro kulturo za nas, mi pa jo bomo dokončno zapravili
za potomce. Tako kot smo izgubili svoj jaz
v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem - no,
ni še vse izgubljeno, a biološko in kulturno smo na psu.
In to ravno v trenutku, ko se je zdelo samoumevno, da bomo preživeli,
ko smo Obre in Avare, ki smo jih vojaško premagali že v 9. stoletju,
dokončno pregnali leta 1991 -
a kot kaže, temu ni tako - ta zmaj v miru in po tihem pod krinko novoreka
moderne sociologije
neizprosno melje svoje žrtve (pod krinko človekovih pravic žre kulturo,
ki ga je sprejela, oziroma so mu jo dodelile velesile po prvi vojni) ...
Smo v popolni paralizi neobizantinskega zmaja - in kdo so Obri in Avari, tisti iz
8. in 9. stoletja in kje so danes?
Avari in Obri so Bolgari in ostali prišleki,
ki jih danes imenujemo "južni Slovani",
a to so v resnici ljudstva iz srednje Azije,
ki so prevzela slovanski, venetski (lingua franca), jezik,
podobno kot so vsa priseljena ljudstva
v ZDA sprejela angleški jezik.
Zadnji svoje vrste smo in ... Tako malo nas je ostalo (mini evropski rezervat
starega ljudstva z dvojino), a
brutalnim kolonizatorjem smo še zmeraj odveč in sedaj pripravljajo
dokončno rešitev slovenskega vprašanja (podobnost z Judi)
- ta rešitev je znana iz sporazuma
Stalin-Hitler, Hitlerjev načrt je hvala Bogu propadel, a kaj, ko je njemu enak,
preživel Stalinov načrt (v navezavi z muslimanskimi fundamentalisti,
ki javno zanikajo holokavst) in njegova brutalna
politika bo pokončala, ne samo nas, ampak vse EU naivneže.
No - EU kultura ne bo prvič propadla. Protislovno a resnično,
izobilje bolj škoduje kot skromno trdo življenje.
Evropa je, zaradi neprijaznega podnebja - klime, posledično
težkega življenja, zmeraj znala, zaradi naravne želje po preživetju,
razviti, protislovno, nek navidezni kulturni, socialni in ekonomski
raj, ki nato kot magnet privlači
ostala ljudstva (ki zmeraj znova uničijo, požgejo in razrušijo "Rim"),
a to izobilje hkrati pomeni konec zagona, pomeni
propad generacij rojenih v izobilje truda staršev - in taki cikli se
v Evropi pojavljajo skozi tisočletja. Tisto, kar je poučno, je, da
so Slovenci v tem kaosu trpljenja, izobilja in pohodov raznih hord,
uspeli ohraniti prvobitno izročilo, jezik, itn, izpred
vsaj 3000 let. No, tudi ostala ljudstva so naslednice
svojih prednikov, a redka so uspela ohraniti toliko
avtohtonega (arhaične besede, zgodbe, dvojino, sklanjatve, ...)
- res smo živi fosili.
Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in
slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE,
ko so plemena, ki nas danes
učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne
plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na
nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.
Pričevanja o Slovencih v Rimskem imperiju in pred tem.
Zgodovinska pričevanja in jezikovne sledi govorijo o
nepretrganem obstoju slovenske etnije in slovenskega jezika
v rimskem obdobju. Izmišljena teorija o "romaniziranih staroselcih"
nima nobene podlage.
V rimski dobi so znana slovenska imena, kot so n. pr. Trgeste (tržišče), Oterg (otržje), Dravus (Drava), Saloca (Zaloka), Longaticum (Logatec), Poetovio (Ptuj), AdPirum (Hrušica) itd.
Po odhodu Rimljanov in potem leta 568 Bizantincev je v Noriku zgodovinsko izpričana slovenska država,
ki jo leta 593 in 595 napadejo Bavarci z ropskimi nameni. Pa pravijo, da so ta čas komaj prihajali neki Slovani...
V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji)
še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.
Zanesljive priče so:
Sv. Jeronim, ki okoli leta 400 s poudarkom prevaja slovensko besedo v latinščino.
Sv. Severin, ki okoli leta 480 išče v Noriku med domorodnim ljudstvom preostale Rimljane.
Zgodovinar Jordanes, ki leta 551 obširno opisuje "Slovene" in druge Slovane.
Jona Bobbiensis, ki okoli leta 612 v življenjepisu sv. Kolumbana izrecno imenuje Slovence Venete.
Fredegarii Chronicum, ki večkrat imenuje Slovence Vinedi (Veneti).
Pavel Diakon, ki ne ve ničesar o kakem prihodu Slovanov ob koncu 6. stoletja prav do meje Langobardov, čeprav omenja vsako podrobnost iz tistega časa.
Pavel Diakon na miniaturi iz 11. st.
Se iz foruma: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&topic_id=4132&forum=118&start=750
Napis na žari (1): original: VOUGONTAJOSTINAJ - VOUGONTAJTOTIONAJ smiselno: VO.UGON.TAJ.O.STINAJ - VO.UGON.TAJ.TOT.I.ONAJ pomensko: V ogenj ta mi o izliti, v ogenj ta kot bomo vsi!
Napis na žari (2): original: VUGONTAJVUGISONJAJ BRIGDINAJ JEGO smiselno: V.UGON.TAJ.VUGISON.JAJ BRIGDI.NAJ.JEGO pomensko: V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove.
Napis na žari (3): original: VIOUGONTAJ VIOUGONTNA DONASTOREJTIJAJ smiselno(1): VI.OUGON.TAJ.VIOUGONTNA.DONASTO.REJTIJAJ pomensko(1): V ogenj ta, upepeljenca donašam Retiji. smiselno(2): VI.OUGON.TAJ.VIOUGON.TNA.DO.NAS.TO.REJ.TI.JAJ pomensko(2): V ogenj tajni (skrivnostni), v ogenj tna (tenj, senc) ob nas tu pojdi v raj.
Retija in Triglav v zvezi z revmatizmom (najdišče: Lagole di Calalzo - »venetske toerme« :
smiselno: ŠAJNATEI.REJTIAI pomensko: Šajnati Retiji.
original: VDANDONASTOREJTIAJ smiselno(1): V.DAN.DONASTO.REJTIAJ pomensko(1): V dar prinešeno Retiji. smiselno(2): VDAN.DO.NAS.TO.REJ.TI.AJ pomensko(2): Vdan ob nas tu v raj ti pojdi.
original: KARAN.MN.REJTIAI pomensko: Na zle duhove misleč, Retiji.
original: MEGO.DONASTO.VANT.S.MOLDONKEO pomensko: Jaz darujem ventan z molitvijo. (ventati=zaklinjati, uročiti, začarati)
original: SURO.S.RESUN.KO.S.TONA.S.TO.TRIBUS.IIATIN smiselno: SUROS.RESUN.KOSTONASTO.S.TO.TRIBUSIIATI pomensko(1): Nesreča resna kostenica (je) - k trem možem. pomensko(2): Z rožami se reši te kostenice pri treh možeh.
original: VOTO.S.NA.I.SO.N.KO.S.TONA.S.TO.REIBUS.IIATIN smiselno(1): VOTOSNAI.SON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN pomensko(1): Pritoži se nad kostenico Retiji božji. smiselno(2): VO.TOS.NAISON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN pomensko(2): V to nesi kostenico Retiji božji.
original: HUTTO.S.ALLISIKO.S.TRIKIKOS.TOLER.TRUMUSKATEI.DONO.M smiselno(1): HUTTO.SAL.LISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM pomensko(1): Kdorkoli šel loščiti/mazati si tročo kostenco trem možem prinešeno smiselno(2): HUT.TOS.ALLISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM pomensko(2): Pojdi s to boleznijo trojici kostenico Triglavu prinešeno.
original: O.P.O.PO.S.APLISIKO.S.DOTO.DONO.M.TTRUMUSKATEI smiselno: O.PO.POS.APLISI.KOSDOTO.DONOM.TTRUMUSKATEI pomensko: O poslal za bolezen kostenico prinešeno Triglavu.
original: AVIRO.BRO.I.COKO.S.DOTO.DONOM.(Š)AINATE.I smiselno: AVIRO.BROI.COKOSDOTO.DONOM.ŠAINATEI pomensko: V veri prosi za kostienico prinešeno svetli (Retiji).
smiselno: KUI.CUTA.AME.TI.KOSTOLER pomensko: Kdor čota, ome ti kostenico
smiselno: TI.UTU.SLOUONICU.S.TRUMUSIATEI.TIJ.DONOM pomensko: Ti od Sloveneca z darom k Triglavu |
|
2013 je v zgolj 300 izvodih izšla odlična knjiga
dr. Antona Perdiha
-
IZVOR
SLOVENCEV
IN DRUGIH
EVROPEJCEV.
Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali
smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci
ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v
6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale
že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni.
V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da
živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to
vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije
v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu
z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem
razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do
trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred tridesetimi
leti so tvorci Venetske razlage o izvoru
Slovencev pokazali, da je razlaga
o prihodu izza Karpatov le
domneva, ki nima neposredne opore v znanih
virih in temelji le na razlagah
nekaterih opisov dogajanj v
nekaterih virih. Nasprotno
pa da ima védenje o
prvobitnosti Slovencev neposredne
podatke v zgodnjih virih.
