Marijan Mauko
SLOVENSKE KULTURNE DOBE
Ko se pisec ne spomni letnice, zapishe stoletje ali dobo.
ARHAICHNA ALI VENETSKA DOBA (?)
BRIZHINSKI SPOMENIKI (ok. leta 1000)
VITESHKA DOBA
Leta 1227 je Urlik (Ulrich) von Lichtenstein zapisal v nemshki baladi slovenski verz:
“Buge waz primi, gralva Venus!”
knez Frankopan (1643 – 1671) pa pesem “Dva fratra su zgodi stala” in prevedel del Shakespearja*.
Trubar (1508 – 1586) je napisal prvo nabozhno knjigo: CATECHISMUS IN DER WINDISCHEN SPRACH, 1550, prvo strokovno knjigo: ABECEDARIUM, 1550, prvo nabozhno pesmarico: ENI PSALMI, 1567, in prvo pravno shtudijo: SLOVENSKA CERKOVNA ORDNINGA, 1564, v katero je zapisal, da so zakramenti rimokatolikov charovnija, za charovnijo je bila predpisana kazen, po takratnem pravu – smrt na grmadi; in leta 1564 she ABECEDAR.
Adam Bohorich (1520 – 1598) nam podari slovensko abecedo. Veljala je od 1584 – 1849.
Leta 1574 izide katolishki katekizem cistercijanca Lenarta Pacherneckerja.
Leta 1613 EVANGELIA INU LISTUVI, natisnjeni na Hrenove stroshke, jezuita P. Janeza Chandika (1581 – 1624).
Ferdinand I., cesar od 1556 – 1564, ukazhe sodishchem uporabljati nemshchino.
Leta 1676 dobi nasha prestolnica prvo tiskarno.
Leta 1721 loshki pasijonski sprevodi v slovenshchini.
Leta 1758 Metlichani zavrnejo pisarja, ker ni vedel slovensko.
Od 1769 – 1784 Volkmer pouchuje slovensko na Ptuju.
Leta 1773 je razpushchen jezuitski red, ki je imel velik vpliv na nashe sholstvo.
Leta 1774 Marija Terezija ustanovi nemshke shole.
Leta 1849 objavijo NOVICE (kmetijskih, rokodelnih narodnih rechi) najbolj tragichno in za slovensko kulturo usodno vest:
V sredo, 3. prosinca (januarja) 1849 so panslavisti usmrtili slovensko abecedo “bohorchico” in nas posilili z latinizirano srbohrvashko – cheshko cirilico.
Tako smo izgubili slovensko slovenshchino in smo svoj knjizhni jezik povzdignili na nivo srbskega dialekta. V dodatku pravopisa smo osvojili vse chrke srbohrvashke cirilice, kar she velja, kljub temu, da nismo vech srbski protektorat.
Tako kot na Japonskem so bili tudi pri nas v tem chasu pesniki in pisatelji duhovniki.
Valentin Vodnik (1758 – 1819) je nash prvi politichni pesnik. Za umrlim Vodnikom ni bilo chesa dedovati. To pa pomeni, da je umrl od lakote. Bil je cenjen, a umrl je brez denarja. Tako je to, che si politichni pesnik in tvoja stran izgubi bitko.
Leta 1801 izide prva znana slovenska laichna pesnishka zbirka avtorja Pavla Knobla. Uchitelj po poklicu – skladatelj, organist in pesnik Pavel Knobel, rojen 21. januarja 1765 v Orehku pod Nanosom, umrl 22. oktobra 1830 v Tomaju. Nekaj njegovih pesmi je ponarodelo. Napisal je latinsko Missa simplex in okoli 20 cerkvenih pesmi, ki jih je tudi uglasbil. Ta znana ponarodela je njegova:
- Davi pa je slanca padla
- na zelene travnike,
- je vso travco pomorila
- in vse zhlahtne rozhice.
- Naslovna stran Knoblove zbirke se glasi:
- Shtiri pare
- kratko – zhasnih
- NOVIH PESMI,
- Od Paula Knobelna skovane,
- Inu Krainzom sa spomin dane.
- Prvizh vun dane.
- V' KRAINI,
- per Ignaz Kremshari. 1801.
OD PERDZA
(Odlomek)
“Tukei morem najprej zamerkat, de v'eni tovarshiji pred ludmi perdeti je vender vselei nespodobnu. Kdur tedei za volo zdravie perdca zadrzhat nesmei, nei ga sai iz kashlenjam ali vsekvanjam spreimi, de se nebo slishal.”
Je to prvi slovenski zapis o bontonu? Pavel Knobel je bil tako popularen, da so ga brali celo duhovniki. Kljub temu, da je Knobel zapisal, da je iz nemshkega prekovana, je bil obsojen kot "drekach".
- SOLLO: Kdor enga jetnika
- Iz jeche spusti,
- Ga hvala velika
- Povsod obleti.
- Vsak chlovek ima
- Jetnika doma,
- Perdec mu je ime,
- Ah nei li vun gre!
- Zahvala za letno
- Zdravica ob novini leta 1844
- Pavel Knobel
- France Presheren
- Dobrotliv nebeshki oche!
- Per tebi je vse mogoche,
- Vse stvari skrbnu redish,
- Posebnu za nas skrbish.
- Spet terte so rodile,
- Prijatli, vince nam sladko,
- Ki nam ozhivlja zhile,
- Serce razjasni in oko
Tako je Presheren prepesnil Knobla.
S Knoblom se koncha Trubarjeva in zachne Veselova doba.
Mladi akademik Janez Vesel objavi leta 1817 svojo prvo pesem v nemshchini. A zhe naslednje leto od njega dobimo prvi slovenski sonet (Potazhva, 1818, Laibacher Wochenblatt; nemska inachica je podpisana z Johann Veććel). Sonet je ena najprestizhnejshih pesnishkih oblik. Do takrat si ob tedanjih alpskih poskochnicah nihche ni upal niti pomisliti, da je uborna slovenshchina primerna tudi za sonet. In prav nobenega dvoma ni, da je bil sonet najprej napisan v nemshchini. Saj Janez Vesel pravi, da mu je naslov Potazhva za nemshki Trost nasvetoval Valentin Vodnik.
