1. "Poslušaj, hči, in glej in nagni svoje uho in pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta in kralj bo želel tvoje lepote" (Ps 44,11-12). V 44. psalmu Bog govori človeški duši, naj gre po Abrahamovem zgledu (prim. 1 Mz 12,1) iz svoje dežele in svoje rodovine, zapusti Kaldejce, ki pomenijo hudobne duhove, in se naseli v pokrajini živih, po kateri prerok drugje zdihuje: "Verujem, da bom gledal dobrote Gospodove v deželi živih" (Ps 26,13).

2. Ni pa ti dovolj, da greš iz svoje dežele, če ne pozabiš svojega ljudstva in hiše svojega očeta in se zaničujoč meso ne združiš z ženinom v objemu. "Ne oziraj se nazaj," pravi, "in ne mudi se nikjer po teh krajih, temveč se reši na goro, da tudi tebe ne zaloti"(1 Mz 19,17 po LXX). Ni prida prijeti plug in se ozirati nazaj (Lk 9,62) niti vrniti se z njive domov niti stopiti s strehe po drugo oblačilo (prim. Mt 24,17-18; Lk 17,31), ko si prejela Kristusovo obleko.²

3. Veliko čudo: oče opominja hčer, naj se ne spominja očeta. "Vi ste od svojega očeta, hudiča, in želje svojega očeta hočete uresničevati" (Jn 8,44), je rekel Judom; in drugje: "Kdor dela greh, je iz hudiča" (1 Jn 3,8). Najprej, rojeni od takega očeta smo črni in po spreobrnitvi, ko še nismo na vrhu kreposti, pravimo: "Črna sem, toda lepa, hčere jeruzalemske" (Vp 1,4).

4. Šla sem iz hiše svojega detinstva, pozabila sem svojega očeta, prerodim se v Kristusu. Kaj prejmem za plačilo? Sledi: "In kralj bo želel tvoje lepote" (Ps 44,12). To je torej tista velika skrivnost: zategadelj bo človek zapustil svojega očeta in svojo mater in se držal svoje žene in bosta dva - v enem mestu? Ne več, kakor tam (1 Mz 2,24) v enem mesu, marveč - v enem duhu.

5. Tvoj ženin ni bahav, ni ošaben; Etiopko³ je vzel za ženo. Ko pa boš hotela slišati modrost pravega Salomona in boš prišla k njemu, ti bo povedal vse, kar ve. In kralj te bo peljal v svoj hram, in ko ti bo čudežno spremenil tvojo barvo, bo zate ustrezala beseda: "Kdo je tista, ki se vzdiguje vsa bela?" (Vp 8,5).

2.

1. To pišem zategadelj, gospa moja Evstohija - gospo moram namreč imenovati nevesto svojega Gospoda -, da boš takoj spočetka, ko boš brala, spoznala, da ne mislim zdaj peti hvale devištvu, za katero sama veš, da je dobro, in si se ga oprijela; da tudi ne mislim naštevati neprijetnosti zakonskega življenja, kakšna je nosečnost, kako joka otrok, kako priležnica⁴ povzroča bridke ure, kako skrb za hišo vznemirja in kako naposled smrt konča vse, kar imamo za srečo - kajti tudi zakonske žene imajo svoje ugledno mesto,⁵ častit zakon in neomadeževano posteljo (prim. Heb 13,4) -, marveč da boš vedela, da se moraš, ko si šla iz Sodome, bati zgleda Lotove žene (prim. 1 Mz 19,26).⁶

2. V tej knjižici namreč ni nikakršnega prilizovanja - kajti prilizovalec je laskav sovražnik -, tudi ne bo v njej napihnjene zgovornosti, ki bi te povzdigovala med angele, razlagala blaženost devištva in ti svet polagala pod noge.

3.

1. Nočem, da bi se zaradi svojega stanu prevzela, marveč da bi se začela bati. Mnogo zlata imaš na sebi,⁷ varuj se razbojnika! To življenje je umrljivim tekališče; tukaj tekmujemo, da bi tam prejeli venec (prim. 1 Kor 9,24-25). Med gadi in škorpijoni nihče ne stopa varno. "In moj meč," pravi Gospod, "se je v nebesih upijanil" (Iz 34,5), ti pa meniš, da je mir na zemlji, ki rodi osat in trnje in jo žre kača (prim. 1 Mz 3,18.14).

2. "Ni se nam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper vladarstva in oblasti tega sveta in te teme, zoper hudobne duhove v podnebju" (Ef 6,12). Veliki roji neprijateljev so okoli nas, vse je polno sovražnikov. Slabotno meso,⁸ ki bo skoraj pepel, se sámo bojuje z mnogimi.

3. Ko pa bo razvezano in bo prišel knez tega sveta in ne bo našel na njem nič grešnega,⁹ tedaj boš brez strahu slišala prerokovo besedo: "Ni se ti bati nočne groze ne puščice, ki leti podnevi, ne nezgode, ki se plazi v temi, ne bolezni, ki se širi opoldne. Če jih pade tisoč ob tvoji strani in deset tisoč na tvoji desnici, tebi se ne približa" (Ps 90,5-7).

4. Če pa te bo plašila njihova množica in če se začneš vznemirjati ob grešnih vabah in si v mislih porečeš: 'Kaj bom storila?' ti bo odgovoril Elizej: "Nikar se ne boj; zakaj več jih je z nami ko z njimi" (2 Kr 6,16); in bo molil in dejal: "Gospod, odpri svoji dekli oči, da bo videla!" (2 Kr 6,17). In odprle se ti bodo oči in boš videla ognjeni voz, ki te bo peljal k zvezdam kakor Elija. In tedaj boš vesela prepevala: "Naša duša je bila oteta kakor vrabec iz zanke lovcev, zanka je pretrgana in mi smo rešeni" (Ps 123,7).

4.

1. Dokler bivamo v tem minljivem telesu, dokler imamo ta zaklad v prstenih posodah (2 Kor 4,7) in poželi duh zoper meso in meso zoper duha (Gal 5,17), ni odločilne zmage. "Naš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, kaj bi požrl" (1 Pet 5,8). - "Ti narediš temo in je noč. Tedaj so vse gozdne zverine na nogah. Levji mladiči rjovejo po ropu in iščejo od Boga svoja jedila" (Ps 103,20-21).

2. Hudič ne išče nevernikov, ne tistih, ki so zunaj in katerih meso asirski kralj kuha v loncu (prim. Mih 3,3); ropati si prizadeva iz Kristusove Cerkve. "Njegove jedi so izbrane," pravi Habakuk (Hab 1,16); Joba želi spodnesti, in ko je pogoltnil Juda, terja zase oblast, da bi presejal apostole (prim. Lk 22,31). Odrešenik ni prišel zato, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč" (Mt 10,34).

3. Padel je Lucifer, ki je zjutraj vzšel (prim. Iz 14,12), in on, ki je živel v radostnem raju, je moral slišati: "Ko bi se tudi povzdignil kakor orel, bi te od tam potegnil, govori Gospod" (Abd 1,4). Zakaj rekel je v svojem srcu: "Nad zvezdami božjimi bom povišal svoj prestol in enak bom Najvišjemu" (Iz 14,13-14). Zato Bog vsak dan govori tistim, ki stopajo dol po lestvi spečega Jakoba: "Rekel sem: 'Bogovi ste in sinovi Najvišjega, toda kakor ljudje boste umrli in kakor vsak izmed poglavarjev padli' " (Ps 81,6-7).

4. Prvi je namreč padel hudič, in ker stoji Bog v zboru bogov in v sredi sodi bogove (prim. Ps 81,1), piše apostol tistim, ki nehajo biti bogovi: "Dokler je namreč med vami zavist in prepir, ali niste ljudje in ali ne živite po človeško?" (1 Kor 3,3).

5.

1. Če apostol, izbrano orodje in odbran za Kristusov evangelij, zaradi trnov v mesu in grešnih mikov zatira svoje telo in ga devlje v sužnost (1 Kor 7,23), da se ne bi, ko drugim oznanja, sam pokazal kot prestopnik, in vendar vidi v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi njegovega duha in ga usužnjuje postavi greha (Rim 7,24); če po nagoti, postih, lakoti, ječi, bičanju, trpljenju (2 Kor 11,27) ob pogledu nase vzklika: "Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?" (Rim 7,24) - ali misliš, da moraš biti ti na varnem?

2. Varuj se, prosim, da ne poreče kdaj Bog o tebi: "Izraelova devica je padla in ni ga, da bi jo dvignil" (Am 5,2). Drzno trdim: Četudi Bog vse more, pa ne more vrniti devištva devici, ki je padla. More jo sicer oprostiti kazni, ne more pa oskrunjene ovenčati z deviškim vencem.

3. Bojmo se, da se nad nami ne uresniči tista prerokba: "In dobrih devic ne bo več" (Am 8,13). Pazi, kaj pravi: 'In dobrih devic,' kajti so tudi slabe device. "Kdor gleda," pravi, "žensko, da jo poželi, je že prešuštvoval z njo v svojem srcu" (Mt 5,28). Devištvo se torej izgubi tudi v duhu. To so torej slabe device: device po mesu, ne po duhu, nespametne device, ki jih ženin izključi, ker nimajo olja (prim. Mt 25,3.11-13).

6.

1. Če celo takih, ki so sicer device, zaradi drugih grehov telesno devištvo ne reši, kaj se bo zgodilo onim, ki so z nečistostjo oskrunile Kristusove ude in spremenile tempelj Svetega Duha v javno hišo?

2. Tem bo rekel: "Pojdi dol, sedi na tla, devica, hči babilonska; sedi na tla, kaldejska hči nima več prestola; ne boš se več imenovala ljubka in nežna. Vzemi mlin, melji moko; odgrni svoj pajčolan, odkrij stegna, prebredi reke; odkrila se bo tvoja sramota in videl se bo tvoj sram" (Iz 47,1-3). In to potem, ko jo je Božji Sin sprejel v svoje bivališče, ko jo je poljubil bratranec in ženin! Ona, ki je nekoč o njej zapel prerokov glas: "Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogrnjena s pisano obleko" (Ps 44,10),

3. bo razgaljena in njena zadnja plat bo pred njenim obrazom; sedela bo ob samotnih vodah, postavila si bo svoj sedež in razkrečila noge vsem, ki hodijo mimo, in bo oskrunjena do temena. Bolje bi bilo, da bi se bila podvrgla zakonu z možem in hodila po gladki poti, kot da je silila na kvišku in padla na dno pekla.

4. Rotim te, naj zvesti Sion ne postane vlačugasto mesto, naj potem, ko je bil bivališče Trojice, v njem ne plešejo hudiči in ne gnezdijo sirene in ježi. Naj se ne zrahlja napeta čuječnost,¹⁰ marveč takoj, ko sla poščegeta čute ali nas oblije zapeljivi ogenj naslade s prijetno toploto, zavpijmo: "Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal, karkoli bi mi storilo meso" (Ps 117,6).

5. Ko začne notranji človek le malce omahovati med grehi in krepostmi, reci: "Zakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me vznemirjaš? Zaupaj v Gospoda, kajti še ag bom hvalil, rešitelj mojega obličja in moj Bog" (Ps 41,6). Nikar ne daj mislim zrasti; nič babilonskega,¹¹ nič sramotnega naj ne vzklije v tebi. Dokler je sovražnik slaboten, ga usmrti." Malopridnost uniči v kali!

