DRUGA GENERACIJA

⟩⟩⟩ oglej si film na rtvslo.si

„Sem Slovenec ... pa nisem.“

Rojeni so v Sloveniji, a odraščajo v trdni družinski skupnosti, ki je „od dol“. Njihovi starši - morda že stari starši - so se ustavili tu „samo na nekaj mesecev“. Iskali so službe in udobnejše življenje. Prav ta začasnost - občutek, da se bodo nekega dne vrnili v kraje nekoč skupne države Jugoslavije, da se bodo preselili v hiše, ki jih tam gradijo – je iz njihovih domov naredila male enklave, v katerih se ohranja drugačna kultura, govori drug jezik, zdi se, da niso del te skupnosti. Nekateri predeli Ljubljane so postali geta; tam je slovenski jezik v manjšini. To je vzporeden svet.

Otroci druge generacije priseljencev ves čas nihajo med tukaj in tam: med hladno urejeno družbo, ki jih bo sprejela le, če se bodo držali pravil, in okoljem, v katerem se zdi, da so vrednote klepetanje ob kavi, svetleče obleke in hiter zaslužek. Identiteto iščejo v druženju z vrstniki, ki govorijo isti jezik, privlači jih barvitost narodnih noš in verskih ritualov, izgovarjajo pregovore svojih očetov in spoštujejo moč skupnosti. Nekateri gredo še dlje, razvijejo nacionalistično zastavo in kličejo k maščevanju. Drugi pa, nasprotno, spremenijo lastno ime in priimek, izgubijo akcent in skušajo biti Slovenci. Ne želijo biti „otroci čefurjev“.

Temperamentna, neposredna glasba, ki poje o ljubezni, vabi k plesu in rajanju, gre v ušesa tudi Slovencem. Vedno več jih je, ki pogrešajo bratstvo, hodijo v klube z „jugo muziko“, z jezika jim tečejo sočne kletvice. „Čapci“ so „počefurjeni Slovenci“.