Galerija ccd posnetkov

Galerija CCD posnetkov

Saturn 17.2.2004 posnelo ADV-LjubljanaSaturn 17.2.2004 posnelo ADV-Ljubljana

Animacija S4, 14.7.2000.
Komet Linear S4.

Nekaj navodil in informacij o CCD kameri ST7. Zgodba o nakupu kamere.

Oglej si stran s potrditvami kometov, nov, supernov ...

Posnetek zvonika na približno 3 km oddaljeni Šmarni gori s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 10 sekund. Datum: 17. maj 1999 ob 22. uri. To je prvi uporaben posnetek s CCD kamero ST7 skozi šolski teleskop MEADE LX200, namenjen učenju in testiranju kamere. Posneli: Peter Mihor, Rok Starič, Mitja Šiška, Zorko Vičar, Igor Prešern, Igor Tarlanovič, Jelena Cvetkovič, Peter Novak.

Posnetek Lune s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 0,11 sekunde. Datum: 24. maj 1999 ob 21:30. uri. Predvsem se lepo razločita kraterja Clavius, levo nekoliko spodaj od sredine (znotraj katerega smo opazili veliko majhnih kraterjev, vsaj 7) in Tycho, levo zgoraj, ki je znan po žarkih in terasastih stenah, ki so vidne tudi na našem posnetku. Spodnji posnetek, ki sledi je enak, le da je bila vhodna odprtina manjša in ni preosvetljenih polj. Posneli: Peter Mihor, Rok Starič, Mitja Šiška, Matej Maček, Zorko Vičar, sodelovala sta tudi Jelena Cvetkovič in Gregor Vertačnik.

Posnetek Lune s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 0,11 sekunde. Datum: 24. maj 1999 ob 22. uri. Predvsem se lepo razločita kraterja Clavius, levo nekoliko spodaj od sredine (znotraj katerega smo opazili veliko mjhnih kraterjev, vsaj 7) in Tycho, levo zgoraj, ki je znan po žarkih in terasastih stenah, ki so vidne tudi na našem posnetku. Posneli: Peter Mihor, Rok Starič, Mitja Šiška, Matej Maček, Zorko Vičar, sodelovala sta tudi Jelena Cvetkovič in Gregor Vertačnik.

Posnetek Lune s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 0.11 sekunde. Datum: 24. maj 1999 ob 22. uri. Detaili, prehod med Morjema deževij in jasnosti.V Morju deževij je lepo viden, levo spodaj, krater Arhimedes, zraven desno zgoraj sta še izrazita kraterja Autolycus in Aristillus. Posneli: Peter Mihor, Rok Starič, Mitja Šiška, Matej Maček, Zorko Vičar, sodelovala sta tudi Jelena Cvetkovič in Gregor Vertačnik.

Posnetek Ring nebulae (M57) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 60 sekund. Datum: 24. maj 1999 ob 23. uri. Pri planetarni meglici Ring nebuli (M57) v Lyri pa smo lahko izjemno zadovoljni, da smo pri teh pogojih sploh kaj dobili (kratek čas snemanja, le minuta, Luna, mestno okolje, izjemno slabi pogoji, veliko vlage, skozi okular smo komaj kaj videli, nekolimiranost teleskopa ...). Razdalaja M57 do Zemlje je 4000 sv. let, to je približno 1200 parsekov. Ocenite kolikšen je premer obroča (obroč je v resnici odvržena zvezdna ovojnica, v kateri je toliko snovi, da bi lahko nastal soliden planetarni sistem). Posnetek je imenitno obdelal Peter Mihor. Posneli: Peter Mihor, Matej Maček, Zorko Vičar.

Posnetek Ring nebulae (M57) s CCD kamero ST7 (zlepljen s primerjalnimi posnetki) v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 60 sekund. Datum: 24. maj 1999 ob 23. uri. Na desni so naše slike s Petrovo obdelavo. Na sredi so različni posnetki, dobljeni na Internetu. Na levi zgoraj je posnetek iz privlačne galerije na URL-ju: http://www.seds.org/messier/more/m057_jac.html. Levo spodaj pa je posnetek skozi rdeč filter iz URL-ja: http://www.umanitoba.ca/faculties/science/astronomy/cbrown/imaging/m57/m57rvb.htm Posneli: Peter Mihor, Matej Maček, Zorko Vičar.

Posnetek Ring nebulae (M57) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 45 sekund. Datum: 3. junij 1999 ob 23:30. uri. Posnetek je obdelan s programom CCDOPS za WIN95. Posnel: Zorko Vičar.

Posnetek Ring nebulae (M57) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 60 sekund. Datum: 4. junij 1999 ob 1. uri. Posnetek je obdelal Peter Mihor. Posnel: Zorko Vičar.

Posnetek kroglaste kopice M3 (ozvezdje Volarja) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 20 sekund. Datum: 4. junij 1999, ob 2. uri. Kroglaste kopice tipično sestavlja nekaj 100 000 zvezd, ležijo v haloju galaksije in so izjemno primerne za študij življenja zvezd. Starost kopice ocenjujejo na neverjetnih 5 do 6 milijard let, oddaljenost na 40000 svetlobnih let, premer pa na 220 svetlobnih let. Magnituda kopice M3 je 6,4 in se jo da opazovati tudi z daljnogledom. Posnetek je obdelan s programom CCDOPS za WIN95. Posnel: Zorko Vičar.