6. Prisluhni, kaj pravi psalmist: "Hči babilonska, nesrečnica! Blagor mu, kdor ti vrne povračilo, ki si nam ga dala! Blagor mu, kdor zgrabi tvoje otroke in jih trešči ob skalo!" (Ps 136,8-9).¹² Ker torej ni mogoče, da bi človeške misli ne napadel ogenj, ki je od rojstva v našem mozgu, zato zasluži pohvalo in se blagruje, kdor takoj, ko se umazana misel spočne, misel zatre in jo trešči ob skalo; skala pa je Kristus (1 Kor 10,4).

7.

1. O kolikokrat, ko sem živel v puščavi, v tisti prostrani samoti, izžgani od pekočega sonca, ki daje menihom revno bivališče, se mi je zazdelo, da sem sredi rimskega razkošja. Bil sem sam, bil sem ves zagrenjen. Od odrevenelih udov me je bilo groza grobe raševine in umazana koža je dobila barvo kakor Etiopec.¹³ Vsak dan solze, vsak dan zdihovanje, in kakor me je proti volji posilil spanec, sem na golih tleh premetaval kosti, ki so se komaj držale skupaj.

2. O jedi in pijači pa ne govori, ker tudi bolni menihi pijejo le hladno vodo in je razkošje, če kdo uživa kaj kuhanega. Tisti jaz torej, ki sem se iz strahu pred peklom obsodil v takšno ječo, tovariš samo škropijonov in zveri, sem bil često pri dekliškem rajanju. Obraz mi je bil upadel od posta, a srce mi je v mrzlem telesu gorelo od poželenja in pred človekom, ki je bilo njegovo meso že mrtvo, je plapolal samo ogenj sle.

3. Tako zapuščen in brez vsake pomoči sem klečal pri Jezusovih nogah, jih močil s solzami in otiral z lasmi; in uporno meso sem cele tedne podjarmljal z postom. Ni me sram priznati revščino svoje nesreče, da, žal mi je, da nisem več, kar sem bil.¹⁴ Spominjam se, kako sem pogosto dan zvezal z nočjo in vpil ter se nisem prej nehal biti na prsi, dokler se ni po Gospodovem povelju vrnil mir. Celo moje celice me je bilo strah, kot da ve za moje misli. In jezen in osoren nad seboj sem sam hodil globoko v puščavo.

4. Kjer sem našel ozke doline, divje hribe, razklane pečine, tam mi je bil kraj molitve, tam ječa za moje borno telo. In kakor mi je Bog priča, ko sem pretočil mnogo solza, ko sem dolgo obračal oči proti nebesom, se mi je včasih zazdelo, da sem v zboru angelov, ter sem vesel in radostno zapel: "Za teboj bomo tekli, za vonjavo tvojih mazil" (Vp 1,3).

8.

1. Če pa to trpijo ljudje, ki jih kljub izstradenemu telesu napadajo samo misli, kaj trpi dekle, ki uživa, kar ji srce poželi? Pač tisto, kar pravi apostol: "Živi sicer, pa je mrtva" (1 Tim 5,6). Če lahko kaj svetujem, če se mi verjame, ker sem izkusil, to najprej opominjam, to prosim, da se Kristusova nevesta ogiblje vina kakor strupa.

2. To je prvo orožje, s katerim hudič napade mladost. Lakomnost je ne prešine tako zelo, ne napihne ošabnost, ne prevzame častihlepnost. Lahko smo brez drugih pregreh; ta sovražnik je znotraj v nas. Kamorkoli gremo, nosimo neprijatelja s seboj. Vino in mladost sta dve netili naslade. Kaj prilivamo plamenu olja? Kaj telesu, ki se je vnelo, prilagamo netiva?

3. Pavel pravi Timoteju: "Ne pij več same vode, marveč uporabljaj malo vina zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti" (1 Tim 5,23). Glej, zakaj dovoljuje piti vino: da se pozdravi želodčna bolezen in pogostna slabost. In da si ne bi umišljali bolezni, je zapovedal, naj zaužijemo malo; dasi je tudi apostol duhovnik zdravnik - in zato, da Timoteja ne bi premagala slabost, da ne bi mogel hoditi okrog in oznanjati evangelija. Sicer pa se je apostol zavedal, da je rekel tudi: "Vino, v katerem je razbrzdanost," (Ef 5,18¹⁵ in: "Dobro je, vina ne piti in mesa ne jesti" (Rim 14,21).

4. Noe je pil vino in se opil (prim. 1 Mz 9,20-21). Po potopu, ko je bil rod še neveden in ko je bil zasajen šele prvi vinograd, morda ni vedel, da vino opijani. In da v vsem spoznaš skrivnostni pomen pisma - božja beseda je namreč biser in jo moreš navrtati od vseh plati -, se je v pijanosti razgalil, se je nezmernemu uživanju pridružila pohota. Najprej trebuh in takoj nato drugo. "Ljudstvo je namreč jedlo in pilo in vstali so k plesu" (2 Mz 32,6).¹⁶

5. Lota, božjega prijatelja, ki se je rešil na goro in bil med toliko tisoči ljudstva edini pravični, sta njegovi hčeri opijanili (prim. 1Mz 19,31-32). Dasi sta mislili, da je konec človeškega rodu, in sta to storili bolj iz želje po otrocih kot iz sle, sta vendar vedeli, da pravični mož tega ne bo storil, razen če bo pijan. Res ni vedel, kaj je storil; in - četudi v volji ni greha, je vendar v zmoti krivda - od tod so Moabci in Amonci (1 Mz 19,37-38), Izraelovi sovražniki, ki do štirinajstega rodu in vekomaj ne pridejo v božjo Cerkev.

9.

1. Ko je Elija bežal pred Jezabelo in je truden ležal pod hrastom v samoti, je prišel angel, ga zbudil in mu rekel: "Vstani in jej!"Ozrl se je in glej, pri njegovi glavi je bil hlebček kruha in posoda vode (1 Kr 19,5-6). Ali mu res ni mogel Bog poslati z dišavami pripravljenega vina, jedi na olju in naseskljanega mesa?

2. Elizej povabi na kosilo sinove prerokov, in ko jim da jesti poljskih zelišč, mu vsi za mizo iz enega grla zavpijejo: "Smrt je v loncu!"(2 Kr 4,40). Mož božji pa se ni razjezil nad kuharji - kajti navadno ni jedel nič boljšega - marveč je potresel moko in grenkobo osladil z isto duhovno močjo, s katero je Mojzes spremenil Maro v sladko vodo (prim. 2 Mz 15,23-25).

3. Poslušaj tudi, s kakšno pojedino je zapovedal okrepčati tiste, ki so prišli, da bi ga prijeli, ko jih je oslepljene na očeh in umu pripeljal v Samarijo, ne da bi bili vedeli. "Položi prednje," je dejal, "kruha in vode; naj jedo in pijejo in se vrnejo k svojemu gospodu!"(2 Kr 6,23).

4. Tudi Danielu bi bili mogli prinesti od kraljevih jestvin bogatejšo mizo, vendar mu Hubakuk prinese kosilo žanjcev, mislim da kmečko (prim. Dan 14,33). Zato je tudi dobil ime "mož želja,"¹⁷ ker ni jedel kruha poželenja niti pil vina poželjivosti.

10.

1. Neskončno število božjih besed je v Svetem pismu, ki obsojajo požrešnost in hvalijo preproste jedi. Ker pa zdaj nimam namena razpravljati o postu in bi se vse dalo navesti le v posebni knjigi s posebnim naslovom, naj bodo izmed premnogih dovolj te!

2. Sicer pa si po teh zgledih utegneš sama nabrati drugih, npr. kako je bil prvi človek iz raja pahnjen v to solzno dolino, ker je bolj poslušal trebuh kot Boga (1 Mz 3,6); kako je skušal Satan z lakoto v puščavi Gospoda samega (Mt 4,2-4); in kako apostol¹⁸ kliče: "Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil" (1 Kor 6,13) in o požeruhih, katerih Bog je trebuh (prim. Flp 3,19). Vsakdo namreč neguje to, kar ljubi. Zato je treba marljivo poskrbeti, da bo tiste, katere je siti želodec izgnal iz raja, lačni želodec pripeljal nazaj.

11.

1. Če mi skušaš ugovarjati, da si plemenitega rodu, vedno veseljačenju, vedno v puhu, da ne moreš brez vina in slastnejših jedi, ne po teh postavah strogo živeti, ti odgovorim: "Živi torej po svoji postavi, če po božji ne moreš!" Ne da bi Bog, Stvarnik in Gospodar vesoljstva, imel veselje nad kruljenjem našega črevesja in praznino trebuha in težkim sopenjem, marveč drugače čistost ne more biti varna.

2. Poslušaj, kaj Job,¹⁹ Bogu ljub in po njegovem pričevanju nedolžen in preprost, domneva o hudiču; "Glej njegovo moč v njegovih ledjih, njegovo čvrstost v mišicah njegovega trebuha."(Job 40,16)

3. Moška in ženska rodila sramežljivo imenuje z drugimi imeni. Zato je tudi obljubljeno, da bo na prestolu Davida²⁰ sedel, kateri bo izšel iz njegovih ledij (Ps 131,11-12). In v Egipt je prišlo petinsedemdeset duš, ki so izšle iz njegovega stegna (1 Mz 46,26).²¹ In ko je v borbi z Gospodom polnost njegovega stegna splahnela, je nehal rojevati otroke. In kdor je obhajal pasho, mu je bilo zapovedano, naj prepaše in ukroti ledja (2 Mz 12,11). In Bog pravi Jobu: "Opaši kakor junak svoja ledja" (Job 38,3). Tudi Janez²² nosi usnjen pas (Mt 3,4) in apostolom je ukazano, naj opašejo ledja in drže evangeljske svetilke (Lk 12,35).

4. Jeruzalemu, ki je oškropljen s krvjo na polju zablode, pravi Ezekiel:²³ "Ni bila obrezana tvoja popkovina"(Ezk 16,4). Vsa hudičeva moč zoper moške je torej v ledjih; vsa krepost zoper ženske pa v popku.

12.

1. Hočeš morda vedeti, da je tako, kakor pravim? Poslušaj primere! Samson,²⁴ močnejši od leva in trši od skale, ki je sam in brez orožja zasledoval tisoč oboroženih, se pomehkuži v Dalilinih²⁵ objemih (Sod 16,19). David, izvoljenec po Gospodovem srcu, ki je mnogokrat napovedoval prihod svetega Kristusa, je prešuštvu dodal umor, ker ga je zapeljala Batšébina²⁶ nagota, ko se je sprehajal na strehi (2 Sam 11,2-21).

2. Tu še na kratko pomisli, da noben pogled ni varen, tudi doma ne. Zato skesan govori Gospodu: "Zoper tebe, tebe samega sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil" (Ps 51,6). Bil je namreč kralj, nikogar drugega se ni bal. Salomon,²⁷ po katerem se je Modrost sama opevala, ki je govoril o vsem, od cedre²⁸ na Libanonu do hizopa,²⁹ ki poganja iz zida, je zapustil Gospoda, ker se je zaljubil v ženske (1 Kr 11,1-8). In da se ne bi kdo zanašal na krvno sorodstvo, je brat Amnon³⁰ v prepovedanem ognju vzplamtel do sestre Tamare (2 Sam 13,4-14).³¹

13.

1. Gabi se mi povedati, koliko devic vsak dan pade, koliko jih iz svojega naročja izgubi mati Cerkev, na koliko zvezd postavi prevzetni sovražnik svoj prestol, koliko skal izvotli kača in prebiva v njih luknjah. Poglej, kako so mnoge že vdove, preden se omože, kako samo z lažnivo obleko zakrivajo svojo nesrečno vest. Če bi jih ne izdalo napeto telo in otroški jok, bi s pokončno glavo in poskočno hodile.

