Kolaboracija

Druga svetovna vojna je zaradi svoje totalnosti prisilila prebivalce na zasedenih ozemljih, da so se opredelili za okupatorja ali proti njemu. Tretje možnosti skorajda ni bilo. Churchillova politika je levim gibanjem ponudi veliko možnosti, saj je presodil da je to vseeno bolje kot vlada nacistov.
Kolaboracija oz. sodelovanje med okupatorji sil osi in okupiranimi narodi. Poznamo več aspektov kolaboracije: najnujnejša kolaboracija (lahko tudi državna) je sodelovanje za zagotovitev delovanja javnih služb, ekonomska kolaboracija za zagotovitev službe posameznika ter ideološka kolaboracija kot odkrita želja po sodelovanju z nacisti s posnemanjem nemškega ustroja. Lahko je bila prostovoljna ali neprostovoljna, ter pasivna ali aktivna. Kolaboracija je lahko bila tudi nevtralna, pogojna ali brezpogojna (delno ali popolno strinjanje z nacionalsocializmom), ter praktična ali funkcionalna (navidezno sodelovanje zaradi zasledovanja različnih ciljev). Okupator je na zasedenih ozemljih spretno izkoriščal mednacionalne, etnične in verske spore, ki so marsikje pripeljala do državljanskih vojn.
Ob pojmu kolaboracija se postavlja vprašanje ali je zaradi npr. eksistenčnih razlogov še legitimna. Po vojni je prišlo do množičnih obračunavanj s kolaboracionisti, ki niso bili vedno posledica veljavnih sodnih procesov.