Posnetek Jupitra in njegovih lun s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10. Posnetek je bil narejen 13. decembra 1999, čas ekspozicije: 1 s. Posneli: Kocjančič Klemen, Alič Matjaž, Zorko Vičar ...

Posnetki Jupitra skozi zelen, rdeč in moder filter, so združeni v 4 barvne slike z rahlo različno poudarjenimi posmeznimi barvami. Posneto s CCD kamero ST7 skozi Barlowo lečo na teleskopu MEADE LX200, D=25,4 cm, f/30. Posnetki so bili narejeni 6. decembra 1999, časi ekspozicij so bili 5 s. Ponavadi so posnetki skozi modri filter časovno daljši, recimo 2x glede na ostala dva. Razmerja med časi za posamezne filtre, se nastavljajo v meniju Camera, opciji Grab, v ukazu Special Procesing (velja za CCDOPS program). Posnela: Mitja Šiška in Zorko Vičar. Slike je združil in obdelal Mitja Šiška s pomočjo programa CCDOPS za WIN95 (s programom upravljamo CCD kamero ST7). Uporabil je komando RGB Combine v meniju Utility.

Posnetek Orionove meglice M42 s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10. Posnetek je bil narejen 17. decembra 1999 v okviru seminarja z naslovom, Ne bojmo se astronomije. Snemanje je potekalo, ko je Orion ležal še nizko nad ljubljanskim zamegljenim in preosvetljenim obzorjem. Kljub neprijaznim pogojem se lepo vidi trapez štirih zvezdic (črni okvir), ki kot svetilnik osvetljuje meglico, ki jo nekateri imenujejo tudi porodnišnica zvezd. Posneli: Metka Trček, Jožica Senica-Zabret in Zorko Vičar.

Posnetek Triglava s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 0,11 sekunde. Datum: 1. julij 1999 ob 21:00. uri. Posnetek je bil narejen s terase Gimnazije Šentvid-Ljubljana. Od Šentvida do Triglava je nekaj manj kot 60 km zračne črte. Če ocenimo višino Aljaževega stolpa na 2m, potem je zorni kot stolpa le 7 ločnih sekund **, kar je seveda premalo, da bi ga razločili s prostim očesom. Za teleskop LX200 10", f/10, ločljivost*** katerega je okrog 0,5 ločne sekunde, pa je zorni kot dovolj velik. En pixel pri tej postavitvi objame na ccd čipu 0,73X0,73 ločne sekunde. Na posnetku se Aljažev stolp, rahlo zakrit z megličko, lepo razloči na vrhu Triglava. Aljažev stolp so skovali in na slovensko goro ponesli prav kovači iz Šentvida. Slučaj? Sonce, gledano iz Šentvida, zahaja ob poletnem solsticiju točno za Triglavom. Kdo bi lahko iskal kak globji razlog za tako lego Šentvida? Posnel: Zorko Vičar.
___________________
** zorni kot A. stolpa=(2m/60000m)*(180*3600 loč.sek./3,1415926)=7 loč.sek
***ločljivost(v radianih)=0,61*(valovna dolžina)/R,
v ločni sekundah za valovno dolžino 500nm=0,0000005m za teleskop z objektivom premera 2R=10"=25cm (R=0,125m), je izračun naslednji:
ločljivost=(0,61*0,0000005m/0,125m)*(180*3600 loč.sek./3,1415926)=0,5 ločne sekunde.
Za primerjavo, ločljivost očesa je samo okrog ene ločne minute, saj je premer zenice le nekaj mm.


Zaporedni posnetki Jupitra, na katerih se lepo opazi zasuk Jupitra, premik lune Ganimed in njene sence na Jupitru in na zadnjem posnetku se že vidi začetek okultacije Jupitra z luno Jo. Posnetki so bili narejeni v noči z 28. na 29. oktober 1999 ob: 23:35, 32:41, 00:06, 00:24 . Posneli: Zorko Vičar, Matej Šekoranja, Gregor Goslar. Glej spodnjo java animacijo.
Klikni na sliko
Animacija vrtenja Jupitra, snemano iz Ljubljane s CCD kamero ST7. Pozor, animacija je v fazi izdelave. Klikni na sliko.

Posnetek nove Orla s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3, čas osvetlitve 20 sekund. Datum: 20. julij 1999, ob 2. uri. Posnela: Zorko Vičar in Šiška Mitja.

Glej tudi članek, POTRDITEV NOVE (V1493 Aql) V ORLU
(Spika, september 1999)
-----------------
ZGODBA
Japonski amater Akihiku Tago poroča o fotografskem odkritju nove v Orlu (1903+12 NOVA AQUILAE 1999). Odkril jo je 13.7, takrat je imela sij 8.8m. Odkritje je potrjeno. Njene koordinate so :
R.A. = 19h07m40s, Decl. = +12o32'.2 (equinox 2000).
Karte so objavljene na AAVSO (www.aavso.org)
Ali lahko tudi naš observatorij kar iz preosvetljene in meglene Ljubljane (Gimnazija Šentvid-Ljubljana) z razpolozljivo opremo zazna tak objekt? S Š. Mitjo sva se v noci iz 19. na 21. julij (6 dni po odkritju) kar nekaj časa trudila s CCD kamero in sad truda je bil imeniten posnetek že omenjene nove v Orlu. CCD kamera se je tukaj izkazala, s svojo hitrostjo in enostavnostjo, kot imeniten pripomoček za iskanje neznanih nebesnih objektov. To je bila tudi prva naša potrditev kakega novoodkritega objekta v tako kratkem času. Mogoče bo tudi komu iz Slovenije kdaj uspelo podobno odkritje? Za začetek je tudi potrditev odkritja nekaj vredna.

Glej tudi članek, POTRDITEV NOVE (V1493 Aql) V ORLU
(Spika, september 1999)

Nova Aql 1999 No. 2=V1494 Aql

Posnetek nove Orla (Nova Aql 1999 No. 2=V1494 Aql) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3, čas osvetlitve 20 sekund. Datum: 7. december 1999, ob 19. uri. Posnel Zorko Vičar. Karte okolice nove so na strani: http://www.aavso.org/alert264.stm Koordinate so: R.A. = 19h 23m 05s.38 Decl.= +04 57' 20".1 (Equinox 2000.0), magnituda 5, 5, nova je bila torej dosegljiva že z daljnogledom. Novo je odkril Portugalec Alfredo Pereira in to z daljnogledom (14X100), za kar mu gredo vse čestitke, saj je prehitel vse avtomatske teleskope opremljene s CCD-ji.
==========================
Glej tudi VSNET (Variable Star Network, Department of Astronomy, Kyoto University).
-----------------

ZGODBA

              THE AMERICAN ASSOCIATION OF VARIABLE STAR OBSERVERS
                   25 Birch Street, Cambridge, MA 02138 USA
                   Tel. 617-354-0484       Fax 617-354-0665
                            http://www.aavso.org

                        * * *  AAVSO NEWS FLASH  * * *


Subject: 1918+04 NOVA AQUILAE 1999 NUMBER 2         
No. 537  December 2, 1999

----------------------------------------------------------------------------
1918+04 NOVA AQUILAE 1999 NUMBER 2

We have been informed by the Central Bureau for Astronomical Telegrams
(IAU Circular 7323) that AAVSO observer and visual nova searcher Alfredo
Pereira, Portugal, has discovered a bright nova in Aquila on DEC 01.785 UT
at about visual magnitude 6.0.  His discovery was made during his visual
search of the area using 14x100 binoculars.  Visual confirmation was made
by C. Vitorino (Portugal), D. Green (USA), and D. di Cicco (USA).

A precise position of N Aql 99 No. 2 was reported by D. di Cicco as:
    R.A. = 19h 23m 05s.38   Decl.= +04 57' 20".1  (Equinox 2000.0)

Nova Aql 1999 No. 2=V1494 Aql

Trije posnetki nove Orla (Nova Aql 1999 No. 2=V1494 Aql) s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3 . Datumi za posnetke od leve proti desni so: 7. december 1999, ob 19. uri, 17. december ob 18. uri in 31. december (silvestrovo) 1999, ob 17:30, časi osvetlitev so bili 20 s. Posnetek 17. decembra 1999 je bil narejen v okviru seminarja z naslovom, Ne bojmo se astronomije. Primerjava nazorno kaže na upadanje sija, na začetku več kot 1 magnituda v desetih dneh, glej spodnji graf. Po 20. decembru 1999 so opazna nihanja, krivulja sija s periodo okrog 6 dni pada in narašča.
Nova Aql 1999 No. 2=V1494 Aql
VSNET Light Curve:
http://www.kusastro.kyoto-u.ac.jp/vsnet/etc/drawobs.cgi?text=AQLV1494
Vrednosti sija označene s krogci so CCD meritve astronomske skupine Gimnazije Šentvid-Ljubljana.

