1. Prosiš me, predragi Nepotijan, v pismih, ki mi jih pošiljaš čez morje, pogosto me prosiš, naj ti v kratkem spisu podam navodila za življenje, kako naj človek, ki je zapustil svetno vojaško službo in postal menih ali klerik, hodi po pravi Kristusovi stezi, da ne zabrede vstran v razne pregrehe. Ko sem bil še mladenič, da, skoraj še deček, in sem prve napake objestne mladosti krotil s trdoto puščavniškega življenja, sem pisal tvojemu stricu, svetemu Heliodoru, spodbudno pismo, polno solza in tožb, ki naj bi mu razodelo ljubezen zapuščenega tovariša.¹

2. V tistem delu sem se igračkal, kakor mi je mladost navdihovala, in ker mi je bila glava še vroča od govorniških naukov in pravil, sem marsikaj opisal v cvetočem jeziku, kot šolar. Zdaj pa, ko mi je glava že osivela in je čelo že razorano in mi od čeljusti visi podbradek kakor volom,

"hladna ustavlja se kri okoli mojega srca."²

Zato isti pesnik drugje poje:

"Starost vzame nam vse, še navdušenje;"³

in kmalu zatem:

"Zdaj pa pozabljene so vse pesmi in glas že zapušča Merisa."⁴

2.

2. Betsabeja je še živela, pri življenju so bile še Abigaila in druge njegove prave in stranske žene, ki jih omenja Sveto pismo. Vse zavrne kot hladne in samo v naročju ene se starček ogreje. Abraham je bil veliko starejši od Davida, pa vendar ni iskal druge žene, ko je Sara še živela. Izak je imel dvakrat toliko let ko David, pa ga ni zeblo pri Rebeki, ki je bila že postarana. Ne govorim o prejšnjih možeh pred potopom, ki po devetsto letih, ko je njihovo telo ne rečem ostarelo, ampak skoraj že sprhnelo, nikoli niso iskali dekliških objemov. Gotovo je Mojzes, voditelj izraelskega ljudstva, imel sto dvajset let, pa Sefore ni zamenjal.

3.

2. Začetek modrosti je: pridobivaj si modrost in za vse svoje imetje si kupi razumnost. Oprimi se je, in te bo povišala: časti jo in te bo objela, da ti bo dala na glavo venec lepote. Tudi s krono veselja te bo pokrila" (Prg 4,5-10). Skoraj vse telesne moči se spremenijo na starčkih; samo modrost raste, vse drugo pojema: post, bedenje, tekanje sem in tja, sprejemanje tujcev, skrbi za ubožce, stanovitnost v molitvi, obiskovanje bolnikov, ročno delo, da si prislužiš sredstva za miloščino; da ne bom na dolgo govoril: vse, kar telo opravlja, se skrči, ko se telo stre.

3. Nikakor ne trdim, da v mladeničih in v možeh najboljših let, seveda takih, kateri so si s trudom in vnetim prizadevanjem, s svetim življenjem in vztrajno molitvijo k Bogu pridobili vednost, modrost zamrzne, ki tudi v premnogih starcih z leti opeša, marveč pravim, da prihaja nad mladost mnogo bojev z lastnim telesom in da vabe v pregrehe in meseni nagoni dušijo modrost kakor surova drva ogenj, da ne more razviti svojega sijaja.

4. Starost tistih pa - še enkrat opozarjam -, ki so se v svoji mladosti izobrazili v poštenih spretnostih ter noč in dan premišljevali Gospodovo postavo, postaja z leti še bolj učena, z vajo spretnejša, s časom modrejša, in žanje sladke sadove nekdanjih prizadevanj.

5. Zato pa je tudi znani grški modrijan,⁶ ko je dopolnil sto sedem let in čutil, da bo umrl, baje rekel, da mu je žal, ker daje življenju slovo tedaj, ko je postal moder. Platon je pišoč umrl v enainosemdesetem letu. Izokrat je z napornim poučevanjem in pisanjem napolnil devetindevetdeset let. Ne govorim o drugih filozofih, Pitagoru, Demókritu, Ksenokratu, Zenonu in Kleantu, ki so v visoki starosti odlično gojili modrost. Prihajam k pesnikom, Homerju, Heziodu, Simonidu, Stezihoru, ki so v visoki starosti pred smrtjo zapeli nekako labodnico in lepše kot navadno.