2. Druge pa se zavarujejo pred spočetjem in umore človeka, ki še niti spočet ni. Nekatere, ko začutijo, da so zanosile iz pregrehe, mislijo na splav in pogosto še same s plodom vred umrejo ter gredo v pekel s trojnim grehom na vesti: umorile so sebe, prelomile zvestobo Kristusu in ubile svojega še nerojenega otroka.

3. To so tiste, ki navadno pravijo: "Čistim je vse čisto (Tit 1,15; prim. Rim 14,20). Meni zadošča moja vest. Bog hoče čisto srce. Zakaj bi se zdržale jedi, ki jih je Bog ustvaril, da jih uživamo?" Če pa hočejo biti zabavne in dovtipne, ko so se napile vina, dodajo pijanosti še svetoskrunstvo in pravijo: "Kaj še, da bi jaz ne pila Kristusove krvi!?" Ko pa vidijo to ali ono, da je bleda in otožna, jo imenujejo nesrečnico in nuno in manihejko;³² sledi torej, da je za tako mišljenje kriva vera.

4. To so tiste, ki po trgih in ulicah zbujajo pozornost in skrivaj mežikajoč za seboj vlačijo črede mladeničev; njim vedno kliče prerok: "Vendar si imela čelo vlačuge, prav nič sram te ni bilo" (Jer 3,3).

5. Na obleki ozek škrlatni trak; glava na rahlo spletena, da vise lasje; poceni čeveljček in čez pleča plapolajoč plašček iz vijolične volne; kratki, laktom se prilegajoči rokavi in mahedrav korak; to je vse njihovo devištvo. Naj le imajo take svoje častilce in naj se kot "device" za prav lepe denarce pogube. Hvala Bogu, da takim nisem všeč.

14.

1. Sram me je reči - grdobija! - žalostno, toda resnično: Od kod je prišla v Cerkev kuga "agapet"?³³ Od kod drugo ime za neporočene žene? Pravzaprav: od kod nova vrsta priležnic? Še več pravim: od kod hotnice z enim moškim? V isti hiši so, v eni izbi, včasih celo v eni postelji, pa pravijo, da smo sumljivci, če si kaj mislimo.

2. Brat zapusti sestro devico, devica ne skrbi za neoženjenega rodnega brata, si poišče tujega "brata", in ko se delata, kakor da imata isti dobri sklep, iščeta pri tujih duhovne tolažbe, da doma meseno občujeta. Take ljudi Bog v Salomonovih pregovorih³⁴ svari in jim pravi: "Mar lahko kdo nastrga žerjavice v svoje naročje, ne da bi mu zgorela obleka? Mar lahko kdo hodi po žerjavici, ne da bi si ožgal noge?" (Prg 6,27.28).

15.

1. Ko sem torej zavrgel in odpravil tiste, ki nočejo biti device, ampak se to le zdeti, bom sedaj vse besede obrnil nate; kakor si prva med rimskimi plemenitašinjami obljubila devištvo, tako si moraš prizadevati, da ti ne bo manjkalo ne sedanjih ne prihodnjih dobrin. Zgled v rodbini ti je pokazal težave zakona in negotovost domače skupnosti, ko se je tvoja sestra Blezila,³⁵ starejša po letih, mlajša po volji,³⁶ omožila in je v sedmem mesecu (po poroki) ovdovela.

2. Nesrečna usoda človeka, da ne ve, kaj pride! Prišla je ob deviški venec in ob ugodje zakonskega življenja. In četudi je vdovstvo na drugi stopnji čistosti, kaj vendar misliš, kolikšno muko sem in tja trpi, ko vsak dan na sestri gleda, kar je sama izgubila, in ima manjše plačilo za zdržnost, ker teže pogreša naslado, ki jo je okusila? Pa tudi ona naj bo brez skrbi, naj bo vesela! Stoteren in šestdeseteren sad zraste iz enega semena čistosti.³⁷

16.

1. Nočem, da bi občevala z gospemi; nočem, da bi hodila v hiše plemenitašinj; nočem, da bi pogosto obiskovala, kar si zavrgla, ker si hotela biti devica. Če se ženske rade hvalijo, da je mož sodnik in ima kakšno ugledno mesto, če v tekmi obiskujejo cesarjevo ženo, zakaj delaš ti krivico svojemu ženinu?³⁸ Kaj tekaš, božja nevesta, k ženi človeka? S te plati se uči svetega ponosa: zavedaj se, da si ti več od njih.

2. Vendar ne želim samo, da ne zahajaš med take, ki se napihujejo zaradi častnih mest svojih mož, ki imajo okoli sebe črede evnuhov, ki nosijo z zlatimi nitkami pretkane obleke, marveč beži tudi pred takimi, ki jih je nujnost naredila za vdove. Ne rečem, da bi bile morale želeti, da jim možje pomro, temveč menim, da bi bile morale z veseljem zgrabiti priložnost in začeti čisto živeti.³⁹ Zdaj so spremenile samo obleko, niso pa spremenile svojega prejšnjega življenja. Pred nosilnico na dveh mulah stopa vrsta na pol moških slug in na rdeče pobarvanih tolstih licih jim je koža napeta, da bi mislil, da mož niso izgubile, marveč jih iščejo.

3. Hiša polna prilizovalcev, polna gostov. Celo kleriki, ki bi jih morali z besedo in opreznim vedenjem učiti, poljubljajo zaščitnicam glave in z iztegnjeno roko, kot da hočejo, bi menil, kdor ne ve, blagoslavljati, prejemajo denar za svoj obisk. Njim pa, ki vidijo, da duhovniki potrebujejo njihove naklonjenosti, raste greben; in ker so prej skusile trdo gospostvo svojih mož, so rajši vesele vdove, se imenujejo "čiste" in "nune" in po sumljivi večerji sanjajo o svojih apostolih.

17.

1. Imej za tovarišice take, ki vidiš, da hujšajo od posta, ki so jim lica bleda, ki jim starost in življenje dajeta dobro spričevalo, ki vsak dan prepevajo v srcih: "Kje paseš, kje daješ počitek opoldne?" (Vp 1,7), ki iz ljubezni govore: "Po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom" (Flp 1,23). Bodi poslušna staršem: posnemaj svojega ženina! Poredko hodi na sprehod! Mučence išči v svoji izbi.⁴⁰ Če boš šla zmeraj, kadar bo treba in kadar ne bo treba, ti nikoli ne bo manjkalo vzroka za izhod.

2. Jed uživaj zmerno in nikoli se ne najej do sitega. Kajti mnogo jih je, ki so glede vina zmerne, v jedi pa nezmerne. Ko ponoči vstaneš k molitvi, naj se ti ne kolca od prepolnega, marveč od praznega želodca. Pogosto beri in mnogo se uči! Spanec naj te objame s knjigo v roki in ko zadremlješ, naj sveti list prestreže nagnjeno glavo. Vsak dan se posti in ko se krepčaš, se varuj sitosti. Nič ne koristi, da dva ali tri dni hodiš s praznim želodcem, če ga pa takoj zasuješ, ko post nadomestiš s sitostjo. Če se nadevaš, tvoj dih otopi in namočena zemlja poganja trnje pohote.

3. Če kdaj začutiš, da zunanji človek zaživi v svetu mladosti in te po jedi, ko ležiš v postelji, prevzame sladka sla, zagrabi ščit vere, s katerim se ugasijo hudičeve ognjene puščice (prim. Ef 6,16). "Vsi prešuštniki - kakor peč" so njihova srca (prim. Oz 7,4). Ti pa pojdi za Kristusom in prisluškujoč njegovim besedam reci: "Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?" (Lk 24,32). In tisto: "Tvoj izrek je zelo prečiščen in tvoj služabnik ga ljubi" (Ps 119,140).

4. Težko je, da človeška duša ne bi česa ljubila in v našem srcu nujno vstajajo različna čustva. Mesena ljubezen se premaga z duhovno ljubeznijo; želja se ugasi z željo. Kar se na tej ravni zmanjša, na oni raste. Rajši torej ponavljaj in govori na svojem ležišču: "Ponoči sem iskala njega, ki ga ljubi moja duša" (Vp 3,1). "Zato omrtvite v sebi to," pravi apostol, "kar teži k zemlji" (Kol 3,5). Zato pa je tudi kasneje zaupno trdil: "Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus" (Gal 2,20). Kdor mrtví svoje ude in hodi v podobi (prim. 2 Kor 5,7), se ne boji reči: "Postal sem kakor meh v dimu!" (Ps 119,83). Kar je bilo v meni sokov sle, vse se je posušilo: "Moja kolena klecajo zaradi posta" (Ps 109,24) in "pozabljam uživati svoj kruh. Zaradi glasu mojega vzdihovanja se mi kost lepi na kožo" (Ps 102,5-6).

18.

1. Bodi nočni čriček.⁴¹ Vse noči prejokaj na postelji, s solzami namakaj svoje ležišče (Ps 6,7). Čuj in bodi kakor samotna ptica (Ps 101,8). Prepevaj v duhu, prepevaj tudi na glas: "Slavi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo" (Ps 103,2-4).

2. In kdo od nas more iz srca reči: "Pepel uživam kakor kruh, svojo pijačo mešam z jokom"(Ps 102,10)? Ni vendar treba jokati in zdihovati, ko me kača zopet vabi k prepovedani jedi, ko me hoče iz raja devištva izgnanega obleči v obleko iz kož, ki jo je Elija vračajoč se v raj zagnal na zemljo?⁴² Kaj mi mar naslada, ki v trenutku mine? Kaj mi mar ta sladka in smrtonosna sirenska pesem?⁴³

3. Nočem, da bi te zadela sodba, s katero je bil človek obsojen: "V bolečinah bo rojevala otroke" - ta postava mene ne veže - "Po možu boš hrepenela" (1 Mz 3,16). Naj hrepeni po možu ona, ki nima Kristusa za ženina! In naposled boš umrla. To je konec zakona. Moj stan ne pozna spola. Zakon naj ima svoj čas in svojo čast; meni je devištvo posvečeno v Mariji in Kristusu.

19.

1. Poreče kdo: "Ti si upaš kratiti čast zakonu, ki ga je Bog blagoslovil?" Ne pomeni kratiti čast zakonu, če bolj cenim devištvo. Nihče ne primerja slabega z dobrim. Slava tudi omoženim, saj so na drugem mestu, takoj za devicami. "Bodita rodovitna in množita se," je dejal, "in napolnita zemljo"(1 Mz 1,28). Raste naj in se množi, kdor hoče napolniti zemljo. Tvoja družba pa je v nebesih.

2. "Bodita rodovitna in množita se." Ta ukaz se izpolnjuje, odkar je bil človek izgnan iz raja, se zavedel svoje nagote in si nadel smokvino listje, napovedujoč poželjivost v zakonu. Moži in ženi naj se, kdor v potu svojega obraza jé svoj kruh, komur rodi zemlja trnje in osat in komur grmovje duši zelišča; moje seme je stoterno rodovitno. "Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano" (Mt 19,11). Druge naj nujnost napravi za samske, mene volja.

3. "Je čas zametovanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju" (Prd 3,5). Ko so se iz trdih poganov rodili Abrahamu⁴⁴ otroci, so se začeli "sveti kamni valiti na zemljo" (Zah 9,16).⁴⁵ Gredo namreč skozi vrtinec tega sveta in se z urnimi kolesi peljejo na božjem vozu. Sešijejo naj si suknje, tisti, ki so izgubili nesešito obleko od zgoraj , tisti, ki jih mika jok otrok, ker jim je hudo, da so rojeni, ko komaj zagledajo luč.

