Pregled dela astronomije na Gi. Šen. 1900-2000

Nekateri pomembni dogodki pri delu Astronomskega krožka Gimnazije Šentvid v letih 1990-2000.

Za uvod čudovit prizor in kratek komentar animacije.

Sonce, gledano iz Šentvida, zahaja ob poletnem solsticiju točno za Triglavom. Aljažev stolp so skovali in na slovensko goro ponesli prav kovači iz Šentvida. Šlučaj? Kdo bi lahko iskal kak globji razlog za tako lego Šentvida? 20. junij 2001 (čas snemanja - CE TIME:19:35+/-2min), film Kodak gold 200 ISO.
Sonce najprej zaide za Triglavom in čez nekaj trenutkov spet pokuka na vzhodni strani, nakar se dokončno skrije za Julijci. Vsekakor so pozornosti vredni tudi oblaki, ki se dvigajo čez masiv Triglava in oblak na levi, ki počasi izginja (izhlapeva). Prečudovite posnetke je naredil in animiral Peter Mihor, (CANON, EOS 500, f/13, časi 14 ekspozicij: avtomatika), terasa šole, astronomski krožek Gimnazije Šentvid.



KRONOLOGIJA

1) Leto 1990, ponovni zagon astronomsko-fizikalnega krožka.
Program za leto 1990/1991.

2) Prostovoljna in samoiniciativna udeležba na seminarju iz astronomije za učitelje leta 1990/91 (organizirala Fakulteta za Fiziko in Observatorij Golovec). Pomembna je bila predstavitev novega avtomatskega teleskopa na Golovcu in predvsem predstavitev CCD kamere in obdelava astronomskih CCD posnetkov z računalniškim programom PCVISTA. Brez te izjemne nove tehnologije (še danes leta 2000) in njene predstavitve na seminarju bi bilo marsikaj drugače.

3) Leta 1991/1992 je krožek začel s predstavitvijo CCD posnetkov, programa PCVISTA (posnetke, program in jedrnata navodila za zagon nam je dal astronom z Golovca Bojan Dintinjana, še enkrat hvala )... Po tem smo hoteli s krožkom končati, a je jedro najbolj navdušenih dijakov izrazilo željo, da še nadaljujemo (tudi šola je na koncu leta za krožek namenila, za razliko od leta prej, nekaj denarja).

V enem izmed gimnazijskih hodnikov najdem(o) neko napravo, ki bi lahko bila Newtonov teleskop (brez iskala, okular je bil komplet razstavljen na eni izmed miz). Noben še nikoli ni imel v rokah take naprave in najprej smo jo teoretično obdelali (kako se sestavi in kam vstavi okular, kako se ostri, kako se premika cev, vse je bilo prašno, skozi okular smo videli nesnago na optiki, kot da bi skozi mikroskop opazovali mikrobe), nato pa začeli iz učilnice opazovati grmovje okrog šole, električne žice, izolatorje ... Ker so nam nekateri (ne tako neznani astronomi amaterji) povedali, da se iz Ljubljane tako rekoč nič ne vidi na večernem nebu, smo nekaj časa oklevali z opazovanji neba, ostali smo pri "grmovju".

Slika zgoraj. Teleskop Newton, naprava ki smo jo slučajno našli (in prepoznali) razstavljeno na enem izmed šolskih hodnikov.