6. Ko so sinovi tožili Sofokla zaradi prevelike starosti in zanemarjanja gospodarstva, češ da je prišel ob pamet, je sodnikom prebral Ojdipovo tragedijo, ki jo je spisal malo prej, in upognjen od starosti podal tak dokaz modrosti, da so mu strogi sodniki ploskali kakor v gledališču. Ni čudno, da se tudi Kato, slavni rimski govornik in bivši cenzor, na stara leta ni sramoval in si je upal učiti grški jezik. Homer poroča, da je z jezika Nestorja, skoraj onemoglega starca, tekel govor, slajši od medu.

7. Pa tudi skrivnostni pomen Abisaginega imena pravi, da imajo starci večjo modrost. Prevaja se namreč "moj čezmerni oče" ali "mojega očeta rjovenje". Beseda "čezmeren" je dvoumna; toda tukaj pomeni vrlino, da imajo starci večjo, preobilno in bogato modrost; drugače pomeni "čezmeren" toliko kakor "nepotreben". Sag, to je "rjovenje", se pravzaprav uporablja, kadar šumi morsko valovje in se, dejal bi, sliši bučanje, prihajajoče od morja.

8. To pa dokazuje, da je v starcih kakor grom mogočna in človeški glas presegajoča božja beseda. Sunamljanka pomeni v našem jeziku "škrlatno rdeča" in pomeni, da je modrost goreča in se pri branju božjih knjig razžari; čeprav to naznanja skrivnost Gospodove krvi, vendar razodeva tudi ognjevitost modrosti. Zaradi tega naveže tudi tista babica v Genezi Faresu na roko rdečo nit. Ker je pretrgal ločnico, ki je prej delila dve ljudstvi, je dobil ime "delivec", to je Fares (1 Mz 38,27-29). In nečistnica Rahaba je kot predpodoba Cerkve obesila vrvico, ki je skrivnostno napovedovala Gospodovo kri, da se je rešila, ko je bila Jeriha porušena (Joz 2,21; 6,22-25).

9. Zato na drugem mestu pravi Pismo o svetih možeh: "To so Kinejci, ki so prišli od Pripeke⁷ Rehabove hiše (1 Krn 2,55). In naš Gospod je rekel v evangeliju: "Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se vnel!" (Lk 12,49). Vnel se je v srcih učencev in ju prisilil, da sta rekla: "Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?" (Lk 24,32).

4.

2. Neomadeževana je namreč in vedno deviška ter neoskrunjena kakor Marija, čeprav vsak dani rodi in poraja. Menim, da je zaradi tega tudi apostol dejal: "V duhu bodite goreči," in v evangeliju je Gospod napovedal, da bo ob koncu sveta, ko pride po preroku Zahariju napovedani nespametni pastir (Zah 11,15-17), pojemala modrost in se ohladila ljubezen mnogih (Mt 24,12).

3. "Poslušaj torej," kakor pravi blaženi Ciprijan, "besede ne zgovorne, temveč krepke."⁸ Poslušaj brata po stanu, očeta po starosti, ki te bo pospremil od začetka vere do polnoletnosti, ti dal na posameznih stopnjah zapovedi za življenje in v tebi poučil druge.

4. Vem, da si se pri svojem stricu, blaženem Heliodoru, ki je zdaj Kristusov škof, učil svetega nauka in se vsak dan učiš in imaš njegovo lepo življenje za zgled kreposti. Sprejmi pa tudi naš pouk, čeprav skromen, in tole knjižico združi z njegovo knjižnico;⁹ ona te bo poučila, kako moraš živeti kot menih, ta pa, kakšen bodi kot popoln klerik.

5.

2. Kdor ima Gospoda in pravi s prerokom: "Moj delež je Gospod" (Ps 15,5 in 72,26), ne more poleg Gospoda imeti nič drugega. Če ima poleg Gospoda še kaj drugega, Gospod ni njegov delež; na primer, če ima zlato, srebro, posestvo, razno opravo, Gospod ne bo hotel biti poleg teh deležev njegov delež. Če pa sem Gospodov del in delež njegove dediščine, ne prejmem dela med drugimi rodovi, ampak kot levit in duhovnik živim od desetin, in ker služim oltarju, se preživljam od darov oltarja; če imam hrano in obleko, sem s tem zadovoljen in hodim ubog za ubogim s križem.

3. Rotim te torej, ponavljam in te bom znova in znova opominjal: ne imej kleriške službe za vrsto nekdanje¹⁰ vojaške službe, to je, kot Kristusov vojak ne išči svetnega dobička, ne imej več, kakor si imel, ko si postal klerik, da se ti ne bo reklo: "Njihovi deleži jim ne bodo koristili" (Jer 12,13 po LXX). Tvojo skromno mizo naj poznajo ubožci in popotniki in z njimi Kristus kot gost. Klerika, ki trguje, ki je postal iz reveža bogataš, iz neznatnega človeka bahač, se ogibaj ko kuge. "Slabi pogovori kvarijo dobre nravi" (1 Kor 15,33).

4. Ti preziraš zlato, on ga ljubi; ti teptaš bogastvo v prah, on ga lovi; tebi je pri srcu molk, krotkost, samota, njemu ugajajo gostobesednost, drzno čelo, trgi in ulice in lekarne.¹¹ Če je v nraveh taka nesloga, kakšna utegne biti med vama sloga? V tvoje preprosto stanovanje naj ženska noga redko ali nikoli ne stopi. Vseh deklet in Kristusovih devic enako ne poznaj, a vse enako ljubi. Ne prebivaj z njimi pod isto streho; ne zanašaj se na njihovo dosedanjo čistost. Ne moreš biti svetejši ko David, ne modrejši ko Salomon. Vedno se spominjaj, da je rajskega prebivalca iz njegove lastnine pregnala ženska.

5. Če zboliš, naj ti streže kateri koli sveti brat, rodna sestra ali mati ali kaka ženska, ki jo imajo vsi za zanesljivo. Če pa takih sorodnic ali čistih oseb ni, redi Cerkev mnogo starih žena,¹² ki naj iti strežejo in za postrežbo prejmejo podporo, da bo tvoja bolezen imela še zasluženje miloščine. Vem, da so nekateri zboleli najprej na telesu, potem pa še na duši. Nevarno je, če ti streže ženska, katere obraz velikokrat gledaš.

6. Če zaradi kleriške službe obiščeš vdovo ali devico, nikoli ne pojdi v hišo sam in si izberi take tovariše, da te njihova družba ne spravi na slab glas. Če te spremlja lektor ali akolit ali pevec,¹³ naj ga krasi ne obleka, ampak lepo vedenje; naj si ne kodra las z žgalom, marveč naj njegova zunanjost razodeva sramežljivost. Ne sedi sam s samo na samem in brez priče. Če se je treba pomeniti o kakšni zaupni reči, ima pač dojiljo, starejšo domačo devico, vdovo ali omoženo žensko; saj ni tako nečloveška, da bi ne imela nikogar, komur bi se smela zaupati, razen tebe.

7. Varuj se vseh sumenj in se vnaprej ogibaj vsega, kar bi si utegnil kdo izmisliti o tebi, da si ne bo izmislil. Sveta ljubezen ne pozna majhnih darilc, robčkov, pentelj, rutic in bonbonov¹⁴ in sladkobesednih pisemc. "Moja sladkost", "moje očke" in "moje srce" ter druge neumnosti zaljubljencev, vse osladnosti in dvorjenja in smešne vljudnosti nam presedajo še v komedijah in se nam pri posvetnih ljudeh gabijo, kaj šele pri klerikih, ki so menihi, ki je njihovo življenje čast njihovemu duhovništvu in duhovništvo življenju!

8. Tega ne pravim, ker se pri tebi ali svetih možeh tega bojim, temveč zato, ker so v vsakem poklicu, na vsaki stopnji in v vsakem spolu dobri in slabi in je obsodba slabih pohvala dobrih.

6.

2. S fideikomisi¹⁶ se izmikamo postavi. In kakor da so ukazi cesarjev krepkejši kot Kristusove, se bojimo postav, evangelije pa preziramo. Dediščino naj dobi le mati otrok, mati svoje črede, Cerkev,¹⁷ ki jih je rodila, redila in hranila. Kaj se vrivamo med mater in otroke? Škofova slava je, da skrbi za potrebe ubožcev; sramota vseh duhovnikov pa je, da se ženejo za lastnim bogastvom.

3. "Rojen sem v revni hiši, v kmečki koči; komaj sem mogel nasititi kruleči trebuh s prosenim domačim kruhom; zdaj ne maram belega kruha in medu. Poznam tudi vse vrste in imena rib, vem, na kateri obali nabirajo ostrige; po okusu ptic razločujem dežele; redkost dragih poslastic in njihova visoka cena mi dela veselje."¹⁸ Poleg tega slišim, da nekateri sramotno hlapčujejo starcem in starkam brez otrok. Sami jim drže nočno posodo, oblegajo posteljo, s svojo roko prestrezajo bljuvek iz želodca in sluz iz pljuč. Ko pride zdravnik, s strahom in trepetajočimi ustnicami vprašujejo, ali jim je bolje; če si starec malo opomore, se čutijo ogrožene in njih lakomno srce na tihem trpi muke, četudi na zunaj hlinijo veselje.