Odnemchurjanje Slovencev in heroj Janez Vesel
- P o t a zh v a.
- Sonnett.
- Naj zgine svet, gorijo naj pushave,
- Vihar valove morja naj dervi,
- Na zraku chernimo naj grom buchi,
- Naj burijo*) snezhnikov golichave:
- Skuz' zapushene zhalostne planave
- Naj chudne vojske silni glas gromi,
- Naj lakota nevsmilena mori,
- Nabira truplov kupe naj kervave;
- Sej moje bitje na temo sveto,
- Sej ni na zemlji moje Dushe Dom,
- Zhivlenje zgine kakor kratko leto; –
- Tje v' svete – chiste angelske dezhele,
- Kjer pil ocheta velichastvo bom,
- Skuz' grobov noch, me kliche chast, – vesele.
Janez Vesél.
Janez Vesel v (nemshki) opombi razlozhi besedo “burijo”, da jo je izpeljal iz burje. Ta koseskizem je v SP. Takshna je slovenska slovenshchina. Soneti trubadurjev so bili 12- zlozhni. Ta prvi slovenski sonet je po zlogih: 11-10-10-11- / 11-10-10-11- / 10-10-11- / 11-10-11. Preshernovi so 11-zlozhni. Janez Vesel Koseski je s tem dokazal, kar je bilo potrebno dokazati, da je namrech slovenska slovenshchina sposobna tudi najzahtevnejshih in najzhlahtnejshih pesnishkih oblik. S tem je bila odprta pot za nove modne pesnishke oblike.
Leta 1827 objavi Presheren svojo prvo pesem v slovenshchini Deklcam, devet let za prvo pesmijo – sonetom Janeza Vesela Koseskega. Preshernoslovci prevedejo naslov Deklcam kot Dekletom (Slodnjak). Na tak nachin so po Preshernovi smrti vsem pesmim, ki jih je Presheren napisal v slovenshchini in nemshchini, "soavtorji" panslavistichni preshernoslovci spreminjali naslove (Pintar, Levstik in Ashkerc itd.).
Trinajst let pozneje: Presheren objavi svoj prvi sonet leta 1831.
Janez Vesel Koseski je barbarom zagrozil:
- Kdor natisa vredne ceni
- Moje pesmi ga svarim,
- De oblik mi ne okreni,
- Scer iz groba prigromim,
- Poteptam, kar on premeni.
- Pisal sim po shegi stari,
- Novih slik me Bog obvari;
- Po prevdarku sodim tak,
- Iz novin grozi mi spak,
- Vse premembe so le kvari.
Koseski je prvi zapisal zachetek verza z malo chrko, kjer ni potrebna velika chrka. Leta 1899 vpelje Anton Ashkerc male chrke za zachetek verza tam, kjer po pravopisu pride mala chrka. Do takrat so bile vse prve chrke v verzu velike, tudi che to ni bilo potrebno. Ashkerc je Preshernovo prigodnico Hradeckemu in pa Uvod h Krstu pri Savici preuredil tako, da so razvidne tercine, in je upravichil svoje pesnishke barbarske ambicije tako: Poezije doktorja Franceta Presherna so za literarne zgodovinarje in uchenjake, a “Preshernove poezije” so za njegove pesmi uzhivajoche chitatelje. S tem je praktichno Slovencem prepovedal brati originalnega Presherna.
- Dekletom
- Wohl dem Thau dem Mana gleichet,
- Blumen gleicht der Schoenhaeit Prangen.
- Nuezt sie Medchen, eh' sie weichet,
- Eh' erbleicht das Roth der Wangen.
- Kot z roso je in mano,
- Je z rozhino lepoto,
- Rabi jo, oh saj zhe hira,
- Oh, bledi rdechost lica.
(prevedel M. Mauko)
Od kod Preshernu ideja za to pesem? Poglejmo nekaj vrstic iz prve slovenske pesnishke zbirke iz leta 1801, Knoblove. Prepesnjevanje.
- Lepota je zginila
- S' ktero sim jast poprei
- Zhlahtno cirana bila,
- Preshla je s' mene zdai:
- Moje erdeche lica
- So gladke, volne
- So zgrblene, blede
In naslov pesmi: Jamranje enga zastarenga inu zaerjavenga deklicha. Podobno je prepesnjeval tudi Basho. Pri slikarjih in kiparjih je to tradicija.
KCh. Navrejo pesmice iz hermetichne Kranjske Chbelice 1830, 1832, 1834 in 1848.
Anton Alojzij Wolf, rojen v Idriji leta 1782, umrl v Ljubljani 1859. Do danes se she ni nashel mecen – tudi slovenske krvi, ki bi mu bil raven.
Nich kaj se ni zgodilo do leta 1824, ko je na prestol knezoshkofa ljubljanskega sedel Anton Alojzij Wolf (1824 – 1859). Knezhni naslov je podelil cesar Ferdinand ljubljanskemu shkofu Ravbarju in njegovim naslednikom v trajno last z listino, izdano na Dunaju 26. maja 1533. Zakaj danes ljubljanski shkofje ne uporabljajo knezhnega naslova, nisem ugotovil (glej J. Mal, Zgod. slov. nar., stran 297). Na novo je dal prevesti sveto pismo, ker je Japlovo in Kumerdejevo poshlo. Shkof Wolf je z nakazilom denarja omogochil natis nemshko–slovenskega in slovensko–nemshkega slovarja, Cigaletov in Pletershnikov slovar. Poshiljal je najboljshe bogoslovce na Dunaj v Avgushtinej, da se tam izuche za bogoslovne profesorje, ustanovil je mnogo vikariatov, sam poboljshal slabo placho duhovnikom, podaril za semenishko knjizhnico 5.000 goldinarjev. Ustanovil dijashko semenishche in daroval zanj 40.000 gld.; njemu v hvalezhen spomin je dobilo ime “Aloysianum”. Danes sta Wolfova nemshko–slovenski in slovensko–nemshki slovar slovenskemu profesorju nedostopna, zato bi ju bilo potrebno prechrkovati iz gotice v latinico, tudi za tiste, ki znajo nemshko. Najbolje bi bilo, che bi vse nemshke tekste prevedli v slovenshchino, ker je v njih pravo bogastvo besed lepotic. Ste zhe slishali, da bi kak bogat Slovenec dal kdaj kaj denarja za slovensko literaturo?