Kako določimo sij nebesnih objektov?
Načeloma si lahko pomagamo z znanim sijem sosednjih objektov. AAVSO (The American association of variable star observers, www.aavso.org) zmeraj poda ob pojavu nove ali supernove karto bližnje okolice, kjer so označene zvezde z že znanim sijem. Če smo neizkušeni pri določanju sija, si lahko pomagamo recimo s CCD posnetki in pripadajočo programsko opremo. SBIG kamere lahko upravljamo s programom CCDOPS, ki nam hkrati omogoča tudi obdelavo slik. Meni Display, ukaz Show Crosshair, nam poleg določanja lege kurzorja in vrednosti svetlobnega elementa (mera za število vpadnih fotonov na pixel, svetlobni element), omogoča tudi merjenje sija teles posnetih s CCD kamero. Izberemo si ustrezno velik kvadrat (Box), ki ustreza velikosti objekta. Kliknemo na najmanj osvetljeni del posnetka, da določimo ozadje in nato z miško še enkrat zagrabimo kvadrat in ga povlečemo na objekt, kateremu bi radi pomerili sij. Miške ne spustimo dokler ne preberemo magnitude (preberemo vrednost v polju Magnitudes, Absolute: ...). Seveda moramo biti previdni pri interpretaciji CCD sija, saj sta občutljivost in valovni razpon CCD kamer precej večja kot pri človeškem očesu. CCD kamera ST7 zazna valovne dolžine približno od 400nm tja do 900nm (oči do 700nm), kar pomeni, da lahko kamera zazna objekte, ki jih oko sploh ne more (recimo objekte, ki sevajo v infrardeči svetlobi). Če snemamo brez filtrov je CCD magnituda bližje fotografski magnitudi kot pa vizualni. Najprimerneje je, da snemamo skozi V filter (To je filter, ki prepušča le tiste valovne dolžine, na katere je oko najbolj občutljivo, v grobem je to zelen filter.). V tem primeru se bo CCD magnituda zelo ujemala z vizualno. Brez filtra se CCD sij lahko razlikuje od vizualnega tudi za eno magnitudo. Seveda pa je nujno potrebno, da podamo programu pravilne podatke o teleskopu (goriščno razdaljo, velikost vhodne odprtine). To naredimo v ukazu Telescope Setup. Vsekakor pa lahko CCD sliko tudi magnitudno prilagodimo s pomočjo umeritvenega faktorja R (Response factor v meniju Camera Setup ali Edit Parameters). Umeritveni faktor spreminjamo toliko časa, dokler se CCD magnituda znanega objekta ne ujema z že poznano vizualno magnitudo. Tudi nikjer zapisana nekoliko nekorektna trika z naknadno korekcijo vrednosti velikosti vhodne odprtine teleskopa ali ekspozicijskega časa nam dasta enak rezultat. Zakaj, bo jasno iz naslednjega premisleka. Da ne bomo ostali zgolj pri programskih ukazih, si na kratko oglejmo matematiko in fiziko, ki stojita za izračunom magnitude. Navsezadnje si mnogi astronomi sami napišejo programe za obdelavo CCD slik in fotometrijo. Osnova premisleka je znana empirična formula, ki povezuje gostoti svetlobnih tokov dveh objektov (recimo zvezd) in njunih magnitud j1/j2=10-0,4(m1-m2). Če iz povezave izrazimo magnitudo m1 in privzamemo znani j2 za m2=0, potem sledi naslednji izraz: m1=-2,5*log10(j1/j2). Mera za gostototo vpadnega svetlobnega toka j1 je kar vsota vrednosti svetlobnih elementov, recimo slike zvezde, deljena s številom elementov (vrednost označimo z L, luminosity ). Da v resnici dobimo mero za gostoto vpadnega svetlobnega toka j1, moramo od L odšteti še ozadje (označimo ga z B, background). Ozadje B poračunamo enako kot L, le da seštevamo vrednosti na najmanj osvetljenem delu slike. Odšteto ozadje nam v mestnem preosvetljenem okolju zelo koristi pri meritvah. Končni izraz za izračun magnitude je naslednji:

m=-2,5*log10((L-B)/(A*C*t)).

A je ploščina vhodne odprtine (ploščina aperture, pi*R2objektiva ) teleskopa, t je ekspozicijski čas. C je umeritveni faktor za magnitudo 0 in je odvisen še od t.i. response faktorja R, ter od načina digitalizacije signala posamezne kamere (C=6700*R/(e/a_d), vrednost imenovalca je odvisna od tipa kamere). Naredimo povzetek, signal CCD kamere L-B lahko primerjamo z gostoto svetlobnega toka (j1) neznanega objekta iz vesolja, A*C*t pa z znano gostoto svetlobnega toka (j2) objekta, ki sije z magnitudo 0. L-B je izmerjen signal, A*C*t pa je izračunan signal, ki bi ga kamera zaznala v času t, pri vhodni odprtini teleskopa A, če bi telo sijalo z magnitudo 0.

Iz formule za izračun magnitude m zdaj lahko tudi razberemo nekatere razlike med očesom in kamero. Število preštetih fotonov je odvisno od časa snemanja, in ker je občutljivost kamere skoraj neodvisna od valovnih dolžin vpadne svetlobe, bo kamera linearno zaznala vse objekte znotraj lastnega valovnega območja, ki pa presega razpon valovnih dolžin vidne svetlobe. Oko ne zmore poljubno dolgo zbirati fotonov, zato je omejeno na relativno šibke objekte in tudi ni enakomerno občutljivo na vse barve. Zato se lahko tudi vizualna in nefiltrirana CCD magnituda močno razlikujeta. Vsekakor je merjenje sija s CCD kamero bolj primerno, sploh če spremljamo recimo sij kakega objekta dlje časa. Če poskrbimo za enake pogoje snemanja (ista kamera, optika, enaki ekspozicijski časi, enaka vidnost in turbolentnost ozračja) bodo sicer magnitude lahko različne od tistih v katalogih, a trend spremembe sija bo zabeležen korektno, zmeraj z enakim zamikom od prave vrednosti, kar je zelo pomembno. Mnogokrat iz oblike krivulje več razberemo kot iz samih vrednosti. Kako je z natančnostjo določanja sija nam dovolj zgovorno pove recimo že zgornji graf, kjer so zbrane meritve sija različnih opazovalcev, a se med sabo razlikujejo tudi za več kot pol magnitude.