V zadnjih petih letih so na
podlagi rezultatov genetskih
raziskav razvili novo vejo
genetike – DNK rodoslovje,
katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem
pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve
in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali
spornih stvari in temu je posvečen del te knjige.
Ob tem se lahko vprašamo, ali so morda naši
zgodovinarji, ki zagovarjajo domnevo o zgodnjesrednjeveškem
prihodu naših prednikov izza Karpatov, zgrešili poklic,
jim bije zadnja ura, jih čaka propad?
NIKAKOR!
Čaka jih le nujnost opustitve preživelih paradigem in
zamenjave z novimi, boljšimi.
V tej knjigi so zbrani novi podatki, ki bodo podlaga
nove paradigme, katere zasnove so tu predstavljene.
Knjiga ima veliko znanstveno vrednost, saj njene teze izhajajo direktno iz
objektivnega vrednotenja DNK rodoslovja. Določene mutacije na Y-kromosomu se namreč prenašajo
samo iz očetov na sinove - preko zaporedja mutacij pa se da našemu globalnemu praočetu slediti
tam nekje do 200 000 let v preteklost.
Pri iskanju pramame pa se uporablja mitohondrijska DNK (mtDNK), ki se prenaša na otroke zgolj preko
mame. Tudi ta raziskava je prišla vsaj do 200 000 let v preteklost in sicer na področje Afrike.
dr. Antona Perdiha na predstavitvi knjige
"IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV",
sreda 13. november 2013 v prostorih
SVETOVNEGA SLOVENSKEGA
KONGRESA
na Cankarjevi cesti 1/IV v Ljubljani.
Avtor je na predstavitvi knjige dal velik poudarek tudi zunanjim dejavnikom, recimo izbruhu vulkana
Toba (Sumatra - Indonezija) pred približno 70 000 leti - ki je bil eden najhujših izbruhov v času
prevlade sesalcev. Izbruh je pomenil zdesetkanje naših prednikov - neke vrste evolucijsko sito.
Preživelo naj bi le 15000 naših prednikov ( to je recimo št. prebivalcev občine Ormož
- iz njih je danes človeštvo narastlo na 7 milijard)
- na to kažejo mutacije Y-kromosona ter mitohondrijska DNK
in seveda
razmeroma nizka stopnja genske variacije med današnjimi ljudmi.
"Evine" hčere malo podrobneje.
Pri raziskavah ženske dedne linije je genetikom v pomoč zapis DNK, ki ni shranjen v celičnem jedru,
ampak v mitohondrijih. V daljni preteklosti je neki naš evolucijski enocelični prednik požrl bakterijo,
ki je bila, kot se je pokazalo, koristna, saj je znotraj celice proizvajala energijo. Daljni potomci
te požrte bakterije so mitohondriji v naših celicah, ki, povedano zelo poenostavljeno, delujejo kot
nekakšne celične elektrarne.
Za genetike pa so mitohondriji zanimivi, ker imajo svoj genom. Ta je sicer majhen, saj se je med
evolucijo veliko pomembnih genov iz mitohondrija preselilo v celično jedro, a zapis, ki je ostal,
je zanimiv, saj se pri dedovanju ne premeša, ampak se deduje nespremenjen iz roda v rod. Vsaka mutacija,
ki ni smrtna, se ohrani tudi pri potomcih. V nasprotju s kromosomom Y se mitohondriji dedujejo samo
po ženski liniji.
Podobno kot pri kromosomu Y so tudi variacije mitohondrijske DNK največje med današnjimi prebivalci
Afrike. Ocenjujejo, da je mitohondrijska Eva živela v Afriki pred približno 200.000 leti.
Nekaj o DNK najdete tudi na:
http://rodoslovje.si/index.php/sl/domov/16-drevesa/122-slovenski-dnk-bazen-znotraj-balkana-in-evrope
Perdih je tudi povedal, na kak način ga ljudje iz univerze želijo diskreditirati (na srednjeveški način) -
kaj vse se torej valja po naših akademskih krogih ..., grozljivo in
to v 21. stoletju v "razsvetljeni" Evropi.
Izredno zanimanje obiskovalcev za predavanje Antona
Perdiha o izvoru Slovencev in drugih Evropejcev,
je dokaz, da hočejo ljudje
slišati tudi drugo plat uradne zgodovinske teze o izvorih in
naseljevanjih Evropejcev.
Anton Perdih pravi:
“Ne poznamo niti enega zgodovinskega vira, ki bi
govoril o množičnem naseljevanju prednikov Slovencev v 6. in 7.
stoletju našega štetja. Ni verjetno, da bi Rimljani, Bizantinci
in drugi, ki so zabeležili tudi manjše vdore, spregledali in ne
zabeležili večjih naseljevanj. Imamo pa vir, ki govori o nerimskem
prebivalstvu, katerega pa ne opredeli bolj podrobno. Po odhodu
Rimljanov so ti ostali tam, kjer so bili prej, in kmalu so bili
poimenovani kot Sloveni ali Veneti,”
Univerzitetni profesor za kemijo, doma iz Zatolmina,
se v pokoju, posveča raziskovanju izvora Evropejcev.
Anton utemeljeno dvomi v uradno zgodovino - teorijo,
ki so jo že zastopali germanski
zgodovinarji, ker jim je to nekoč ustrezalo. “Skladno s teorijo
kontinuitete je večina evropskih arheologov že zavrnila domnevo
o invaziji Indoevropejcev v bakreni dobi, opuščajo jo tudi uradne
evropske institucije. Vedno več evropskih strokovnjakov za prazgodovino
zavrača tudi domnevo o prihodu Slovanov v 6. stoletju in sedaj
razpravljajo le še, ali so Slovani na svojih sedanjih ozemljih
od mlajše ali starejše kamene dobe.”
Zavrnil je tudi očitek, da se ukvarja s tematiko,
ki ni blizu njegovi stroki:
“Seznam mojih številnih strokovnih objav,
ki je javno dostopen na Cobissu, priložil sem ga tudi na konec
knjige, priča o nasprotnem.”
Pomen N skupine
V svojem nizanju argumentov v prid tezi, da Slovani na območje
današnje Slovenije niso prišli v 6. stoletju, se je oprl zlasti
na izsledke populacijske genetike in DNK rodoslovja, ki temeljita
na analizi tipičnih genetskih markerjev. Ti se dedujejo po moški
ali ženski liniji. “Z vsakim letom imamo z njihovo pomočjo bolj
jasno sliko o pogostosti posameznih rodovnih skupin, oziroma
tako imenovanih haploskupin, ki so značilna za določena
geografska področja. Z njimi je mogoče tudi ugotavljati,
kako je potekalo preseljevanje skupin ter ugotavljati
čas do skupnega prednika posamezne skupine,” je razložil.
V Sloveniji naj bi bilo tretjina ljudi iz haploskupine
(HS) I, ki naj bi bila stara vsaj 46.000 let in ima izvor
v Evropi. Druga tretjina pripada HS R1a, ki naj bi nastala
pred 20.000 leti v srednji Aziji, od koder naj bi prišla v
Evropo pred 9.000 do 8.000 leti in s sabo prinesla kmetijstvo,
četrtina ljudi iz HS R1b naj bi tudi imela 20.000 let starega
skupnega azijskega prednika, čigar potomci so prišli v Evropo
pred 4.500 oziroma 3.500 leti. “Poleg ostalih manj zastopanih
skupin pa na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno
zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov, kar
je neposreden dokaz proti priselitvi od tam. Celo nasprotno:
te raziskave kažejo, da so se predniki Slovanov po vdoru bojevitih plemen
iz zahoda (pred dobrimi 4000 leti), nekaj pa tudi pozneje zaradi širjenja
Rimskega imperija (nekaj pa tudi v času Karla velikega),
selili iz zahoda proti vzhodu (v nasprotno smer od danes
politično predpisane doktrine).
Anton
je pritrdil, da je vzorec testiranj DNK sicer majhen in pojasnil,
da se ta sčasoma povečuje, in da razmerje
med glavnimi tremi skupinami ostaja podobno.
Tabela zgoraj kaže, da na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno
zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov (Rusih), kar
je neposreden dokaz proti priselitvi iz Rusije. Selitve so večinoma
potekale iz zahoda proti vzhodu.
Haploskupine po starosti.
SELITEV ZAHODNOEVROPEJCEV - HS R1b1.
SELITEV SLOVANOV PRED PRIBLIŽNO 10000 LETI V EVROPO - HS R1A.
BEG DELA SLOVANOV IZ EVROPE PRED 4000 LETI - HS R1A - PROTI VZHODU V UKRAJINO, RUSIJO.
Ljudje HS R1b1 napadajo srednjo Evropo - prebivalce HS I in R1A - ki
se umikajo na vzhod.
Še raziskava iz: http://smit.wz.cz/zrcadlo/rservice.php?akce=tisk&cisloclanku=2013090001
Kaj pravi zgodovina o kralju Matjažu.
