Pismo 10
Starcu Pavlu v Konkordiji
Na naslovnico

prevod Franca Ksaverja Lukmana priredil br. Jernej Kurinčič OFM
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Sv. Hieronim, detajl slike 'Marija z Detetom in sv. Hieronimom ter sv. Janezom Krstnikom, Cima da Conegliano.

UVOD V PISMO

Ob 10. pismu se moramo prisrčno nasmejati. Začetni hvalnici naslovniku, stoletniku Pavlu, ki je živel v Konkordiji, mestecu na Beneškem, sledi njen neizprosni razlog: Hieronim bi pač rad dobil od njega knjige. Vidimo, da kljub puščavniškemu življenju1 nikdar ni ločen od civilizacije in se vseskozi izobražuje. »Hvalnica« na začetku je resnično slikovita, polna svetopisemskih podob in pestrih izrazov. S pismom mu pošilja življenjepis (še starejšega) puščavnika Pavla in po tem spisu lahko pismo datiramo okrog l. 376. Pravi, da je življenjepis skušal napisati preprosto, a da mu ni prav uspelo. Pismo je odgovor na Pavlovo pismo, kjer prosi, naj reče Rufinu, da mu vrne sposojena Tertulijanova dela.2 Zanimivo bi bilo vedeti, katere so »druge okusne reči«, o katerih govori na koncu pisma; najbrž gre za njegove spise.

BESEDILO PISMA

1.

1. Kratkost človeškega življenja je kazen za grehe in smrt, ki pogosto seže po novorojenčku, ko mu zasveti luč, in spričuje, da se svet vsak dan bolj pogreza v pregrehe. Kajti ko se je kača po gadje ovila okrog prvega rajskega prebivalca in ga potegnila k zemlji (prim. 1 Mz 3), je večno prekletstvo in obsodbo nad človekom še odložila, ker se je umrljivost spremenila v devetsto in še več let (prim. 1 Mz 5), skorajda v drugo neumrljivost. Ko pa je kasneje greh polagoma postal hujši in hujši, je brezbožnost velikanov prinesla pogin vesoljnega sveta (1 Mz 6; 7).
2. Po tem, bi dejal, krstu za očiščenje sveta se je človeško življenje skrčilo na kratko dobo. Pa še to ped časa smo skoraj zapravili s svojimi grehi, ki se zmeraj vojskujejo z božjo voljo. Koliko pa jih je, ki žive nad sto let, ali pa jih tako učakajo, da jim ni žal, da so jih učakali, kakor pravi Sveto pismo v knjigi psalmov: »Dni našega življenja je sedemdeset let, če pa mnogo, osemdeset; kar jih je več, je težava in bolečina« (Ps 89, 10.11)?

2.

1. Čemu, meniš, segam tako visoko in začenjam s tako davno preteklostjo, da bi se utegnil kdo z menoj pošaliti s Horacijevo besedo:

»Vojsko trojansko začne že z dvojnim Ledinim jajcem.«(3)

Zato, da bi tvojo starost in tvojo kakor Kristusovo belo glavo (prim. Raz 1,14) počastil z dostojno besedo.
2. Glej, že kolobari stoto življenjsko leto, ti pa še zmeraj spolnjuješ Gospodove zapovedi in v podobah sedanjosti premišljuješ blaženost prihodnjega življenja. Vidiš jasno, stopaš trdno in varno, slišiš tenko, zobje imaš bele, glas poln, telo krepko in sočno. Sivi lasje se ne ujemajo z rdečimi lici in moči ne soglašajo s starostjo. Leta ti niso vzela dobrega spomina, kakor vidimo pri premnogih, hladna kri ti ni otopila bistrega duha, nagubanega obraza ti ne dela še starejšega razorano čelo in tresoča se roka ne blodi s pisalom v krivih črtah po povoščeni tablici.
3. Gospod nam na tebi razodeva čilost prihodnjega vstajenja, da bi spoznali, da je od greha, če drugi že živi po mesu umirajo, in da je sad pravičnosti, če kažeš ti mladost, ki je tvojim letom tuja. In čeprav vidimo mnoge, tudi grešnike, da so tako zdravi, jim vendar to daje hudič, da greše, tebi pa podeljuje Gospod, da se raduješ.

4.

1. Najspretnejši med Grki, o katerih je Cicero v svojem govoru za Flaka4 sijajno rekel, da jim je »lahkomiselnost prirojena in nečimrnost privzgojena«, so svoje 'kralje in prvake za plačilo hvalili. Prav tako terjam zdaj tudi jaz plačilo za hvalo.
2. In nikar ne misli, da zahtevam malo: želim od tebe evangeljski biser (prim. Mt 13,46), Gospodove besede, čiste besede, srebro, z ognjem preskušeno v prsteni posodi, sedemkrat očiščeno (Ps 11,7), namreč Fortunacijanove komentarje5 in, da spoznam preganjalce, zgodovino Avrelija Viktorja6 ter Novacijanova7 pisma, da bomo, če spoznamo razkolnikov strup, toliko rajši pili protistrup svetega mučenca Ciprijana.
3. Za zdaj pošiljamo tebi, starčku Pavlu, še starejšega Pavla,8 s katerim smo se mnogo trudili, da bi se zaradi preprostejših bralcev preprostejše izražali. Pa me vem, kako je to: četudi je vrč poln vode, vseeno ohrani duh, katerega se je navzel, ko je bil nov.9 Če ti bo to darilce všeč, imamo še druge okusne reči, ki bodo z množico vzhodnega blaga prijadrale k tebi, če bo Sveti Duh dal ugoden veter.




Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.

OPOMBE

1. Gl. 6. pismo in komentar.

2. Prim. Pismo 5, 2,2

3. Horacij, Epist. II, 3, 147.

4. Cicero, Pro Flacco fragm. 2.

5. Fortunacijan, po rodu Afričan, je bil 337 - 361 škof v Ogleju. Sestavil je v slabi latinščini kratko razlago evangelijev.

6. Avrelij Viktor, po rodu Afričan, 389 rimski perfekt, je napisal zgodovino rimskih cesarjev (Caesares) od Avgusta do l. 360.

7. Novacijan, rimski prezbiter, ki je spomladi 251 po izvolitvi Kornelija za rimskega škofa nastopil kot protiškof. V svoji shizmi je bil zelo rigorozen in je zanikal možnost odpuščanja ne le greha odpada od vere ampak celo drugih težkih grehov.

8. Življenjepis puščavnika Pavla, ki ga je Hieronim napisal okrog l. 376 v halkiški puščavi. S tem je podan »terminus post quem« našega pisma.

9. Prim. Horacij, Epist. I, 2, 69.70: »Duh, ki se vrč navzel ga je nov, mu dolgo ostane.« Hieronim pravi, da mu je težko preprosto pisati.