Page 172 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

ŠOLA NA DALJAVO
Pravzaprav skozi noč, brez možnosti, da bi se pripravili in poslovili, smo ostali doma. »Pouk
bo potekal na daljavo!« so rekli. Najprej si nismo znali niti predstavljati, kako točno bi naj to
izgledalo. Naenkrat več ni bil problem, koliko časa smo na računalniku ali na drugih
elektronskih napravah. Super! Vsaj nekaj.
Seveda nas je bilo na začetku malo strah, a učitelji so nam sproti dajali jasna navodila in
napotke, kako delati naloge in predelovati novo snov. Vse je bilo zapisano zelo natančno,
učitelji so bili zelo odzivni na naša elektronska sporočila in poslane naloge. Tako smo ves čas
tudi vedeli, da delamo dobro. Ob vsakodnevnih elektronskih sporočilih in dopisovanjih sem
imel kar občutek, da delamo skupaj, ne vsak na svojem domu.
Kaj mi je bilo najlepše v tem času? Čas z družino. Dolgi večeri z družabnimi igrami. Tarok
karte smo čisto uničili v vseh urah igranja. Čas, ki so ga naenkrat imeli starši in brat. Čas za
glasbo, saj sem tudi na področju pouka glasbenega instrumenta predelal veliko snovi.
Zagotovo več, kot je bi ob »normalno« (pre)polnem dnevu. Prsti so po klavirju kar leteli in
predelane etude, skladbe so se vrstile ena za drugo.
Po nekaj tednih izolacije smo bili končno veseli novice, da se smemo tudi družiti zunaj s
prijatelji. Seveda s predpisano razdaljo, a vendar. Dnevi so naenkrat postali skoraj prekratki
za opravljanje šolskih nalog in še za obvezno druženje s prijatelji. Temu je bilo naklonjeno še
vreme in dnevi so bili popolni. Kolesa, žoge, gozdne poti, ulice in igrišča so postale stvari, ki
smo se jih najbolj veselili. Iz vodilnega mesta so izrinile celo ure igranja računalniških iger!
A vseeno sem pogrešal šolo. Prijatelje. Gnečo, prerivanje pri omaricah in na šolskih hodnikih.
Telovadnico, pevski zbor. Učitelje, ki nam razlagajo in se trudijo, da razumemo snov. Pouk in
tiste smešne, spontane stvari med poukom, ki se lahko zgodijo le »v živo«. Še toliko bolj so
smešne, če imamo srečo, da jih učitelji ne opazijo, seveda. Saj veste: kakšna klepetanja, ko ne
bi smeli. Kakšen listič, ki kroži po razredu, pa ne bi smel. Kakšen komentar, ki ne spada
ravno v učno snov, o kateri govori učitelj. Kakšen zmeden sošolec, ki ne ve natančno, kaj se
dogaja. Kakšna zmedena sošolka, ki pozabi, kje imamo pouk in zamudi v razred.
Da, takšnih anekdot pouk na daljavo zagotovo ne bo pisal v naše spomine. A zagotovo bo
trajno zapisal v nas to, da bomo bolj cenili čas, ko smo lahko (bili) skupaj, v skupnem
prostoru. Brez mask. In brez skrbi.

Aljaž Šavora, 6. c

172