Novishka slovenshchina. Janez Bleiweis (1807 – 1881), med politiki oche slovenskega naroda in ustanovitelj Novic leta 1843. Kot sposoben gospodar je uvidel, da mora imeti novinarje iz vseh narechij, che se hoche tudi dobro prodajati. Njegovi novinarji so se hitro poravnavali v jeziku in stilu. V tem novishkem jeziku je leta 1844 zapel Janez Vesel in je celih osem let marljivo zalagal bralce Novic s svojimi izvirnimi pesmimi in prevodi. Tudi Basho je imel osem plodnih let. Janezu Bleiweisu, vitezu Trstenishkemu, je leta 1846 bavarski vojvoda Maks podelil bronasto svetinjo za knjigo “Milosrchnost do zhivali”; vojvoda Maks je bil pokrovitelj drushtva zoper muchenje zhivali. Tudi pri zashchiti zhivali se imajo nekateri danes za prvopristopnike.
Koseski povzdigne novishko slovenshchino v slovenski pesnishki jezik. Janez Vesel Koseski iz Kosez (1798 – 1884). Koseski je pesnil in prevajal pesmi v novishki novinarski slovenshchini in s tem povzdignil slovenshchino v slovenski pesnishki jezik.
Janez Vesel – prevajalec. Prevedel nam je Homerja – shest poglavij Iliade; iz nemshchine Schillerja, Chamissoja, Uhlanda, Goetheja, Buergerja, Lessinga, Langeina in Koernerja, iz italijanshchine Parida Zajottija, Manzonija, pet delov Dantejeve Bozhanske komedije, iz rushchine Pushkina, Lomonosova in Derzhavina. Njegov prevajalski opus je po velikosti zavidljiv, tudi danes v dobi rachunalnikov.
Panslavistichni strokovnjaki pishejo, da smo dobili novinarski jezik leta 1860. Potemtakem je Presheren chisti narechni pesnik. Narechni je tudi v primeru, che vzamemo leto 1844 za zachetek slovenshchine, ker je do takrat pach ni bilo.
Kako so lahko panslavisti preprichali uchitelje, da Presheren ni narechni pesnik, mi ni jasno. Che je Dajnko narechni pesnik, je tudi Presheren. Do januarja leta 1844 ne more biti noben slovenski pesnik kaj drugega kot slovenski narechni pesnik, tudi Presheren ne.
Nekaj verzov – (izbranih) citatov iz Veselovih pesmi
- Uvodivna
- Pesmi smo, pohlevne male,
- Tihe dushe rahla stvar;
- Ne prepuste, ne prezale,
- Slichnochutnim shibki dar.
- (...)
- Tak smo mirne korenichke
- Za prihodni chversti hrast,
- Gnal bo verhe, ne vershichke,
- (...)
- Domovini nashi v chast.
- Tu zakruli, tam zasichi,
- Dober kup opombe so,
- Ta al una strupno pichi,
- Voner koj pozabim jo.
S tako ljubko in prefinjeno ironijo se pesmi Koseskega enachijo z Bashovimi.
In kako lepo se tudi danes da izgovarjati njegove v slovenski slovenshchini napisane pesmi.
Diplomat. Koseski je kljub cenzuri predstavil slovenski javnosti svoj politichni program, da bi povzdignil uborno slovenshchino. Poglejmo nekaj odlomkov. Najprej, kako je leta 1844 pretental cenzuro. V uvodu se diplomatsko podobrika drzhavi – cesarju:
- Kron sedmero bleshi v shkrlatu sedezha tvojga,
- Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
- Sme se iz temnih usod priblizhati zvesta Slovenija?
In zhe imamo prvich v zgodovini zapisano ime SLOVENIJA – ime sedanje samostojne drzhave Slovenije. Enakovredno sedmerim kronam. “Madzharska kraljevina, Hrvashka banovina – krona, Cheshka krona, kraljevina Galicija, Lombardsko – Beneshka kraljevina, nadvojvodina Avstrija, vojvodina Shtajerska, vojvodina Koroshka, knezhevina Erdeljska, markgrofija Moravska. Res je, samo pet kraljevskih kron, ena nadvojvodska in dve vojvodski”.
Je bilo sprejetje imena Slovenija namesto Vindija ali Vendija ali Kranjska blagodejno ali shkodljivo? Sedaj Nemci hujskajo Slovence v Avstriji, da niso Slovenci, ampak Vindi. Celo neposredni potomec Slovenca, ki je stal ob ustolichenju “koroshkega vojvoda”, se ima za Vinda in ima prav. Saj Slovenci smo Vindi. Tudi "vindishe hundi".
Nato nedolzhno vprasha:
- Ali na zboru drzhav moja beseda velja,
- Tudi za mene razpet al je istorije list?
Pesnik si odgovori skozi usta grshke muze zgodovine Klio, ali je Slovenija enakopravna:
Kako, ti dvomish? Mar tresesh se clo, ti moja lublenka.
Tako lepo she nihche doslej ni nagovoril Slovenije. Slovenija je scagana, zato jo pesnik osrchi:
- Dvigni se, dvombe na stran! Prestolu dostojno se blizhaj,
- Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
- Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu nekdaj:
Tako pretresljivo opesni chase Hunov in Korvina, ki je nash lazhni panslavistichni narodni junak:
- Kakor divji natok serditega morja se vzdigne
- Kakor vihar globochin zemlji v drobu zbudi,
- Brezdnov valove napne, peneche na brege dervivshi,
- S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moch,
- Silno pechovje v korenu se tresejo gore
*
Save in Drave vode, solze bile so in kri?