4. Eva⁴⁶ je bila v raju devica; šele ko je dobila oblačilo iz kože, je pričela zakonsko življenje. Tvoja domovina je raj. Ohrani, kar imaš od rojstva, in reci: "Vrni se k svojemu počitku, duša moja"(Ps 116,7). In da boš vedela, da je devištvo od narave, zakon pa po grehu: meso se v zakonu rodi deviško in vrača v sadu, kar je v korenini izgubilo. "Mladika požene iz Jesejeve korenike,⁴⁷ poganjek obrodi iz njegove korenine" (Iz 11,1).

5. Mladika je Mati Gospodova, preprosta, čista, iskrena, ne da bi se ji od zunaj pridružilo seme, marveč je sama rodovitna podobno kakor Bog. Poganjek je Kristus, ki pravi: "Šaronska narcisa sem, šmarnica"(Vp 2,1). O njem se na drugem kraju pravi, da je kamen, ki se je na gori iztrgal brez rok (Dan 2,34), s čimer je prerok označil, da bo deviški rojen od device. Roke namreč pomenijo zakonsko dejanje, kakor pravi tu: "Njegova levica je pod mojo glavo in njegova desnica me objema" (Vp 2,6).

6. Z namenom tega smisla se ujema tudi to, da so živali, ki jih je Noe po dvoje vzel v barko nečiste; liho število je čisto (1 Mz 7,2). Mojzesu in Jozuetu, Navejevemu sinu, je bilo zapovedano, naj bosa stopita na sveta tla (2 Mz 3,5; Joz 5,16). In učence je poslal oznanjat evangelij brez bremena obuval in vezi iz kož (Lk 10,4; Mt 10,10).⁴⁸ In vojaki, ki so žrebali za Jezusovo oblačilo, niso našli obuvala, da bi ga vzeli (Jn 19,23). Kajti Gospod ni mogel imeti sam, kar je prepovedal hlapcem.

20.

1. Hvalim ženitev, hvalim zakon, to pa zato, ker mi rodi device: na trnju trgam rože, iz prsti pobiram zlato, iz školjke biser. Bo orač ves dan oral? Se ne bo veselil tudi sadu svojega truda? Večjo čast daješ zakonu, če ljubiš bolj, kar se iz njega rodi. Kaj zavidaš hčeri, mati? S svojim mlekom si jo hranila, iz svojega telesa si jo rodila, v tvojem naročju je zrasla, ti si jo z nežno skrbjo deviško ohranila. Si nejevoljna, da ni hotela vzeti za moža vojaka, temveč kralja? Veliko dobroto ti je storila: postala si božja tašča.

2. "Glede deviških," pravi apostol, "nimam Gospodovega naročila"(1 Kor 7,25). Zakaj? Ker je tudi sam bil deviški ne po povelju, marveč prostovoljno. Ne poslušaj torej tistih, kateri čenčajo, da je imel ženo, ko je govoreč o zdržnosti in svetujoč večno čistost dejal: "Dobro je zanje, če ostanejo kakor jaz" (1 Kor 7,8). In kasneje: "Ali nimamo pravice s seboj vzeti verujočo ženo kakor drugi apostoli?" (1 Kor 9,5).

3. Zakaj torej nima Gospodovega povelja glede devištva? Ker je bolj zaslužno to, kar se daruje brez prisile. Kajti, če bi bilo devištvo ukazano, bi se zdelo, da je zakon odpravljen: bilo bi pa pretrdo siliti nekaj proti naravi, od ljudi izsiljevati angelsko življenje in nekako obsojati, kar je bilo (od Boga) ustanovljeno.

21.

1. V stari zavezi je bila sreča drugačna. Tam je rečeno: »Blagor mu, kdor ima narod na Sionu in svojce v Jeruzalemu,« (Iz 31,9, po LXX) in: »Prekleta nerodovitna, ki ne rodi,« (prim. 1 Sam 1, 6) in: »Tvoji otroci kakor oljčne mladike okrog tvoje mize« (Ps 127,3), in je bilo obljubljeno bogastvo in: »Ne bo slabotnega v tvojih rodovih« (Ps 104,37).

2. Zdaj pa je rečeno, da se ne imej za suho vejo (prim. Iz 56,3-5); namesto sinov in hčera imaš večni prostor v nebesih. Zdaj so blagrovani ubožci in Lazar⁴⁹ je odličnejši kot bogatin v škrlatu; zdaj je močnejši, kdor je slabotnejši. Svet je bil prazen in - da molčim o predpodobah - bil je samo otroški blagoslov.

3. Zato se je že postarani Abraham⁵⁰ združil s Ceturo (1 Mz 25,1⁵¹ in Jakob⁵² se je ovenčal z nadliščki (1 Mz 30,16) in lepa Rahela⁵³ je kot predpodoba Cerkve tožila, da je nerodovitna (1 Mz 30,1). Ko pa je setev počasi rasla, je prišel vanjo žanjec. Elija,⁵⁴ Elizej⁵⁵ in mnogi sinovi prerokov so bili deviški. Jeremiju⁵⁶ je bilo rečeno: »Ti pa ne jemlji žene!« (Jer 16,2). Posvečen v materinem telesu, blizu ujetništva, dobi prepoved ženitve.

4. Z drugimi besedami apostol pravi: »Mislim torej, da je to dobro zaradi sedanje stiske, da je dobro človeku tako biti« (1 Kor 7,26). Kakšna stiska je to, ki prepoveduje zakonsko veselje? »Čas je kratek. Odslej naj bodo tudi, kateri imajo žene, kakor bi jih ne imeli« (1 Kor 7,29).

5. Nebukadnezar⁵⁷ je blizu. »Lev se je zganil iz svojega brloga« (Jer 4,7). Čemu zakone, ki bodo služili prevzetnemu kralju? Čemu otroke, ki jih prerok obžaluje in pravi: »Jezik se je dojenčku prijel nebesa zaradi žeje; otroci prosijo kruha in nikogar ni, ki bi jim ga lomil.« (Žal 4,4).

6. Kot smo rekli, je bila ta odlika zdržnosti samo pri moških, Eva⁵⁸ pa je vedno rodila v bolečinah.

7. Ko pa je Devica v svojem telesu spočela in nam rodila Dete, ki je poglavarstvo na njegovih ramah, Boga, Mogočnega, Očeta prihodnjih časov (Iz 9,6), je prekletstvo razvezano. Smrt po Evi, življenje po Mariji. Zato se je tudi dar devištva bogateje razlil na ženske, ker se je začel z žensko. Ko je Božji Sin prišel na zemljo, si je takoj ustanovil novo družino, da bi on, ki ga v nebesih molijo angeli, tudi na zemlji imel angele.

8. Takrat je zdržna Judita⁵⁹ odsekala Holofernu glavo (Jdt 13,10). Takrat je Amana, kar pomeni hudobijo, sežgal njegov lastni ogenj (Est 7,10). ⁶⁰ Takrat sta Jakob in Janez⁶¹ zapustila očeta, mrežo, čoln in šla za Gospodom (prim. Mt 4,21-22) ter hkrati zapustila ljubezen do lastne krvi in svetne vezi in skrb za dom. Takrat se je prvič slišalo: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16,24). Noben vojak ne gre z ženo v boj.

9. Učenec, ki želi k pogrebu svojega očeta, ne dobi dovoljenja (prim. Mt 8,21.22; Lk 9,59-60). »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58), da se ne boš žalostila, če ostaneš v skromnih razmerah. »Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi ugajal Gospodu; kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetnega, kako bi ugajal ženi. Žena in devica se ločita v tem: neomožena skrbi za to, kar je Gospodovega, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Kajti katera je omožena, skrbi za to, kar je svetnega, kako bi ugajala možu« (1 Kor 7,32-34).⁶²

22.

1. Koliko neprijetnosti prinaša zakon in koliko skrbi ga ovija, sem, mislim, na kratko povedal v knjigi, ki sem jo izdal proti Helvidiju o večnem devištvu blažene Marije. Predolgo bi bilo, če bi zdaj isto ponavljal; če kdo hoče, lahko zajame iz tega studenčka.

2. Da pa se ne bo zdelo, da sem vse opustil, pravim sedaj tole. Ker nam apostol veleva, naj zmeraj molimo, in ker tisti, ki izpolnjuje zakonsko dolžnost, ne more moliti, (sledi, da) ali zmeraj molimo in smo deviški, ali nehamo moliti, da strežemo zakonu. »In če se devica,« pravi, »omoži, ne greši. Toda nadloge mesa bodo taki imeli« (1 Kor 7,28).

3. Na začetku knjige sem dejal, da ne bom o zakonskih skrbeh ali nič ali le malo povedal, in zdaj na isto opozarjam. Če želiš zvedeti, koliko nadlog je devica rešena in koliko nadlog stiska ženo, beri Tertulijanov⁶³ spis prijatelju filozofu⁶⁴ in druge knjižice o devištvu⁶⁵ in Ciprijanovo⁶⁶ odlično knjigo,⁶⁷ in kar je papež Damaz⁶⁸ o tem sestavil v verzih in prozi,⁶⁹ in spise našega Ambrozija,⁷⁰ ki jih je nedavno napisal sestri. V njih je razvil tako zgovornost, da je zbral in uredil vse, kar se da pohvalnega reči o devicah.

23.

1. Mi moramo ubrati drugo pot: devištvo ne samo povzdigujemo, ampak ga tudi gojimo. Ni dovolj vedeti, kaj je dobro, če skrbno ne čuvaš, kar si izbral, kajti ono je sad presojanja, to prizadevanja, ono je skupno z marsikom, to pa le z redkimi. »Kdor bo vztrajal do konca,« pravi, »ta bo zveličan« (Mt 10,22; 24,13). In »veliko je poklicanih, malo je izvoljenih« (Mt 20,16; 22,14).

2. Zatorej te rotim vpričo Boga in Jezusa Kristusa in njegovih izvoljenih angelov, ne nosi zlahka v javnost posod iz Gospodovega templja, ki jih smejo videti samo duhovniki, da ne bo kdo nesvet videl božje svetinje. Uza⁷¹ se je dotaknil skrinje, ki se je je bilo prepovedano dotakniti, in se zgrudil, zadet od nagle smrti (2 Sam 6,7; 1 Krn 13,9-11). Ni pa bila zlata ali srebrna posoda Bogu tako draga kakor tempelj deviškega telesa. Prej je bila senca, zdaj je resnica.

3. Ti sicer govoriš preprosto in iz vljudnosti tudi ne prezreš nobenega tujca. Toda nečiste oči gledajo drugače. Ne znajo gledati dušne lepote, ampak telesno. Ezekija⁷² pokaže Asircem božji zaklad, toda Asirci so videli tisto, kar jim je zbudilo poželenje. Ko je bila Judeja po mnogih vojnah razmajana, so najprej ugrabili in prepeljali Gospodove posode (2 Kr 20,12-18; 24,13; 25,13-17; 2 Krn 36,10.18). Belšacar⁷³ med pojedino in čredami priležnic pije iz čaš (Dan 5,2-3); kajti palma zločinov je skruniti sveto.

24.