Vendar smo končno le preslišali te "strokovne" nasvete in opazovali velikanko Luno (na žalost polno in nas ni očarala) in hkrati teleskop (z malo upanja oz. veliko skepse) usmerili še v neko zelo svetlo piko na jugovzhodnem delu neba. Teleskop ni imel iskala in prvič sploh nismo pomislili, da bi polarno os usmerili proti Severnici (za zemeljske mirujoče objekte je bilo to nepomembno). Najboljši "namerilec" cevi brez iskala je bil Žiga Budja, ki je tudi odlično zaznaval podrobnosti. Glej ga zlodja, v okularju smo zagledali kar velik krogec (to ni bila zgolj svetleča pika, ni bila zvezda), zraven pa smo opazili tudi neke pikice "zvezdice", ki so nas presenetile, ker so bile poravnane v vrsti. Kaj je zdaj to? Človek ob takih trenutkih potegne iz spomina vse živo in nekako se nam je svitalo, da smo že nekje slišali o planetu Jupitru in njegovih lunah. Kako preveriti in se prepričati kaj smo videli, o imenu ozvezdja se nam še sanjalo ni? V reviji Proteus so bile nekje na koncu tudi informacije o večernem nebu. Tam je pisalo, da se na večernem nebu, na jugovzhodu v ozvezdju Leva nahaja Jupiter. To je bil res velik trenutek za nas. Torej se tudi iz mesta da opazovati nebesna telesa. Poiskali smo karto neba, se naučili primerjati karto z nebom (ozvezdja Leva nam ni bilo težko prepoznati), opazovali smo torej največji planet našega osončja, Jupiter, z Galilejevimi lunami. Delo je sedaj teklo veliko bolj optimistično in praktično. Takoj smo "pogruntali", da je polarno os potrebno usmeriti proti severu, da potem samo z vijakom na ekvatorskem obroču enostavno sledimo navideznemu vrtenju neba. Izjemen optik iz Savelj, gospod Marjan (in gospa Albina) Tratnik nam je podaril nekaj leč, ki jih je oče Marka Giacomellija kvalitetno vgradil v iskalo. V iskalu smo naredili nitni križ v ravnini gorišča okularja kar iz tanke žice. Sedaj smo hitreje in enostavneje iskali. Še nekaj besed o teleskopu. Teleskop je najbrž kupila šola, ko je astronomijo na Šentvidu še vodil znameniti praktik, geograf, naravoslovec Pavel Kunaver (najbrž okrog leta 1960, ali sredi 50-ih let 20. stoletja). Prvotno je bil to refraktor, a so ga "nadarjeni" dijaki po njegovem odhodu (to je kar navada po slovenskih šolah) dodobra obdelali, oskubli. Mislim pa, da ga je šola dala v obnovo v osemdesetih letih (krožek je takrat vodil prof. Niko Kastelic). V zameno za preostalo optiko in doplačilo so nanj pritrdili Newtonovo cev, ostalo optiko, ki je pa spet doživela posege "ustvarjalnih" dijakov.

To leto smo obiskali še observatorij na Golovcu, kjer nas je prijazno sprejel Bojan Dintinjana in nas navdušil s praktičnim prikazom uporabe CCD kamere (posnel je nekaj objektov). V nekaj minutah so se na ekranu pojavile galaksije oddaljene milijone sv. let. To je bilo za nas, ki smo komaj kaj prepoznali na nebu, fantastično. Bili smo tudi ponosni, da smo planet Jupiter že znali poiskati na nočnem nebu. Ugotovili pa smo tudi, da se Jupiter skozi star golovški teleskopo ni videl kaj dosti bolje, kot skozi naš 14,5 centimetrski Newton. To leto smo opazovali tudi Saturna (obročki so se tudi v našem starem Newtonu zelo dobro videli, bili smo fascinirani). To je bila končna potrditev, da tudi mesto nudi še znosne pogoje za učenje astronomije. Takrat smo že spoznali, koliko neumnosti lahko zapišejo nekateri časopisi, saj smo prebrali, da so se novinarji udeležili nekega astronomskega tabora ravno tisto noč, ko so bili vidni Saturnovi obročki. Če ne bi imeli lastnih izkušenj, bi po prebiranju takega članka imeli občutek, da se Saturnovih obročkov v glaven ne vidi, v resnici pa je ravno nasprotno.