Kot smo povedali, tudi
keltski kralj Arthur za Kelte ni umrl, ampak je spal
in so čakali, da se zbudi - to je podobnost
z našim kraljem Matjažem. A zaradi vpliva madžarskih zgodovinarjev, se kdaj sklepa,
da bi naj bil kralj Matjaž
kar madžarski kralj Korvin. A to je še ena provokacija
iz nabora "bizantinskih" zgodovinarjev, novinarjev. Večina resnih zgodovinarjev pravi, da je to izvirno
slovenski lik, mnogo starejši od madžarskega Korvina.
Vir in povzetki iz teksta "Prezrti zgodovinski kontekst
izročila o kralju Matjažu" (avtorica MARIJA KLOBČAR, 2023).
Plemič Anton Auersperg - Anastazius Grün (1806 - 1876), je med prvimi opozoril na razhajanja
med biografskimi podatki Matije Korvina in motiviko kralja Matjaža.
Ferdo Kočevar je tudi videl te velike razlike med nasilnim Korvinom in ljudskim kraljem Matjažem.
Arheolog in geograf Simon Rutar je že leta 1879 opozoril na to,
da se nobeno dejanje kralja Matjaža ne sklada z značajem in življenjem Korvina, saj ga bojevanje
s Turki ni mikalo, nikoli ni bil v turškem ujetništvu,
Turki mu niso ugrabili nobene od žena, svoje življenje pa je mirno
sklenil na Dunaju.
Pritisk
po jezikovni identifikaciji Slovencev z Ogrsko domovino, ki ga je bilo močno čutiti že v
osemdesetih letih 19. stoletja, se je najbolj stopnjeval leta 1896, v pripravah na
praznovanje tisočletnice prihoda Madžarov v Panonsko nižino. Ljudske šole so bile tedaj že v
celoti madžarske (Jerič 2001: 8–9), javno izobešenje slovenske zastave na Kleklovi novi
maši leta 1897 pa je kot velik prekršek obravnaval parlament v Pešti ([Baša] 1992: 102).
Tudi ljudsko
izročilo o madžarski vojski v času Matije Korvina je nasprotno enačenju kralja Matjaža
in Korvina. To izročilo je bilo živo predvsem na
Koroškem: »Narod govori o Ogrih kot o Turkih; menda je bilo njihovo vedenje precej
turško.« (Podgorc 1901: 101).
Josip Gruden je v Zgodovini Slovencev negativni spomin na vojsko Matije
Korvina zabeležil z zapisi, da je na Koroškem pobirala »hude davke v denarju in živilih« s
pretvezo, da bo deželo branila pred Turki, pri čemer v času turških vpadov kmetov ni
varovala (Gruden 1910: 124) in je celo požigala po deželi (Gruden 1910: 318), na spopad
med ogrsko vojsko in domačini, ki so se utaborili pri Gospe sveti, pa je stoletja spominjala
ogrska krogla, obešena v cerkvi (Gruden 1910: 124).
Tudi zbiralec koroških ljudskih pesmi,
Janez Scheinigg, je namreč v slovenskem prispevku o koroških ljudskih pesmih zelo jasno
poudaril, »da narod ni imel Matjaža za ogrskega kralja Matijo Korvina«. To je dokazoval
z motivom spečega pravičnega vladarja, ki s svojo vojsko »čaka na čas, ko se bo vzdignil
nad sovražnike »svete vere katoliške«, in s pesmijo »Lepa je krona vogerska, še lepši je
Matijava« (Scheinigg 1885: 93–94).
Povezava med Karlom Velikim (Karolus Magnus) in kraljem Matjažem (Magnus)
Karel Veliki (2. april 747 – 28. januar 814)
je bil najstarejši sin Pipina Malega, ustanovitelja Karolinške rodbine
in Betrade Laonske.
Karel Veliki je bil »prvi cesar na Zahodu po propadu rimskega cesarstva, velik
vojskovodja in osvajalec, spreten politik, zaščitnik Cerkve in spodbujevalec pokristjanjevanja,
podpornik znanosti in umetnosti, mitični pater Europae, simbol evropske identitete in
enotnosti« (Strmole 2013: 151) ter obnovitelj nekdanje zahodnorimske države
(Malmenvall 2016: 60). Njegovo življenje, ki ga je opisal njegov dvorjan, zaupnik in soustvarjalec
karolinške renesanse, Einhard (Strmole 2013: 151), kaže izjemne značilnosti. Bil je Frank
– beseda dobesedno pomeni svobodni (Heer 1977: 37) in je skupaj z bratom Karlomanom
nasledil očeta Pipina, prvega iz rodu, ki so kot dotedanji upravitelji dvora, majordomi,
nasledili Merovinge. Po bratovi (brat Karlman I. umre leta 771)
smrti je bil ustoličen za kralja (Strmole 2013: 155–158).
Priključena ozemlja Karla Velikega k frankovskemu kraljestvu.
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Charlemagne
Karantanci so prišli v okvir Frankovskega kraljestva leta 788: takrat je
Karel Veliki odstavil še zadnjega bavarskega plemenskega vojvodo Tasila III., s čimer so
pod njegovo neposredno oblast poleg Bavarcev prišli tudi Karantanci (Štih, Simoniti,
Vodopivec 2008: 33).
Ko so prišli Karantanci neposredno pod Franke, jim je Karel Veliki pustil domače
kneze oz. vojvode in župane, da so ljudem še naprej vladali; s tem se je med njimi hitreje
razširjevalo in utrjevalo krščanstvo (Kos F. 1882: 598), kar so olajševale tudi nižje dajatve.
Ta čas je na Koroškem zaznamovalo delovanje Inga (nav. delo: 598), vodje Arnovega
karantanskega misijona (Wolfram 1995: 288), s katerim je povezan tudi spomin na
ustoličevanje koroškega vojvode in na najstarejši slovenski napis na vojvodskem prestolu,
ki ga je verjetno dal napraviti Ingo sam (Kos F. 1882: 599).
V Panoniji so živeli Slovenci pod oblastjo Avarov oz. Obrov (Kos F. 1882: 399).
Vojna proti Avarom, v kateri je bila pomembna tudi Karantanija kot mejna marka proti
vzhodu (prim. Strmole 2013: 151) in sta jo zaznamovali leti 791 in 796 (Kos F. 1882:
530–532), je bila Karlova »zrela strateška mojstrovina in delo starosti« (Braunfels 1972:
55). Frankom je – tudi ob pomoči Slovencev – ob zavzetju avarskega Ringa prinesla
izjemen plen, nakopičen v dvesto letih (Kos F. 1882: 532), »legendarni avarski zaklad«:
Franki so v Aachen odpeljali petnajst velikih voz zlata, srebra in svile (Heer 1975: 108).
Karlov kronist Einhard je o tem zapisal: »Seveda je vse do sedaj veljalo, da so Huni revni,
toda toliko zlata in srebra se je našlo na kaganovem dvoru in toliko dragocenega plena je
bilo odvzetega v bitkah, da se lahko po pravici verjame, da so Franki upravičeno odvzeli
to, kar so Huni prej odvzeli drugim plemenom.« (Strmole 2013: 169) Ta zaklad, ki so
ga Avari naropali, je postal največje bogastvo Karla Velikega (Heer 1975: 108). Nekaj
tega bogastva je vladar podaril rimskemu papežu, nekaj cerkvam in samostanom, drugo
pa je razdelil med svoje zveste služabnike (Kos F. 1882: 532).
Osvojeno ozemlje vzhodno od Ennsa so Franki označevali z različnimi imeni, med
drugim tudi kot Sclavinia ali Vinidorum marca, pri čemer je bila Panonija vključena
(Kaemmel 2017: 4, 12–13). Razširitev frankovske države na Panonijo je odprla tudi vprašanja
pokristjanjevanja, pozneje pa zaslug zanj. Leta 811 Karel Veliki razmejil območji med
Salzburgom in Oglejem, meja je bila reka Drava (Kos F. 1882: 656).
Pri ljudstvih, ki so mu bila podrejena, je Karel Veliki veljal za nosilca vrhovne posvetne
oblasti, kar pa ni pomenilo absolutne vladavine. Čutil se je odgovornega za vsa področja
družbenega življenja in prava v vseh delih svojega imperija. Izdajal je plemiške okrožnice,
v katerih naj bi pravice revnih in šibkih zavaroval pred posegi plemstva (Braunfels 1972:
113). V karolinškem obdobju so bili namreč Franki kot ljudstvo podvrženi procesu, ki
je vse več ljudi vodil v različne oblike suženjstva (Heer 1977: 37). Vzpostavil je celoten
sistem odposlancev (missi domici – gospodovi odposlanci), duhovnikov in laikov, ki so kot
potujoči dvor po vsej državi skrbeli za izvajanje njegovih odlokov (Braunfels 1972: 113).
Z odloki, imenovanimi kapitularji, tako ni spodkopaval »niti partikularnih pravnih
običajev niti moči lokalnih in regionalnih voditeljev«. Temeljna vloga vladarja je bila namreč
»v usklajevanju osebnih vezi med njim in plemstvom, temelječih na medsebojni zvestobi
in povračilu za usluge.« (Malmenvall 2016: 60) Ob upravičenih pritožbah o neustreznem
ravnanju oblastnikov se je zavzel tudi za podrejene: furlanskemu vojvodi Ivanu, ki se je boril
proti Avarom, je vzel njegovo častno mesto in dovolil istrskim prebivalcem, da so smeli
sami voliti svoje škofe, opate, svetne glavarje, župane in druge uradnike (Kos F. 1882: 602).
