»Matematika je kraljica vseh znanosti. Zaljubljena je v resnico, oblečena pa preprosto in jasno. Dvorec te vladarice obdaja gosto trnje in kdor bi ga rad dosegel, mora skozi goščavo.«

J. Sniadecki

Moč, zagon, pripravljenost, želja, zanimanje, volja, spodbuda … Vse te besede lahko povzamemo z eno samo. Motivacija.
Motivacija je ključ našega delovanja. Usmerja naše vedenje in mu določa intenzivnost, raven vpletenosti in uspešnosti. Določa vztrajnost in omogoča osredotočenost. Vpliva na naša čustva in samopodobo. S tem zaznamuje našo osebnost in s svojo močjo vpliva na to, kar smo in kar delamo.

OPREDELITEV MOTIVACIJE

OPREDELITEV UČNE MOTIVACIJE

TEORIJE MOTIVACIJE

IZVORA IN VIRI MOTIVACIJE

MOTIVACIJSKA SREDSTAVA PRI POUKU MATEMATIKE

RAZISKAVA

LITERATURA


MOTIVACIJA

Motivacija je med najpomembnejšimi psihološkimi procesi. Deluje v interakciji in se spreminja ter omogoča človeku njegovo enkratnost in neponovljivost (Krajnc, 1982). Je proces izzivanja, usmerjanja in uravnavanja človekove aktivnosti k cilju oziroma zadovoljitvi potrebe, ki je bila izvor motivacije (Marentič-Požarnik, 1988; Razdevšek-Pučko, 1999). Zajema vse silnice in gibala našega delovanja. Potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski cilji pa so tiste prvine motivacijske situacije, ki nas privlačijo (Musek, 1995). Motivov ne moremo uresničiti, če se ne pojavi ustrezno motivirano obnašanje ali »notranje stanje, ki zbuja, usmerja in vzdržuje vedenje« (Woolfolk, 2002, 318). Vsaka človekova dejavnost je motivirana. Motivacija omogoči človeku, da zadovolji potrebo, cilj, ki si ga je zastavil ali pa mu je bil postavljen (Razdevšek-Pučko, 1999).

NA VRH


UČNA MOTIVACIJA

Marentič-Požarnik (2000, 184) opredeli učno motivacijo kot: »skupni pojem za vse vrste motivacij v učni situaciji, ki obsega vse, kar daje pobude za učenje, ga usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje in kakovost.« Pojavi se kot rezultat sovpadanja trajnejših osebnostnih potez in značilnosti učne situacije. Lahko bi jo opredelili tudi kot učenčevo težnjo po iskanju akademskih aktivnosti, ki so smiselne in vredne truda (Woolfolk, 2002).

Osnovni cilj vsake šole je, da učence motivira, da širijo svoje potrebe, spreminjajo zavest, izboljšujejo in bogatijo svoja vedenja. Pečjak (1986, 22) opozarja, da »ni učenja brez motivov«, Brajša (1995) pa dodaja, da so lahko samo motivirani učenci uspešni učenci in samo motivirani učitelji uspešni učitelji. Ti se zavedajo dejstva, da je prav motivacija tista, ki »spreminja proces poučevanja v proces učenja« (Razdevšek-Pučko, 1999, 1).

Učitelj si mora zastaviti dva pomembna cilja. Prvi je, da ustvari stanje motiviranosti za učenje, da učence produktivno vključi v delo v razred. Drugi cilj pa je, da pri učencih razvije vrlino motiviranosti za učenje, da bi se bili sposobni samostojno učiti vse življenje (Woolfolk, 2002).

NA VRH


TEORIJE MOTIVACIJE

BEHAVIORISTIČNA TEORIJA PODKREPITVE (Thorndike, Skinner)