(Sochi)
Tako nam je dal prestolnico:
- Stara Emona se zdaj iz praha digovati zachne,
- Srednica mojih dezhel bila je in biti che zmir.
Posrbljenega imena slovenske prestolnice “Ljubljana” z dvema cirilishkima dvojnicama “LJ” ni zapisal niti enkrat. Koseski je bil za slovensko slovenshchino, za slovensko ime prestolnice:
L U B L A N A
Lublanchani so izdelovali tovornishke koshe iz lipovega lubja. Takrat, ko bomo poslovenili pocirilizirano ime svoje prestolnice, boste vedeli, da smo se otresli srbijanskega jarma.
Tako je povzdignil Slovenca vojaka:
- Svetu trpechemu varh, trum janicharskih obup.
- Pesniku ne gre samo za mech:
- Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
- V druzhbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleshi
To nam je narochil glede jezika in obnashanja:
- Svetu pokazhite lik domache navade in misli,
- Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos.
- Spomnite se imenitnih del pokojnih ochetov,
- Cenite vrednosti scer roda sedaniga tud;
- Jezik ochistite peg, opilite gladko mu ruho,
- Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj.
- Kinchite ga iz lastne mochi, iz lastnega vira,
- Jasno kot struna bo pel, zvonu enako donil,
- Prichal vasho modrost na desno, na levo narodam.
- Starosti chast, mladenchu poduk, otroku ljubezen,
- Zheni prijazno pomoch, bratu Slovencu objem,
- Vezi edinstva krepost – so nashe perve narochbe.
- Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,
- Dajte zasvetiti luch, mnozhite, shirite plam,
- Ino ne motite se, che pisano gleda protivnik.
- Kdor zanichuje se sam, podlaga je tujchevi peti.
S takimi verzi je osrchil slovensko zakrknjenost in zgubljeni sinovi so se zacheli vrachati, saj je bilo sedaj: Biti slovenske kervi Slovencu v ponos. Mladenchi so jokali od vzdihichnosti, navdushenja in veselja, celo starihi so na izust citirali dolgo vrsto donechih shestomerov iz Veselovih patriotichnih od. Che bi samo to napisal, je zame nash prvi veliki pesnik.
Janez Trdina (1830 – 1905) je zapisal: “Nemogoche mi je dopovedati, kakov entuziazem so zbudile Veselove pesmi v vsej narodni inteligenciji nashi, posebno v duhovshchini.”
Trdina je Koseskega povzdignil nad Presherna in ga imenoval prvega slovenskega pesnika.
Franc Malavashich (1818 – 1863) je menil, da je Koseski “enak bistrovidnemu orlu, kterimu je usoda krepke peruti podarila, de v jasne vishave vzdigne in blizhnji sosed vseozhivljajochega sonca iz njegovih zharkov moch serka, ktera ga uchi modrost, de jo v krepkih glasovih spet uchi in oznanjuje. Ker so velichastne rechi vechidel predmeti njegovih pesem, bi smeli Koseskega resnichnosti in velichastnosti imenovati.”
Seveda, saj Vesel she ni imel svojega naroda. Imel je Shtajerce, Kranjce, Koroshce, Dolenjce, Primorce, Gorenjce... ki jih je zdruzhil v narod. Zato so mu tako kot Bashu peli hvalnice.
Luka Jeran: “Gospodu Koseskitu pesniku Slovenije, 1844; Janez Vesel, prvi in edini slovenski mojster pesnishtva!”
O Koseskem povejmo she to, da je po japonskih kriterijih mojster pesnishtva. Saj je imel dalech najvech posnemalcev – uchencev: Presheren je razvijal sonet. Levstik, Toman, Cegnar, Jeran, Hitzinger, Hladnik in she mnogi drugi so mu sledili, tudi ko je zhe zmagoval panslavizem. Ob desetletnici samostojne drzhave je tako, kot da je Koseski prepovedan v osnovnih in srednjih sholah ter celo na univerzi in RTV Slovenije.
She so mochni panslavisti.
Tirtej. Nobenega dvoma pa ni, da si Koseski zasluzhi vzdevek “slovenski Tirtéj”, saj je bil Slovencem vech, kot je bil Shpartancem pesnik Tirtej, ki je v 7. stoletju pred nashim shtetjem pel navdushujoche borbene pesmi in z njimi povedel Shpartance k zmagi nad Mesenci. In zmaga je prishla tudi za Janeza Vesela Koseskega v vsem sijaju, kljub panslavizmu.
Ob dvestoletnici rojstva Janeza Vesela sem za to prilozhnost v Kosezah pripravil izbor njegovih pesmi in prevodov brez komentarjev in hvalnic iz chasov njegove slave. Predgovorci so osirali svojega rojaka Janeza Vesela, tako da sem mislil, da bo voditeljica Ajda Vasle obupala. Vendar se je pokazalo, da celo poetsko sholane ljudi prevzame, she danes, poezija Janeza Vesela Koseskega. Nobenega dvoma ni, da je Koseskega poezija prezhivela politichno pesnikovo smrt in she deluje na sodobnike, navkljub ostri protipropagandi panslavistichnih podrepnikov. Preshernov jezik v pesmi Ob novini je zhe sledil novishki slovenshchini oziroma Veselovemu pesnishkemu jeziku. TV pa se je pobrala, preden se je slishala Veselova poezija.
V spominsko knjigo v rojstni hishi Janeza Vesela se ugledniki she dandanes podpisujejo neberljivo. Nisem mogel verejti. Pluralizem?