4) Šele leta 1992/93 nam je šola razkrila uporabnost in zgodovino šolske terase. To je bil za nas pravi muzej. Na terasi šole sta bila kar dva dodobra neuporabna in zdelana observatorija.
a)
Prikupna mala (približno 2mX2m) lesena hišica, s streho s protiutežmi. Brez vzdrževanja ..., veter, dež ... so jo dodobra razmajali. Notri je bilo nekaj starih rjavih železnih konstrukcij, najbrž stojal. Kdo in kdaj je to hišico naredil, se ne ve točno. Najverjetneje so bili to dijaki generacije Andreja Moharja (dejaven v društvu Javornik, po letu 1993 v UADu)? Star observatorij smo porušili (po odločitvi šole 1995) s težkim srcem, saj se je šele med demontažo videlo, koliko dela je bilo vanj vloženega in kako kvalitetno je bil izdelan (izolacija, tesnenje, natančnost; glej sliko ).
b)
Na koncu terase pa je bil zametek Kunaverjevega observatorija. Okrogla 1,5 m visoka zgradba (6 m premera) s stebrom na sredi in z leseno streho ( glej sliko ). Pavel Kunaver je hotel na zid montirati vrtljivo kupolo, a mu to ni uspelo. Zakaj je prekinil delo, nam ni uspelo izbrskati, kaj šele dokumentacijo, načrte ... Kako bi lahko uporabljali nekoliko prenizko zgradbo, takrat še nismo razmišljali. Netopir je bil edini prebivalec zapuščenega observatorija in kar žal nam je bilo, ko se je zaradi obnove (1994/95) užaljen preselil v druge kraje.

To leto so v Učilih, takrat še na Trubarjevi razprodajali Kunaverjevo vrtljivo zvezdno karto, skupaj s slikovitim opisom ozvezdij. Po njej smo na šoli tudi naredili novo manjšo plastificirano vrtljivo karto, vzor nam je bila tudi nemška vrtljiva karta. Na karto smo dodali najsvetlejše in "lepše" Messierjeve objekte. Čeprav karta ni zelo natančna, pa je še danes mnogim všeč zaradi informacij, ki jih nudi (ostale karte imajo zgolj ozvezdja, naša pa še nekatere M in NGC objekte).

Preko Kunaverjevega opisa ozvezdij smo opazovali (sami izsledili na nebu) tudi nekatere dvojne zvezde, kopice, meglice, galaksije (prva je bila fascinantna Andromedina galaksija M31, naučili smo se tudi opazovanja z daljnogledom). Pri izbirnem predmetu iz fizike (naravoslovna smer), so bili četrtošolci deležni astronomskih opazovanj (astronomska naravoslovna noč v okviru UAD-a nam nikoli ni uspela, izgovori organizatorjev so bili: Luna, vremenska napoved, mentorji itd.). Lastne izkušnje in tudi dejstvo, da je bilo tako težko uresničiti astronomsko naravoslovno noč za tiste, ki jih astronomija zanima, so nas tudi vodile k samostojni astronomski rasti (bili smo "predrzni" samouki) in projektom, ki so bili, kot se je izkazalo, zelo zahtevni.

Leta 1992 smo krožki tudi dobili PC 486, kar se ja takrat zdelo nadvse imenitno. A krožek še, na žalost, danes (leto 2000) komaj shaja s to mašino (brez vsake nadgradnje).

V jeseni leta 1992 smo teleskop premestili v posebej predelano omaro, ki smo jo postavili tik ob vhod na teraso (omarni observatorij). Teleskop je bil namreč težak in neroden, tako smo si zelo olajšali delo (nesmiselno prenašanje nekaj 10 kg opreme 3 nadstropja gor in dol, je tudi najbolj navdušene astronome odvračalo od opazovanj).

Slika zgoraj. "Omarni" observatorij za star Newton, naš prvi "observatorij", dokler nam hišnik ni pokazal šolske terase z dvema razpadajočima observatorijama (Kunaverjev nedograjeni betonski in majhen "dijaški ?" leseni observatorij).

