V Drežnici si lahko ogledamo zbirko Mirka
Kurinčiča »Botognice«. Zbirka nosi ime po gori vzhodno od
Krna, na kateri so se odvijali hudi boji. Na goro pridemo po stopnicah,
ki so jih v strmo steno vklesali italijanski vojaki. Celotno področje
je prepleteno s kavernami in jarki. Na Botognici se je odvijala tudi
znana minska vojna, ko sta si obe strani prizadevali uničiti
nasprotnikove podzemne položaje. Srditi boji so pustili veliko ostalin,
predvsem orožja in streliva. To je začel Mirko Kurinčič zbirati že kot
mladenič. Hodil je po hribih in v dolino prinašal razne ostaline prve
svetovne vojne. Prav zaradi tega se je začel zanimati za dogajanje v
gorah okoli Drežnice v času prve svetovne vojne. Spraševal je starejše
ljudi, ki so mu odkrivali zanimivosti iz naše preteklosti. Marsikdo mu
je podaril tudi kakšen star predmet. Tako je nastajala zbirka, ki si jo
ogleda letno okoli 1000 ljudi. Zbirka je razdeljena na vojaški in
etnološki del. Eksponati so razstavljeni po vitrinah in po stenah. V
zbirki je predstavljeno dogajanje pred, med in po prvi svetovni vojni.
|
Svoljšak, Petra: Soška fronta;
Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, str.43
|
Ob predmetih si lahko predstavljamo uničevalno moč orožja in trpljenje,
ki so ga doživljali vsi, vojaki in civilisti. Najzanimivejši predmet so
nam bila kovinska očala, ki so služila za zaščito pred močnim soncem v
snegu. Presunilo nas je, kako so bili takrat iznajdljivi. Videli smo
tudi ampule, v katerih je bil še vedno morfij. Kdo ve, zakaj je ostal
neuporabljen. Lahko bi olajšal marsikatero neznosno bolečino. Poleg
vojaškega materiala so razstavljeni tudi umetniški izdelki, ki so jih
vojaki izdelali sami ter sani, ki so jih italijanski vojaki uporabljali
za prevoz hrane, streliva in orožja. Predstavljen je tudi simboličen
prikaz pozicijskega bojišča.Lastnik zbirke je najbolj ponosen na
predmete, ki so mu jih dali domačini ter na osebne predmete vojakov, ki
so jih uporabljali na fronti.
|
|
Izvedeli smo, kako
se je
pravzaprav začela vojna v naših krajih. Že pred odprtjem soške fronte
so po hribih hodili zemljemerci in vsega hudega vajeni domačini so
slutili, da se ne obeta nič dobrega. Konec maja 1915, ko so Italijani
prečkali avstrijsko mejo, so se Avstrijci umaknili na visoke položaje
Krnskega pogorja. Za seboj so porušili Napoleonov most čez Sočo, da bi
zaustavili prodor Italijanov. Ko so prišli Italijani v Drežnico, so
ukazali izseliti vse domačine. Največ jih je šlo v Breginjski kot,
nekateri pa v južno Italijo. S seboj so lahko vzeli le najnujnejše.
Vojaki so utrdili svoje položaje in pričeli naskakovati avstrijske
položaje na vrhovih hribov. Avstrijci so imeli težke pogoje za
oskrbovanje, zato so se v začetnih napadih branili tudi s kamenjem, ki
so ga kotalili po pobočju na italijanske vojake. Italijani so zasedli
Krn in njegovo pogorje, a fronta se odtlej ni več premaknila do oktobra
1917. Po preboju fronte so se najprej vrnili begunci iz breginjskega
kota, po koncu vojne pa tudi tisti iz Italije. Nemogoče si je
predstavljati občutke ljudi, ki so pred seboj ugledali povsem drugačno
pokrajino, kot so jo pustili za seboj. Izropani domovi, prazni hlevi
ter razrita polja in uničeni
|
sadovnjaki – to je bil prvi vtis. Ko pa jim je pogled segel na prelepe
hribe okoli njih, so videli na kilometre mulatjer, s kraterji posejane
gmajne in travnike ter nepopisne količine vojaške opreme in orožja.
Največjo nevarnost so predstavljale neeksplodirane granate, saj so
terjale veliko žrtev še dolga leto potem, ko je bila vojna končana.
|
