| Lastnik |
Bojan Rustja |
| Ime zbirke |
Alberto Picco |
| Naslov |
Sergeja Mašera 2, 5222 Kobarid |
| Telefon |
041 693 049 |
| Obiski |
Po predhodnem telefonskem dogovoru |
| Web, e-mail |
http://prohereditate.com/sl/rustja/
bojan.rustja@siol.net |
V zbirki Bojana Rustja smo izvedeli, kako so Italijani osvojili vrh
Krna. Italijani so kmalu uvideli, da je obramba vrhov šibka. Vrh Krna
so branili črnovojniki skupaj z Madžari, ki niso bili vajeni bojevanja
v gorah. 16. junija 1915 je italijanskemu planinskemu bataljonu Exilles
uspelo osvojiti vrh Krna. Po vojni so na mestu, kjer stoji danes
Gomilščkovo zavetišče postavili veličasten spomenik Albertu Piccu. Po
njem nosi ime tudi zbirka Bojana Rustja. Takšno ime je dobila zaradi
bronastega reliefa s portretom padlega italijanskega junaka, ki jo je
našel zbiratelj. V svoji zbirki hrani tudi veliko dokumentacije o
spomeniku pod vrhom Krna.
Kdo je pravzaprav bil Alberto Picco? Bil je mlad in neizkušen vojak, v
vojni komaj mesec dni, ki je v tisti junijski noči v prvih bojnih
vrstah naskakoval vrh gore. Na hrbtu je nosil vrečo z zemljo, ki naj bi
mu nudila kritje v navzkrižnem ognju. Ob zavzetju je bil ranjen v
trebuh. Izkrvavel je v naročju svojega stotnika. Italijanska propaganda
je iz osvojitve Krna ustvarila legendo o veliki bitki prve svetovne
vojne, v katero je vključila tudi usodo mladega Picca. Poveličevanje
smrti mladega vojaka je bilo namenjeno dviganju morale italijanskih
vojakov, ki so se borili na fronti. Alberto Picco je bil italijanski
javnosti poznan predvsem kot najboljši strelec nogometne lige v tistem
letu, na vojaškem področju pa se do tedaj še ni izkazal. Od
veličastnega fašističnega spomenika leži nekaj metrov pod kočo le še
betonski orel, ki je nekoč krasil pročelje. Zbirka je nastajala
približno deset let in danes šteje čez 1000 eksponatov. Zbiratelj je
predmete našel na okoliških hribih, nekatere so mu prinesli znanci,
redke je tudi kupil ali zamenjal na sejmih. Zbirka je lepo urejena in
pregledna. Večina predmetov je razstavljenih v vitrinah, ki nosijo ime
po različnih enotah vojske, ki so uporabljale ta orožja.
Najbolj je ponosen na bronasto ploščo s
portretom
Alberta Picca, na lesene table z napisi iz Trente, na puzzle iz Prusije
ter lepo izrezljano leseno rusko škatlo, ki so jo izdelali ruski
ujetniki na Bovškem.
Zbirko si lahko ogledamo tudi s pomočjo
natisnjenega vodiča, ki nam predstavi predmete po posameznih vitrinah.
Spoznamo lahko vse vrste hladnega in strelnega orožja, razna orodja,
jedilni pribor, medicinske pripomočke, steklenice, razglednice,
medalje, nakit in druge osebne predmete vojakov.
V spomin se nam je vtisnila pripoved o
mukah
ranjencev. Strelne rane, poškodbe na žičnih ovirah in od granatnih
šrapnelov poškodovani udi so bile najpogostejše rane, ki jih je utrpel
vojak v boju. Še najmanjši košček kovine pod kožo je pomenil veliko
možnost zastrupitve s tetanusom, zato so morali zdravniki vojaku
mnogokrat odrezati roko ali nogo. Če je nekomu eksplozija odtrgala
nogo, mu je moral zdravnik najprej ravno odrezati štrcelj, da je lahko
zaustavil krvavitev. Avstrijski zdravniki so to počeli z veliko mačeto,
italijanski pa so uporabili medicinsko žago. Vojaki so včasih umrli
tudi med operacijo, saj niso prenesli bolečin med posegom. Uporabljali
so že morfij za lajšanje bolečin, ki pa ni bil vedno na razpolago. Si
danes lahko predstavljamo, da je bila hitra smrt želja marsikaterega
mladega človeka?
|