4. Bojijo se namreč, da so hlapčevali zastonj, in primerjajo trdoživega starca z Metuzalemovimi leti. Kakšno plačilo bi prejeli od Gospoda, če ne bi plačila pričakovali že tukaj! Koliko znoja prelijejo za ničevo dediščino! Z manjšim trudom bi mogli kupiti Kristusov biser.

7.

2. Tvoja dela naj ne izpodbijajo tvojih besed, da ti ne bo, ko govoriš v cerkvi, kdor koli pri sebi ugovarjal: "Zakaj pa sam ne delaš, kar govoriš?" Slab učitelj je, kdor s polnim želodcem govori o postu. Tudi razbojnik lahko graja lakomnost. Usta, srce in roke Kristusovega duhovnika naj se ujemajo. Bodi poslušen svojemu škofu in ga imej za očeta svoje duše. Znamenje sinov je ljubezen, znamenje hlapcev pa strah. "Če sem oče," pravi Gospod, "kje je moja čast? Če sem Gospod, kje je moj strah?" (Mal 1,6).

3. Na enem možu spoštuj več imen: meniha, škofa in svojega strica, ki te je učil vsega, kar je sveto. Pravim tudi to, naj se škofje zavedajo, da so duhovniki, ne gospodje: klerike naj spoštujejo kot klerike, da bodo tudi kleriki spoštovali njih kot škofe. Znana je beseda govornika Domitija: "Zakaj naj te imam jaz za prvaka, ko me ti nimaš za senatorja?"¹⁹ Zavedajmo se, da so škof in duhovniki to, kar so bili Aron in njegovi sinovi: eden je Gospod, en tempelj in ena služba.

4. Vedno imejmo v mislih, kaj apostol Peter naroča duhovnikom: "Pasite Gospodovo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo; ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, temveč z voljnim srcem; tudi ne, kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, ampak kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave" (1 Pt 5,2-5).

5. Zelo grda razvada v nekaterih cerkvah je, da duhovniki molčijo in vpričo škofa ne govorijo, kakor da jih ti sovražijo ali ne marajo poslušati. "Če pa pride," pravi apostol Pavel, "razodetje drugemu, ki sedi, naj prvi molči. Saj morate drug za drugim prerokovati, da se vsi učijo in spodbujajo. In preroški navdihi so prerokom poslušni. Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru" (1 Kor 14,30-33). "Slava očetova je moder sin" (Prg 10,1). Škof naj bo vesel svoje zdrave sodbe, če je Kristus izbral take duhovnike.

8.

2. Ko sem svojega učitelja Gregorija Nazianškega nekoč prosil, naj mi pojasni, kaj pomeni pri Luku sabbatum deuteroproton (Lk 6,1), to je, "druga prva sobota", se je duhovito pošalil in dejal: "O tem te bom poučil v cerkvi; ko mi bo tam pritrjevalo vse ljudstvo, boš moral nerad vedeti, česa ne veš; če pa boš edini molčal, te bodo vsi obsodili, da si edini bedak." Nič lažjega ni, kakor navadno ljudstvo in neizobražen zbor prevarati s spretnostjo jezika, ker tem bolj občuduje, česar ne razume.

3. Zapomni si, kar Mark Tulij - njemu gre tista pohvala: "Demosten ti je vzel čast, da nisi prvi govornik, ti pa njemu, da ni edini" - v govoru za Kvinta Galija²⁰ govori o naklonjenosti ljudstva in nevednih govornikih, da te ne bo preslepila taka lažniva hvala: "S takim igračkanjem - povem, kar sem sam nedavno doživel - je na prvem mestu neki pesnik, zelo učen mož, ki je spesnil znane 'gostije pesnikov in modrijanov'; v pogovor zapleta Evripida in Menandra, drugič pa Sokrata in Epikura, o katerih vemo, da so živeli narazen ne leta, ampak stoletja.²¹ Koliko ploskanja in vpitja zbuja s tem! V gledališču ima namreč mnogo sebi enakih, ki o slovstvu vsi skupaj ničesar ne vedo."

9.