V skladu s to teorijo so za izvajanje in ponavljanje nekega ravnanja pomembne predvsem njihove posledice, ki sledijo določenemu vedenju. Pojavljajo se v obliki dražljajev iz okolja in predstavljajo pozitivne ali negativne podkrepitve. Pozitivna podkrepitev je nagrada, ki predstavlja privlačen objekt ali dogodek, ki je ponujen kot posledica ustreznega vedenja. Negativna podkrepitev v obliki kazni pa je stanje, ki se mu posameznik skuša izogniti. Tako se neko vedenje, za katerega je posameznik zunanje motiviran prek pozitivnih podkrepitev, razvija in okrepi, drugo pa se ne pojavlja več, saj se posameznik želi izogniti negativnim podkrepitvam, ki povzročajo strah in jezo ter druga negativna čustva. Teorija podkrepitve ali »teorija ojačanja« (Kranjc, 1982, 23) izhaja iz vplivov okolja, posledic in reakcij, ki jih za svoje obnašanje doživlja posameznik. Ta ne deluje iz nobenih notranjih pobud, ampak je v motivacijskem smislu tabula rasa, saj je njegovo vedenje usmerjeno in oblikovano izključno od zunaj s sistemom nagrad in kazni.

 

WEINERJEVA TEORIJA PRIPISOVANJA

Weinerjeva teorija pripisovanja ali atribucijska teorija (v Woolfolk, 2002) opisuje, kako posameznikova pojasnila, opravičila in izgovori vplivajo na motivacijo, čemu posameznik pripisuje zasluge za svoj uspeh ali neuspeh.
Učenci, ki jih vodi želja po uspehu, pripisujejo svoje uspehe notranjim dejavnikom (lastnemu naporu, sposobnostim), neuspehe pa spremenljivim, slučajnim (premalo napora). Razvijejo prepričanje v osebno kontrolo – notranji lokus kontrole in pozitivni vzorec pripisovanja. Ker se čutijo sposobne in kontroljive, so motivirani, to pa jim daje moč, da se pred nadaljnjim neuspehom zaščitijo z razvijanjem novih strategij. Tisti s strahom pred neuspehom pripisujejo uspehe zunanjim, spremenljivim dejavnikom (sreči, lahki nalogi), neuspehe pa predvsem svojim nizkim sposobnostim, ki so stalne in nespremenljive. Pravimo, da razvijejo naučeno nemoč, za katero je značilen zunanji lokus kontrole in negativni vzorec pripisovanja.

 

TEORIJA PRIČAKOVANJA (Levin, Atkinson, Rotter)

Teorija pričakovanja obravnava motivacijo kot produkt dveh sil: posameznikovega pričakovanja glede doseganja cilja in vrednosti, ki jo cilj zanj predstavlja. Če ima posameznik visoka pričakovanja in cilju pripisuje visoko vrednost, potem je motivacija močna. Če pa je eden od dejavnikov ničeln, npr. za cilj mi ni mar, potem bo tudi motivacija ničelna. Posameznik vlaga napor predvsem v tiste dejavnosti, kjer lahko pričakuje uspeh. Kako zahtevne pa bodo te dejavnosti in

kako zahtevne cilje si bo posameznik zastavil, je odvisno od ravni aspiracije, to je nivo, ki ga posameznik želi ali pričakuje v določeni dejavnosti (Woolfolk, 2002; Marentič-Požarnik, 2000).

 

HIERARHIJA POTREB PO MASLOWU

Po Maslowu (v Woolkfolk, 2002) imamo ljudje hierarhijo potreb, ki se razteza od nižjih potreb po preživetju in varnosti, do višjih potreb po samouresničevanju oz. samoaktualizaciji. Zadovoljitev nižjih potreb je pogoj, da se pojavijo višje, da človek realizira osebni potencial, aktivira svoje naravne danosti in jih uporabi. Tako zadovolji potrebo po samouresničevanju, ki je vrhunec motivacije, želje in naprezanja, da »mora človek postati to, kar je lahko.« (Kranjc, 1982, 27).
Maslow je razdelil potrebe v dve skupini: potrebe pomanjkanja in potrebe po rasti oz. potrebe bivanja. Potrebe pomanjkanja so potrebe nižjega nivoja, med katere prišteva: fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, potrebe po sprejetosti (pripadnosti) in ljubezni ter potrebe po samospoštovanju in spoštovanju drugih. Med potrebe rasti oz. potrebe višjega nivoja pa prišteva: potrebe po spoznavanju, estetske potrebe in potrebe po samouresničevanju. Motivacija za uresničevanje nižjih potreb upade, ko so te zadovoljene, za potrebe rasti pa je značilna progresivnost. To pomeni, da motivacija osebe ne upada, ko so te potrebe zadovoljene, temveč se poveča v iskanju nove zadovoljitve. Potrebe pomanjkanja lahko zadovoljimo, potreb bivanja pa nikoli ne moremo zadovoljiti v celoti. Motivacija za njihovo zadovoljevanje se nenehno obnavlja, saj je notranje podkrepljena.