Postavni Karel Veliki, ki je – razen v izjemnih primerih – nosil oblačila »po izročilu
svojih očetov, torej Frankov« (Strmole 2013: 181), in beneško tuniko, pa ni bil
spoštovan le kot državni voditelj in vojskovodja, temveč tudi kot vladar, ki je v cesarstvu oz.
kraljestvu skrbel za širjenje znanja, duhovnosti in umetnosti. Karolinška renesansa, ki je
udejanjila ta načela, je pomenila »vračanje k starim avtoritetam, pogojeno s praktičnimi
potrebami v službi utrjevanja novega krščanskega cesarstva« (Malmenvall 2016: 61).
V vseh škofijah in samostanih so ustanavljali šole, namenjene poučevanju mladih v
gramatiki, aritmetiki, glasbi, govorništvu in petju (Thenen 2000: 193), Karlova dvorna
»akademija« v Aachnu pa je postala kulturno središče frankovske države (Malmenvall
2016: 61). Pomembni sta bili tako formalna izpiljenost kulturnih oblik – jezika, pisave,
liturgije in arhitekture – kot izboljšanje celotnega cesarstva (nav. delo: 60).
Čeprav je bil slabo pismen, se je Karel Veliki tudi sam učil tujih jezikov in izjemno
gojil svobodne umetnosti (Strmole 2013: 183–184). Največ pozornosti sta bili deležni
historiografija in pesništvo, ki je vključevalo tudi slavilne pesmi (Malmenvall 2016: 68).
Velel je zapisati dotlej nezapisane zakone vseh narodov, ki so bili pod njegovo oblastjo,
prav tako pa je, kot je zapisal njegov kronist, »dal zapisati in ohraniti v spominu barbarske
in prastare pesmi, ki so opevale dejanja in boje starodavnih kraljev« (Strmole 2013: 188).
Predanost krščanski veri je izrazil s postavitvijo bazilike v Aachnu, s podpiranjem
Cerkve v Rimu in papeža ter s prizadevanjem, da bi se bogoslužje opravljalo s čim
večjimi častmi, vključno z zglednim petjem psalmov (Strmole 2013: 185–186). Njegova
skrb za to, da bi bila verska besedila vernikom razumljiva, so pri Slovencih pustila
sled v Brižinskih spomenikih: z zakonodajnim odlokom Admonitio generalis (Splošni
opomin) (Aachen, 23. marca 789) je namreč zapovedal, da morajo biti osnovna verska
znanja vernikom razumljiva (Šekli 2022: 15), zato je možno predpostaviti, da so prva
nabožna besedila, katerih prepisi so v Brižinskih spomenikih, nastala že na prelomu iz 8.
v 9. stoletje (Šekli 2022: 15–16).
Izjemne značilnosti Karla Velikega, ki so ga, čeprav je imel več žena in priležnic
(Strmole 2013: 176), kanonizirali (Thenen 2000: 225–252), so vključevale tudi druge
ravni (Strmole 2013: 151–158). Med drugim je skrbel za podpiranje revnih, in sicer tako
doma kot drugje (nav. delo: 185–186); v spomin na dvanajst apostolov je na svojem
dvoru vsak dan nahranil dvanajst revežev (Thenen 2000: 213), za reveže pa je izjemno
poskrbel tudi v oporoki (Strmole 2013: 194).
V obdobju pred Karlovo smrtjo se je zvrstilo veliko čudnih nebesnih znakov in nenavadnih
dogodkov, povezanih s potresi in požari (Thenen 2000: 197; Strmole 2013: 191–192).
Karel Veliki je umrl pri dvainsedemdesetih letih, 28. januarja leta 814 (Thenen 2000:
199), ali – kot je zapisal njegov kronist Einhard – »sedmega dne, odkar je obležal, ob
tretji uri« (Strmole 213: 189). Pokopali so ga istega dne, in sicer v achenski cerkvi, ki jo
je dal sam zgraditi, kronist pa je o tem zabeležil: »Telo so po slovesnem običaju umili
in oskrbeli ter ga ob velikem žalovanju vsega ljudstva prinesli v cerkev in ga pokopali.«
(Nav. delo: 190) Einhard je morda s svojim poročilom namerno želel odvrniti pozornost
poznejših roparjev od pravega mesta pokopa, saj je o tem navedel le, da so nad grobom
postavili pozlačen obok z njegovo podobo in napisom (Braunfels 1972: 112). Smiselnost
zakritja mesta groba Karla Velikega se je pokazala predvsem ob vdoru Normanov leta
880 (Braunfels 1972: 103) oz. leta 881 (Thenen 2000: 218).
Smrt Karla Velikega je povzročila izjemno žalovanje: »Nepojemljivo je in s človeškim
jezikom ne more biti opisano, kakšno srce parajoče neusmiljeno kričanje, objokovanje
in žalost so se razlegali ne le po kraljestvu, temveč tudi med divjimi Ajdi. Vsi so ga
objokovali kot skupnega očeta vsega sveta.« (Thenen 2000: 200) Ob smrti Karla Velikega
sta namreč prišli do izraza njegova izjemna priljubljenost in slava: »Vsa ta ljudstva, ki
so se po dejanjih, jezikih, navadah in nraveh tako razlikovala, so slavila njegova viteška
junaštva, predana kraljestvu, in nikogaršnja čast in slava ga ni presegla, niti med njegovimi
nasledniki.« (Thenen 2000: 201)
Karizmatičnost Karla Velikega, ki je označevala njegovo življenje, z njegovo
smrtjo ni zbledela. Ob ugibanjih o natančnem mestu njegovega groba, ki so se pojavila
po njegovi smrti, so se izoblikovale tri domneve; ena od njih je bila lokacija v tleh
preddverja in pod prestolom, ki je verjetno pripomogla k razlagi, do katere je prišlo ob
odprtju groba (Braunfels 1972: 112). Oton III. se je namreč leta 1000 odločil poiskati
in odpreti grob Karla Velikega. Iskali so ga na različnih krajih, »dokler niso prišli do
oboka, v katerem je mogočni vladar Karel sedel na kraljevem prestolu s krono,
žezlom in mečem ter s priloženim okrasjem« (Thenen 2000: 218–219). Poročilo, ki naj
bi se sklicevalo na pričevanje samega Otona III., pa je ohranilo tudi opis domnevnega
dogodka: ko so predrli tla, pod katerimi je bil obok iz marmorja in malte, so pod njim
našli kralja, sedečega na prestolu, kot bi bil živ, z zlato krono na glavi in žezlom v roki,
skozi rokavice pa so mu rasli nohti. V prostoru je bil močan vonj. Popadali so na kolena
in kralja počastili, potem pa popravili, kar je bilo potrebno. Nobena okončina mu ni
odpadla, manjkala je le konica njegovega nosu, ki so jo na vladarjev ukaz nadomestili
z zlatom (Chamberlin 2020: 316).
Kljub uradni in danes veljavni razlagi, da »je bil Karel pokopan v dragocenem
sarkofagu Proserpina, ki ga danes hranijo v Aachnu« (Braunfels 1972: 112), je podoba Karla
Velikega, najdenega v grobu v sedečem položaju, s krono, drugimi vladarskimi simboli
in okrasjem ter nabožnimi predmeti, nadaljevala izročilo o karizmatičnem vladarju. To
izročilo se je še stoletja pozneje sklicevalo tudi na sam pokop: »Karlovo telo so ustrezno
oskrbeli z dragocenimi dišavami in ga, opremljenega z vsem okrasjem in z vladarskimi
in verskimi atributi, sedečega na zlatem stolu namestili v obokan grob.« (Thenen 2000:
199–200)
Na romanjih v Porenje, v Aachen, Düren, Köln, Kornelimünster in Trier (Thoemmes
1937: 7), ki so imela kot romanja v Kelmorajn v slovenski zgodovini izjemen pomen,
so namreč Nemci Slovence imenovali Ungern (površnost
ali neznanje, delno se to navezuje tudi na panonske Slovence),
torej Ogri, pogosto tudi Wener, Weiner,
Wiener in Slavonier (Stabej 1965: 9–12), pozneje pa z ustreznicami pojma slovenska
nacija (Kočevar V. 2022: 324–332). S to ustreznico so Slovence najjasneje opredelili
ob ukinitvi teh romanj, v spisu z dne 13. oktobra 1775, ko je dunajska dvorna pisarna
prepovedala »windische Procession«, slovensko procesijo (nav. delo: 340).
Zakaj je prišlo do mešanja Ogrov in Slovencev v zgodovinskih raziskavaha?
Raziskovalka Elisabeth Thoemmes je vse vire o Ogrih,
ki se nanašajo na romanja v Porenje, pripisala Madžarom oz.
potomcem nemških kolonistov na Madžarskem,
zaradi tega enačenja je zavrnila tudi domnevo, da bi se romanja
Ogrov začela v času Karla Velikega (Thoemmes 1937: 12–13) - takrat še ogrov namreč ni bilo
na današnjem ozemlju.
Z izročilom Karla
Velikega so se tako nedvomno na romanjih v Aachen srečevali tudi Slovenci,
na romarskih poteh v Porenje imenovani Ogri (površnost
ali neznanje, delno se to navezuje tudi na panonske Slovence).