2. So taki, ki dajejo revnim malo, da bi sami več prejeli, in imajo miloščino za pretvezo, da iščejo bogastva; pravzaprav se to imenuje lov, ne miloščina. Tako se lovi zveri, ptice in ribe: na trnek se natakne vabo, da se z njim potegne denarna vreča starih gospa. Škof, ki mu je izročena Cerkev, ve, koga postavi, da deli revežem in zanje skrbi. Boljše je, da nimam kaj dati, kakor da brez sramu terjam.

3. Pa še nekako predrzno je, če se hočeš zdeti milosrčnejši kakor Kristusov škof. Ne more delati vsak vsega. Eden je v cerkvi oko, drugi jezik, tretji roka, četrti noga, uho, želodec, itd. Beri Pavlovo pismo Korinčanom: razni udje sestavljajo eno telo (1 Kor 12,12-26). Vendar naj se ne ima preprost in neizobražen brat za svetega, če ničesar ne ve; izobraženi in zgovorni pa naj ne misli, da je svetost na jeziku! Med dvema nepopolnima rečema pa je veliko bolje imeti sveto neizobraženost kakor grešno zgovornost.

10.

2. Sicer pa, če se držimo samo črke in nas preprosta povest o zlatu in bogastvu veseli, se z zlatom vred držimo tudi drugih zakonov: Kristusovi škofi naj se oženijo z devicami; kdor ima brazgotino ali je pohabljen, naj se mu duhovništvo vzame, čeprav je dobrega duha; telesna gobavost naj se bolj upošteva kot duhovna grešnost; rastimo, množimo se in napolnimo zemljo; ne darujmo jagnjeta in ne obhajajmo skrivnostne velike noči, ker je to brez templja v postavi prepovedano (prim. 5 Mz 16,5-7); sedmi mesec postavljajmo šotor in s trobento oznanjajmo veliki post! Če pa vse te reči presodimo po duhovno, zavedajoč se s Pavlom, da je postava duhovna (Rim 7,14), in besede pevca Davida: "Odgrni mi oči, da vidim čuda v tvoji postavi," (Ps 118,18), razumemo tako, kakor jih je razumel tudi naš Gospod in razložil soboto: prezirajmo zlato z drugimi praznovernimi judovskimi obredi vred, ali pa, če nam je zlato všeč, naj nam bodo všeč tudi Judje, ki jih moramo sprejeti ali zavreči z zlatom vred.

11.

2. Če porečeš, da tako ravnaš, da prosiš za nesrečne in stiskane, te zavrnem: "Svetni sodnik bo rajši ugodil zdržnemu, kakor pa bogatemu kleriku in bo bolj spoštoval tvojo svetost ko tvoje bogastvo. Če pa je tak, da klerikov ne usliši drugje kakor pri polnih čašah, se taki dobroti rad odpovem in bom namesto sodnika prosil Kristusa, ki lahko bolje pomaga." "Bolje je zaupati v Gospoda kakor zaupati v prvake" (Ps 117,8.9).

3. Nikoli ne díši po vinu, da ti kdo ne zabrusi modrijanovih besed: "Ti ne ponujaš poljuba, marveč merico vina." Duhovnike, ki so vdan pijači apostol obsoja in stara postava²³ prepoveduje: "Kateri služijo oltarju, naj ne pijejo vina in šekarja" (3 Mz 10,9). Šekar se po hebrejsko imenuje vsaka pijača, ki upijani, bodisi da se pripravlja z vretjem, bodisi od sadnega soka, ali če se med prekuha za sladko, barbarom ljubo pijačo,²⁴ ali pa da se iz palmovega sadu stisne tekočina ter se sad skuha in gosta voda precedi. Kar koli upijani in zmede duha, tega se izogibaj kakor vina.

4. Ne pravim tega, da bi obsojal božjo stvar - saj so tudi Gospodu rekli "pivec" (Mt 11,19) in Timoteju je bilo zaradi želodčnih bolečin dovoljeno uporabljati malo vina (1 Tim 5,23) - marveč terjamo zmernost v uživanju pijače, kakor ustreza starosti, zdravju in telesnim lastnostim. Če brez vina gorim od mladostnega ognja in sem razžarjen od vroče krvi in je moje telo sočno in močno, bom rad pogrešal čašo, v kateri je, sumim, strup. Grki lepo pravijo in ne vem, ali v našem jeziku prav tako lepo zveni:

"Rején trebušček bistrih misli ne rodi."²⁵

12.