Leta 1993 je začela izhajati astronomska revija Spika. To je bil eden večjih mejnikov v novi Sloveniji nasploh. To leto smo tudi sklenili pogodbeno sodelovanje z društvom UAD (sodelovanje je bilo relativno skromno: poletni tabor 1994 in nekaj posameznih sestankov in srečanj).

Vse bolj smo se ogrevali za nakup novega, večjega in avtomatiziranega teleskopa. Šola je nekako godrnjala z argumenti: "a vam PC 486 ni dovolj ..." Nekateri kolegi iz šole so rekli, da nam ne bo uspelo. No pa se je vodstvo šole le odločilo za nakup. Računalniško vodeni teleskop z opremo (MEADE LX200 10", f/10) nam je v ZDA kupila gospa Nina Justin, za ves čas in trud se ji še enkrat zahvaljujemo. Nina Justin je pred tem že pomagala UADu. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na takratno šolsko računovodkinjo, prijazno gospo, Marto Medved, ki nam je nudila izjemno pomoč (izbrskala je denar, se trudila s faksi Denver-Ljubljana, tipkanjem, urejanjem neverjetnih birokratskih zahtev države-ministrstev), res hvala. Ob strani nam je stala tudi tajnica Jelka in kurirka. Take opreme takrat pri nas še nihče ni prodajal, uvozniki pa so zmeraj izjemno dragi. Ker šola ni registrirana za uvoz opreme, so nam na carini delali velike težave (pol leta je teleskop stal na carini, pomagal nam je gospod Benko, prof. Milena Sevšek ...). Na koncu pa nam je nek uvoznik (SL) zaračunal neverjeten denar, samo da je podpisal, z naše strani že vse urejene papirje (še en mali teleskop smo vrgli na oltar neverjetno pogoltne državne zanikrnosti). Vse skupaj nas je precej izčrpalo.

5) Leta 1993/94 je do januarja 94 potekalo že omenjeno puljenje z birokrati za teleskop. V Spiki so bili objavljeni prvi prispevki članov astronomskega krožka ( glej objave ). Spoznali smo, da teleskop ne bo dolgo zdržal, če ga bomo stalno vlačili (več kot 60 kg) na terso šole in sestavljali, razstavljali. Odločili smo se, da nekako usposobimo star Kunaverjev observatorij. Dijak Marko Giacomelli je naredil raziskovalno nalogo o dograditvi in usposobitvi observatorija ( glej prispevek ), izdelal je tudi papirnato maketo, ki smo jo predstavili pred starši. V snovanje rešitev je bil vključen tudi Markov oče in oče dijaka Damjana Šterka. Ravnatelj prof. Jure Grgurevič je podpiral projekt. Težko je bilo najti poceni izvajalca. Dva zidarja obrtnika pa sta le sprejela izziv. Ker je bila njuna oprema zgolj kladivo in zidarska žlica, smo morali organizirati dijake, da so znosili težak tovor na teraso (cement, gramoz, pesek, opeko, les, posode, vodo ..., res hvala vsem dijakom in profesorskemu zboru za pomoč). Naenkrat smo postali zidarsko-astronomski krožek. Člani krožka so tako betonirali, barvali, čistili, krtačili, pilili, tako in drugače urejali prostore in okolico, nekateri so se odrekli tudi kakšnemu športnemu dnevu ali prostemu popoldnevu za delo na observatoriju (samo nekaj imen: Marko Giacomelli, Andraž Petrovič, Jure Cedilnik, Gašper Šušteršič, Damjan Šterk, Tomaž Štimec, Matej Rozman, Gregor Zaletel, Wagner Borut, Žagar Klemen, Matjaž Koncilija [in ostali bratje iz družine Koncilija] in še ...). A ostalo je še nekaj časa za astronomijo. Astronomi smo tudi aktivno sodelovali na 32. državnem tekmovanju iz fizike, ki se je odvijalo na Gi. Šentvid. V Heureko (šolsko strokovno glasilo) smo prispevali nekaj člankov, objavili sliko projekcije Sončevega mrka (mrk, 10. maj, 1994) na zadnji strani Heureke, predstavili smo observatorij v gradnji, izdelali in predstavili Foucaultovo nihalo ( glej prispevek ). Oglej si tudi izjemen članek univerzitetnega prof. Andreja Čadeža, ob improvizirani otvoritvi observatorija na dan tekmovanja.