1. Ne nagibaj svojega ušesa k hudobnim besedam. Pogosto namreč taki, ki nedostojno govorijo, le preskušajo, kakšna si. Če kljub temu, da si devica, rada poslušaš, kar pravijo, če se vsaki smešni reči smejiš, hvalijo karkoli trdiš, zanikajo, karkoli zanikaš. Pravijo, da si priljudna svetnica in da v tebi ni zvijače: »Glejte, prava Kristusova služabnica,« govore; »glejte, preprostost, kolikor je je. Ni takšna, kakor ona lesena, grda, kmetavzarska, odbijajoča, in ki pač zato ni mogla najti moža.«

2. Zlo, ki je v naši naravi, nas vodi: take, ki se nam prilizujejo, imamo prav radi, in četudi odgovarjamo, da nismo vredni, in nas gorka rdečica obliva, vendar se srce svoje hvale na tihem veseli. Kristusova nevesta je skrinja zaveze, znotraj in zunaj pozlačena, varuhinja Gospodove postave. Kakor v njej ni bilo drugega ko tabli zaveze, tako naj tudi v tebi ne bodo nobene tuje misli. Na spravnem pokrovu hoče Gospod prebivati kakor na kerubih.

3. Pošilja ti svoje učence, da te sedeč ne osličinem žrebetu rešujejo svetnih skrbi. Zapusti slamo in opeko v Egiptu, pojdi za Mojzesom v puščavo in pojdeš v obljubljeno deželo. Nihče naj ti ne brani, ne mati ne sestra ne sorodnica ne rodni brat; Gospod te potrebuje. Če bi ti hoteli ubraniti, naj se bojijo biča, ki je tepel faraona; ker ni hotel pustiti božjega ljudstva, da bi darovalo, je prišlo nadenj, kar je pisano.

4. Jezus je šel v tempelj in izgnal, kar ni sodilo v tempelj. Bog je namreč gorečnik in noče, da bi Očetova hiša postala razbojniška jama. Kjer se šteje denar, kjer so naprodaj golobi v ptičnicah in se duši preprostost (prim. Mt 21,12-13), kjer v deviškem srcu vre skrb za svetne opravke, tam se tempeljsko zagrinjalo takoj pretrga. Ženin jezno vstane in reče: »Zapuščena vam bo vaša hiša« (Mt 23,38).

5. Beri evangelij in glej, kako je Marija, ki sedi pri Gospodovih nogah, postavljena pred skrbno Marto. In gotovo je Marta s pazljivo gostoljubnostjo Gospodu in učencem pripravljala gostijo, pa ji je Jezus rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, potrebno pa je malokaj ali le eno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo vzet« (Lk 10,41-42). Tudi ti bodi Marija in nauk naj ti bo pomembnejši od jedi.

6. Tvoje sestre naj tekajo in skrbijo, kako bodo Kristusa sprejele v goste; ti pa, ko si breme sveta enkrat zavrgla, sedi h Gospodovim nogam in reci: »Našla sem njega, ki ga je iskala moja duša; držala ga bom in ne izgubila« (Vp 3,4). On pa naj odgovori: »Ena je moja golobica, moja popolna, edina je svoje matere, izvoljena svoji porodnici« (Vp 6,8), namreč nebeškemu Jeruzalemu.

25.

1. Zmeraj naj te čuva tvoja tiha izba, zmeraj naj se ženin s teboj notri zabava. Moliš - govoriš z ženinom; bereš - on govori s teboj. In ko te premaga spanec, bo stopil k steni, segel skozi lino in se te dotaknil; predramila se boš, vstala in rekla: »Ljubezen me je ranila,« on pa ti bo odvrnil: »Zaprt vrt si, sestra, moja nevesta, zaprt vrt, zapečaten studenec« (Vp 5,4; 4,12).

2. Varuj se in ne hodi od doma, da bi videla hčere tujega kralja, četudi imaš očake za brate in se veseliš, da je Izrael tvoj oče. Dina je šla zdoma in je bila oskrunjena (1 Mz 34,1-2). Nočem, da bi iskala ženina po trgih, ne maram, da bi hodila po zakotnih mestnih ulicah, četudi govoriš: »Vstala bom in obhodila mesto, po ulicah in cestah bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2), in vprašuješ: »Ali ste videli njega, ki ga ljubi moja duša?« (Vp 3,3). Nihče ti ne bo maral odgovoriti.

3. Ženin se na ulicah ne da najti: »Ozka in tesna je pot, ki drži v življenje« (Mt 7,14). Zato tudi sledi: »Iskala sem ga, in ga nisem našla, klicala sem, in mi ni odgovoril« (Vp 5,6). O, če bi bilo dovolj, da ga ne najdeš! Ranjena boš, razgaljena boš in boš vzdihujoč pripovedovala: »Našli so me čuvaji, ki hodijo po mestu. Tepli so me in me ranili, vzeli so mi moj plašč« (Vp 5,7).

4. Če pa to trpi, ko gre ven, tista, ki je dejala: »Spim in moje srce bedi« (Vp 5,2), in »Moj ljubi mi je kakor šopek mire, ki mi tiči v nedrju« (Vp 1,12), kaj bo doletelo nas, ko smo še mlade,⁷⁴ ki bomo ostale zunaj, ko bo nevesta vstopila z ženinom?

5. Jezus je ljubosumen in noče, da bi drugi gledali tvoj obraz. Četudi se opravičiš in izgovoriš: »Potegnila sem pajčolan čez obraz, tebe iskala, tebe klicala. Povej mi, ti, ki ga ljubi moja duša, kje paseš, kje opoldne počivaš, da ne bom kakor zakrita pri čredah tvojih tovarišev« (Vp 1,6, po LXX), se bo vznejevoljil, razvnel in rekel: »Če se ne spoznaš, o prelepa med ženami, hodi za sledovi črede in pasi svoje kozle ob šotorih pastirjev!« (Vp 1,7).

6. Čeprav si lepa, pravi, in ženin tvojo lepoto ljubi bolj ko drugih žena - če se ne boš spoznala in svojega srca s čuječnostjo zavarovala, če se ne boš ogibala pogledov mladeničev, pojdeš iz mojega bivališča in boš pasla kozle, ki bodo stali na levici.

26.

1. Zatorej, moja Evstohija, hčerka, gospa, soslužabnica, sestra - prvo ime ti dajem zaradi tvojih let, drugo zaradi dostojanstva, tretje zaradi svetega poklica, zadnje iz ljubezni - poslušaj Izaija,⁷⁵ ki pravi: »Pojdi, moje ljudstvo, v svoje stanovanje, zapri svoje duri za seboj, skrij se za trenutek, dokler srd Gospodov ne pojde mimo« (Iz 26,20).

2. Zunaj naj hodijo nespametne device, ti bodi notri z ženinom; kajti, če boš duri zaprla in po evangeljski zapovedi skrivaj molila svojega Očeta, bo prišel, potrkal in rekel: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če mi kdo odpre, bom vstopil in bom z njim večerjal in on z menoj« (Raz 3,20). Ti pa boš takoj vneto odgovorila: »Glas mojega ljubega, ki trka: 'Odpri mi, moja sestra, moja prisrčna, moja golobica, moja popolna!'« (Vp 5,2). Nikar ne reci: »Svojo suknjo sem slekla, kako bi jo zopet oblekla? Svoje noge sem umila, kako bi jih zopet umazala?« (Vp 5,3).

3. Pri tej priči vstani in odpri, da ne pojde mimo, ko se obotavljaš, in ne boš pozneje težila in govorila: »Odprla sem svojemu ljubemu, a moj ljubi je šel mimo« (Vp 5,6). Kaj je treba, da so vrata tvojega srca ženinu zaprta? Odpri jih Kristusu, zapri hudiču, kakor pravi: »Če duh mogočnega pride nadte, ne daj mu mesta« (Prd 10,4). Daniel je ostal v svoji obednici v zgornji hiši - spodaj namreč ni mogel ostati - in imel okna odprta proti Jeruzalemu (Dan 6,10). Tudi ti imej okna odprta, toda od koder prihaja svetloba, kjer vidiš Gospodovo mesto. Ne odpiraj tistih oken, o katerih je rečeno: »Smrt je prilezla skozi vaša okna« (Jer 9,21).

27.

1. Tudi tega se moraš prav oprezno ogibati, da te ne ujame prazna častihlepnost. Jezus pravi: »Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast od ljudi?« (Jn 5,44). Glej, kakšno zlo je (častihlepnost); kogar se je to prijelo, ne more verovati.

2. Mi pa recimo: »Moja slava si ti!« (Ps 3,4), in: »Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu« (1 Kor 1,31; 2 Kor 10,17), in: »Če bi še ljudem ugajal, bi ne bil Kristusov služabnik« (Gal 1,10), in: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu« (Gal 6,14), in še to: »V Bogu se bomo hvalili ves dan, v Gospodu naj se hvali moja duša« (Ps 43,9; 33,3).

3. Ko daješ vbogajme, naj samo Bog vidi. Ko se postiš, bodi vedrega lica. Obleka naj ne bo prezala, ne nemarna in ne imej nič nenavadnega na sebi, da se trop ljudi, ki te srečuje, ne bo ustavljal in s prstom kazal za teboj. Brat je umrl, sestrino truplo je treba spremiti: pazi, da sama ne umreš, če to pogosto delaš!

4. Ne želi, da bi se zdela zelo pobožna niti ponižnejša, kot je treba, da ne boš iskala slave, ko se je ogibaš. Mnogo jih je namreč, ki bežeč pred pričami svojega uboštva, usmiljenja in posta želijo ugajati prav s tem, da ne marajo ugajati, ter na prevejan način lovijo hvalo, ko se ji umikajo. Prav mnogo jih poznam, katerim so druga čustva, ki napolnjujejo človeško srce z radostjo, žalostjo, upom in strahom, tuja; res malo pa jih je, ki bi bili brez tega greha,⁷⁶ in najboljši je tisti, ki ima - bi dejal - na lepem telesu posejane le redke pege.

5. Ne svarim pa te, da se ne hvali z bogastvom, da se ne postavljaj s plemenitim rodom, da se ne postavi pred druge: »Gospod, moje srce se ne napihuje in moje oči se ne povzdigujejo« (Ps 130,1). Vem, da pri tebi in pri tvoji materi nima in nima mesta napuh, zaradi katerega je padel hudič. Zatorej je odveč, da bi ti pisal o njem. Nesmiselno je namreč učiti, kar tisti, ki ga hočeš učiti, že ve.

6. Pa tudi to naj ti ne zbuja napuha, da si zavrgla napuh sveta; naj se ti ne prikrade tiha misel, da bi skušala ugajati v skromni obleki, ker si nehala ugajati v zlati, in da bi, če prideš kdaj v službo bratov ali sester, sedla na nizko pručico, se nevredno hlinila, nalašč delala tanek glas, kot da te je vzel post, in se opirala na rame drugih, kakor hodijo oslabeli.

7. So namreč tudi take, ki grdijo svoje obraze, da bi ljudem pokazale, da se postijo (prim. Mt 6,16); ko koga zagledajo, začnejo zdihovati, povesijo oči, si zakrijejo obraz in komaj eno oko pustijo prosto, da vidijo. Njihova obleka je umazana, pas raševnat, roke in noge nesnažne, samo želodec je od preobilne jedi nemiren, česar pa se ne more videti. Takim se vsak dan poje psalm: »Gospod bo raztrosil kosti ljudi, ki sebi ugajajo« (Ps 52,6, po LXX).

8. Druge zamenjajo obleko, se nosijo po moško in jih je sram, da so ženske, kar so od rojstva; strižejo si lase in nesramno dvigajo evnuhovske obraze. So take, ki se oblačijo v kosmato blago iz cilicijske kozje dlake in po otročje s spretno narejenimi oglavnicami⁷⁷ posnemajo sove in vire.⁷⁸

28.