Kdo je mar? Panslavizem? V panslavistichni drzhavi ima pravoslavje prednost pred katolicizmom. V poemi Tjutcheva so meje slovanske drzhave pod modrim ruskim vodstvom od Nila do Neve, od Labe do Kitajske, od Volge do Evfrata, od Gangesa do Donave. Na drugem vseslovanskem kongresu leta 1867 v Moskvi so dolochili enoten jezik med Jadranom, Prago, Arhangelskom in Tihim oceanom. Ste uganili? Ruskega.
V pismu iz leta 1868 je Levec pisal Jurchichu: “Kdor je Slovenec, je tudi panslavist.” In najbolj kompetentni kritik Koseskega Levstik je zatulil na Levca, da zhrtvuje “vse do zadnjega Slovenca, do zadnjega cempera za slovansko stvar”. Levstik je ocharan posnemal – "prepesnjeval" srbske zhenske pesmi in uvajal chrko “i” namesto veznika “in”; uvedel ijakanje –ijakal je tudi O. Zhupanchich (glej Pletershnika). Na razstavah ob slavljenju Presherna knjizhnice skrijejo Preshernove pesmi, ki so bile tiskane pred letom 1844. Oziroma pokazhejo samo krepko po pesnikovi smrti tiskane knjige – posrbljene. Tako, da niti uchitelj slovenshchine ne ve, da jezik, ki ga prodaja, kot da je Preshernov, ni Preshernov. Seveda ve, ampak je tako indoktriniran, da ko predava, tega ne pove.
Marijan Rupert je ob 200. obletnici rojstva Janeza Vesela pripravil razstavo in v publikaciji KDO JE MAR?, Jovan Vesel Koseski, 1798 – 1884, zapisal: “Najduhovitejshi primer satire na jezik Koseskega je napisal Janez Mencinger, ki je v 'koseshchino' prevedel Preshernovo balado Neiztrohnjeno srce.” Pesem je Rupert objavil v publikaciji v posmeh dvestoletnici pesnikovega rojstva. Ker Rupert dela v NUK-u, bi si lahko prebral originalnega Presherna, vsaj pravljico v verzih KRST, in takrat bi vedel, iz koga se v resnici norchuje Mencinger.
NOVICE kmetijskih, rokodelnih in narodnih rechi. Na svitlo dane od Krajnske kmetijske druzhbe. Odgovorni urednik dr. Janez Bleiweis. Techaj VII. V sredo 3. kozoperska - oktobra 1849. List 40.
Prva objavljena pesem kake pesnice v slovenshchini?
- Prijaznost*
- Ko hodim po trati zeleni,
- Ki v logu prijaznem lezhi,
- Doidem k vodici zheljeni,
- Ki glasno med rozhcam' shumi.
- Med njimi se zvija hladnica,
- V soparci jih hudi krepcha;
- K nji zhejna zavija se ptica
- Hladechiga pit' z nje srebra.
- Pri nji popotnik pochije,
- De mili nje pih ga hladi,
- Vodice se zdrave napije,
- De vtrudeno moch si ozhivi.
- Tak tudi nas sestre in brate
- She boljshi vodica krepcha,
- Ki mochi zhivljenja nam trate,
- Nje kaplje so rose neba.
- Pijochim jo up she povzdigne,
- Proch zhalost pospeshi svoj beg.
- Kjer ljudno se nam le pomigne,
- Nje shum je in tok in nje breg;
- V zavetji nje vsak rad stanuje,
- Kjer hipoma ure teko;
- P r i j a z n o s t se ona imenuje,
- Slavjani jo cenijo zlo. –
Jela Tom.
- Vrednishtvo.
Slovenci imamo pesmi, ki obchudojoche opesnujejo naravo. Vse prve chrke verza so she velike.
Grozljiva svinchena leta. Johan Vessel, Janez Vesel, Ivan Vesel, Jovan Vesel in Presheren? Presheren je zachel in konchal z nemshkimi verzi — to je posledica stanja. Matija Majar se je iz obupa, da se ne bi ponemchuril, raje posrbil in znanstveno postavil junaka kralja Matjazha na Peco. Pisal je v srbski cirilici. Mikloshich si je zmehchal svoj trdi ch. Tudi Mikloshich je pisal v srbski cirilici vse do smrti. Vraz se je pohrvatil in slovenski voditelj, tajnik slovenskega drushtva Dragotin Dezhman je prestopil v nemshki tabor. In nisem mogel verjeti, da je Dunaj dajal nagrade prebezhnikom. Dezhman je dobil za nagrado muzej. Trik kolonizatorjev je v tem, da koloniziranemu dá njegovo stvar za nagrado. Boste rekli: kaj pa Mikloshich, kaj je on dobil, da se je posrbil? Srbski knez mu je plachal potovanje po Shiptariji, da je napisal nekaj o albanshchini. Za protiuslugo je znanstveno dokazal obstoj dvojnice LJ v slovenshchini. Tako poceni so nashi velmozhje. Tako je bilo to v teh najbolj groznih svinchenih chasih. Danes "poDŽaganci" dokazujejo cirilishko dvojnico “dž”. Medtem ko so Hrvati izgnali madzharone, so nas zhrli nemcharoni, ilironi, rubljeroni in srbaroni. Tudi Presheren je dobil nagrado – advokaturo: ko je postal nemcharon in je spet pesnil v nemshchini. To bo sesulo Presherna in ne njegova spolnost in pijanost. Toda to je zlochin, za katerega bi moral Dunaj danes odgovarjati. In ne neki nash klasik Presheren ali Vesel ali Majar ali Mikloshich ali Dezhman ali...
Kljub temu povzdignemo slovenshchino v uradnishki jezik.
Nash najvechji politichni pesnik, jezikoslovec in prevajalec Janez Vesel Koseski je dozhivel, da so njegove sanje postale resnichnost, ko je uborna slovenshchina postala uradnishki – pisarnishki jezik.