Kako uspešno je CCD merjenje magnitude in to iz mestnega okolja, nam kaže primerjava med AAVSO meritvami in meritvami astronomske skupine na Gimnaziji Šentvid-Ljubljana. Samo štiri meritve so posledica slabega vremena v decembru in zgodnjega zahodu Orla. Kljub težavam pa je delo s CCD kamero v mestnem okolju smiselno, saj kamera zaradi izjemne občutljivosti in velikega dinamičnega razpona ni toliko občutljiva na preosvetljenost atmosfere. Sij okrog 15. magnitude je dosegljiv tudi iz mestnega okolja. To pomeni, da lahko astronomske skupine po šolah spremljajo večino dogodkov na nočnem nebu, ne da bi zapuščale šolo. Težave s premeščanjem teleskopov, pripadajoče opreme in ostale težave z organizacijo opazovanj namreč mnogokrat povzročijo, da dragocena astronomska oprema samuje v zaprašenih kovčkih. Spremljanje življenja nove ali supernove je torej možno tudi iz domače ulice. Čeprav se zdijo merjenja sija komaj vidnih pikic neatraktivna glede na pojave kot so mrki, kometi ..., pa vendar pojavi nov in supernov pomagajo k razrešitvi mnogih dilem. Brez nov in supernov ne bi bilo težkih elementov v medzvezdnem prostoru in najbrž tudi nas ne, ki tako radi pogledamo v nočno nebo. 


Vrednosti magnitud, ki jih je določila naša skupina s pomočjo
programa CCDOPS in lastnih CCD posnetkov so:
Datum:      Magnituda:
 6.12.1999  5.5
 7.12.1999  5.7
17.12.1999  6.8
31.12.1999  7.6
Vrednosti se kar dobro ujemajo z meritvami ostalih observatorijev. Naše meritve so seveda omejene s slabimi mestnimi pogoji (preosvetljenost neba) in seveda z ljubljansko meglo, ki nam onemogoča pogostejša opazovanja in meritve.

Jupiter na silvestrovo 1999Lega Jupitrovih Lun iz Spike

Posnetek Jupitra s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3. Datum in čas: 31. december (silvestrovo) 1999, ob 18 uri, čas osvetlitve je bil 6 sekund. Od leve proti desni si sledijo naslednje Jupitrove lune: Kalisto, Evropa, Ganimed, Jo (Jo je pred Jupitrom in se ga ne vidi, ker ga zastira Jupitrova svetloba.). To je hkrati tudi naš zadnji posnetek v letu 1999.
Vaja za poimensko določanje Jupitrovih lun je zelo primerna za uvajanje v astronomska opazovanja. Imena posameznih lun lahko določimo s pomočjo Spikinih krivulj Jupitrovih lun (glej efemeride).


M82.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 50 sek, 22:56, 24.1.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar, Igor Prešern, Mitja Šiška.

M82

Posnetek galaksije M82 s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3, časi osvetlitve so navedeni pod spodnjimi RGB slikami. Datum: 24. januar 2000, ob 22. uri. Slika je posneta skozi rdeč, zelen in modri filter, sliko je združil in obdelal Mitja Šiška s CCDOPS programom. Posneli s terase Gimnazije Šentvid: Mitja Šiška, Zorko Vičar, Peter Mihor.



M82.
Zgornja slika je sestavljena iz: m82b.jpg, m82g.jpg , m82r.jpg; CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, (B100, G70, R50) sek, 22:*, 24.1.2000.


ngc2392

Posnetek planetarne meglice ngc2392 s CCD kamero ST7 v gorišču teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/10, čas osvetlitve 40 sekund. Datum: 25. januar 2000, ob 21:55 uri. Posnela s terase Gimnazije Šentvid: Mitja Šiška, Zorko Vičar.


Eskim (ngc2392).
CCD ST7 LX200, 10", f/30, 100 sek, 23:15, 3.2.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar


M1.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 50 sek, 22:02, 24.1.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar, Igor Prešern, Mitja Šiška.


Konjska glava (NGC2024) v IC 434.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 180 sek, 21:30, 24.1.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar, Igor Prešern, Mitja Šiška, Gašper Šušteršič , Andraž Petrovič, Gregor Goslar, Gregor Šekoranja.


Posneli Barbara Fir in Romana Kocevar, 4. februar 2000, CCD ST7, teleskop LX200, 10", f/6,3, 130 sek, ob 20:17.


M81.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 70 sek, 23:37, 24.1.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar, Igor Prešern, Mitja Šiška.


M13.
CCD ST7 LX200, 10", f/10, 20 sek, 23:21, 14.9.1999, Peter Mihor, Zorko Vičar


M57.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 60 sek, 20:28, 12.6.1999, Peter Mihor, Zorko Vičar
----------------------------------------------------


Supernova 2000E v Kefeju (koordinate=> 20h 37m 12s, 66 loč.st. 06,0 loč.min.).
CCD ST7 LX200, 10", f/10, 40 sek, 22:12, 3.2.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar
Slika je bila objavljena tudi na (kot prva iz Šentvida): http://www.supernovae.net/snimages/
Primerjaj spodnjo AAVSO karto in jo primerjaj s posnetkom, glej tudi:
http://www.aavso.org/.
Glej tudi potrditev supernov.
Odkrijemo supernovo, kako naprej (nekaj nasvetov iz: http://www.supernovae.net/remarks.htm)?
aavso karta


Galaksiji M51 (Whirlpool, Vrtinec ali Tolmun) desno in NGC 5195 levo.
Lord Rosse je leta 1845 na skici zelo natančno zabeležil spiralne rokave M51. To je bil sploh prvi megličasti objekt, pri katerem so opazili spiralno strukturo. Razdalja do M51 je 37 milijonov sv. let. CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 90 sek, 00:37, 4.2.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar.


M65.
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 50 sek, 01:30, 4.2.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar




M104, Sombrero.
1) CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 130 sek, 02:37, 4.2.2000.
2) CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 50 sek, 02:30, 4.2.2000.
3) CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 140 sek, 02:10, 4.2.2000, Peter Mihor, Zorko Vičar


Meglica NGC2261. Posnela Peter M. in Zorko V., 26.2.2000.


Meglica NGC2237, detajl. Posnela Peter M. in Zorko V., 26.2.2000.


Galaksija NGC4565 (ra=12:36.6, dec=11:27) .
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 50 sek, 01:30, 25.5.2000, Zorko Vičar, Gašper Šušteršic, Jure Cedilnik, Damjan Šterk, Andraž Petrovič.


Luna posneta s
CCD ST7 LX200, 4", f/25, 0,11 sek, 0:50, 11.2.2000, Zorko Vičar in Peter Mihor. Desno zgoraj leži znameniti krater Tycho Brache.


Galaksiji M51 (Whirlpool, Vrtinec ali Tolmun) desno in NGC 5195 levo
CCD ST7 LX200, 10", f/6,3, 3X60 sek, 00:37, 27.2.2001, posnela Peter Mihor (zložil 3 posnetke v enega) in Mitja Šiška.
Lord Rosse je leta 1845 na skici zelo natančno zabeležil spiralne rokave M51. To je bil sploh prvi megličasti objekt, pri katerem so opazili spiralno strukturo. Razdalja do M51 je 37 milijonov sv. let. CCD ST7 LX200, 4", f/25, 0,11 sek, 0:50, 11.2.2000, Zorko Vičar in Peter Mihor. Desno zgoraj leži znameniti krater Tycho Brache.


Komet A2-Linear posnet s
CCD ST7, teleskop LX200, 4", f/6,3, 60 sek, 1. avgust 2001 ob 00:20, observatorij Gimnazije Šentvid.
Posnela Zorko Vičar in Peter Mihor.

-------------------------------------------------------------------------




Saturn posnet 28.10..1999 ob 23:58 po lokalnem času, ekspozicija 0.20 s, Obs. ASKG Šentvid-Lj. V obroču se že da opaziti Cassinijevo vrzel (The Cassini Gap). Vrzel je prvi opazil Giovanni Domenico Cassini ( + 8 June 1625 - 14 Sept 1712). Teleskop LX200 10", f/20. Posnel Zorko Vičar in člani krožka.


CCD posnetek Saturna (28.10.1999)




Cassinijeva vrzel v Saturnovem prstanu se bolje vidi na obdelanem posnetku desno. Slika je bila posnela 28.10.1999. Pri slikanju ni bil uporabljen nobeden od optičnih filtrov. Kamera je bila ohlajena na 5°C pod ničlo, ekspozicijski čas te slike je bil 0,11 sekunde. Posnetu v okviru raziskovalne naloge, ANIMACIJE VRTENJA JUPITRA.


Jupiter posnet 2.4..2000 ob 20:35 po lokalnem času, ekspozicija 1 s, Obs. ASKG Šentvid-Lj. Teleskop LX200 10", f/10. Lepo se vidi vse štiri medičejske lune poravnane skoraj v vrsto. Posneli člani AKG Šentvid-Lj.


Jupiter posnet 29.10..1999, ob 00:25 po lokalnem času, ekspozicija 0.20 s, Obs. ASKG Šentvid-Lj. Teleskop LX200 10", f/20. Lepo se vidi luna Ganimed in njena senca na atmosferi Jupitra. Posneli Zorko Vičar, Gregor Goslar, Gregor Šekoranja v okviru raziskovalne nealoge.




Barvni posnetki Jupitra (različno obdelani), vsak je zložen iz treh filtriranih posnetkov. Posnetki so narejeni skozi rdeč, zelen in moder filter, RGB slika. Posneto leta 1999, AKG Šentvid-Lj.

........
Jupiter posnet 29.10..1999, ob 00:43 (28.10.1999 ob 23:43 po UTC) , Obs. ASKG Šentvid-Lj. Teleskop LX200 10", f/20. Zgornji posnetek je enkraten po tem, ker se v bližini Jupitra hkrati nahajata dve luni. Desno spodaj je Ganimed in njegova prekrasna senca na atmosferi Jupitra, levo pa se pravkar plazi Jo čez rob planeta. To je isti posnetek obdelan na več načinov s programom Registax2, prvi z leve je neobdelan. Obdelava je na nek način sporna, a hkrati neizbežna za povečanje kontrasta in detajlov. Obdelava mora biti po celotnem polju enaka, z enakimi filtri, brez retuširanja itn, v tem primeru ni sporna. Posneli Zorko Vičar, Gregor Goslar, Gregor Šekoranja v okviru raziskovalne nealoge.

Dogodek, kot ga kaže program Astronomy Lab.




MPG animacija


OGLEJ SI ANIMACIJE VRTENJA JUPITRA, posnetki so nastali v okviru raziskovalne naloge.

Merkur posnet v primarnem fokusu teleskopa MEADE LX200, D=25,4 cm, f/6,3, s CCD kamero ST7, 0,11 s, zeleni filter. Zelo lepo se vidi Merkurjeva mena (Merkur je prvi od Sonca, je notranji planet kot Venera). Datum: 6. maj 2002 ob 20:38. Posnela Peter Mihor in Zorko Vičar (enkratna noč in enkratna lega planetov; Venera, Mars, Saturn so tvorili p. trikotnik, levo zgoraj je bil Jupiter, desno spodaj pa Merkur).


Mars najbližje Zemlji v zadnjih 60 000 letih, foto AKG-Šentvid.
Povsod so slike v parih, neobdelane CCD slike in iste slike obdelane s programom Registax, ki dela čudeže.


Mars posnet 27.8.2003 iz Observatorija Gim. Šentvid, Ljubljana. Teleskop MEADE LX200 10", f/20, kmera CCD ST7, ob 0:32 po poletnem času, ekspozicija za RGB posnetke so bile 0,50 sekunde. Barvno sliko Marsa zložil iz RGB posnetkov Dejan Kolarič. Kljub difuzni sliki se lepo vidi polarna kapa. Prisotni:
Mitja Šiška, Klemen Blokar, Gregor Vertačnik, Zorko Vičar, Dejan Kolarič, Gregor Tavčar, Irena Uršič, Ana Hočevar.


Marsova rotacija znotraj slabih treh ur (27.8.2003, poletni čas od 00:29 do 03:15 - zasuk za okrog 40 stopinj). Slike so relativno slabe, slabi pogoji snemanja, mestno okolje, a animacija je dokaj prepričljiva. Animacijo je tehnično izvedel Dejan Kolarič.

Mars se je, 27. avgusta ob 11:51 po lokalnem času, na svoji eliptični poti okoli Sonca približal Zemlji na razdaljo 55 758 006 kilometrov. To je najbližje v zadnjih 60 000 letih. Marsova navidezna velikost na nebu je znašala 25 ločnih sekund, svetil pa je z magnitudo -2,9. Spodaj je prikupna primerjava različnih velikosti marsa v različnih obdobjih leta 2003 (zgolj skice).



Zakaj je Mars ravno letos tako popularen? Med astronomi je razlog jasen, to je bližina, ki jo kaže zgornja skica, vzeta iz Spike, September 2003, stran 367. V javnosti pa zaradi medijev, ki so pozitivno reklamirali bližino. Le en problem se je pojavil, namreč Mars kljub bližini v zgodnjih večernih urah zaradi turbolence ni kazal to kar so nekritično obljubljali mediji. Mnogi so rekli da vidijo goreč planet, kakih polarnih kap pa skoraj ne. Za populariziranje astronomije so bolj primerni veliki planeti, prehodi Merkurja ali Venere čez Sonce, Luna, aktivno Sonce, svetli kometi, svetli NGC objekti, meteorske nevihte. Mimogrede, leta 1971 je bil planet skoraj enako oddaljen kot letos, tako da to fasciniranje s 60 000 leti ni čisto na mestu. Spodaj je slikca in tekst iz knjige Universe, ki govori o tem dejstvu. Poučno je videti posnetek, ki ni nič posebnega glede kvalitete, ki jo zlahka danes presegajo naši amaterji. To kaže na izjemen razvoj tehnologij.





Mars posnet 27.8.2003 iz Observatorija Gim. Šentvid, Ljubljana. Teleskop MEADE LX200 10", f/20, kmera CCD ST7, ob 1:58 po poletnem času, ekspozicija 0,12 sekunde. Spodaj se vidi polarna kapa. Prisotni:
Mitja Šiška, Klemen Blokar, Gregor Vertačnik, Zorko Vičar, Dejan Kolarič, Gregor Tavčar, Irena Uršič, Ana Hočevar.


Južna polarna kapa na Marsu izginja - pozor! Pomlad na Marsu.


Levo, Mars posnet 27.8.2003, ko je bil nabližje Zemlji. Desno, Mars posnet 5.8.2003 ob 01:51, čas snemanja 0.16 s, lunarni filter (teleskop MEADE LX200 10", f/20, kmera CCD ST7), Zorko Vičar in Peter Mihor. Opazi se razlika v velikosti in v osenčenosti. Predvsem pa preseneča hitrost izginjanja južne polarne kape, kjer je sedaj polarni dan in Sončni žarki vztrajno topijo CO2 kristale, res zanimivo.
"Pomlad" na Marsu. Temperatura tališča CO2 pri standardnem tlaku je minus (-) 56.6°C, iz tega lahko približno sklepamo, kako "topla je pomlad" na Marsu Spodaj primerjava barvnih posnetkov.


Spodaj primerjava dveh barvnih posnetkov, kjer se opazi razlika v pogojih snemanja in obdelavi posnetkov.


Spodnji posnetek je po fazah obdelal Peter Mihor, pisker sem pristavil tudi Z. V..

Poučne primerjave (spodaj), kaj zmore poceni web kamera (10.000,00 SIT), ki snema v avi formatu, glede na klasičco astro CCD kamero (600.000,00 SIT) in glede na Hubble Space Telescope (xy SIT). Poceni avi posnetki se združijo s posebnimi algoritmi (fourierjeva analiza), recimo s programoma Registax ali K3CCDTools.
Komentarji so najbrž odveč - kaj vse zmore poceni naprava skupaj z dragoceno pametjo (zdi se, da le ta počasi zgublja na veljavi, pamet namreč), je šokiralo že mnoge, ki se sprašujejo "čemu sploh dragi HST". No ja, HST je še zmeraj v prednosti, a?

