Simon Gregorčič je skoraj pol stoletja pred začetkom prve svetovne vojne zaslutil, kam vodi vse večji porast nacionalizma. V pesmi Soči je natančno opisal, kar se je kasneje tudi zgodilo. Njegova slutnja se je uresničila v najbolj grozljivi obliki. V kakšnem svetu je živel Gregorčič, ko je pisal to pesem?
Slovenci smo živeli znotraj Habsburške monarhije, kjer so različni narodi zahtevali vedno več pravic in samostojnosti. Leta 1867 so Madžari dosegli, da se je cesarstvo razdelilo na dva dela. Država se je preimenovala v Avstro-Ogrsko. Vsaka država je imela svoj parlament, svojo vlado in ministre. Povezovali so ju cesar, skupna zunanja politika, vojska in denar. Takšne pravice so začeli zahtevati tudi južni Slovani, ki so živeli znotraj te večnarodne države.
Na jugu Balkanskega polotoka so se pod težo sprememb krhali zadnji ostanki moči fevdalne Turčije. Ruski carji so skrbeli, da se je država širila proti vzhodu, niso pa želeli videti obubožanih kmetov in podložnikov, ki so životarili kot v srednjem veku.
Velike evropske države, predvsem Anglija in Francija, so si delile zadnje ostanke sveta na oddaljenih celinah. Dostop do poceni surovin in energetskih virov je bil pogoj za konkurenčnost držav v dobi hitre industrializacije.
Pod vplivom romantičnih idej in nacionalnih gibanj sta v 2. polovici 19. stoletja nastali dve novi državi – Italija in Nemčija. Bili sta veliki, mladi, polni moči, a brez kolonij. V politiki teh novih držav so začele prevladovati težnje po ponovni in bolj pravični razdelitvi sveta. Začel se je boj za kolonialno torto.
Ob začetku 20. stoletja sta v Evropi obstajala dva politična tabora. Nemčiji in Italiji, ki sta bili brez kolonij, sta se pridružili še Avstro-Ogrska in Turčija, ki sta želeli z vojno pridobiti svežino in novih moči. Nasproti tem državam se je postavila zveza kolonialnih velesil na čelu z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo. Spopad med antanto in centralnimi silami je bil neizbežen.
Že Gregorčič je ugotovil, da je najbolj vroče na jugu Evrope. Interesi obeh taborov so se srečali prav na Balkanskem polotoku. Poleg Rusov in Avstrijcev, ki so imeli na Balkanu največje interese, so slovanski narodi gojili svoje nacionalizme. Polotoku so nadeli ime »sod smodnika«, saj je manjkala le iskra, in vsa Evropa bi se znašla v ognju. Iskro je 28. junija 1914 prižgal srbski študent Gavrilo Princip, ki se je boril za to, da bi Avstrijci zapustili Bosno. Zato je v Sarajevu streljal na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Avstrijci so izkoristili atentat kot povod za vojno.

Vir: Svoljšak, Petra: Soška fronta; Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, str.8

Čez mesec dni je Avstrija napadla Srbijo. Kmalu je vojno Nemčiji napovedala Rusija, sledila je Francija in nato še Velika Britanija. Italija je razglasila nevtralnost in se za leto dni izognila vojni. V Evropi so se odprle tri fronte: na vzhodni so se bojevali Rusi in Nemci, na zahodni Nemci in Francozi, na balkanski pa Srbija in Avstroogrska. Z vstopom Turčije in Japonske so nastala nova bojišča tudi izven Evrope. Vojna se je prenesla tudi v kolonije in tako dobila svetovne razsežnosti. Z vstopom ZDA v vojno leta 1917 se je vojna sreča obrnila v korist antante. Vojna se je končala 11. novembra 1918 s kapitulacijo Nemčije. V vojni je sodelovalo 36 od takratnih 54 držav in je terjala okrog 10 milijonov žrtev.

Prva svetovna vojna je bila pozicijska vojna. Nasprotne vojske so bile prisiljene vkopati se v strelske jarke. Kljub modernim orožjem se frontne črte skoraj niso premaknile ves čas vojne.

Možnosti za preboj fronte je bilo malo, saj so branilci za vsako ceno branili svoje položaje. Kjer je potekala fronta, se je pokrajina spremenila v labirint strelskih jarkov, poveljniških mest, skladišč, zaklonišč, opazovalnic in tako dalje. Življenje vojakov je potekalo znotraj teh obrambnih sistemov ter v zaledju. Tudi v naših hribih lahko vidimo polno ostankov te vojne.

Vir: Sedmak, Drago: Življenje v Kobaridu med prvo svetovno vojno; Mohorjeva, Celovec, 2001, str.83 SOŠKA FRONTA Čeprav je bila pred začetkom vojne Italija zaveznica Nemčije, je ob začetku vojne razglasila nevtralnost. Obe strani sta si poslej prizadevali, da bi dobili Italijo na svojo stran. Končno so 15. aprila 1915 antantne sile podpisale z Italijo Londonski sporazum, v katerem so antante sile v zameno za vstop v vojno Italiji odstopile južno Tirolsko, Primorsko, del Notranjske, Trst, Istro, del Dalmacije in kvarnerske otoke.

Vir: Sedmak, Drago: Življenje v Kobaridu med prvo svetovno vojno; Mohorjeva, Celovec, 2001, str.31

23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in nekdanji zaveznici sta odprli 600 km dolgo bojišče od prelaza Stelvio do Jadranskega morja. Južni krak fronte, ki je bil dolg 90 km in je potekal čez naše ozemlje, je dobil ime soška fronta. Na soški fronti se je v dveh letih in pol zvrstilo 12 ofenziv. Napadalci so bili Italijani, ki so želeli prodreti čim globlje v jedro avstrijske monarhije. Avstro-ogrska vojska pa je imela nalogo za vsako ceno braniti položaje vrh gora. V prvih enajstih bitkah se fronta skorajda ni premaknila. V enajsti bitki so Italijani poskušali doseči odločilno zmago. Glavno bojišče je bilo med Tolminom in morjem. Italijanom je uspelo zasesti Banjško planoto, kar je prestrašilo avstrijske branilce, saj bi ji ob morebitni novi ofenzivi grozil zlom fronte.

Zaradi pomanjkanja avstrijskih enot se je avstrijski cesar obrnil po pomoč na nemškega cesarja Viljema II. Nemški general Kraft von Dellmensingen je pripravil načrt za napad, imenovan »Zvestoba v orožju«. Do preboja naj bi prišlo v najbolj goratem delu fronte med Bovcem in Tolminom. Slonel naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina ter skupni akciji topništva in pehote. Avstrijsko- nemški napad je bil uspešen in fronta se je za leto dni premaknil več sto kilometrov proti zahodu na italijansko ozemlje. Obe strani sta na soški fronti izgubili nad milijon vojakov. Mednje štejemo mrtve, ranjene, pogrešane ali drugače nesposobne za nadaljnje bojevanje. Za seboj so pustili pravo ekološko in gospodarsko opustošenje. Po vsej soški dolini naletimo na vojaška pokopališča, spomenike, kapelice, hribi so prepredeni z vojaškimi cestami, jarki in kavernami. Mnogo tega je uničil zob časa, veliko ostalin je bilo tudi izropanih ali prodanih. Po zaslugi muzejev in ozaveščenih posameznikov pa lahko zgodovino naših krajev v času prve svetovne vojne spoznavamo tudi v številnih zasebnih zbirkah.

Vir: Svoljšak, Petra: Soška fronta; Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, str.14