6) V letu 1994/95 smo končno lahko postavili teleskop na oder v observatoriju. Oče Marka Giacomellija je odstranil del strehe in priredil premični pokrov (poliesterski pokrov na kovinski konstrukciji, mehanizem na polža, verigo in pedal od bicikla) za zaščito teleskopa, mizar in ploščičar sta opravila še končna dela. Elektriko je napeljal Martin Tegelj. Na koncu izgradnje smo bili sicer vsi zelo zadovoljni, a noben od nas najbrž na začetku ni slutil, da bo potrebno toliko: komplikacij, časa, denarja, živcev, odrekanj, neverjetno število ur prostovoljnega dela, uničenih oblek, doma ni bilo zmeraj razumevanja (ne doma pri dijakih ne doma pri mentorju ..., kar je bilo tudi razumljivo). Za naš observatorij in opremo se je zanimalo kar nekaj ljudi, obiskala nas je tudi arhitektka, da je vzela podatke in si ogledala v živo, nov (obnovljen) astronomski observatorij, saj je ena izmed gimnazij obnavljala poslopje in v obnovo vključila tudi izgradnjo observatorija. To je bil hkrati čas pomladi slovenske astronomije (revija Spika, nova društva, krožki, boljša oprema, pojavi se Internet, nekatere šole so posnemale naš primer in so si postavile observatorije). Nov teleskop je vse navdušil, saj so nam bili sedaj dostopni tudi vsi ostali šibki objekti nočnega neba. Ko smo se naučili rokovanja in dobili nekaj spretnosti, smo spoznali tudi njegovo največjo uporabno vrednost, to je, da sam najde objekte (na tisoče jih ima v elektronski knjižnici), saj v mestnem okolju težko uporabljaš iskalo na preosvetljenem nebu. To leto so nastale tudi prve astrofotografije oddaljenih (deep sky) vesoljskih objektov (avtor prvih astrofotografij Gašper Šušteršič je zdaj imel prima pogoje za vodenje in korigiranje napak teleskopa, oglej si galerijo slik). Borut Wagner je (tudi z rokavicami v mrazu) uspešno programiral pc premikanje teleskopa, z video kamero, za uporabo na mikroskopu, smo snemali Luno, Jupiter in Saturn. Skratka taka oprema je "poplačala" marsikatero delovno uro krožkarjev ob res naporni izgradnji observatorija. Oktobra 1994 smo se uspešno predstavili na prvem kongresu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije v Cankarjevem domu. Marca 1995 smo na povabilo Jožeta Plohla (bivši dijak šentviške gimnazije, zdaj dela v Frankfurtu) in v organizaciji prof. Ane Merljak, obiskali zvezdarno v Frankfurtu. Kot darilo smo jim izročili naš (Gašperjev) povečan posnetek Orionove meglice M42. Poleti 1994 smo posodili mentorja in opremo za UAD-ov astronomski tabor v Ivančni Gorici.

