MIT KLEMENTA JUGA
Klement Jug, mladi filozof, ki je poskušal postaviti lasten etični sistem, kritičen do stanja družbe, zahteven do drugih in nepopustljiv predvsem do sebe. Jezilo ga je, da tuji alpinisti, največ Avstrijci in Čehi, osvajajo prvenstvene smeri v naših gorah. Odločil se je, da bo njegovo poslanstvo iskanje nemogočih poti. V gore se je podajal sam, pogosto v neprijetnih vremenskih razmerah. Dokazoval je svojo moč, morda se je dokazoval tudi svoji platonični ljubezni Milki, iskal je dokaze za svoje filozofske teze, stremel je k popolnosti.
Ko se je leta 1922 v še danes nepojasnjenih okoliščinah zrušil ob stebru Severne triglavske stene, je v hipu postal mit. Objavljali so njegova pisanja, pisali razprave o njem. Postal je vzornik za številne generacije mladih alpinistov. Motiv Klementa Juga je uporabil Vladimir Bartol, o njem je pisal Josip Vidmar, Lev Milčinski je razpravljal, ali je šlo za samomorilca.
Mit se ponovno obuja, saj so v letu 2006 znova uprizorili dramo Draga Jančarja Klementov padec, v NUK-u je bila postavljena razstava, pripravljajo se nove študije.
Izjemni alpinisti 21. stoletja se podajajo v gore veliko bolje opremljeni, včasih tudi z razsežno medijsko podporo. V živo lahko spremljamo njihove podvige, izpostavljenost je toliko večja in umik razumemo kot velik poraz. Rojevajo se novi miti. Kdo jih je ustvarjal in zakaj jih potrebujemo?