Pismo 12
menihu Antoniju v Emono
Na naslovnico


prevod Franca Ksaverja Lukmana priredila Martina Kraljič,
študentka patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Sv. Hieronim, Girolamo Muziano.

UVOD V PISMO

Značilnost Hieronimovih pisem kot takih je to, da so samo včasih ta pisma prava pisma, ker v njih razglablja o najrazličnejših verskih vprašanjih (razlaga Sveto pismo, brani krščansko vero pred herezijami ...), vendar pa ga k temu razglabljanju vedno izzove določena oseba (v našem primeru emonski menih Antonij). Pisma so zato tudi polna njegovega osebnega doživljanja in je kar težko ločiti realnost od njegovo osebno doživetega.
Na razgibanost krščanskega življenja v Emoni v drugi pol. 4. stol. kažeta dve njegovi pismi. Obe pismi je napisal okrog leta 377 med bivanjem v halkiški puščavi. Ker je bilo prvo pismo naslovljeno skupnosti emonskih Bogu posvečenih devic, drugo pa menihu Antoniju, lahko iz tega sklepamo, da je bila v tedanji Emoni že kar precej razvita krščanska skupnost, verjetno pod vodstvom škofa Maksima. Ti pismi sta v bistvu dokaz, da je bilo tudi redovniško življenje razširjeno v emonski pokrajini, kjub temu, da ne najdemo kakih otipljivih podatkov o življenju teh oseb ali na splošno o emonski Cerkvi.
12. pismo kot tako je naslovljeno na meniha Antonija, kjer ga Hieronim predstavi kot lenega meniha, ki mu še ni blagovolil odgovoriti na njegova vljudna in proseča pisma. V osrednjem delu pisma se Hieronim osredotoči na razlago verskega vprašanja glede napuha in ponižnosti. Ovrednoti in utemelji ponižnost, katere zgled je bil Kristus, "naš Gospod", kar utemelji tudi s citati iz Svetega pisma; predvsem pa opozori na nevarnost napuha, zaradi katerega je Satan izgubil svoje mesto pri Bogu, pa ne le on, tudi judovsko ljudstvo je podleglo napuhu, zato ga je nadomestilo pogansko; pa tudi prevzetni farizej, katerega je Bog zavrnil, ponižnega cestninarja pa uslišal.
Hieronim pa nato to razlago aplicira nase, kjer se predstavi, kot tisti - ponižni, ki se ne bo jezil na meniha zaradi neodgovorjenih pisem, ampak ga bo celo prosil za nadaljnjo ohranitev pisnih stikov.


BESEDILO PISMA

Ko so se učenci prepirali, kdo je večji, je naš Gospod1, učitelj ponižnosti, poklical enega izmed otrok in rekel: "Kdor izmed vas se ne spreobrne kakor otrok, ne more iti v nebeško kraljestvo" (Mt 18,3). Da se ne bi zdelo, da je tako samo učil, ne pa tudi delal, je postavil zgled, ko je učencem umil noge (Jn 13,5), ko je izdajalca sprejel s poljubom (Mt 26,48-50; Lk 22,48)2, ko se je pogovarjal s Samarijanko (Jn 4,8-26), ko je vpričo Marije, ki mu je sedela pri nogah, govoril o nebeškem kraljestvu (Lk 10,39), ko se je po vstajenju od mrtvih najprej prikazal ženam (Mt 28,9.10).

2. Satan pa ni z vrha nadangelske časti omahnil zaradi ničesar drugega kot zaradi napuha, ki je ponižnosti nasproten. In judovsko ljudstvo, ki je terjalo zase prve sedeže in na trgih lovilo pozdrave (prim. Mt 23,6.7), je izginilo in na njegovo mesto je prišlo pogansko ljudstvo, ki so ga prej imeli za kapljico na vedru (prim. Iz 40,15).3 Tudi proti modrijanom tega časa in modrecem tega sveta sta bila poslana ribiča Peter in Jakob.4 Zaradi tega pravi Pismo: "Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost " (Jak 4,6; 1 Pt 5,5; prim. Prg 3,34).

3. Poglej, brat, kakšno zlo je, čemur je Bog nasproten! Zaradi tega je v evangeliju bahaški farizej ponižan, ponižni cestninar pa je uslišan (Lk 18,14). Že deset pisem, če se ne motim, polnih vljudnosti in prošenj, sem ti poslal, ko se tebi niti zganiti ne ljubi. Gospod se meni s svojimi hlapci, ti, brat, pa ne daš bratu besede. "Prehudo kritiziraš," mi porečeš.

4. Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih napisal, da bi mi začel odgovarjati - vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in služabnik privošči služabniku besedo.


Na prvo stran.




OPOMBE

1. Jezus Kristus.

2. Juda Iškarijota.

3. Pogansko ljudstvo je bilo v njihovih očeh malovredno.

4. Jezusova apostola.