To pa ni bila edina povezava Slovencev
z Aachnom v tem času: Oton III., ki je dal poiskati in odpreti grob Karla Velikega, je
imel v svojem evangeliariju iz časa okrog leta 1000 posebno ilustracijo, na kateri je med
personifikacijami ljudstev, ki se mu poklanjajo (Hirsch: 42), upodobljena tudi Sclavinia.
Ob tem so se razmere za slovensko prebivalstvo kmalu po smrti Karla Velikega
spremenile. Medtem ko so imeli Karantanci dotlej pod vodstvom domačih knezov »neke
vrste notranjo samoupravo«, po vstaji panonskega kneza Ljudovita (819–822) o njihovi
samostojnosti ni bilo več govora. Na reformo frankovskega vzhoda je vplivala tudi obramba
pred Bolgari (Kos M. 1936: 71). Že leta 828 so bili tako v listini Ljudevita Pobožnega
za samostan Kremsmünster slovenski kmetje označeni kot hlapci, »servi vel Sclavi«
(Rutar 1882: 32). Temu samostanu je leta 777 bavarski vojvoda Tasilo podelil okrog
deset slovenskih vasi, ki so jih vodili župani, in trideset slovenskih družin pri Dietachu
(Kos F. 1882: 399, 463), kar je leta 791 kot vladar potrdil Karel Veliki (nav. delo: 529).
Območje Vzhodne marke, imenovane tudi Sclavinia ali Vinidorum marca (Kaemmel
2017: 4, 12–13), je bilo kot vzhodna meja frankovske države vedno v nevarnosti pred
napadi nomadskih ljudstev, zato so se za obrambo meja na tem območju naseljevali
Bavarci. Nemška kolonizacija med Slovenci se je zelo stopnjevala po bitki na Leškem polju
pri Augsburgu leta 955, v kateri so bili Madžari premagani (Rutar 1882: 31). Izgubljanje
družbene moči Slovencev je bilo od 9. stoletja naprej prepoznavno v germanizaciji,
vidni v spreminjanju toponimov (Kaemmel 2017: 12–22), v podatkih, kot je še leta 1111
omenjena vas Windischendorf blizu Kremsa (Kaemmel 2017: 21), vzhodno od Badna v
začetku 13. stoletja naveden Windischdorf,7 poznejši Wienersdorf, pa tudi v zaznamku
suženjstva sredi 9. stoletja (Kaemmel 2017: 17) in drugih pričevanjih.
Suženjstvo je imelo pomembno ekonomsko ozadje: v 9. stoletju je vnovič zaživela
trgovina z Orientom, ki je potekala po Donavi. V arhivih avstrijskih mest, posebno v
arhivu obdonavskega mesta Stein, kjer je bil deželnoknežji carinski urad, sta se med
dokumenti ohranili carinski tarifi iz let 1177 in 1178, ki kot izvozno blago navajata tudi
»wendisch-slavische Mädchen«, slovenska dekleta (Kanitz 1868: 391; Rutar 1882: 32).
Medtem ko je bilo v cerkvenoupravnem pogledu pol stoletja po smrti Karla Velikega v
ospredju vprašanje vloge salzburškega misijona v Karantaniji in Panoniji (Wolfram 1995:
193), je prebivalstvo vedno bolj trpelo zaradi vpadov Madžarov. Madžarski konjeniki
so namreč »do odločilnega poraza pri Augsburgu leta 955, ki zaznamuje konec njihovih
plenilnih pohodov in začetek njihovega prilagajanja zahodnim oblikam življenja, več
kot petindvajsetkrat prečkali slovensko ozemlje« (Štih, Simoniti, Vodopivec 2008: 50).
Ob stiskah, s katerimi so se Slovenci srečevali v nadaljnjih stoletjih, so se kot romarji
v Porenje vedno znova srečevali s podobo in izročilom Karla Velikega. Karel Veliki je s
svojim imenom tudi v slovenskem jeziku postal sinonim za vladarja, kralja (Snoj 1997:
268; prim. Grdina 1999: 29). V blišču aachenske katedrale se je ohranjala podoba
blagostanja v času njegovega vladanja, v zgodbah o odkritju njegovega groba pa upanje, da
se bo nekoč prebudil in podjarmljenim prinesel rešitev. Karel veliki je tako med Slovenci
lahko postal Kralj Matjaž, morda tudi s prilagoditvijo njegovega latinskega poimenovanja
Karolus Magnus: medtem ko je njegovo ime postalo obče poimenovanje za kralja, se je
lahko pridevnik Veliki, ki ga sam ni uporabljal, z jezikovno transformacijo preoblikoval
v ime Matjaž, v pesmih tudi Matija. Podoba Karla Velikega pa se je v spominu Slovencev
zlahka prepletla s časom, ko so na Gosposvetskem polju ustoličevali svoje kneze, ali z
voditelji, ki so jih spominjali nanj.
Ob stalnem stiku z Aachnom Slovencem lik Karla Velikega ni bil tuj, tako kot jim
ni bil tuj frankovski trgovec Samo, ki jih je pred Avari ščitil več kot poldrugo stoletje
pred njim (prim. Štih, Simoniti, Vodopivec 2008: 22). Morda jim ni bil tuj tudi zato,
ker se je izročilo skrbi za revne, ki ga je vzpostavil Karel Veliki, v Aachnu za Slovence
ohranjalo: omogočala ga je nadarbina Arme-Wiener-spende, namenjena revnim Ogrom
(Thoemmes 1937: 88). Glede na siceršnje preganjanje beračev, tudi potujočih
muzikantov, z natisom zadnjič dokumentirano leta 1514 (Thenen 2000: 207–208), je bila to
pomembna ugodnost. Po ukinitvi romanj – dunajska dvorna pisarna je 13. oktobra 1775
s prepovedjo »slovenske procesije« romanja Slovencev v Porenje prepovedala (Kočevar
V. 2022: 321)8 – so ta sredstva namenili ubožcem mesta Aachen (Thoemmes 1937: 88).
Med Slovenci pa se je ohranilo poimenovanje za plačilno valuto, kot jo je poznal Karel
Veliki: kot med drugim dokazuje kovanec iz časa približno med 794–814, ki ga hrani
Staatliche Münzsammlung München, se je denarna valuta Karla Velikega imenovala
denar (Denar …, dostop 10. 3. 1923).
Možnost, da je slovenskega kralja Matjaža zaznamoval Karolus Magnus, Karel Veliki,
poleg nekaterih zgodovinskih dejstev, predvsem zmage nad Avari, ki je rešila Slovence
v Spodnji Panoniji, in ohranjanja veljave domačega plemstva v njegovem času, kaže
tudi slovensko ljudsko izročilo. Po eni strani gre za razširjenost in vsebinsko raznolikost
folklornih pripovedi o kralju Matjažu – zgodb, ki z motiviko konfliktov z Bogom oživljajo
čas pokristjanjevanja, ter povedk o dobrem kralju, ki spi v svoji podzemni votlini, kot je
veljalo za Karla Velikega, in o ljudeh, ki po naključju zaidejo k njemu oz. pridejo na sled
njegovih zakladov. Kralja Matjaža v votlini prikazuje tudi podoba s panjskih končnic.
Lik Kralja Matjaža v votlini, kot je upodobljen na slovenski panjski končnici,
se lahko naslanja
na zgodbe o odkritju groba Karla Velikega, to so dogodki s katerimi so slovenski romarji
v Aachnu prihajali v stik.
Po drugi strani je na vlogo Karla Velikega v podobi kralja Matjaža mogoče sklepati tudi
na podlagi pesmi. Za pesem o Matjažu in Alenčici, znano kot tip 3 oz. »Kralj Matjaž reši
svojo ugrabljeno ženo« (SLP I, 1970: 18–26), je že Ivan Grafenauer ugotavljal sorodnost
s provansalsko-gaskonjsko-katalonskimi inačicami kancone II Moro Saracino
(Grafenauer 1950/1951: 192–195). Pri pesmi tipa 5, »Kralj Matjaž rešen iz ječe«, so bile v nabor
variant (SLP I, 1970: 28–51) vključene tudi na novo odkrite rezijanske različice. Milko
Matičetov, ki jih je našel, je ob objavi povabil »k ponovni preučitvi razmerja slovenskih
pesmi tega tipa do tujih, ki so (neenakomerno, ne pregosto) raztresene od jugovzhoda do
zahodne in severne Evrope«; nujnost preučevanja teh prepletanj je med drugim podkrepil
s šesto različico, kjer »rešiteljica pelje ujetnika iz turške ječe proti meji skozi francoski
predor« (Matičetov 1970a: 50). Na razširjenost te pesmi v širšem evropskem prostoru je
pozneje vnovič opozoril z zgledi iz izročila raznih evropskih narodov (Matičetov 1991:
218–219; Dapit 217: 185–186).
Pesem o kralju Davidu je bila še v 18. stoletju zelo razširjena
tudi v osrednji Sloveniji: v uvodu k Stržinarjevi pesmarici je namreč kot versko
neustrezna navedena tudi »ena sila douga Peissem od Psalmista Davida« (Stržinar 1729:
9). Naslanjanje na izročilo kralja Davida so Slovenci izpričali tudi na samih romanjih v
Porenje, kjer so plesali ples po »zgledu kralja Davida« (Feistritzer 1993; Stabej 1965:
41–43; Simetinger 2021: 84–87); v Kölnu so dvakrat ali trikrat tedensko »na slovenski
način« plesali ob navzočnosti oseb tamkajšnjega višjega stanu (Kočevar V. 2022: 321).