Hierarhijo osnovnih človekovih potreb lahko prenesemo na primer iz šole. Če učenec nima zagotovljenih fizioloških potreb, je lačen ali bolan, je zelo malo verjetno, da je motiviran za iskanje znanja in razumevanja. Če nima zagotovljenega občutka varnosti in pripadnosti, ga ne zanima učenje, saj mu je bolj kot potrebo po spoznanju pomembno zadovoljiti potrebo po ljubezni.

NA VRH


IZVORA IN VIRI MOTIVACIJE

Teoretiki in raziskovalci obravnavajo dve vrsti motivacije: notranjo in zunanjo. Oba izvora se napajata v motivacijskih spodbudah, ki predstavljajo vir motivacije.

NOTRANJA MOTIVACIJA

Notranja motivacija je prirojeno in naravno nagnjenje za razvoj naših notranjih sposobnosti prek učenja, za katerega ni potrebna zunanja spodbuda (Stipek, 1998). To pomeni, da se notranje motiviran človek ne oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti, saj so zanj značilne notranje motivacijske spodbude (radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba), ki neposredno spodbudijo motivacijski proces (Razdevšek-Pučko, 1999). Kadar je posameznik notranje motiviran, ne potrebuje spodbud ali kaznovanja, ker je »že aktivnost sama po sebi nagrada« (Woolfolk, 2002, 320). Cilj delovanja je v dejavnosti sami, proces je pomembnejši od rezultata, vir podkrepitve pa je v človeku (Marentič-Požarnik, 2000). Palekčić (1985, 97) jo imenuje »človeška motivacija«, ki se prepozna v dejavnostih, ki se izvajajo na »svoj lastni račun«, so »zadovoljiva sama po sebi«, so »samopodkrepljujoča«.

 

ZUNANJA MOTIVACIJA

Za zunanjo motivacijo so značilne zunanje motivacijske spodbude, ki izhajajo iz okolja, so posredne, uporablja jih nekdo od zunaj (starši, učitelji, sošolci, vrstniki), da bi z njimi sprožil motivacijski proces (Razdevšek-Pučko, 1999). Zunanje motiviran človek deluje zaradi zunanjih posledic (pohvala, graja, nagrada, kazen, preverjanje in ocenjevanje), sama aktivnost ga ne zanima, delo je le »sredstvo za doseganje pozitivnih in izogibanje negativnih posledic« (Marentič-Požarnik, 2000, 188). Posameznika motivira neki pričakovan rezultat, ki si ga postavi za cilj delovanja, le-ta je pomembnejši od procesa, vir podkrepitve pa prihaja od zunaj. Zunanja motivacija pogosto ni trajna. Če vir zunanje podkrepitve izgine, dejavnost preneha. Furlan (v Marentič-Požarnik, 1988, 84) jo imenuje »nebistvena«, saj se človek pod njenim vplivom pasivno prepušča raznim zunanjim dražljajem, delo pa pogosto spremljajo negativna čustva.

O odnosu med notranjo in zunanjo motivacijo si preberite tukaj.

NA VRH


MOTIVACIJSKA SREDSTAVA PRI POUKU MATEMATIKE

Pomembno vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsak učitelj, je: »Kako naj spremenim svoj način poučevanja, da bom pri učencih spodbujal in vzdrževal notranjo motivacijo?« in ne »Kako motivirati učence?«

Poleg pohvale in nagrade, ter tekmovanja in preverjanja znanja lahko učitelj uporabi tudi druga motivacijska sredstva:
  • mapo učenčevih izdelkov,
  • matematične probleme,
  • matematične čarovnije,
  • zanimive učne liste,
  • zgoščenke,
  • računalniške programe,
  • svetovni splet s spletnimi stranmi.
  • Nobeno motivacijsko sredstvo ali strategija pa ne bo uspešna, če ne zagotovimo nujnih pogojev v razredu. Marentič–Požarnik (2000, 221) pravi: »Če šola (razred, učna skupina …) ni prostor kakovostnega življenja, tudi ne more postati prostor kakovostnega učenja.« Zato mora biti razred urejen in udoben, vzdušje v razredu prijateljsko in sodelovalno, učitelj pa oseba, ki z osebno zavzetostjo prisluhne potrebam in pozna sposobnosti svojih učencev. To mu omogoča, da si ne zastavlja previsokih ciljev, temveč goji realna pričakovanja. Pogoj za uspeh je njegova pozitivna naravnanost in optimizem: »Učenci zmorejo in hočejo in jaz jih želim in zmorem naučiti.« (Rogers, v Razdevšek-Pučko, 1999).

    NA VRH


    RAZISKAVA

    Obstoj spletne strani z različnimi motivacijskimi sredstvi za pouk matematike je v slovenskem pedagoškem prostoru povsem nekaj novega, neznanega in neobičajnega. Spletna stran 123matematika je prva slovenska stran, ki s teorijo in številnimi praktičnimi primeri pomaga obiskovalcem pri vzdrževanju ali spodbujanju učne motivacije.

    METODA: oblikovanje in ponudba spletne strani ter raziskovanje odzivov; empirično-deskriptivna metoda z elementi eksperimenta
    VZOREC: širše (obiskovalci spletne strani), ožje (anketiranci)
    MERSKI PRIPOMOČKI: spletni števec, spletni anketni vprašalnik
    ČAS ZBIRANJA: od 1. aprila do 1. maja 2003 preko spletne strani My4m (www.my4m.com)
    ŠTEVILO: 112
    anketnih vprašalnikov

    REZULTATI

    ZASTOPANOST ANKETIRANCEV GLEDE NA SPOL

    ZASTOPANOST ANKETIRANCEV GLEDE NA LETNICO ROJSTVA

    ZASTOPANOST ANKETIRANCEV GLEDE NA STATUS

    UPORABA MOTIVACIJSKIH SREDSTEV

    ŠTEVILO IZBRANIH IN UPORABLJENIH MOTIVACIJSKIH SREDSTEV

    VRSTE IZBRANIH IN UPORABLJENIH MOTIVACIJSKIH SREDSTEV

    VPLIV MOTIVACIJSKIH SREDSTEV

    MOTIVACIJSKI VPLIV SPLETNE STRANI 123MATEMATIKA

    PONOVNI OBISK SPLETNE STRANI 123MATEMATIKA

    Spletna stran 123matematika je lahko zbirališče različnih ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem otrok. To spoznanje so potrdili tudi rezultati raziskave, ki so pokazali, da je zanimanje za spletno stran 123matematika veliko. Stran je imela v mesecu aprilu približno 2500 obiskovalcev, do 15.avgusta 2003 pa je stran obiskal že 5900. obiskovalec.

    NA VRH


    LITERATURA

    1. Brajša, P. (1995). SEDEM SKRIVNOSTI USPEŠNE ŠOLE; Maribor: Debora.
    2. Krajnc, A. (1982). MOTIVACIJA ZA IZOBRAŽEVANJE; Ljubljana: Delavska enotnost; str.21-45, 181-203.
    3. Marentič-Požarnik, B. (2000). PSIHOLOGIJA UČENJA IN POUKA; Ljubljana: DZS; str. 183-219, 259-262, 232-233.
    4. Marentič-Požarnik, B. (1988). DEJAVNIKI IN METODE USPEŠNEGA UČENJA; Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; str. 81–103, 168–170.
    5. Musek, J., Pečjak, V. (1995). PSIHOLOGIJA; Ljubljana: Educy; str. 89–104.
    6. Palekčić, M. (1985). UNUTRAŠNJA MOTIVACIJA I ŠKOLSKO UČENJE. Sarajevo: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva; str. 9-57, 96-113, 278-360.
    7. Pečjak, V. (1986). POTI DO ZNANJA; Ljubljana: CZ; str. 22–27, 93–95, 238-239.
    8. Razdevšek-Pučko, C. (1999). MOTIVACIJA IN UČENJE; Teze predavanj; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
    9. Spaulding, C. L. (1992). MOTIVATION IN THE CLASSROOM; United States of America: McGraw-Hill, inc.; str. 4–61.
    10. Stipek, D. (2002). MOTIVATION TO LEARN; Boston: Allyn & Bacon.
    11. Woolfolk, A. (2002). PEDAGOŠKA PSIHOLOGIJA; Ljubljana: Educy; str. 165–166, 317–383,441-445.

    NA VRH