A)
Primerjava HST posnetka z zemeljskim web oz. CCD posnetkom (iz: http://www.ghg.net/egrafton/)

B)
Primerjava prof. astro CCD kamere z web kamero (iz: http://homepage3.nifty.com/~cmomk/2003/030827/)




Mars posnet 27.8.2003 iz Observatorija Gim. Šentvid, Ljubljana. Teleskop MEADE LX200 10", f/20, kmera CCD ST7, ob 1:58 po poletnem času, ekspozicija 0,12 sekunde. Spodaj se vidi polarna kapa. Prisotni:
Mitja Šiška, Klemen Blokar, Gregor Vertačnik, Zorko Vičar, Dejan Kolarič, Gregor Tavčar, Irena Uršič, Ana Hočevar.

Pa še nekaj besed o vodi na Marsu, kar daje slutiti na morebitno prisotnost preprostih življenjskih oblik. Sonda Mars Odyssey je namreč mapirala Marsa in zaznala veliko vode, predvsem na polih. Presenetljivo je, da je vodo zaznala tudi v puščavi Arrabia Terra (kako je voda prišla tja, še raziskujejo, morebiti zaradi spremembe nagiba marsove osi). Področje imenovano Arabska zemlja (Arrabia Terra), je označeno tudi na našem posnetku pod številko 5. Oglej si karto Marsa in naš posnetek spodaj, ki je toliko dober, da se da ločiti posamezna področja poimensko. Malo prispodobe, na Zemlji se pod arabskimi deželami skriva nafta, na Marsu pa voda. Voda na polih je pod kristali CO2. Še enkrat premislimo dogajanje, ki nam ga razkrivajo naše skromne slike, na katerih očitno izginja južna CO2 kapa, kar pomeni, da spremljamo "spomladansko" vreme na Marsu. Hkrati lahko napovemo kolikšna je na južnem polu temperatura, vsekakor mora biti v bližini tališča CO2 ( minus - 56.6°C).

---------------------------------------------------------------------------

SATURN 17. feb. 2004




RGB posnetke (zložil Dejan Kolarič).


Zgornji RGB posnetek (zložil in obdelal Peter Mihor).





Saturn (različne obdelave) posnet 17.feb. 2004, CCD ST7, 0.12 s, MEADE 10", f/30 (Barlowa leča). Posneli: Peter Mihor, Dejan Kolarič, Zorko Vičar, Klemen Blokar, Mihor Peter (fokusiral): Šentvid - Ljubljana. Kaj več se iz trenutne opreme in iz preosvetljene Ljubljane težko potegne. V obroču se brez težav opaziti Cassinijevo vrzel (The Cassini Gap). Vrzel je prvi opazil Giovanni Domenico Cassini ( + 8 June 1625 - 14 Sept 1712). Na samem planetu se dokaj dobro vidijo tudi atmosferske proge (4 do 5). Atmosferska ločljivost ("seeing") je bila za Ljubljano odlična, velika mesta namreč že sama po sebi predstavljajo konvekcijski bazen toplejšega zraka, kar je, poleg osvetljenosti, velika težava za astronomsko delo.

Primerjava (spodaj) Saturna iz 28.10.1999 (a) in iz 17.feb. 2004 (b). Razlika v zornem kotu je očitna, nastala pa je zaradi osnega nagiba 25.33 st., nekaj pa k temu prispeva še orbitalna nagnjenost 2.488 st..
a)
b)

Spodaj posnetki SHT




  • Konjska glava (absorbcijska meglica) in meglica IC 434. Zeta Oriona z ali Alnitak "lebdi" ob NGC 2024 (Flame Nebula). z je leva zvezda Orionovega pasu (Koscev). Posneto 17.1.2005 ob 11:34 UT, s teleobjektivom 200 mm f/4 in CCD kamero ST7, montirano preko piggybacka na LX200 - ekspozicija 103 sekunde, brez filtra. Posneli: Klemen Blokar, Zorko Vičar, Matija Kastelic, Andrej Lajovic.

  • SPODAJ - podobe vesolja iz Ljubljanske megle in svetlobe, 7.2.2005, Gimnazija Šentvid. CCD posneteke s kamero ST7 in objektivom 200 mm (časi: od 120 do 160 sekund), so naredili: Andrej Lajovic, Klemen Blokar, Zorko Vičar, Matija Kastelic, Dejan Kolarič, Luka Knez .

    Galaksija M 31 v Andromedi.
    Galaksiji M 81 in M 82.
    Orionova meglica M 42.

    Meglica Alnitak IC 434 ob zeti z Oriona.
    Alnitak IC 434, desno konjska glava.
    Alnitak IC 434, desno konjska glava.


  • Bruce Johnston's pages, strani z imenitnimi izkusnjami o delu s CCD kamero.


    Podrobnejše podatke o CCD kameri ST7 boste našli na URL naslovu:
    http://www.sbig.com/

    Še ena popularna CCD znamka.
    Starlight Xpress

    Do sedaj je to stran obiskalo veliko ljudi.

    Nazaj na domačo stran.