Na to, da bi kralj David v pesmi o godcu pred peklom prvotno lahko predstavljal Karla
Velikega, je mogoče sklepati na podlagi idejnega ozadja karolinške renesanse. Povezanost
med karolinško dinastijo in Cerkvijo se je namreč naslanjala na idejo o povezavi med
Staro in Novo zavezo, iz te interpretacije pa je izšlo tudi »pojmovanje Karla Velikega kot
novega oz. krščanskega kralja Davida«. Ta primerjava se je odražala na različne načine,
med drugim tudi »v slavilnih formulacijah dvornih učenjakov«. (Malmenvall 2016: 73)
Pesmi o godcu pred peklom in plesi Slovencev »po zgledu kralja Davida«, morda
ohranjeni v romarskem vrtcu (Ramovš 1975: 74; Simetinger 2021: 86–87), so torej najdlje
obdržali sledi slavilnega obredja karolinške renesanse in sámo podobo Karla Velikega.
Ukinitev romanj v Porenje je sčasoma močno zabrisala socialni spomin, vezan na Karla
Velikega, oz. oslabila pomene izročila, povezanega z njim.
Pri tem so bile prezrte pomembne vezi s
srednjeevropskim prostorom, v katerega smo bili Slovenci vključeni v času Karla Velikega, in
preslišani pomembni izrazi družbene veljave v času vključitve v Sveto rimsko cesarstvo.
Predkorvinovska podoba kralja Matjaža, prepoznavna v teh vezeh, pa nas vodi ne le
v čas pred Matijo Korvinom, temveč v čas pred prihodom Madžarov v Panonsko nižino.
Ob tem pa hipoteza, da je temeljno podlago za podobo kralja Matjaža dal Karel Veliki,
ne pomeni, da smo Slovenci to izročilo prevzeli od Nemcev, temveč da smo bili stoletja
del istega prostora, ki smo ga zaznamovali tudi s svojo ustvarjalnostjo.
Dejstvo, da je izročilo o kralju Matjažu najbolj razširjeno prav med Slovenci, in
domneva, da je njegovi podobi po vsej verjetnosti dal pomemben pečat Karel Veliki,
nas zavezuje k poglobljeni preučitvi umeščenosti Slovencev v srednjeevropski prostor.
To je toliko bolj potrebno zato, ker so stoletja asimilacije Slovencev spremenila tudi
dojemanje etnonimov, posebno tistih, ki so na romanjih v Porenje označevala
Slovence (Stabej 1965: 9–11). Terminološko sovpadanje namreč zlahka povzroči zavajajoče
interpretacije. Prenosi, vezani na različne pomene istega pojma, pa so mogoči ne le pri
ustnem gradivu, temveč celo ob gradivu, oprtem na pisni vir. Dokaz za to je vnovična
izdaja knjižice, namenjene slovenskim romarjem v Kölnu, ki je bila z naslovom
Alt-Wenden oder Ungarn-Ordnungsbüchlein leta 1993 v Aachnu izdana kot madžarsko
izročilo (Feistritzer 1993). Kar je seveda narodostno (zgodovinsko in kulturno-govorno)
napačno, a Madžari se povsod promovirajo, Slovenci pa skoraj nikjer.
»Spoštljiv raj po prastarem hvale vrednem običaju in čednostni navadi, enako zgledu kralja
Davida«, omenjen v slovenski romarski knjižici, je lahko ohranjal predstavo o povezavi med kraljem
Davidom in Karlom Velikim, znano iz karolinške renesanse. Odlomek iz kopije romarske knjižice
AltWenthen oder Ungern Ordnungs Büchlein, v katerem je naveden omenjeni ples; NUK, R 286834; izvirnik
hrani Bischöfliches Diözesanarchiv Aachen. Povzeto po: MARIJA KLOBČAR
Izraz Wenden (Vendi) so kot nemško poimenovanje za Slovence, ki se je pojavljalo poleg izraza Winden
(Vindi), v starejši literaturi prevajali kot Slovenci.
Slovenski prevod naslova omenjene knjižice je bil torej
Starih Slovencev ali Ogrov rédovna knjižica (Stabej 1965: 41)
Po nekaterih pričevanjih naj bi se romanja Slovencev oz. Ogrov v Aachen začela že v
času Karla Velikega (Thenen 2000: 129), torej v času, ko se evropski prostor še ni soočil
z vpadi Madžarov. Da so imela ta romanja za Slovence poseben pomen, dokazuje
postavitev Slovenskega oltarja v Ogrski kapeli; ta oltar je bil sprva kot Oltar štirih doktorjev
posvečen sv. Hieronimu, Ambrožu, Gregorju in Avguštinu (Stabej 1965: 15; Kočevar
V. 2022: 311), od 16. stoletja naprej pa sv. Metodu in Cirilu (nav. delo: 341). Listina z
dne 26. junija 1495, ki potrjuje ustanovitev slovenske nadarbine, torej zagotovitev službe
duhovnika, veščega slovenskega jezika, navaja, da so ta oltar slovenski romarji postavili
na svoje stroške že zdavnaj. Šlo je torej za potrditev »davno jim pripadajočih pravic«
glede na njihovo »preteklost, številnost in vnemo med rednimi ahenskimi romarji«. Denar
sta dali mesti Ljubljana in Kranj, ki sta imeli s tem pravico do nameščanja nadarbinarja
(Stabej 1965: 15).
Ta listina (z
dne 26. junija 1495) je torej potrdila dolgo tradicijo slovenskih romanj, ki pa se je dokazovala
tudi s številčnostjo: vsakih sedem let je prišlo v Köln in Aachen okrog 300 slovenskih
božjepotnikov, po nekaterih pričevanjih celo 400 oz. 500 (Stabej 1965: 28). Povezanost
s tem prostorom je bila vidna tudi v gospodarstvu, saj so slovenski kmetje trgovali do
Rena (nav. delo: 13), trgovanje do Aachna pa je bilo pomembno tudi za kranjske trgovce
(nav. delo: 15).
Slovenci, označeni kot Ogri, so imeli torej na romanjih v Aachen, pozneje tudi v Köln,
zelo pomembno mesto. Ob ugotovitvi, da je imela na vzpostavitev romanj v severne
dežele najpomembnejši vpliv vladavina Karla Velikega (Thoemmes 1937: 12),4 velja
razmišljanje usmeriti v vlogo tega vladarja med Slovenci.
VOJSKA SLOVENSKEGA KRALJA MATJAŽA IZ LETA 1478
“Julija leta 1478 je ob Soči navzgor prodirala velika turška vojska iz Bosne.
Pri Kokovem ob Ziljici ji je pot zaprla vojska slovenskega kmečkega kralja Matjaža s Koroškega.
Imel je okoli 3000 mož. Odločil se je, da bo Turke pričakal pri Kokovem, vasici na naravno
zavarovanem hribu nad dolino in reko. Noč pred bitko, ko se je razvedelo, kako velika turška
sila prodira proti njim, je okrog 2400 kmetov pobegnilo. Tistim, ki so ostali, se je pridružilo
še 200 rudarjev. Do odločilnega boja s Turki je prišlo 26. julija 1478. Slovenski kmečki bojevniki
naj bi prvi turški napad odbili, potem pa so Turki čez hrib prišli kmetom za hrbet in jih vse pobili.
Nato so Turki neovirano prodirali dalje proti Koroški in ropali ter požigali po vaseh.
Ljudje niso mogli verjeti, da bi lahko podlegla vsa njihova vojska in da njihovih mož in
fantov ne bo nikoli več nazaj. Takrat je po slovenskih vaseh zaživela legenda, da se je
Matjaževa vojska rešila, saj jo je v svoje okrilje sprejela gora. Ne, niso umrli, v gori
le spijo in ko se bo brada kralja Matjaža devetkrat ovila okoli kamnite mize, tedaj se bo
prebudil, se vrnil in za Slovence bodo napočili srečni časi.
Vir: https://www.vml.si/vojska-slovenskega-kralja-matjaza-iz-leta-1478/
Turki so nato divjali po Koroški, trpeli sta zlasti Ziljska in gornja Dravska dolina. Po
zadušitvi kmečkega upora na Koroškem so se Turki z 8.000 do 10.000 ujetniki
pomikali skozi Podjuno, nato mimo Slovenj Gradca in Celja na Hrvaško. Štajerski
plemiči niso bili zainteresirani za upor, zato Turki na Štajerskem niso naleteli na
nobene ovire (ogrski Matija Korvin ni napadel Turkov, torej ni bil
dobri kralj za Slovencev). Dolgo kolono ujetnikov, ki se je počasi pomikala proti Bosni, sta na
Hrvaškem napadla najprej Peter Zrinski in nato še poveljnik trdnjave v Jajcu.
Turkom sta vzela del plena in tako rešila precej ujetnikov. Slovenci so tako zamudili priložnost,
da prvič premagajo Turke - žal, a izgubili so več svojih ljudi, kot če bi se uprli.