1. Da se ne bo zdelo, da govorim le o ženskah, tudi moških se ogibaj, ko vidi, da imajo na sebi verige in nosijo proti apostolovi⁷⁹ prepovedi ženske lase, kozjo brado, črn plač in hodijo kljub mrazu bosi. To so vse hudičeva slepila. Rim je zdihoval nekdaj nad Antimahom,⁸⁰ nedavno nad Sofronijem, da sta bila taka.

2. Ti ljudje se vrivajo v hiše plemenitašev in slepijo z grehi obložene ženske, ki se zmeraj učijo, pa ne morejo nikdar priti do spoznanja resnice (2 Tim 3,6-7), hlinijo mrko strogost ter daljšajo navidezno dolge poste s tem, da ponoči skrivaj jedo. Sram me je povedati še več, da se ne bi zdelo, da bolj napadam, kakor svarim.

3. So drugi, govorim o ljudeh svojega stanu,⁸¹ ki se zaradi tega potegujejo za prezbiterat⁸² in diakonat,⁸³ da bi lažje obiskovali ženske. Vsa njihova skrb se obrača na obleko, če prijetno diši, če noga ne plava v prevelikem čevlju. Lase si kodrajo; prsti so obloženi s prstani; da jim podplatov ne umaže mokra pot, se komaj s prsti dotikajo tal. Ko vidi take, jih imej raji za snubce, kakor za klerike.

4. Nekaterim je edina življenjska naloga, da poizvedujejo po imenih, hišah in navadah gospa. Enega izmed njih, ki je v tej umetnosti prvak, bom kratko in krepko opisal, da bo, ko spoznava učitelja, lažje spoznala učence. Vstane zgodaj s soncem vred; napravi razpored za obiske; nadležni moški poišče najkrajše poti in vdere skoraj v spalnice, kjer še spijo.

5. Če zagleda blazino ali lično brisačo ali kos hišne oprave, jo hvali, občuduje, otipa in si jo tožeč, da kaj takega nima, ne izprosi, marveč izsili; kajti vsaka se boji zameriti "mestni pošti".⁸⁴ Ni prijatelj čistosti, niti posta; po vonju ve, kakšno je kosilo, in pravijo mu "pitanec", navadno tudi "stari cmokač".

6. Jezik surov in predrzen, vedno nabrušen za sramotitve. Kamorkoli se obrne, je prvi pred teboj. Karkoli novega se začne govoriti, on je govorico sprožil ali napihnil. Vsako uro menja konje, tako rejene in tako iskre, da bi ga utegnil imeti za rodnega brata traškega kralja.⁸⁵

29.

1. Prekanjeni sovražnik⁸⁶ se bojuje z raznimi zvijačami. Kača⁸⁷ je bila pametnejša od vseh živali, ki jih je Gospod Bog ustvaril na zemlji. Zato pravi apostol: "Njegove misli pa nam niso neznane"(2 Kor 2,11). Niti hlinjena umazanost niti izbrana olikanost ne pristaja kristjanom.

2. Če česa ne ve, če o Svetem pismu dvomi, vprašaj takega, ki ga življenje priporoča, starost opravičuje, sloves ne zametuje in ki lahko reče: "Enemu možu sem vas zaročil, da vas privedem h Kristusu kot čisto devico" (2 Kor 11,2). Če pa ga ni, ki bi ti mogel razložiti, je bolje, če česa zagotovo ne ve, kot da se z nevarnostjo nauči.

3. Pomni, da hodi sredi med zankami in mnogo starih devic⁸⁸ je na pragu smrti izgubilo iz rok venec čistosti,⁸⁹ ki so se ga zagotovo nadejale. Če ima služabnice, ki spremljajo tvoj sklep,⁹⁰ se ne prevzemaj pred njimi, se ne napihuj kot gospodarica. Vse imate zdaj enega ženina, skupaj prepevate Kristusu psalme, skupaj prejemate Kristusovo telo, zakaj naj bi bila miza ločena? Še druge spodbujajte! Privabiti druge naj bo devici v čast.

4. Če čutiš, da je druga šibkejša v veri, jo sprejmi, tolaži, lepo z njo ravnaj in njena čistost naj bo tvoja pridobitev. Če pa se katera hlini, ker se umika sužnosti, taki odkrito beri apostola: "Bolje je stopiti v zakon kakor goreti" (1 Kor 7,9).⁹¹ Tiste device in vdove pa, ki brez opravka hodijo past radovednost po hišah gospa in so si rdečico z lic tako izbrisale, da prekašajo tovarišice komedijantov,⁹² odganjaj kakor kugo. "Slaba družba pokvari dobre nravi" (1 Kor 15,33). Nimajo druge skrbi kot trebuh in kar je trebuhu blizu.⁹³

5. Take imajo navadno prigovarjati in govoriti: "Mucika moja,⁹⁴ uživaj, kar imaš, in živi, dokler živiš; ali mar varčuješ za svoje otroke?" Te lahkoživke, ki jim diši vino, prišepetavajo kakršnekoli hudobije in celo jeklene volje mehčajo za naslado. "Kadar jih namreč čutnost zvabi proč od Kristusa, se hočejo možiti, s tem pa si nakopljejo obsodbo, ker so izdale svojo prejšnjo zaobljubo"(1 Tim 5,11-12).⁹⁵

6. Tudi ne želi, da bi se zdela zelo zgovorna ali da bi se šalila z liričnimi pesmimi ali igrala z verzi. Ne posnemaj razvade in spakovanja gospa, kako se slinijo;⁹⁶ zdaj stiskajo zobe, zdaj odpirajo ustnice in iz valečega se jezika spravljajo polovične besede, misleč, da je robato vse, kar je naravno. Tako zelo več jim je celo pačenje jezika.⁹⁷ "Kakšno zvezo ima namreč luč s temo? Kakšno soglasje je med Kristusom in Belialom?" (2 Kor 6,14).⁹⁸

7. Kaj ima opraviti Horacij⁹⁹ s psalterijem, kaj z evangeliji Maro,¹⁰⁰ z apostolom Cicero?¹⁰¹ Ali se ne pohujšuje brat, ki vidi, da se gosti v templju malikov? Čeprav je čistim vse čisto in ni treba nič zavrniti, kar se uživa z zahvalo (prim. Tit 1,15; Rim 14,20; 1 Kor 10,30),¹⁰² vendar ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov (1 Kor 10,21). Povedal ti bom nesrečno zgodbo, ki sem jo sam doživel.

30.

1. Ko sem pred mnogimi leti zaradi božjega kraljestva dal slovo staršem, sestri, sorodnikom in, kar je bilo težje od tega, boljši hrani in šel v Jeruzalem služit Bogu, kar nisem mogel pogrešati knjižnice, ki sem jo v Rimu z veliko skrbnostjo in muko zbral. Tako sem se torej revež postil in hotel brati Tulija.¹⁰³

2. Pogosto sem po prečutih nočeh, po solzah, ki mi jih je spomin na prejšnje grehe privabil iz dna srca, vzel Plavta¹⁰⁴ v roke. Če sem se potem pomiril in začel brati preroke,¹⁰⁵ me je odbijal neizglajeni jezik. Ker pa s slepimi očmi nisem videl svetlobe, sem menil, da je krivo sonce, ne oči.

3. Ko me je stara kača¹⁰⁶ tako slepila, se me je sredi štiridesetdnevnega posta¹⁰⁷ lotila vročica in napadla izčrpano telo. Ne boš verjela, če ti povem, da ni odnehala in je tako obrala nesrečne ude, da so se kosti komaj še skupaj držale. Pripravljali so se, da me bodo pokopali, in ko je bilo vse telo že mrzlo, je življenjska toplota utripala samo še v mlačnih prsih. V hipu sem se v duhu zamaknil in prignali so me pred sodnikov prestol;¹⁰⁸ tu je bilo toliko svetlobe in tisti, ki so bili tam okoli so tako žareli, da sem se zgrudil na tla in si nisem upal pogledati kvišku.

4. Vprašan, kaj sem, sem odgovoril, da sem kristjan. Mož na prestolu je rekel: "Lažeš; ti si ciceronijan, ne kristjan; kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce"(Mt 6,21). Takoj sem umolknil in med tepenjem, dal me je namreč pretepsti, me je huje mučila pekoča vest, ko sem pri sebi premišljeval tisto besedo: "V peklu pa, kdo te bo hvalil?"(Ps 6,6). Vendar sem začel vpiti in tuliti: "Usmili se me, Gospod, usmili se me!"

5. Ta klic se je glasil med žvižganjem bičev. Naposled so tisti, ki so bili tam, padli pred sodnikom na kolena in prosili, naj odpusti mladosti in naj zmoti da časa za pokoro¹⁰⁹ in naj potem terja kazen, če bom kdaj bral knjige poganskega slovstva. Jaz, ki bi bil v taki skrbi rad še kaj več obljubil, sem začel prisegati in ga rotiti na njegovo ime: "Gospod, če bom kdaj imel posvetne knjige, če jih bom bral, sem te zatajil." Po tej resni prisegi me odpusti in vrnem se na zemljo. Vsi se čudijo, ko odprem oči, ki jih je zalivala ploha solz, da je moja bridkost celo v nevernih zbudila vero.

6. To pa ni bila mora ali prazne sanje, kakršne nas pogosto mamijo. Dokaz je sodišče, pred katerim sem stal, in dokaz žalostna obsodba, katere sem se bal. Naj me ne zadene, da bi še kdaj prišel v tako zasliševanje. Priznam, da so bila moja pleča modrikasta, da sem še prebujen čutil udarce in da sem odtlej z veliko vnemo prebiral božje knjige, s kakršno niti svetnih knjig prej nisem prebiral.

31.

1. Moraš se ogibati tudi zle lakomnosti,¹¹⁰ ne da ne jemlješ tujega ­ to tudi državne postave kaznujejo ­ temveč da svojega, ki tudi ni tvoje, ne nosiš na kup. "Če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše?" (Lk 16,12). Tuje nam je obilje zlata in srebra; naše imetje je duhovno. O njem pravi drugje: "Marsikdo si s svojim bogastvom odkupi življenje" (Prg 13,18).

2. "Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu" (Mt 6,24), to je bogastvu. V sirskem ljudskem jeziku se namreč bogastvu pravi mamon.¹¹¹ Skrb za življenje je trn za vero, skrb poganov, korenina lakomnosti (prim. Mt 6,32).

3. Toda rekla boš: "Nežno dekle sem, ne morem delati s svojimi rokami. Če se postaram, če zbolim, kdo se me bo usmilil?" Poslušaj, kaj pravi Jezus apostolom: "Ne bodite v skrbeh, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in va nebeški Oče jih živi" (Mt 6,25-26).

4. Če pogrešaš obleko, pomisli na lilije (Mt 6,28-29). Če boš lačna, prisluhni, da blagruje uboge in lačne (Mt 5,3-6). Če te zadene bolečina, beri: "Zato so mi več moje slabosti" (2 Kor 12,10), in: "Dan mi je bil trn v meso, angel satanov, da me bije" (2 Kor 12,7), da se ne bi prevzel.

5. Veseli se vseh božjih sodb! "Veselijo se Judove hčere zaradi tvojih sodb, Gospod" (Ps 96,9). Vedno naj zveni iz tvojih ust beseda: "Nag sem prišel iz telesa svoje matere in nag se povrnem" (Job 1,21). "Nič nismo prinesli na svet, tudi odnesti ne moremo nič" (1 Tim 6,7).

32.