7) Leta 1995/96 smo naredili še eno pomembno potezo. Preko ARNESa smo prišli do prostora na Stefanovem Internet serverju. Naredili smo domačo stran in se tako predstavili (z astro posnetki in ostalim našim delom) celemu mrežnemu svetu. Bili smo med prvimi astronomskimi krožki v Sloveniji, ki (smo) se predstavljajo na svetovnem spletu. Bili smo tudi zelo veseli, da smo v koraku s časom postali del izredno pomembne in uporabne tehnologije, ki je za zmeraj spremenila podobo Sveta. Na žalost pa je prišlo do prvih komplikacij, saj so najbolj zagretim in pridnim krožkarjem zelo (za mnoge nerazumno) omejili dostop do opreme. Zadeva je imela in še ima zelo slabe posledice za astronomijo na šoli. Vsa ta leta smo si tudi prizadevali, da bi prišli do CCD kamere. Na našem observatoriju je začela s praktično astronomijo astronomska skupina Univerze za tretje življenjsko obdobje. Občasno so nas obiskale tudi organizirane skupine otrok. Začel se je tudi projekt vključitve astronomije v pouk fizike, ki pa je bil samo nekaj časa v pristojnosti krožka. Veličastni komet Hyakutake (pomlad 1996) ni ušel našim očem in kameram.

8) Leta 1996/97 smo se vključili v mednarodni Internet projekt AOL (Astronomy On-Line), s pripisom: The world's biggest astronomy event on the World-Wide-Web. Projekt so pripravile institucije Evropske skupnosti, predvsem The European Association for Astronomy Education. Kako in kaj si oglej na področju s članki . Vsekakor je bila pomlad leta 1997 zaznamovana s kometom Hale-Bopp. V okviru projekta Vključitev astronomije v pouk fizike, je bila izdana prenovljena vrtljiva zvezdna karta skupaj s knjižico z navodili in osnovami praktične astronomije. Fotografijo faz delnega Sončevega mrka na istem posnetku (12.10. 1996, avtor Gašper Šušteršič), je revija Spika objavila kot naslovnico. To leto nas je zelo presenetil Gregor Vertačnik, ki je 5. aprila 1997, s teleskopom lastne izdelave, zasedel drugo mesto na mednarodnem Messierjevem maratonu v Višnjanu (našel je 95 objektov, prvi 97, do leta 2000 ga po uvrstitvi še nihče iz Slovenije ni prehitel, glej članek ). 12.7.1996 smo opazovali okultacijo Venere in Lune, 11.4.1997 pa okultacijo Aldebarana in Lune, izjemni dogodki.

9) Leta 1997/98 nas je spet navdušil Gregor Vertačnik, ki je 28. marca 1998, zasedel tretje mesto na mednarodnem Messierjevem maratonu v Višnjanu (našel je 99 objektov, prvi 105, do leta 2000 ga po številu najdenih objektov nihče iz Slovenije ni prehitel, glej članek ). 16.9.1997 smo opazovali v zgodnjih večernih urah izjemen Lunin mrk.

10) Leto 1998/99 je zaznamoval nakup CCD kamere ST7, po dolgih letih je le uspelo. Uporabnost kamere se je kmalu izkazala. Kratki časi snemanja, možnost hitre računalniške obdelave ... Že poleti 1999 (kak mesec po zagonu) smo potrdili prvo novo (AQ 1493), o čem prej sploh nismo sanjali ( glej članek iz Spike ). To je bil eden večjih dogodkov v zadnjih desetih letih, škoda, da niso bili prisotni premnogi bivši člani, ki so sanjali to kamero, in ki so jo s svojim delom tudi omogočili. Oglej si tudi našo (trenutno nekoliko neurejeno) CCD galerijo. Med počitnicami je seveda bil glavni cilj popoln Sončev mrk 11. avgusta 1999. Krožkarji smo se razbili po različnih krajih: Avstrija, Madžarska, Goričko (Slovenija). Posneli smo različne faze mrka, kromosfero, korono na isti posnetek (Peter Mihor z mentorjem), ujeli diamantni prstan, protuberance, Bailyjeve bisere (Gregor Vertačnik, izmeril je tudi padec temperature za 4 st. C), spremljali smo obnašanje živali, odraslih ljudi, otrok ... Dogodek, ki ga do konca življenja ne pozabiš. Oglej si prispevek o Sončevem mrku.

