|
Pismo 5
Florentinu
prevod Franca Ksaverja Lukmana priredil
br. Bogdan Rus OFM
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01
UVOD V PISMO
Peto pismo ima predvsem obliko prošnje. V njem izvemo več podatkov o Hieronimovem
življenju in stanju, v katerem se nahaja. Je manj svetopisemsko, čeprav v njem razloži zelo
pomembno načelo za preučevanje Svetega pisma.
Hieronim Florentina prosi za knjige. Njegova prošnja je kar velika, saj naslovov ne navaja
v pismo, ampak priloži kar seznam. Sklepamo lahko, da je bil Florentin premožen, saj
Hieronim pravi, kako mnogim ljudem večkrat kaj ustreže. Celo sklicuje se na to. Ker je
Florentin dober do drugih, naj bi pomagal tudi njemu. Čeprav mu ne obljubi plačila, mu pa
v zameno ponudi uslugo, da mu bo priskrbel prepise, če jih bo želel.
Iz pisma je razvidnih več podatkov. Približno izvemo za kraj, kjer Hieronim biva, in za
sodelavce, ki jih ima. Na voljo ima namreč veliko prepisovalcev. To pomeni, da je imel
Hieronim v tistem času že kar močan ugled.
Na koncu še navede, kako je rešil neko težavo. Izvemo nekaj malega o Cerkvi in
okoliščinah, v katerih deluje.
BESEDILO PISMA
1.
1.
Ko bivam v tistem delu puščave, ki ob Siriji meji na deželo Saracenov,1 so mi prinesli tvoje
pismo, preljubi. Ko sem ga prebral, se mi je spet vnelo tako hrepenenje, da bi potoval v
Jeruzalem, da bi to, kar bi bilo všeč prijateljski ljubezni, skoraj škodilo poklicu.2 Zdaj ti
torej, kolikor morem, pošiljam pismo namesto sebe. Četudi odsoten po telesu prihajam z
ljubeznijo in v duhu, prisrčno proseč, naj novega prijateljstva, ki ga veže Kristusova vez,
razdalja kraja ali časa ne raztrga. Da, rajši ga tesneje poveživa s pismi; naj potujejo med
nama, naj se srečujejo, naj z nama kramljajo. Ljubezen ne bo mnogo izgubila, če se bo tako
s seboj pogovarjala.
2.
1. Kakor pišeš, brat Rufin še ni prišel, in ko pride, mojemu hrepenenju ne bo Bog ve kaj
pomagalo, ker ga ne bom videl. On je namreč tako daleč od mene, da ne more pohiteti
sem, mene pa ovirajo meje samote, ki sem si jo izbral, da mi ni več dovoljeno, čemur sem
se odrekel.
2. Zatorej ga rotim in prav lepo prosim, da mu ti rečeš, naj ti da komentarje blaženega
Reticija, avgustodunskega škofa,3 v katerih je z vzneseno besedo razložil Visoko pesem, da jih prepišeš. Pisal mi je tudi nekdo iz domovine imenovanega brata Rufina, stari Pavel,4 da je njegova knjiga Tertulijanovih spisov5 pri njem6 in jo krepko terja nazaj. In potem te prosim, pošlji mi knjige, o katerih ti priloženi seznam govori, da jih ne morem prepisati.
3. Prav tako mi pošlji tudi razlago Davidovih psalmov in zelo obsežno knjigo o sinodah7
svetega Hilarija, ki sem jih zanj v Trevirih z lastno roko prepisal. Saj veš, da je to hrana krščanske duše, če Gospodovo postavo premišljuje noč in dan (Ps 1, 2). Druge gostoljubno sprejemaš, tolažiš, z denarjem podpiraš; če boš meni storil, česar te prosim, me boš bogato obdaroval.
4. In ker je Gospod dal, da imam premnogo svetih knjig, mi tudi ti povej, kaj hočeš; karkoli
boš želel, ti pošljem. Ne misli, da mi bo nadležno, če kaj naročiš; imam ljudi, ki prepisujejo
stare spise. Pa tudi za to, kar zahtevam, ne obetam nobenega plačila. Brat Heliodor mi je
naznanil, da mnogo preiskuješ o Svetem pismu, pa nič pravega ne najdeš; seveda, če bi tudi
vse imel, si bo spoštovanje (do Svetega pisma) osvojilo pravico, da bo še več terjalo.
3.
Učitelja tvojega dečka, o katerem si mi pisal in je bil nedvomno njegov zvodnik, je prezbiter Evagrij, ko sem bil še v Antiohiji, vpričo mene pogosto karal. On pa mu je odgovarjal: »Jaz se ničesar ne bojim.« Pravi, da ga je njegov gospodar odpustil, in glej, zdaj je tu; če vam je prav, ga pošljite, kamor hočete. Menim, da človeka, ki blodi okrog, ne pustim dalje bežati. Ker torej v tej puščavi tvojemu ukazu ne morem ustreči, sem naprosil dragega mi Evagrija, naj tako zaradi tebe, kakor zaradi mene na stvar dalje skrbno pazi.
Na prvo stran.
K avtorju predelave in komentarja.
OPOMBE
1. Prim. F.K. Lukman, Hieronimova pisma, Celje 1941, 6-7. Verjetno v puščavi Halkis,
ki je jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Haleb, današnja Sirija),
v kateri je živelo veliko število samotarjev. Puščava je bila prav ob meji saracenskega
ozemlja.
2. Puščavniškem življenju.
3. Reticij je bil pod cesarjem Konstantinom škof v Avgustodunu (Autun, Francija. Po Hieronimovem poročilu (De viris illustribus 82) je poleg razlage Visoke pesmi napisal obsežno delo zoper Novaciana. O komentarju je Hieronim kasneje (Pismo 37,3,4) zelo slabo sodil, češ da so v njem neštevilne reči, ki se mu gabijo, da je več takega, kar mu ni všeč, kakor takega, kar mu je všeč.
4. S tem izrazom bolj kot na ime te osebe namiguje na apostola Pavla, ki je v starih letih podobno zahteval nazaj pergamente. Prim. 2 Tim 4,13; Flm 1,9.
5. Prim. A. Hamman, Korenine naše vere, Ljubljana 1993, 164. Tertulijan (ok. 160 - ok. 220). Bil je sin centuriona. Spreobrnil se je v krščanstvo in postal duhovnik. Napisal je več pomembnih apologetskh spisov. Zelo ga je občudoval sv. Avguštin, v svojih delih pa ga
omenja tudi sv. Hieronim. Tertulijan se je na koncu izgubil v montanizmu.
6. Pri Rufinu.
7. Za Rufina.
|