25. aprila 1882 je nemshki zhupan Ljubljane Laschen razglasil, da je nemshka vechina postala manjshina, in se odpovedal zhupanstvu. 26. aprila je vodil sejo podzhupan Fortuna in izvolili so Grasselija za zhupana. Prva seja s slovenskim jezikom je bila 31. maja 1882 in je potrdila sklep:
“Pochenshi s 1. januarjem 1883. ima biti slovenski jezik uradni jezik, kjer stanujejo Slovenci, tudi v kraljevini Hrvashki, Slavoniji in Dalmaciji”; in policija, sodniki, drzhavni uradniki in sholniki so morali uradovati in govoriti slovensko.
S tem aktom smo postali drzhava in slovenshchina uradno drzhavni jezik.
To je najvechja nasha zmaga v zgodovini do zdaj, zaradi panslavistov she ni najvechji slovenski drzhavni praznik. Che bi takrat bili zbujeni tudi Slovenci v Celovcu, Monoshtru in Trstu ... Samo zmagati je bilo potrebno na volitvah. Zakaj datuma, ko je postala slovenshchina uradnishki jezik, ne vedo niti slovenski drzhavni uradniki z univerzitetno izobrazbo, si lahko mislite.
She Koseskega kompliment Slovenkam:
- Deklice nashe so kot limberja (lilije) cvet;
- so vitke kot jelka, njih usta so med.
Zdaj pa mislite drzhavotvorno: che danes Slovenci postavimo Janezu Veselu Koseskemu pomnik v mestu, kjer je umrl, bi nas, ko bi prishli v Trst, z visokega podstavka pozdravila markantna podoba diplomata, jezikoslovca, pesnika in prevajalca v bronu, ki bi simbolizirala tudi slovenskost mesta Trsta.
Preobrat. Luiza Pesjak je najprej pisala nemshko pod vtisom nemshke poezije F. Presherna in se shele po letu 1860 prikljuchila slovenskemu narodnemu gibanju (glej S. Borovnik: Ali zhenske pishejo drugache).
Zakaj je tuji jezik nekaj vech? Zakaj celo inteligenca tako mogochnega naroda, kot so Rusi, pade na kolena pred tujim jezikom? – Pushkin je govoril po francosko, ko je umiral; Eurosong 2000 je pripravil Ruse, da so zapeli po angleshko. Zakaj je tuji jezik nekaj vech? Groza! In tja v EU zdaj vodi nasha pot. Tudi slovenska TV naredi veleizdajo slovenshchine leta 2001.
Zlochinec Bleiweis. Bleiweisov zlochin: Bleiweis je ponaredil svoja v nemshchini napisana pisma Preshernu v slovenshchino. To je res najzhlahtnejshi zlochin, kar jih je do sedaj dozhivela slovenshchina.
Proti koncu Veselove dobe smo postajali kolonija kolonije. Namrech: najbolj industrijsko razvita avtro–ogrska "dezhela" (beri: kolonija) Cheshka je kolonizirala Slovence gospodarsko in kulturno, celo po nashih planinah so postavili simbole svoje gospodarske mochi v Sloveniji nad Slovenci: Cheshka kocha, da o operi... Slovenci smo bili v SFRJ do osamosvojitve kolonija nizhjega ranga, kot je bila Indija kot kolonija Anglije, saj je imela cenzuro na svojih tleh v svojih rokah, mi pa nismo imeli cenzure v Sloveniji, ampak je bila na Dunaju in v obeh Jugoslavijah v Beogradu.
Leta 1884 je bil prvi sodni proces v slovenshchini. Leta 1883 je na Hrvashkem razsajala zhivinska kuga, zato so postavili strazhe na mejo, da se preprechi vsak prigon goveje zhivine chez Gorjance na Kranjsko. Strazharji iz obmejnih vasi so trpeli v kruti zimi. Drzhava je priznala strazharjem dnevno skromen znesek in denar nakazala zhupanom. Ti so ga do polovice spravili v svoj zhep. Pred poroto v polnem novomeshkem sodishchu je njihov zagovornik pl. dr. Wurzbach po slovenski obtozhbi zachel: “Meine Herren Geschwornen”... Dvigne se neki porotnik in pove: “Slishali smo govor gospoda drzhavnega pravnika in ga popolnoma razumeli. Prosimo, da govori tudi g. zagovornik slovenski, tembolj, ker tu – na porotni klopi namrech – nismo vsi zmozhni nemshchine”. Wurzbach se vda in zachne govoriti slovensko: “Gospodje porotniki! Ta shrift...” – in v dvorani je zadonel smeh, da je moral predsednik dr. Vojska stalno miriti poslushalce in slednjich jim je zagrozil, da bo dal izprazniti dvorano. Kdo je bil zagovornik, nisem nashel podatka.
Leta 1918 se pridruzhimo v Kraljevino Jugoslavijo. A zhe na prvi seji so se nashi posranci odpovedali svojemu jeziku. Ne da bi se imeli za veleizdajalce.
Veleizdajalci in heroj slovenskega jezika Josip Vidmar (1895 – 1992). V chasu vladanja diktatorja kralja Aleksandra (1888 – 1934) so nashi srbaroni pripravili veleizdajo. Slovenshchino naj bi zamenjala srbshchina. Toda oglasil se je herojski velmozh Josip Vidmar ter sesul njihovo veleizdajo v prah in pepel. Oznanil je za vse chase veljaven in za vsakega Slovenca obvezen zakon:
Nihche in za nobeno ceno ne more in ne sme nikoli prodati svojega naroda jezik, tudi najbolj sorodnemu ne.
Ramovsh – junashki vitez. Leta 1931, v "jeku" ukinjanja slovenshchine, je kabinetni akademik dvignil svojo sulico, “dialektoloshko karto slovenskega jezika”, in junashko sunil; cheprav mu je grozila internacija, je z njo dal znanstveni dokaz o individualnosti slovenskega jezika. To je bil Fran Ramovsh (1890 – 1933). In nismo se znashli "pod svobodnim soncem", kljub Otonu Zhupanchichu (1878 – 1949), ki je bil upravnik pravopisa; po letu 1945 je celo s smrtne postelje poshiljal urednikom slovenskega pravopisa srbske besede, saj je bil odlichen poznavalec belokranjskega narechja, nash najuspeshnejshi posrbovalec slovenskega zbornega in knjizhnega jezika. Prvich kot dramaturg leta 1912 v prestolnici ni uspel, ker so se slovenski Slovenci uprli in so bojkotirali gledalishche, dokler ni bil prisiljen spet uvesti elkanje in se je po enajstih dneh vekanja vdal. Zhupanchich je nadaljaval s posrbljanjem – vekanjem leta 1920. Elkanje je odpravila sholska oblast leta 1922.
