Holokavst: geti in taborišča

Nacistična propaganda je Nemce že v tridesetih letih razglasila za večvredno raso, pripadnike nearijskih ras pa za manjvredne. Spodbudili so tudi protijudovsko razpoloženje, ki je preraslo v sovraštvo do Judov. Načrtno so kršili državljanske pravice Judov, ki so izgubili delo in premoženje, ter v javnosti nositi Davidovo zvezdo. Po okupaciji ozemelj so Jude naseljevali v posebne mestne predele, imenovane geto, ki so bila ločena od ostalega mesta. V getih so živeli v pomanjkanju in slabih razmerah. Kasneje so jih premestili v taborišča. Judje so ves čas organizirali različne oblike odpora, ter si medsebojno pomagali. S holokavstom ('holokauteo'' v grščini pomeni žrtvovanje, žrtev), ki so ga nacisti v tridesetih letih 20. stoletja uzakonili, so želeli rešiti 'judovsko vprašanje'. Po prihodu na oblast so nacisti začeli odpirati koncentracijska in nato uničevalna taborišča. Vanje so zapirali politične nasprotnike. Med vojno so v njih uničili več kot 11 milijonov ljudi, med njimi je bilo 6 milijonov Judov.