Ko je kralja Matjaža zamenjala "Matjažka" - pogumne ženske Slovenskih goric
Kraje med Muro in Dravo so ropali tako Madžari, Turki in Hrvati.
Te kraje so branili tudi vitezi križarji skupaj s krajani.
Friderik Ptujski je za obrambo mejnega ozemlja leta 1190 poklical na pomoč nemški
viteški red (začetki segajo v leto 1118) in ta je z njihovo pomočjo v bitki pri
Veliki Nedelji ok. leta 1199 premagal Madžare (na praznik - velika nedelja).
Nato jih je približno do leta
1200 potisnil na črto današnje meje in zato dobil v fevd to ozemlje.
Sliki sta iz: www.slovenia.info/?muzej=4558&lng=3 in
www.vinograd-lunovec.net/hausundhof2.php
Ne smemo pa pozabiti na prleške ženske ("babe"),
ki so na Jeruzalemu, leta 1664, v klancu porazile roparske Turke,
ki so se besni vračali iz bitke pri Monoštru (Sv. Gothardu) -
nanje so zlivale krop, lug, smolo, metale kamne in
baje so med nje pognale celo hudega bika.
Na grob ubitih Turkov so posadili kostanje.
Na čast pogumnim prleškim ženskam, se je ta klanec imenoval Babji klanec
(po drugi vojni so ga zadružniki zasuli, a izjemnega dogodka - to je na
nek način
svetovna legenda - niso uspeli zasuti v pozabo).
Turki so zagotovo ropali po Slovenskih goricah v letih:
1479, 1487, 1531, 1562, 1600, 1601, 1603, 1605, 1664.
Bitka pri Monoštru, 1. avgusta 1664, je zadala Turkom hud udarec,
k zmagi so veliko prispevali tudi Slovenci.
Armada turškega velikega vezirja Ahmeda Köprülüja, je poleti 1664 prodirala iz
smeri Velike Kaniže proti madžarsko – štajerski meji. Cilj okrog 120.000
glave turške vojske, je bil prečkati reko Rabo ter nadaljevati osvajalni pohod proti
Dunajskemu Novemu mestu in samemu Dunaju.
Nasproti se jim je postavil grof Montecuccoli s svojo »združeno evropsko«
armado, ki pa je bila pet krat manjša od turške. »Evropsko vojsko« so sestavljale
avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali
Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci,
Francozi in Madžari (med slednjimi so bili tudi panonski oz. ogrski Slovenci ter Hrvati).
Bitka se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci),
pri vasi Modinci, 3 kilometre zahodno od Monoštra.
Turki so razvrstili svoje čete zahodno od Slovenske vesi,
na desnem bregu reke Rabe.
Boj se je pričel ob 9. uri dopoldan in je trajal sedem ur.
Okrog desete ure so bile nemške čete razbite in zavladala je panika. Tudi Francozi na
vzhodnem krilu so se pričeli postopoma umikati pod turškim pritiskom. V tem kritičnem
trenutku je grof Montecuccoli osebno popeljal v boj štiri regimente cesarske avstrijske
vojske, ki jih je do takrat še držal v rezervi in z njimi napadel Turke v jugovzhodni
smeri. Istočasno so v spopad iz vzhoda posegle tudi čete grofov Hohenloheja in Colignya.
Spahije in Janičarji so se pričeli umikati.
Bitka je bila odločena v naslednji uri in pol, ko so krščanske čete potisnile Turke v reko
Rabo, ki je zelo narasla zaradi predhodnega močnega deževja v gorah. Tisoče Turkov je
utonilo v Rabi, ko so se skušali rešiti na drugo stran, več kot 10.000 pa jih je obležalo
na bojnem polju.
»Združene evropske čete« so v bitki izgubile nekaj čez 2.000 mož, Turki pa čez 16.000
vojakov. Ker pa je bila Montecuccolijeva vojska precej manjša in je v boju bilo precej
njegovih mož ranjenih, ni prišlo do nadaljevanja bitke južno od Rabe. Veliki vizir Ahmed
Köprülü, prav tako ni poskusil z novim napadom čez Rabo, čeprav je imel na razpolago vsaj
še 30.000 spočitih konjenikov, kar je pomenilo večjo silo od celotne krščanske armade,
pred bojem.
V boju so se posebno izkazali, tako Štajerci pod poveljstvom grofa Carla Trautmannsdorfa,
kot tudi Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga, kateri je bil zaradi zaslug v
bitki pri Monoštru povišan v grofa. Vsekakor pomemben delež v bitki pripada tudi panonskim
Slovencem.
Zmaga evropskih krščanskih čet je rešila Štajersko in Gradiščansko (posredno še Kranjsko
in Koroško), prav tako pa tudi Dunaj.
Po bitki pri Monoštru so se naslednji boji med krščanskimi četami in Turki preselili
na ozemlje južne Ogrske, kjer je leta 1687 prišlo do druge bitke pri Mohaču. Ta se je
končala z zmago krščanskih čet, kar je pomenilo dokončno zaustavitev turških osvajanj
in postopno zmanjševanje osmanskega imperija.
Vir slike: http://www.prlekija-on.net/components/com_joomlaboard/uploaded/images/111.jpg
Lahko bi sklepali, da je večina mož iz štajerske bila vpoklicana
v boj proti Turkom in tako so se lahko bežečim
roparskim Turkom postavile po robu večinoma ženske, kak otrok ali starček.
A ni žalostno, da imamo to resnično zgodbo
zapisano v nemščini in ne tudi v slovenščini
(Der Kampf gegen den Türken in Babji klanec).
Babji klanec na Zemljevidu (rumene črke) - Jeruzalem, Slovenija. Po drugi vojni ga je zadruga žal zasula.
Zgodb, kako je ta napad žensk na roparsko Turško četo potekal, je več. A zagotovo se je zgodil in poveljnik
čete je v bitki padel, kot še nekaj turkov (kje so turki pokopani – recimo da v brebrovniški grabi pod kostanjem,
a je več možnih krajev).
V "Urkunden von der Filialkirche von Jerusalem" piše, da so po
bitki pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664) - kjer je združena evropska
krščanska armada, vodil jo je Montecucoli,
premagala Turke - nekatere turške razpršene tolpe prišle tudi v te
kraje ropat in požigat. Ženske so jih počakale v tisti
soteski [klancu] in jih pobijale s kamni in polivale s kropom.
Dvanajstleten deček
pa je s staro puško pogumno in z veliko sreče ubil vodjo turške čete.
Preživeli Turki so se razpršili.
Soteska pa se imenuje "Weiberschlucht" (Ženska soteska, Babji klanec).
Kronike tudi pravijo, da ljudstvo še zdaj o tem dogodku pripoveduje (tudi v moji
mladosti je bilo tako). Lepo urejene mame so na poti k maši rade razkazovale svojim
otrokom dolinico, Babji klanec, kjer so njihove prababice premgale Turke in Kruce.
Nekateri namreč ta klanec pozneje povezujejo tudi z napadi na Madžare [Kruce],
ki so prodrli iz Lendave. O tem nam pripoveduje
Krempel v "Dogodivščinah Štajerske zemle" (str. 191), "Dogodivščine ..." so izšle l. 1845.
Krempel je črpal iz rokopisov župnišč in ostalih kronik.
Najverjetneje je ta klanec (dolinica) bil obramba proti vsem vpadom.
Podoben sklep lahko razberemo tudi iz zgodovine Josipa Brinarja
- Zgodovina za meščanske šole II. del: Novi Vek, izdana l. 1922 (strani 28 in 29).
Še beseda o knjigi, zgodovini iz leta 1922.
Knjiga je ubrana na strune takratne srbske prevlade v SHS
(določene neslavne dele balkanske zgodovine - srbsko sodelovanje s Turki -
kar zamolči, recimo Hasana-pašo Predojevića [v knjigi je na 13. strani
poimenovan samo s Hasan,
priimek Predojević pa je izpuščen];
"Lepi" Predojević je napadal predvsem Slovenijo,
umre pa v bitki pri Sisku l. 1593, večina vojakov
nasproti Turkom je bila Slovencev -
bojeviti Niko Predojević je prešel na stran islama - Turkov, kjer so mu dali ime Hasan,
kar pomeni "Lep" [ali je angleška beseda handsome kaj v povezavi z besedo hasan = lep ???],
zanimiva je ta zgodovina ...;
v bistvu so turške enote, ki so
plenile po Sloveniji v veliki meri sestavljali Bosanci, Hrvati in Srbi ..., pozneje še Madžari.
Kaj pravi lokalni zgodovinar?
»Boj s Turki v Babjem klancu« - Zgodovinski listi, leto 2000, Srečko Pavličič pravi.
Ženske so zgoraj, ob stari križarski kapeli čakale Turke… Ženske so gledale svojo dolino s ploščadi ob cerkvi,
mehko preprogo brezkončne daljave svojega kraja. Kadar se njihov svet sploh ni zmenil za grozo… Turki so tulili:
džihad, Alah in Alah. Strelci so zgornji del klanca zasuli z ognjenimi puščicami.
