Okupacijski sistemi

Nacistični program je želel na okupiranih ozemljih ustvariti 'življenjski prostor' (Lebensraum) za Nemce. Skupaj s 'pozitivno demografsko politiko' po kateri bi vzredili rasno čiste Arijce in z njimi naselili pridobljena ozemlja. Območja, kjer so živeli Nemci bi po načrtu postala del nemškega rajha (Avstrija, Sudeti, Memel, Gdansk), drugje pa bi območja postopno germanizirali. Sorodni germanski narodi (Nizozemci, Flamci, Danci, Norvežani) bi z intenzivnim mešanjem postali del arijske rase. Ostali narodi, če bi preživeli, pa bi le neizobražena in cenena delovna sila. Končni cilj nemškega programa pa je bilo zavladati nad celotnim svetom.

Okupacijski sistemi so bili tako različni, vendar je bil cilj povsod enak – podrejenost koristim nemške države. Med najbolj pogostimi oblikami je bilo prisilno delo. Na okupiranih ozemljih se je večinoma izvajala uničevalna in asimilacijska politika, izjema sta bili Francija in Belgija, ter ozemlja, ki so imela določeno stopnjo avtonomije (npr. Vichyska Francija, Norveška in novonastale marionetne državice).