2. Slišim tudi, da nekateri proti razumu in človeka ne pijejo vode in ne jejo kruha, ampak srebajo okusne juhice in pretlačeno zelenjavo ter sok rdeče pese, pa ne iz skodelice, temveč iz školjke. Sramota! Nas ni sram takih abotnosti, ali se nam ne gnusi taka praznovernost? Zapovrh pa v tej sladkosnednosti iščemo še hvale, da se postimo! Najstrožji post je ob kruhu in vodi. Ker pa to ni nič posebnega in vsi živimo od kruha in vode, navadno in na splošno ne velja za post.

13.

2. Nikar ne moli na cestnih vogalih, da ne bo ljudska hvala obrnila tvojih molitev vstran od Boga. Nikar si na obleki ne povečuj obeskov in ne razkazuj molitvenih zapiskov in se ne obdajaj s farizejsko bahavostjo, čeprav tvoja vest ugovarja. Bolje bi bilo, če bi to nosili ne zunaj na telesu, ampak v srcu, potegnili nase božje prijateljstvo, ne pa človeške poglede. Hočeš vedeti, kakšno okrasje terja Gospod? Imej modrost, pravičnost, zmernost in srčnost!

3. Te štiri strani sveta naj bodo okoli tebe, ta četverovprega naj te kot Kristusovega voznika pelje v diru do cilja! Nič ni dragocenejše od tega nakita, nič ni odličnejše od teh raznobarvnih draguljev. Krasijo te na vse strani, oklepajo, varujejo in so ti okras in obramba; dragulji so ti ščiti.

14.

2. Nič ni vreden izgovor: "Če mi drugi pripovedujejo, vendar ne delam krivice!" Nihče ne pripoveduje rad človeku, ki ga nerad posluša. Puščica se nikoli ne zapiči v kamen; včasih se odbije in zadene tistega, ki jo je izstrelil. Obrekljivec naj se nauči, da ne bo lahkomiselno obrekoval, če vidi, da ga ne poslušaš rad. Salomon pravi: "Ne druži se z obrekljivci, zakaj njih poguba hitro pride in kdo ne ve za padec obeh?" (Prg 24,21.22) Tako tega, ki obrekuje, kakor tistega, ki obrekljivčeve besede lovi na uho.

15.

2. Hipokrat²⁷ je zaprisegel svoje učence, preden jih je začel poučevati, in jih prisilil prisegati na učiteljeve besede; s prisego jim je naložil, da morajo molčati, in predpisal, kako morajo govoriti, hoditi, se oblačiti, se vesti. Koliko bolj moramo mi, ki nam je izročeno zdravljenje duš, ljubiti vse krščanske družine kakor svoje! Naj vedo, da smo rajši tolažniki v njihovih bridkostih kakor gostje v njihovih radostih. Klerika, ki je pogosto povabljen na kosilo, pa nikoli ne odreče, zlahka zadene prezir.

16.

2. Kako morejo kleriki oskrbovati in upravljati tuje hiše in tuja posestva, ko imajo zapoved, naj prezirajo lastno imetje? Če prijatelju kdo kaj vzame, je to tatvina. Če kdo goljufa Cerkev, je to božji rop. Kdor prejme darila, da jih razdeli med ubožce, pa skopuško varčuje, ko so mnogi lačni, ali - kar je očiten zločin - zase kaj skrivaj odtegne, prekosi krutost vseh razbojnikov.

3. Jaz se zvijam od lakote, in ti presojaš, koliko je dovolj za moj želodec? Ali takoj razdeli, kar si sprejel, ali pa, če si skop delilec, pusti darovalcu, naj sam razdeli. Nočem,²⁸ da bi ti jaz dal priložnost, da napolniš svoj žep. Nihče ne zna bolje od mene varovati, kar je moje. Najboljši delilec je tisti, ki si ničesar ne pridrži.

17.

2. Prosim jih, naj se umirijo in se nehajo norčevati, kajti pišem jim ne kot nasprotnik, temveč kot prijatelj, in jih ne napadam, da so grešili, ampak opominjam, da ne bi grešili. Nisem bil samo njim, marveč sem bil tudi sebi strog sodnik, in ko sem hotel vzeti iver iz očesa svojega bližnjega, sem najprej potegnil bruno iz svojega (prim. Mt 7,5). Nikogar nisem žalil, nobenega imena nisem namignil niti z opisovanjem, moja beseda na nikogar posebej ne meri, o pregrehah pa razpravlja na splošno. Kdor se bo hotel jeziti name, bo sam priznal, da je tak.

Na prvo stran.