1. Zdaj pa poglej premnoge, kako tlačijo obleke v omare, kako vsak dan menjavajo oblačila, pa vendar moljev ne morejo ugnati. Tista, ki je bolj pobožna, ponosi do konca eno obleko in v polnih skrinjah zbira blago. Pergamentne liste barvajo s škrlatom, zlato topijo za pisavo in knjige krasijo z dragulji, pred njihovimi vrati pa Kristus nag umira. Ko iztegnejo roko proti ubožcu, razglašajo; ko vabijo k agape, najamejo klicarja.

2. Nedavno sem videl v baziliki sv. Petra neko zelo plemenito rimsko gospo ­ imena ne povem, da ne bo mislila, da pišem satiro ­ kako je, da bi izgledala zelo pobožna, z lastno roko delila ubožcem novce, vsakemu enega; pred njo pa so hodili evnuhi. Medtem je, kakor se lahko večkrat vidi, neka starejša ženska, vsa zgrbljena in zakrpana,¹¹² stekla naprej, da bi dobila še en novčič. Ko je prišla do nje, ji je namesto novca dala udarec s pestjo in pocedila se je nedolžna kri.

3. Korenina vsega zla je lakomnost in zato jo apostol imenuje malikovalstvo (1 Tim 6,10; Kol 3,5). Išči najprej božje kraljestvo in vse drugo se ti bo navrglo (Mt 6,33). Pravične due Bog ne bo pustil umreti od lakote: "Mlad sem bil in sem se postaral, pa nisem videl pravičnega zapuščenega in ne njegovega zaroda, da bi bil kruha prosil" (Ps 36,25). Eliju¹¹³ so krokarji stregli in prinašali hrano (1 Kr 17,6). Lačna vdova v Sarepti je nasitila preroka, čeprav je mislila, da bo ponoči skupaj s svojim sinom umrla, in vrč za olje se je čudežno napolnil; in on, ki je prišel po hrano, ji je dal hrano (1 Kr 17,12.15-16).

4. Apostol Peter je dejal: "Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi" (Apd 3,6). Danes pa mnogi, čeprav molčijo, z dejanji govorijo: "Vere in usmiljenja nimam; kar pa imam, srebro in zlato, tega ti ne dam." - "Če imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni" (1 Tim 6,8).

5. Prisluhni, kaj je Jakob¹¹⁴ prosil v molitvi: "Če bo moj Gospod z menoj in me obvaruje na tej poti, po kateri hodim, in mi da kruha, da bom jedel, in obleke, da se bom oblačil" (1 Mz 28,20). Prosil je samo potrebnih reči in po dvajsetih letih se je kot bogat gospod in e bogatejši oče vrnil v Kanaansko deželo.¹¹⁵ Brez konca zgledov je v Svetem pismu, ki učijo, da se je treba varovati lakomnosti.

33.

1. Ker pa zdaj le mimogrede govorim o lakomnosti ­ pridržal si jo bom za posebno knjigo, če bo Kristus dal ­ povem, kaj se je pred nekaj leti zgodilo v Nitriji. Neki brat, bolj varčen kot lakomen, je, ne vedoč, da je bil Gospod za trideset srebrnikov prodan, ob smrti zapustil sto zlatnikov,¹¹⁶ ki jih je prislužil s tkanjem platna. Menihi ­ tam jih v ločenih celicah prebiva okoli pet tisoč ­ so sklicali posvet, kaj bi bilo potrebno storiti.

2. Eni so rekli, naj se razdeli ubožcem, drugi, naj se dajo cerkvi, nekateri, naj se poljejo sorodnikom. Makarij, Pambos in Izidor ter drugi, ki jih imenujejo očete, pa so po navdihnjenju Svetega Duha razsodili, naj se pokopljejo skupaj s svojim gospodarjem, če: "Tvoj denar naj gre skupaj s tabo v pogubo" (Apd 8,20). Nihče naj ne misli, da so kruto ravnali: vse menihe po vesoljnem Egiptu je prevzel tak strah, da imajo za zločin, če kdo le en zlatnik zapusti.¹¹⁷

34.

1. Ker pa sem omenil menihe in vem, da rada poslušaš kaj svetega, malo prisluhni. V Egiptu so tri vrste menihov. Eni so cenobiti, ki jim v ljudskem jeziku pravijo sauhes,¹¹⁸ mi bi jih imenovali "skupaj živeče". Druga vrsta so anahoreti, ki živijo sami v puščavi in se zato tako imenujejo, ker so se umaknili daleč od ljudi. Tretja vrsta je tista, ki ji pravijo remnouth.¹¹⁹ Ta je prav slaba in zanikrna in v naši pokrajini edina ali prva.

2. Ti prebivajo skupaj po dva ali trije in ne več, in žive po svoji volji; del tega, kar z delom zaslužijo, dajo za skupno hrano. Največkrat prebivajo v mestih in trgih; in kakor da je njihovo rokodelstvo sveto, ne pa življenje, je vse dražje, kar prodajajo. Med njimi so pogosto prepiri. Ker živijo od svojega, nočejo biti nikomur podložni.

3. Sicer radi tekmujejo s postom in se kosajo s tem, kar naj bi se opravilo skrivaj (prim. Mt 6,16-18). Pri njih je vse prisiljeno: široki rokavi, preveliki čevlji, groba obleka, pogosti vzdihi, obiskovanje devic, obrekovanje klerikov; ob praznikih pa se nasitijo, da bljuvajo.

35.

1. Zdaj, ko smo te kakor kugo odpravili, gremo k tistim, ki jih je največ in ki prebivajo skupaj; to je, tistim, o katerih smo rekli, da se jim pravi cenobiti.¹²⁰ Njihova prva postava je to, da poslušajo starešine in naredijo, kar jim ukažejo. Razdeljeni so na skupine po deset in sto, tako da je devetim ljudem eden predstojnik; in tako ima stoti deset predstojnikov pod seboj. Stanujejo ločeno, v celicah, ki so med seboj povezane.¹²¹

2. Do devete ure nihče ne gre k drugemu, razen tisti desetniki,¹²² ki smo jih omenili, da z besedo potolažijo, če je morda kdo nemirnih misli.¹²³ Po deveti pridejo vsi skupaj, pojejo psalme, berejo Sveto pismo po določenem redu. Po končanih molitvah prične eden izmed njih, ki mu pravijo oče, govoriti, drugi med tem sedijo. Ko govori, tako molčijo, da si nihče ne upa drugega pogledati, niti se odkašljati.

3. Priznanje govorniku je, če se vsi jokajo. Tiho jim tečejo solze po licu, niti v ihtenju si ne da bolečina duška. Ko pa začne pridigati o Kristusovem kraljestvu, o prihodnji blaženosti in slavi, ki nas čaka, lahko vidi, kako vsi z rahlim vzdihom in pogledom v srcu govore proti nebu: "Kdo mi bo dal peruti kakor golobu? Odletel bi in poiskal bivališče" (Ps 54,7).

4. Nato se zbor razpusti in vsaka desetnija gre s svojim starešinom k mizi, kjer streže vsak teden drugi. Pri jedi ni ropota; ko jedo, nihče ne govori. Uživajo kruh, sočivje in zelenjavo, ki jo s soljo in oljem pripravijo. Vina dobe samo starci, ki skupaj z dečki večkrat jedo, da se hirajoča starost okrepi in razvijajoča mladost ne oslabi. Nato vsi vstanejo, odpojejo himno in se vrnejo v celice. Tu se desetnik pogovarja s svojimi do večera in pravi: "Ste videli tega in tega? Kako ljubezniv je! Kako molčeč! Kako skromno hodi!"

5. Če vidijo bolnika, ga potolažijo; če vidijo gorečega od ljubezni do Boga, ga spodbudijo e k večji vnemi. In ker ponoči, ko ni skupnih molitev, vsak v svoji celici bedi, hodijo desetniki od celice do celice; prisluškujejo in natančno poizvedujejo, kaj počno. Če dobijo koga mlačnega, ga ne pokarajo. Naredijo se nevedne in ga pogosto obiščejo; sami začno moliti in ga tako k molitvi bolj privabijo kot prisilijo.

6. Dnevno delo je določeno; odda se desetniku, ta ga izroči gospodarju,¹²⁴ ki tudi sam vsak mesec da zelo spoštljivo račun opatu. Tudi pripravljene jedi gospodar najprej poskusi. In ker nihče ne sme reči: "Suknje in ogrinjala in iz ločja spletene preproge nimam," on vse tako uredi, da nihče ničesar ne terja, ničesar ne pogreša.

7. Če pa kdo zboli, ga prenesejo v prostornejšo sobo in starešine mu tako skrbno strežejo, da si ne želi ne mestne udobnosti ne materine ljubezni. Ob nedeljah se ukvarjajo samó z molitvijo in branjem; tako ravnajo tudi takrat, ko dokončajo svoje delo. Vsak dan se naučijo česa iz Svetega pisma.

8. Postijo se vse leto enako, razen med štiridesetdnevnim postom, ko je dovoljeno strožje živeti. Od binkošti naprej večerjo zamenjajo za kosilo; s tem so poslušni cerkvenemu izročilu in ne obtežujejo želodca z dvojno jedjo. Filon,¹²⁵ posnemovalec Platonovega sloga, in Jožef,¹²⁶ grki Livij, v drugi knjigi judovske vojne¹²⁷ poročata, da so bili taki eseni.¹²⁸

36.

1. Toda ko sem skoraj preveč govoril o menihih, čeprav pišem o devicah, naj pridem k tistim, ki jih imenujejo anahorete, ki odhajajoč iz skupnih bivališč ne vzamejo nič drugega s seboj v samoto kot kruha in soli. Tako življenje je začel Pavel, slavo mu pridobil Antonij: in da grem še više, prvi je bil Janez Krstnik.

2. Pa tudi prerok Jeremija¹²⁹ opisuje takega puščavnika: "Dobro je človeku, če nosi jarem od svoje mladosti. Samoten sedi in molči, ker je vzel jarem nase, in ponudi svoje lice njemu, kateri ga bije; nasičen bo s sramoto, ker Gospod ne zavrže vekomaj" (Žal 3,27-31). Njihovo trpljenje in življenje v mesu, pa ne meseno, bom drugič opisal, če boš želela.

3. Zdaj se vrnem v stvari, ker sem, govoreč o lakomnosti, zašel k menihom. Če boš imela njihove zglede pred očmi, boš prezirala, ne rečem zlato in srebro in drugo bogastvo, marveč tudi zemljo in nebo, ter boš s Kristusom združena prepevala: "Moj delež je Gospod" (Ps 72,26).

37.

1. Še to. Apostol veleva zmeraj moliti in je svetim tudi spanje molitev, vendar moramo ure molitve tako razdeliti, da nas čas sam opomni na dolžnost, če bi nas morda kdaj delo zadržalo. Ni človeka, ki ne bi poznal tretje, šeste, devete ure ter jutranjic in večernic.¹³⁰ Tudi ne jej, ne da bi prej molila; niti ne pojdi od mize, ne da bi Stvarnika zahvalila.

2. Ponoči je treba dva ali trikrat vstati in premisliti, kar znamo iz Svetega pisma na pamet. Ko stopimo iz bivališča, naj nam bo molitev orožje; ko se vrnemo z ulice, molimo prej, preden sedemo; in telo naj se ne uleže počivat, preden se duša ne nasiti. Pri vsakem dejanju, pri vsakem koraku naj roka naredi Gospodov križ. Nikogar ne obrekuj in ne nastavljaj zadrg sinu svoje matere (prim. Ps 49,20).