Zamolchan je Fric Pregl, Nobelova nagrada (1923) za kemijo.
Slovenshchina je pojoch jezik. Mar ne?
Zato sem preprichan, da je ob Veselu, Vidmarju v Elíziju she junashki Ramovsh.
Leta 1943 devet shumarjev prevzame brez enega samega strela najbolje organizirano gverilo II. svetovne vojne – nashe "slovenske partizane". To, predavajo v Beogradu, da je najvechji diplomatski uspeh srbske diplomacije v chasu II. svetovne vojne. Kar je za tujce zmaga, je za nas sramota, veleizdaja, poraz.
Nobenemu ministru za kulturo (od 1990 – 2000) niti SAZU-jevcem se ni posvetilo, da sploh nimamo slovarjev japonskega jezika. Da o drugih ne govorimo.
Leta 1947 smo pozabili na izhod slovenskih ladij na odprto morje. Leta 1990 tudi.
Od pojava harmonikarja Avgusta Stanka na radiu naprej slovenska RTV unichuje slovenske narodne pesmi in forsira narodnjake. Celo v vrtcih in osnovnih sholah je, kot da bi bila slovenska narodna pesem prepovedana. Ga ni, ki bi zashchitil slovenske narodne pesmi z zakonom o avtorstvu. Vsak pevovodja si drzne, ker je brezplachno, po svoje prirejati slovenske narodne pesmi. Da bi vsaj v osnovnih sholah "resno glasbo" priblizhali sholarjem. Na koncertih resne glasbe bi potrebovali ploskache, saj se ljudje she ploskati ne nauchijo v osnovni sholi. Ko pa RTV SLOVENIJA PRENASHA PROSLAVE, uzhivash v kashljanju.
Vidmarjeva doba se koncha leta 1990.
Okrog leta 1990 je Toporishich namesto besede karavla uporabil besedo strazhnica, besede karavla ni v Pletershniku, karavla je v SP 1962. Strazhnica je v Pletershniku – strazharska hishka, tudi strazharska ladja. Posrbljenci, ki ne lochijo vech srbske riti (dupe) od strazhnice, so se spravili nanj kot hijena na plen. Ni se jim posvetilo, da so posrbljeni tako zelo, da ne lochijo vech slovenske strazhnice od srbske zadnjice oziroma strazhnjice. Srbi imajo v resnici za zadnjico besedo strazhnjica in ne strazhnica. Seveda posrbljenci lochijo. Igrajo se panslaviste. Shkoda je le, da Toporishich ni politik in da ne more vplivati na izbiro imen podjetij.
LOKA je v Pletershniku pristanishche; ko je podjetje v Kopru namesto besede LOKA uporabilo besedo iz srbohrvashchine LUKA, je ta srbohrvashka beseda takoj prishla v Slovenski pravopis iz leta 1962. Slovar slovenskega knjizhnega jezika (1985) slovenske besede loka za pristanishche zhe ne pozna vech. In srbohrvashka luka je spodrinila plemenito slovensko loko.
NOVI SVINCHENI CHASI V TOPORISHICHEVI DOBI
Bo tudi ta EU razpadla zaradi jezika? Do okrog leta 1790 je bila pri nas latinshchina znanstveni, uradnishki in verski jezik. Marija Terezija (1740 – 1780) je uvedla nemshchino v osnovne shole in drzhava Slovanov, Romanov, Germanov in Ogrov se je sesula. Bo popadel asimilacijski bes tudi EU in bo vodila asimilacijsko fashistoidno okupatorsko politiko ali nas bo zashchitila? Kaj popade sholane, da govorijo drug in tuj jezik, o tem nisem nashel shtudije. Kot recheno, celo Pushkin je ob smrtni uri chebezhil francosko, na evro popevki so sedaj klonili tudi ruski pevci in so zapeli v angleshchini. Kaj za en vrag popade intelektualce financhno slabshih narodov, da klonejo pred tujim jezikom kot ovchka pred mesarjem? To je primerna tema za disertacijo.
Nemci she niso imeli referenduma o vstopu v EU. Kaj mislite, kdo bo ob njihovem izstopu plachal dolgove Bruslja? Danes so Nemci na Malorki zhe v vechini in bi si lahko izvolili svojega zhupana. Tega pa jim ne bomo naredili, je izjavil uvideven kolonizator. Shpanci so se krchevito upirali razprodaji svoje zemlje ob pridruzhitvenem sporazumu k EU; pa so jih Nemci trdo prijeli in Shpanci so se vdali. Vprashanje pa je, che bi se, ko bi Malorka bila dejansko shpanska in ne katalonska.
France Bezlaj (1910 – 1993). Po njegovi smrti delo na njegovem ETIMOLOSHKEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA drema.
Dejstvo pa je, da che zachne slovenska mladina posnemati Presherna, smo opleli.
Naj she poudarim, da Presheren, ki se je imel za Kranjca, ni kak veleizdajalec, pach pa je proizvod dunajske nasilne germanizacijske politike. V obupu se je obrnil k Rusom in si v grozi zapel, da “najvech sveta otrokom slishi Slave” – RUSOM, da bomo: “tja nashli pot, kjer nje sinovi” – RUSI...
Avstrijska TV je leta 2000 porochala, da so dokonchali asimiliranje shtajerskih Slovencev. Slovenska drzhava pa nich. Slovenca, ki je rojen na Madzharskem, v vrtcu ne nauchimo slovensko, in ko pride v osnovno sholo, je zaradi oddaljenosti njegovega narechja zanj slovenshchina tuj jezik. Drzhava ne zna posloveniti niti Slovencev. Zaradi belokranjshchine je bila slovenshchina sprejeta v osnovne shole pri nas pozneje, ker so v nashi prestolnici – na Dunaju – takrat mislili, da je to en jezik.
