NEPORUŠITVENE
METODE
Neporušitvene metode (uporablja se tudi izraz
"defektoskopija") so znanstvena disciplina, ki se ukvarja s problematiko
ocenjevanja stabilnosti kvalitete materiala in konstrukcij pri pogoju, da se pregledi ali
kontrole opravljajo brez vpliva na funkcionalnost testiranega objekta.
Neporušitvene metode vključujejo izdelavo tehnologij za detekcijo
napak in oceno vpliva napak na kvaliteto materiala polproizvoda ali proizvoda. Temeljijo
na fizikalnih lastnostih materiala, ki ga pregledujemo. Z njimi odkrivamo določene
skupine napak ali izvedmo določene meritve.
Z neporušitvenimi metodami lahko spremljamo zaradi osnovne
lastnosti "neporušitve" nek proizvod od surovine preko polizdelka in končnega
izdelka, prav tako pa lahko nadaljujemo kontrolo v eksploataciji.
Sodobne države uvajajo vse bolj ostre zahteve za zagotavljanje
kakovosti (mednarodni standard ISO 9000). Vse več ljudi se ukvarja tudi z
neporušitvenimi metodami tako v vsakodnevni praksi, prav tako pa se je zelo razmahnilo
znanstveno-raziskovalno delo na tem področju. Končni cilj teh metod je, da dobimo vrsto,
lokacijo in koncentracijo najdenih napak, ter s tem tudi možnost njihove odstranitve.
Osnovne prednosti neporušnih metod so:
-izvajajo se direktno na izdelku ali konstrukciji neodvisno od cene
in brez vpliva na funkcionalnost
-izvajamo lahko 100% kontrolo
-vzorec je reprezentativen
-isti objekt lahko pregledamo z ve?imi metodami ali preglede ponovimo
-preglede objektov lahko izvajamo ko obratujejo
-spremljamo lahko vpliv napake
-spremljamo lahko mehanizem loma
-za izvajanje pregleda je potrebno ponavadi objekt samo očistiti, ter ni potrebna posebna
priprava
-ponavdi se lahko izvede kontrola brez zaustavljanja stroja
-v načelu je oprema prenosna
Osnovne omejitve so:
-lastnosti objekta se v večini primerov meri posredno
-nekatere metode zahtevajo večjo varnost pri delu
-intrpretacija rezultatov kontrole zahteva posebej izobraženi kader
-oprema in pribor sta ponavadi uvožena
Klasifikacija neporušitvenih metod
Neporušitvene metode temeljijo predvsem na fizikalnih lastnostih
materiala, zato se uporablja razdelitev po fizikalnih lastnostih.
KLASIFIKACIJA
Največkrat se uporablja naslednja klasifikacija:
-ultrazvočna kontrola
-magnetna kontrola
-penetrantska kontrola
-radiografska kontrola
-kontrola propustnosti
-akustična emisija
Vsaka kontrola
je sestavljena iz več metod, kar je odvisno od značaja energije, ki se uporablja in od
vrste sevanja ali sredstva, ki se koristi. Neporušitvene metode razlikujemo tudi glede
uporabe na različnih objektih in tudi po načinu spremljanja začetnih faz nepravilnosti
v materialu. Obstaja še precej klasifikacij v različnih organizacijah, kakor tudi v
strokovni literaturi in celo v standardih.
Princip vsake metode lahko karakteriziramo z naslednjimi
indikatorji:
-energija ali medij, ki se uporablja za preizkuse
-indikacija, ki je rezultat interakcije medija ali energije in predmeta pregleda
-metoda sprejema signala interakcije
-način registriranja indikacije
-kriterij za interpretacijo
Neporušitvene kontrole nam odkrivajo:
-nepravilnosti in napake materiala
-strukturo
-dimenzije
-fizikalne in mehanske lastnosti
-kemijsko analizo
-napetosti
-ostale analize
Detekcija razpok
Najnevarnejši lomi nastajajo na mestu incialov razpok (prask,
risov), ki se pojavijo zaradi napake v materialu. Z rutinsko kontrolo površine se lahko
le temu izognemo.
 |
Strojni del z razpokami kot posledica toplotnih
šokov |
|
Neporušne
metode: