Page 140 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju

RAZMIŠLJANJE O PREBRANI KNJIGI

Dnevnik Ane Frank

Anino življenje je bilo do začetka vojne precej povprečno. Njena družina je bila premožna,
hodila je v šolo in se učila, imela prijatelje in prijateljice. Ko pa se je pričela vojna, pa se je
njeno življenje obrnilo na glavo.
Njena družina, skupaj z družino Van Daan in kasneje z Düsslom, se je čim prej poskušala
skriti. To jim je seveda uspelo, imeli so lepo, veliko skrivališče z velikimi zalogami hrane.
Dogajanje v skrivališču je bilo precej monotono, še posebej za Ano. Razen Petra, ni imela
nobenega prijatelja, s katerim bi se lahko pogovarjala. Iz knjige sem razbral, da ni veliko
počela, razen pomagala družini pri opravilih, spala, jedla in se učila. Razen par posebnosti, je
tako potekal vsak dan v skrivališču, dokler jih niso našli Nemci.
Ana Frank je bila prijazna, radovedna, jezikava in občutljiva mlada deklica. Mislim, da je v
skrivališču veliko pretrpela, ne samo fizično, ampak tudi mentalno. S konstantnim
kritiziranjem, ki ga je sprejemala od družine in drugih v skrivališču, se je bojevala celoten čas,
ki ga je preživela v skrivališču. Bila je tudi zelo pametna za svoja leta, kar se je pokazalo, ko je
predstavljala svoja mnenja.
»Danes zjutraj sem se spraševala, če se počutiš kot krava, ki mora kar naprej prežvekovati eno
in isto reč, zraven pa zaradi enolične hrane ves čas zdeha in si po tihem želi, da bi izbrskala kaj
novega.« Ta citat sem izbral, saj odlično pokaže, kako enolično je življenje v skrivališču res
bilo in kako brez zveze je Ani takšno življenje bilo.
Ko je prišel okupator, so prebivalci imeli več možnosti. Sodelovanje ali kolaboracija, odpor
(torej izvajanje odporniških gibanj) ali pa so se prepustili usodi in upali na najboljše. Veliko jih
je izbralo zadnjo opcijo, saj so mislili, da bo tako najmanjša izguba. Seveda zaradi
okupatorjevega nasilja tako ni bilo. Odpeljali so jih v taborišča, tepli in ubijali. Tisti, ki so se
odločili za sodelovanje z okupatorjem (kolaboranti), so bili na boljšem med vojno, ampak so
bili po koncu vojne pošteno kaznovani. Nekateri so bili celo obsojeni na smrt. Tisti, ki pa so se
odločili za odpor, pa so veliko tvegali, saj če jih je dobil okupator, je to pomenilo skoraj
sigurno smrt. V veliko primerih so vodje odporniških gibanj po vojni postali predsedniki
države, za katero so se borili (npr. Josip Broz Tito).
Če bi Ana imela dostop do dnevnika v taborišču, bi zagotovo izvedeli še mnogo več o krutih
dogodkih, ki so se odvijali tam. In če bi Ana pisala o enem dnevu v taborišču, bi povedala,

140