Ali od zgoraj je bil molk in kamenje. Molka ne moreš zadeti z nobenim strelnim orožjem. Molk od zgoraj
je bil močnejši od krikov v podnožju. Ženske niso izdale skrivnosti, da zgoraj ni moških…
Turki so v tolpi drli po klancu naprej in navkreber…
Ostre vile in kose so letele na glave… Naprej so padali konji. In v hipu se je na vsakega Turka obesil
klobčič razjarjenih prleških žensk, ženske so klale Turke z noži, dušile z rokami, mnoge so glave razklale
s sekiro na dolgem ročaju. Preostali Turki so se pognali nazaj čez greben iz teles žensk, vojakov in konjev.
Mnogi so skakali in se kotalili s pobočja v dolino.«
Turki so se vrnili nazaj in poskusili drugič. »Lezli so po pobočju, prislanjali lestve k obzidju,
glave pokrivali s ščiti… Ženske na zidu so segle po svojem zadnjem orožju. V črne lončene duklje,
ki so tod v rabi še danes za mleko in zbiranje mezdre za maslo, so babe sipale vrelo olje pomešano s kisom.
Zgoraj so duklje zaphale s coto premešano z glino…Olje je žgalo rane, jesih je pekel neznansko…«
Ampak bitke še vedno ni bilo konec.
»Ko so babe zagledale novi val janičarjev, brž so izvlekle nekaj velikih hlodov ob vhodu.
V to odprtino so v klanec pognale velikega bika. Težka žival je pred seboj zmendrala nekaj
vojakov. Ko pa je bil zagledal bleščico orjaka, ki je stal z jataganom v rokah in ni se zmaknil,
je divja žival napadla. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah.«
Ranjen vodja, ki ga je bik napičil na svoje rogove in ga je nosil, ni stokal.
»Dal je zapoved naj se s trobentami zaustavi boj.« Tako je bitka bila končana.
»Gori v jeruzalemski cerkvi je zvonilo. Tokrat k zmagi in novemu upanju.
Pod kostanjem tam spodaj v brebrovniški grabi pa so pokopali truplo turškega poveljnika.
Ob njem še konja in tiste, ki bi ga morali v boju braniti.
Pravijo, da je nekdo s Turškega prinesel zlat handžar in ga pod kostanjem na rdečezeleni preprogi
zabodel v zemljo. Takrat bo Turkom odpuščeno gorje, ki so ga storili našim ljudem.
A prej… prej bo morala kostanj zadeti strela…
Klanec pa, kjer so ženske iz Slovenski goric, Jeruzalemčanke in mame iz okolice, premagale Turke,
se od takrat imenuje Babji klanec.«
»Visoko nad gorami stoji cerkvica. Prlekija že spi, ko se prvi jutranji sončni žarki dotaknejo zvonika.
Jeruzalem, sveto ime! Spominja na deželo, kamor so skozi naše kraje vitezi šli osvajat božji grob.
Romarji pokleknejo pred oltarno podobo Žalostne matere božje. Tiho molijo in prosijo za zdravje in srečo.
Po goricah pa zorijo gozdne jagode in srkajo neizmerno sončno moč, da jo bodo v vinu podarile ljudem.
Že stoletja je tako.«
Naše ženske so vzele obrambo
domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares - poznala so namreč
že storjena grozodejstva maščevalnih umikajočih Turkov. Bile so izjemno organizirane in taktično
briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.
Zelo luštno branje o naših prednikih je tudi v knjigici
7 slovenskih ljudskih junakov
(zbrali in uredili: Dušica Kunaver, Igor Ribič, Brigita Lipovšek; oprema in ilustracije
Igor Ribič, Andrej Potrč, Imprimo d.o.o. 2007 - žal knjige ni več na tržišču ..., kako
pričakovano ...
Zgodbe:
- 1 Kraljica Vida,
- 2 Kralj Samo,
- 3 Jegričeva Marinca,
- 4 LOVEC JERMAN,
- 5 Peter Klepec,
- 6 Miklova Zala,
- 7 Kralj Matjaž.
)
Še o strašnih Krucih. Kruci so se formirali na začeku 16.
stoletja kot gibanje predvsem madžarskih upornih kmetov, ki so se imeli za križarje v
boju proti Turkom. A so ti Kruci skupaj z nekaterimi plemiči kmalu
stopili na stran Turkov (za skromno avtonomijo) in so neizprosno plenili
tudi po Štajerski deželi.
Na prsih so imeli rdeč križ in odtod ime Kruci (v latinščini je crux = križ).
Župnik Martin Stariha iz Miklavža
(omenja se tudi župnik Petek), je leta 1704 zbral
farane na utrjenem Jeruzalemu, skupaj so premagali Kruce (Kruci
Franca Rakocija so bili roparski Madžari, pridružili so se jim delno
Hrvati in tudi nekaj Slovencev čez Muro - najverjetneje pod prisilo, nekaj
tudi iz želje po plenu).
Spet je pomembno vlogo odigral znameniti Babji klanec.
To leto so recimo Kruci uničili, požgali, kraj Cven.
Napadli so tudi SrediŠČe ob Dravi in Ormož.
Poznate kletvico, medmet, "kruci fiks", če se Prleki razjezijo, kruci fiksi
kar letijo. Obstaja še izpeljanka za otroke - kruci buci.
Kot že rečeno - "krucifiks" je tudi križ, razpelo, a v Prlekiji
nas ta beseda spominja na Kruce, kot tudi medmet krucinal.
Od kod ime Jeruzalem?
Ko so se križarji vračali z obrambe Jeruzalema na Bližnjem vzhodu,
jih je v naših krajih zajela zima. Eden od nemških križarjev je
zelo zbolel in se je zaobljubil, da če mu uspe preživeti to zimo in
če se bo še kdaj vrnil v palestinki Jeruzalem, bo prinesel
od tam nek spominek na današnji slovenski Jeruzalem.
Vitez je preživel - morebiti tudi zaradi dobrega vina in
dobrih ljudi.
Ta vitez je torej (naj bi) v zahvalo
prinesel iz Jeruzalema sliko Žalostne Matere Božje
in s tem določil ime kraja.
Tako se glasi ena od različic razlage imena Jeruzalem (vse pripovedi so si zelo podobne).
Vse popotnike je tudi prevzela (enako kot danes) okolica, vinski hribi, dobro vino,
prijazni ljudje in preprosto je to bil in je Jeruzalem - lepši od originala.
Lepa zgodba - in vsekakor vsaj po imenu (povezava z vitezi
križarji in Jeruzalemom) tudi resnična.
Nemški vitezi so imeli tudi navado postavljati na hribe stolpiče
z določenimi
nabožnimi relikvijami - enako so storili na Jeruzalemu.
Tudi cerkev, ki sedaj stoji tam, je povezana z zgodbico. V 17. stoletju je namreč
v teh koncih prevladovala kuga, zato so se ljudje zatekali po pomoč k Mariji.
Prišla sta tudi gospodarja radgonskega gradu in se zaobljubila, da bosta na Jeruzalemu
postavila cerkev, če se kuga umakne. Obljubo sta izpolnila in na kraju
križarskega stolpa leta 1655 postavila cerkev.
Jeruzalem - Slovenske gorice - zima, 20. jan. 2024. Foto: Zorko Vičar.
Kristjani že od začetka krščanstva posebej častijo ostanke mučencev,
pozneje pa tudi drugih svetnikov. Tudi v cerkvici na Jeruzalemu so relikvije,
kosti domačinke, ubogega dekleta, ostanki mučenice (kosti se da videt in
nekateri prepoznajo v njih obliko ozvezdja Orion).
Pogumno dekle so zlorabili in ubili Turki.
Od tod tudi najbrž pogumen upor
ostalih žensk proti Turkom v Babjem klancu.
Mučenka 'Lepa Vida' z Jeruzalema, Slovenske gorice. Mučili in ubili so jo Turki.
Foto. Zorko V., 20. jan. 2024.
Kristjani pogosto pripisujemo relikvijam svetnikov,
mučencev čudodelno moč - tudi relikvijam nesrečnega dekleta
z Jeruzalema. Domačini jo imenujejo kar Lepa Vida (tako pravi prijazna ključarka).
Vsaj simbolično se torej večkrat spomnimo na to,
kaj vse hudega so prestali
naši predniki, da so ohranili našo kulturo - in to nam še danes daje moč preživetja.
Ali je bila "Vida" žrtev Turkov, ki so izgubili bitko pri Monoštru, oz. Sv. Gothardu (1664)
in so med umikom ropali in pobijali tudi okrog Jeruzalema
(kjer so jih v klancu premagale izjemno pogumne Jeruzalemčanke in okoličanke),
se ne ve. A bilo bi kar verjetno, saj je bil odziv domačink na Turške grozote leta 1664 izjemen - ženske so vzele obrambo
domačega kraja, zaščito otrok, starčkov, domačij in sebe presneto zares. Bile so izjemno organizirane in taktično
briljantne - svetovna zgodba, tudi za vojaške akademije.
Žal tudi v Slovenskih goricah zelo propada kulturna dediščina. Na sliki je dvorec
Železne Dveri, ki se je žalostno porušil leta 2023 - ta slika je iz 20. jan. 2024.
Tako se ruši tudi naša samobitnost.
Poslopje, ki je vedno slovelo po vrhunskih vinih, so sicer že v 13. stoletju imeli
v lasti benediktinci, po drugi svetovni vojni so posestvo izgubili - socializem namreč ni
dovoljeval večjih posesti v privatni lasti.