V osmi shtevilki glasila Haiku drushtva Slovenije LETNI CHASI (2000) je 272 trivrstichnic v slovenshchini in 102 v angleshchini. Strela! Zakaj nismo Zhidje? Septembra so se srechali "blichevci" (po Blythu) v Tolminu, dva dni, in 4. septembra 2000 v prestolnici niso imeli simultanega prevajanja iz angleshchine v slovenshchino – so anglezhili.
O zaslugah okrcanih so pisali mnogi. Te berite.
Sinhronizirati tuje filme in video v slovenshchino je she tabu tema.
Slovenistov v Sloveniji she ni, zato tudi she ni drushtva slovenskih slovenistov.
Kapitalizem je zdramil narode, ko jih je potreboval, sedaj, ko je izumil globalizacijo, "narodov" in "nacionalnih drzhav" ne potrebuje vech. Ne potrebuje slovenshchine.
Taivan. Tam so domorodci manjshinica, odkar so se tja umaknili Kitajci (leta 1949). V enem zamahu so bili domorodci skoraj ob vso zemljo, vero pa jim je poplavil budizem.
Upravljalci kapitala v EU so privlekli poceni delovno silo, potem so tako ustvarjeni kapital izvozili ("izvozili so delovna mesta") v drzhave s cenejshimi delavci. Poceni delavci v EU so stavkokazi. Delojemalce, ki so brez dela in se borijo proti stavkokazom, imenujejo fashiste. Tako da bodo, kot so zhe enkrat, fashisti tudi postali. Ne uvozijo pa ustrezne kvote sholanih, inteligence. A ker so preskopi, da bi plachali sholanje lastnih ljudi, jih bodo veeno; prej ali slej bodo uvozili poceni kadre in zbili ceno lastnim ter oropali zhe tako revne drzhavice.
Barabija kapitala je neizmerna. Lovijo poceni ilegalne delavce priseljence in jih kaznujejo – a ne kaznujejo tistih, ki se bogatijo z njihovim poceni delom.
Zhenskam ne omogochijo, da bi rodile med uchno dobo in shtudijem. Pa govorichijo o izumiranju, staranju EU narodov – tudi Slovencev. Che bi tridesetletna zhenska imela tri, shtiri otroke pred petindvajsetim letom, bi bila v najboljshi delovni dobi mama osnovnosholchkov.
Nasha drzhava pospravi druzhinski grob takoj, ko ni koga, da bi plachal grobnino. Politiki she zhenejo Slovencem sovrazhno politiko, ki ne dovoli Slovencem v Sloveniji, da si zgradijo rodbinsko grobnico, ki sluzhi rodbini stoletja. Rod se zbere ob poroki in smrti njenega chlana.
Pokopalishcha, stara pokopalishcha zbrishejo in uredijo park ali parkirishcha. Jasno je, da je le pokopalishche v Sloveniji res nasha kulturna dedishchina in ne grad nekega okupatorja.
SAZU pa she ne ve za najstarejshi slovenski grob v Sloveniji in skache za rimskimi kot machka za mladimi mishkami. Dijaki jim pishejo raziskovalne naloge o nagrobnikih s slovenskimi napisi. Ajda Vasle.
Politiki, ki nam vladajo, se hvalijo, kako uspeshni so pri razprodaji slovenskega premozhenja. Neki propagandist, bivshi Drnovshkov minister Janko Prunk, je zapisal v broshurici iz leta 1998 z naslovom KRATKA ZGODOVINA SLOVENIJE, da je cerkev, tj. nadshkof dr. France Rode brezkompromisno zahteval vrnitev posesti in gozdne veleposesti.
Ste slishali, da bi cerkev "Rode" tujcem prodajala svoje premozhenje ali gozdove? Che ali ko jih bodo dobili vladajochi razprodajalci, bomo lahko zapeli: Adijo gozdovi domachi. To, da verska podjetja ne plačujejo davkov, pa je kriminal.
Bo EU Slovencem dala vsaj "home rule"?
Kar spomnite se Ircev, ko so jim angleshki grashchaki vzeli zemljo, tako kot so nam nemshki, pa je do sedaj she niso vrnili. Irci so se branili z napadi na grashchine. Anglezhi pa z aretacijami. Samuraj – stotnik, upravnik grashchakovega posestva Boycott – je, ko so Irci zahtevali nizhjo najemnino, izjavil, da jih bo vse nagnal z zemlje. Ko je policija zachela razganjati zakupnike, so le-ti nagnali policiste v beg, skrili so se v Boycottovo hisho. Drugega dne so zapustili posestvo, ki ga je on upravljal, odshlo je tudi njegovo strezhno osebje, da se je moral pobrati iz kraja. Bojkotirali so vnetega samurajchka. Zemljo so Ircem vzeli v XVII. stoletju. Leta 1851 je bilo Ircev shest in pol miljona, leta 1900 pa samo shtiri in pol. Tako so Irci pod Anglezhi crkavali od lakote. Zemlje ne prodajaj bogatejshemu tujcu – tudi Anglezhu ne. Anglezhi sedaj vladajo s krediti.
Delavci v EU vsak dan manj zasluzhijo.
Korak na desno, koral na levo – vsak dan smo blizhje Latinski Ameriki.
Che bo shlo tako naprej, kdo v EU bo sploh lahko kupil izdelke iz drzhav s poceni delovno silo?
Politikom, pesnikom in drugim umetnikom:
Slovenshchino imamo zato, ker Slovenke govorijo s svojimi otroki slovensko, ko pa prichnejo z njimi govoriti v tujem jeziku, ni vech Slovencev v njihovi druzhini.
Konec repetitorija.
* pravilno: Moliera (popravek ur.)