Page 139 - MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju
P. 139
MIK, glasilo OŠ Miklavž na Dravskem polju
John Boyne: DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI
Nekega poldneva je Bruno prišel iz šole in videl Mario, njihovo gospodinjsko pomočnico, da
pospravlja njegove stvari v velike lesene zaboje. Potem mu je mama povedala, da je njegov
oče dobil novo službo in da se bodo preselili v nov dom. Bruno je bil žalosten, ker se mora
ločiti od prijateljev in Gretel, njegova sestra, od prijateljic. Usedli so se v avto in se odpeljali.
Dolgo so se vozili, a s potrpljenjem prišli na cilj. Bruno in Gretel sta bila razočarana, saj je bil
novi dom na sredini gozda in v bližini ni bilo niti ene hiše, šole, trgovine …
Bruno je zagledal vojake očetove vojske in ni se počutil varno. Mama in oče sta zanj in
njegovo sestro najela učitelja. Brunu ni bil preveč pri srcu, saj je bil zelo strog. Bruno je rad
raziskoval, zato je šel čez železna vrata v gozd. Hodil je in hodil ter prišel do visoke ograje z
bodečo žico. V daljavi je zagledal fanta v črtasti pižami. Vprašal ga je, kako mu je ime, in
judovski fant je rekel, da mu je ime Šmuel. Brunu se je ime zdelo smešno. Šmuel ga je vprašal
nazaj: »Kako pa je tebi ime?« »Bruno,« je odvrnil. Med sabo sta se spoprijateljila, bila sta
podobne starosti. Tako je Bruno na skrivaj hodil k Šmuelu in mu kdaj pa kdaj kaj prinesel za
pod zob.
Nekega dne sta k Brunovim prišla na obisk firer in njegova žena. Ko je njihov služabnik polil
vino po mizi, ga je eden izmed generalov pretepel.
Naslednji dan je Bruno vzel lopato in se odpravil k Šmuelu. Šmuel je zanj priskrbel črtasto
pižamo in Bruno si jo je oblekel in tako tudi on postal pravi deček v črtasti pižami. Bruno je
nato skopal luknjo pod ograjo in tako končno prišel na Šmuelovo stran. Šmuel je Brunu rekel,
da ne najde očeta. Odločila sta se ga poiskati, zato sta se odpravila k ostalim jetnikom, toda
Bruno je mislil, da so to delavci v tovarni. Vojaki so vse nagnali v velik prostor, kjer so se
morali sleči, nato pa v podolgovat prostor in za njimi zaprli vrata. Bruno je naenkrat zavohal
plin, spoznal je, da so v krematoriju in da bodo umrli. Preden je umrl, je prijatelju Šmuelu
rekel, da je njegov najboljši prijatelj, in ga prijel za roko.
Brunov oče je še dolgo kričal: »Bruno, Bruno …!« a zaman. O Brunu ni bilo ne duha ne
sluha. Brunov oče je bil prepozen.
Potem so se preselili nazaj v Berlin in vsak dan so jokali za Brunom. In tako do konca
življenja živeli z žalostjo.
Zgodba je bila zelo žalostna in pretresljiva.
Anej Turk, 6. c
139
