Pismo 11
Emonskim devicam
Na naslovnico


prevod Franca Ksaverja Lukmana priredil br. Jernej Kurinčič OFM
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Sv. Hieronim, Albrecht Duerer.

UVOD V PISMO

Enajsto pismo je izjemnega pomena za zgodovino cerkve na Slovenskem, saj dokazuje obstoj dokaj razvite cerkvene občine v Emoni. Če cerkvena občina ne bi bila dobro razvita in prisotna vsaj že nekaj let, bi našli posamezne misijonske postojanke, ne pa ustanove svetih devic. Redovne ustanove pač zahtevajo določeno raven cerkvene organizacije. Drugo takšno pismo je 12. pismo, namenjeno emonskemu menihu Antonu. Hieronim device na šaljiv način graja, ker mu nič ne pišejo. Ni jasno razvidno, kaj je razlog, da mu kar naenkrat primanjkuje pisalnih pripomočkov. Da bi to Hieronimovo pismo razumeli, se moramo malce poglobiti v ozadje. Drugače nam ostane nejasno, zakaj oddaljenim devicam govori o "usmiljenju" in neobsojanju. Kaj ima izgubljeni sin in druge svetopisemske prispodobe z emonskimi devicami? Ali apostoli, ki naj ne sodijo pred časom? Zaradi zgodovinske oddaljenosti seveda ne moremo vedeti za natančno ozadje pisanja, jasno pa je, da iz nekega razloga, najbrž ker so o njem slišale nekaj slabega, Hieronimu nočejo več odpisati. Hieronim jih diplomatsko (če bi mu očitale, da jih žali, bi se še vedno lahko sprenevedal, da samo govori o Svetem pismu), a strogo opozarja, naj se ne ozirajo na njegovo (domnevno) grešnost, ampak naj ostanejo njegove prijateljice. Položaj pač je neroden, moramo priznati, nekako sram nas je, za malo se nam zdi, da bi drugim dopovedovali, naj nas ne obsojajo. Spet pa si želimo ohraniti prijateljstvo nekoga, pa čeprav se je očitno pohujšal nad nami. Torej ga moramo nagovoriti nežno, kot se pač prijateljem spodobi, mu pa po drugi strani nedvoumno pokazati, da nas njegova prenagljena sodba moti. Izvabi nam nasmeh, kako se za navidez nedolžnim, milim svetopisemskim besedilom skriva Hieronimova temperamentna užaljenost in moralni pouk. Besede, ki so v ustih sladke kot med, a v želodcu zagrenijo (prim. Ezk) in bodejo. In to en navedek za drugim, kot en udarec za drugim, ki čedalje bolj boli ... Hieronim nas pouči, da kristjani nismo kaka skupnost samih angelcev, ampak smo vsi grešni. Da nihče nima pravice nikogar soditi, ko je pa sam nepopoln. Da je edino dobri Bog, samo Dobro, tisti, ki sme soditi. In on je tisti, ki nas je teh grehov odrešil. Šele s stališča njegove odpuščajoče dobrote je sploh smiselno razmišljati, da bi se grehu uprli. Zato je soditi tuje grehe protislovno.
Vrnimo se nazaj k zgodovinskemu ozadju naše zamere. Kot smo že povedali, pravzaprav ničesar ne vemo, lahko pa o nekaterih dejstvih sklepamo. Gotovo ima svojo vlogo Hieronimova pregovorna odrezavost in temperamentnost. Lahko bi si nakopal zamero, ker je - z nekakšnim prezirom - trdil, da asketsko življenje blizu domačega kraja ni "tisto pravo", da je treba, kot je šel on, v puščavo. Če jih je imel za nekakšne zapečkarje, ga verjetno device niso ravno lepo gledale. Podobna tema je tudi v 12. pismu. Lahko pa so v ozadju tudi kakšna druga Hieronimova dejanja, ki so njegove emonske prijatelje pohujšala, o katerih pa žal nič ne vemo.


BESEDILO PISMA

1. Majhni papir kaže, da živim v samoti. Zato sem svoj dolgi govor stisnil na tesni prostor. Rad bi se bil z vami še kaj več pomenil, pa me ozki listič sili molčati. Zdaj je torej moja iznajdljivost premagala revščino. Pisemce je sicer drobno, kramljanje pa je dolgo. Vendar pa prav iz te zadrege vedite, da vas ljubim, ker me niti pomanjkanje pisalnih potrebščin ni zadržalo, da vam ne bi pisal.
2. Ve pa - oprostite, prosim, žalostnemu, kajti govorim užaljen, govorim solzen in jezen - mi niste poslale niti ene pičice, ko sem vam tolikokrat izkazal vljudnost. Vem, da luč in tema nimata nič skupnega (2 Kor 6,14), da božje dekle nimajo zveze z grešnikom. Toda tudi javna grešnica je s solzami močila Gospodu noge (Lk 7,38) in psi jedo drobtine svojih gospodov (Mt 15,27) in Zveličar sam ni prišel klicat pravičnih, marveč grešnike.
3. Ne potrebujejo namreč zdravnika zdravi (Mt 9,13; Lk 5, 31.32) in rajši ima grešnikovo pokoro kot smrt (Ezk 18,23; 33,11) in izgubljeno ovčko nese na svojih ramah nazaj (Lk 15,5) in zapravljivega sina je oče vesel sprejel, ko se je vrnil (Lk 15, 20-32). Da, apostol celo pravi: »Ničesar ne sodite pred časom« (1 Kor 4,5). Zakaj, »kdo si ti, ki sodiš tujega služabnika? Svojemu gospodu stoji ali pade« (Rim 14,4). In »kdor stoji, naj gleda, da ne pade« (1 Kor 10,12). In »drug drugega bremena nosite«(Gal 6,2).
4. Drugače sodi, predrage sestre, človeška zavist, drugače Kristus. Njegova sodba ne razsoja tako kakor natolcevalci v kotu. Marsikatera pot, ki se kasneje izkaže za krivično, se ljudem zdi pravična (prim. Prg 14,12), in pogosto je zaklad skrit tudi v lončeni posodi (prim. 2 Kor 4,7). Petra, ki je trikrat zatajil, so bridke solze postavile nazaj na njegovo mesto (Lk 22,61.62). Komur se več odpusti, bolj ljubi (prim. Lk 7,47). O vsej čredi ni besed, a zaradi rešitve enega garjavega ovenčka se vesele angeli v nebesih (Lk 15,7.10). Če se komu to zdi nevredno, naj posluša Gospoda: "Prijatelj, če sem jaz dober, zakaj je tvoje oko hudobno?" (Mt 20,15).



Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.


OPOMBE
Jih ni.