3. "Kdo si ti, ki sodiš tujega služabnika? Svojemu gospodu stoji ali pade; bo pa stal, zakaj Gospod ima moč, da ga postavi" (Rim 14,4). Tudi če se dva in tri dni postiš, ne misli, da si boljša od tistih, ki se ne poste. Ti se postiš, pa si jezljiva, oni jé in dela prikupljiv obraz; ti z ujedavostjo prebavljaš svojo nataknjenost in praznoto svojega želodca, oni se zmerno hrani in Bogu daje hvalo.

4. Zatorej Izaija¹³¹ vsak dan kliče: "Nisem takega posta izvolil." In dalje: "Glejte, ob dnevih vašega posta se kaže vaša trma in vse, ki so pod vašo oblastjo, zbadate. V pravdah in prepirih se postite in s pestjo bijete ponižne" (Iz 58,5.3-4). Čemu se mi postite? Kakšen utegne biti post, če jezo, ne rečem, noč zaloti, ampak luna celo pusti!¹³² Glej nase in ne hvali se s padcem drugih, marveč s svojim (dobrim) delom.

38.

1. Tudi ne glej na zglede onih, katere skrbi za telo in seštevajo donos posestev in vsakdanje stroške za dom. Kajti enajstih apostolov ni strlo Judovo izdajstvo¹³³ in če sta Figel in Aleksander¹³⁴ na zavozila čeri(2 Tim 1,15; 2 Tim 4,14), se drugi niso ustavili na potu vere. Tudi ne govori: "Ta in ta uživa svoje imetje; vsi jo častijo; bratje in sestre se pri njej shajajo. Ali zaradi tega ni več devica"?

2. Prvič je dvomljivo, ali je taka devica. "Kajti Bog ne gleda, kakor gleda človek. Človek gleda na to, kar se vidi, Bog pa gleda srce" (1 Sam 16,7). Potem pa, če je po telesu devica, ne vem, ali je devica po duhu. Apostol pa je devico takole opredelil: ". . . da bi bila sveta po telesu in duhu" (1 Kor 7,34). Naposled naj ima svojo slavo. Naj na laž postavi Pavlovo besedo, naj uživa naslade in živi! Mi pa posnemajmo zglede boljših!

3. Vzemi si za zgled blaženo Marijo, ki je bila tako čista, da je bila vredna, da je postala Gospodova mati. Ko je angel Gabriel v podobi moža prišel k njej in rekel: "Zdrava milosti polna, Gospod je s teboj" (Lk 1,28), od osuplosti in preplašenosti ni mogla odgovoriti; nikoli je še namreč ni pozdravil moški. Nato pa izve, da je božji poslanec, in spregovori. Ona, ki se je bala moškega, se pogovarja z angelom brez strahu. Tudi ti moreš biti Gospodova mati.

4.Vzemi veliko novo knjigo in vanjo zapiši s pisalom človeka, ki hitro vzame plen (Iz 8,1). In ko se boš približala prerokinji in spočela in rodila sina, reci: "Od tvojega strahu, Gospod, smo spočeli in imeli porodne bolečine in rodili; duha tvojega zveličanja smo delali na zemlji" (prim. Iz 26,18). Tedaj ti bo tudi tvoj sin odgovoril: "Glej, moja mati in moji bratje" (Mr 3,34)!

5. In ta na čudovit način spočeti, ki si ga malo prej zapisala v svoje veliko srce, ki si ga v novo srce začrtala s pisalom, zraste in te, ko doraste, naredi iz matere za nevesto, ko najprej sovražniku vzame plen, ko razoroži oblasti in moči ter jih pribije na križ.¹³⁵

6. Velik trud, pa tudi veliko plačilo, da si, kar so mučenci, si, kar so apostoli, si, kar je Kristus. Vse to je takrat v prid, če se izvrši v Cerkvi,¹³⁶ če veliko noč obhajamo v eni hiši, če stopimo v Noetovo barko,¹³⁷ če nas ima ob padcu Jerihe pri sebi opravičena nečistnica Rahaba.¹³⁸

7. Device pa, kakršne so v različnih krivih verah in kakršne so baje pri nečistem Maniheju, imej za nečistnice, ne device. Če je namreč hudič naredil njihovo telo,¹³⁹ kako morejo spoštovati delo svojega sovražnika? Toda, ker vedo, da je deviško ime častno, skrivajo volkove pod ovčjim kožuhom. Antikrist se lažnivo izdaja za Kristusa in sramotno življenje odevajo s plaščem častljivega imena. Veseli se, sestra, veseli se, hči, veseli se, devica moja, kajti, kar se druge le delajo, si ti zares.

39.

1. Vse to, kar smo našteli, se bo zdelo trdo človeku, kateri ne ljubi Kristusa. Kdor pa ima ves svetni sijaj za smeti in ima vse pod soncem za ničevno, da pridobi Kristusa (prim. Flp 3,8); kdor je umrl s svojim Gospodom in z njim vstal (prim. Rim 6,4-12; Kol 3,1) in križal svoje meso z grehi in poželenjem vred (Gal 5,24), bo vesel vzkliknil: Kdo nas bo ločil od ljubezni božje? Nadloga ali stiska ali preganjanje ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč?

2. In dalje: "Prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje ne angel ne poglavarstva ne oblast ne sedanjost ne prihodnost ne moč ne visokost ne globokost ne kaka druga stvar ne more ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem" (Rim 8,36.38-39). Božji Sin je zaradi našega zveličanja postal Sin človekov; deset mesecev čaka v materinem telesu, da se rodi, trpi neugodnosti, pride krvav na svet, se da poviti v plenice, ljubkovati in božati; in njega, ki s peščico oklepa svet, vzamejo vase tesne jasli.

3. Molčim o tem, da je do tridesetega leta neznan, zadovoljen z uboštvom staršev. Bičajo ga, in molči; križajo ga, in moli za nje, ki ga križajo. "Kaj naj torej povrnem Gospodu za vse, kar mi je podelil? Kelih zveličanja bom vzel in bom klical Gospodovo ime. Dragocena je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih" (Ps 115,3-4.6). Samo to je dostojno povračilo, če se kri povrne s krvjo; in ker smo odkupljeni s Kristusovo krvjo, za Odrešenika radi umrjemo.

4. Kdo izmed svetnikov je brez borbe prejel venec? Pravični Abel je bil ubit; Abraham¹⁴⁰ je bil v nevarnosti, da izgubi ženo. In da spisa ne raztegnem brez konca in kraja, poišči¹⁴¹ in boš našla tiste, ki so trpeli razne stiske. Samo Salomon¹⁴² je užival ugodje, pa je menda zaradi tega padel. "Kogar namreč Gospod ljubi, ga ustrahuje in tepe vsakega sina, katerega sprejme" (Heb 12,6). Ali ni bolje, če se kratek čas bojuješ, stojiš na okopu, nosiš orožje, si truden pod oklepom in se kasneje veseliš kot zmagovalec, kot da si vekomaj suženj, ker eno uro nisi potrpel?

40.

1. Kdor ljubi, mu nič ni trdo, kdor hrepeni, mu noben trud ni težak. Poglej, koliko je prenesel Jakob¹⁴³ za Rahelo, ki mu je bila obljubljena za ženo. Sveto pismo pravi: "Jakob je služil za Rahelo sedem let in zadela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil" (1 Mz 29,20). Zato pozneje tudi sam omenja: "Podnevi me je pekla vročina in mraz ponoči" (1 Mz 31,40). Ljubimo tudi mi Kristusa in zmeraj iščimo njegov objem, in vsaka težava se nam bo zdela lahka.

2. Za kratko bomo imeli vse, kar je dolgo; in ranjeni od njegovega kopja bomo vsako uro in vsak trenutek rekli: "Gorje meni, da se je zategnilo moje bivanje v tujini" (Ps 119,5). Kajti trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (Rim 8,18), ker nadloga rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa preizkušenost, preizkušenost pa upanje, upanje pa ne osramoti (Rim 5,3-4).

3. Kadar se ti zdi težavno kar trpiš, beri drugo Pavlovo pismo Korinčanom: "S trudi čez mero, z ječo čez mero, z ranami v izobilju, s smrtno nevarnostjo pogostoma. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, eno noč in en dan sem prebil na globokem morju. Mnogokrat sem bil na potovanjih, v nevarnosti na rekah, v nevarnosti pred razbojniki, v nevarnosti pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati; v trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in nagoti" (2 Kor 11,23-27).

4. Kdo med nami si more lastiti vsaj majhen majhen del teh naštetih kreposti? Zaradi tega je kasneje z zaupanjem trdil: "Tek sem dokončal, vero ohranil. Pripravljena mi je krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik" (2 Tim 4,7-8).

5. Če je jed premalo slana, smo nejevoljni; in če vinu prilijemo preveč vode in ga pijemo, menimo, da storimo Bogu dobroto; če se čaša razbije, miza prevrne, že poje šiba in mlačna voda se kaznuje s krvjo.¹⁴⁴ "Nebeško kraljestvo trpi silo in močni ga osvajajo" (Mt 11,12). Če ne boš močna, si ne boš priborila nebeškega kraljestva. Če ne boš trkala, ne boš prejela skrivnostnega kruha. Ali se ti ne zdi sila, če želi meso¹⁴⁵ biti, kar je Bog, in iti tja, od koder so padli angeli, da bo angele sodilo?

41.

1. Stopi malo, prosim, iz ječe in naslikaj si pred očmi plačilo za sedanji napor, plačilo, ki ga "oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo" (1 Kor 2,9). Kakšen dan bo to, ko ti prihiti naproti Marija, Gospodova mati, v spremstvu deviških zborov; ko po prehodu skoz Rdeče morje, kjer je utonil faraon s svojo vojsko, Marija, Aronova sestra, z bobenčkom v rokah za odpevanje zapoje: "Pojmo Gospodu, zakaj slavno se je poveličal: konja in jezdeca je vrgel v morje!" (2 Mz 13,20-21).

2. Takrat veselo priteče v tvoj objem Tekla. Takrat pride naproti tudi ženin sam in poreče: "Vstani, pridi, moja prijateljica, moja golobica, moja mala, zakaj glej, zima je minila in dež je prišel" (Vp 2,10-11). Tedaj se bodo čudili angeli in rekli: "Kdo je ta, ki prihaja kakor zarja, lepa kakor luna, izbrana kakor sonce? Videle te bodo hčere in hvalile kraljice in slavile stranske žene" (Vp 6,8-9).

3. Nato pride še drug čisti zbor; pride Sara z omoženimi. Ana, Fanuelova hči, z vdovami. Tvoji materi po mesu in duhu¹⁴⁶ bosta v različnih zborih. Ona se bo veselila, da te je rodila, ta se bo radovala, da te je učila. Takrat bo Gospod zares zajahal oslico in šel v nebeški Jeruzalem. Takrat bodo otroci, o katerih pravi Odrešenik pri Izaiju: "Glej, jaz in moji otroci, ki mi jih je dal Gospod" (Iz 8,18), mahali s palmami zmage in iz enega grla peli: "Hozana na višavh!" (Mt 21,9; Jn 12,13).

4. Takrat jih bo sto štiriinštirideset tisoč, ki so pred prestolom in starešinami, vzelo harfe in zapelo novo pesem in nihče drug ne bo mogel peti te pesmi kakor le določeno število: "To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški.

5. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamorkoli gre" (Raz 14,4). Kolikorkrat boš začutila veselje nad prazno svetno častjo, kolikorkrat boš na svetu videla kaj slavnega, pohiti v duhu v raj; začni biti, kar boš, pa ti tvoj ženin poreče: "Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svojo roko!" (Vp 8,6). Ti pa boš na telesu in na duhu okrepčana vzkliknila: "Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti" (Vp 8,7).

Na prvo stran.