11) Leta 1999/2000 smo poletne meritve, izkušnje in slike Sončevega mrka obdelali in objavili v Spiki in v Fiziki v šoli. To leto smo s CCD kamero potrdili še eno novo (AQ 1494) in njen sij spremljali, ko je le dopuščalo vreme ( glej članek ). Potrdili smo tudi prvo supernovo (SN2000E), kateri so sledile še naslednje. Potrditve smo tudi objavili na mednarodni Internet strani (http://www.supernovae.net/snimages/). Revija Spika je objavila našo CCD galerijo.

SPOLŠNO

1) Brez podpore gimnazije ne bi šlo (ravnatelj prof. Jure Grgurevič, pomočnik prof. Jaka Erker, računovodkinja Marta Medved). Atmosfera na šoli ni zmeraj enako naklonjena astronomiji.

2) Brez podpore računovodkinje Marte Medved (leta 1992, 1993, 1994) in staršev (prispevki predvsem po letu 1996) pa nikoli ne bi bilo observatorija in tako dobre opreme.

3) Načeloma vsako leto kakšna raziskovalna naloga ( oglej si predstavitev nalog ). Naloge niso posebej opisane v pregledu zadnjih desetih let, predstavljajo pa izjemen napor zaradi obveznosti v šoli, vremena, neizkušenosti ... in so zelo pomembne tako za raziskovalce kot za krožek. Raziskovalne naloge pa so včasih zelo nehvaležne, saj so razvrstitve na zagovorih premnogokrat marsikomu povzročile izjemno razočaranje (konkurenca, veliko število nalog iz ostalih področij ...). Selekcija se najprej opravi na šolah (znan je primer neke šole, ko so selekcijo naredili z metanjem nalog v zrak in glede na to, kako so se obrnile, se je naredil izbor). Nekatere šole zato več ne forsirajo raziskovalnega dela.

V letih 1991 - 2001 je bilo izdelanih 11 astronomskih raziskovalnih nalog (po mojih podatkih ?, bil sem mentor desetim astronomskim nalogam). Od tega 2 nista bili uvrščeni na regionalno srečanje (velika konkurenca na šoli, kar je na žalost povzročilo veliko zamer). Vse pa so se načeloma uvrstile na državni zagovor (kar so raziskovalci večinoma izkoristili, nekateri so se udeležili le enega od dveh zagovorv). Od tega jih je 9 doseglo najvišja možna priznanja na državnem ali na regionalnem nivoju, vendar se prva mesta le redko pokrivajo med sabo (komisije na obeh nivojih so praviloma različne). 7 nalog je doseglo druga mesta. V tem času je bilo v Sloveniji, iz področja astronomije, izdelanih med 30 in 40 raziskovalnih nalog. Šentvid se je trudil, da je skoraj vsako leto naredil nalogo ali dve in to z lastnimi sredstvi, opazovanji in napravami (mnogi namreč naloge izdelajo v profesionalnih ustanovah, s pomočjo sataršev itd. .., kar ni primerljivo z večino, ki te možnosti nima).

4) Veliko smo objavljali v Spiki in še kje (slike, strokovne članke, opise določenih dogodkov ...). Objave pomenijo širitev astronomije med vso populacijo, hkrati pa človeka prisilijo v resno delo. Veliko tega je že bilo tudi objavljenega v Letopisih Gimnazije Šentvid.

5) Brez članov ne bi bilo prav nič od povedanega. Oglej si seznam članov po posameznih obdobjih.

6) Vsekakor pa je vsak projekt veriga znanih in neznanih dogodkov in ljudi iz preteklosti in sedanjosti. Da nek proces steče, teče ali pa se nenadoma ustavi, je dovolj: majhen dogodek, beseda, sprememba klime v družbi, trenutno počutje, bežno srečanje, drobna informacija ... vseh teh vplivov, dogodkov, "slučajev" ponavadi ne prepoznamo.

Za astronomski krožek: mentor ZORKO Vičar

Stevilo obiskov: veliko.


E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si


Nazaj na statistiko.
Nazaj na domačo stran.