Hiša je »stroj za bivanje«. V tem obdobju pride do novega razumevanja prostora. Arhitektura je poenostavljena do osnovnih geometrijskih likov - blokov, od katerih so nekateri odprti, drugi pa zaprti (arhitekt Gropius je hotel pokazati, da je zid samo nepotrebna zavesa ali izolacija. V stanovanju je potrebna maksimalna sončna svetloba in ne umetna. Arhitekt Wallace K. Harrison je leta 1951 to načelo uporabil na zgradbi Združenih narodov v New Yorku veliko bolj potencirano). Zgradba Združenih narodov v New Yorku. Notranji prostori prehajajo v zunanje in obratno. Arhitekti tega časa so projektirali ambient ne samo hišo (poskrbeli so ne le za dimenzije in razčlenitev notranjih prostorov, temveč tudi za pohištvo in opremo. In sicer z jasnostjo in ostrino, kakršno je industrijsko oblikovanje predpisovalo za stroje, ki človeku olajšujejo življenje. Dejstvo, na katerega so v preteklosti le redkokdaj pomislili).