ODNOS
MED NOTRANJO IN ZUNANJO MOTIVACIJO
Barica Marentič-Požarnik (2002)
navaja v članku »Notranja učna motivacija kot pogoj in cilj kakovostnega izobraževanja«
rezultate metaanalize, ki je bila opravljena leta 1999. V raziskavo je bilo
zajetih 128 opravljenih eksperimentov iz zadnjih 25 let. Ugotovitve raziskave
so podrobno pokazale, da zunanje nagrade bistveno zmanjšajo notranjo motivacijo.
Njihov negativni učinek se pokaže predvsem, kadar so:
-
vnaprej pričakovane,
ne glede na raven dosežkov,
-
uporabljene pri mlajših
učencih, ki so že notranje motivirani,
-
uporabljene pri nalogah,
ki so zanimive in privlačne same po sebi,
-
nagrade deležni le tisti
učenci z najboljšimi rezultati.
Učinek zunanjih nagrad pa je odvisen
tudi od posameznikovega presojanja o vrednosti nagrade. Bandura, Deci in Lepper
(v Stipek, 2002) ločijo kontrolno in informativno vrednost nagrade. Nagrada
ima kontrolno vrednost takrat, ko jo uporabimo kot vzpodbudo za izvajanje
naloge. Učenec jo občuti kot zunanjo kontrolo, saj ne vsebuje nobene povratne
informacije o stopnji znanja. Povzroči, da učenci izvajajo neko dejavnost
zaradi pričakovane nagrade, vzrok njihovega delovanja je v zunanjih dejavnikih.
Zunanja nagrada je tako občutena kot oblika kontrole, zmanjšuje notranje zanimanje
in s tem ovira notranjo motivacijo ter občutek samokontrole. Informativna
vrednost nagrade pa služi kot podatek o tem, v kolikšni meri obvladamo določeno
snov. Učenec jo občuti kot informacijo o lastnih zmožnostih in učinkovitosti.
Kljub dejstvu, da je informativna nagrada zunanja podkrepitev, le-ta ne zmanjšuje
notranje motivacije. Če kontrolna vrednost nagrade zmanjšuje ali izniči zanimanje
za nalogo, ko jo umaknemo, se po informacijski nagradi zanimanje za nalogo
obdrži (Stipek, 2002; Pintrich, Schunk, 1996).
Notranja motivacija je tako
ključ do kakovostnega procesa in rezultata. Žal pa ne navdihuje vseh učencev.
Takrat jo spodbudimo z zunanjimi motivacijskimi sredstvi, z različnimi pozitivnimi
spodbudami, da bi vzbudili začetno ukvarjanje z dejavnostjo. Pri tem je
pomembno, da učitelj upošteva nekatera načela, ki jih Cveta Razdevšek-Pučko
(1999) imenuje »P načela« za uporabo zunanjih motivacijskih spodbud. Te
naj izbiramo: prilagojeno, postopno, previdno, premišljeno, preudarno in
pravočasno. Bistveno je torej, da je učitelj o pravilni uporabi poučen,
da ve, za koga, kdaj in kako uporabiti zunanje motivacijske spodbude, ne
da bi pri tem ogrozil že prisotno notranjo motivacijo.
Spaulding (1992, 56) navaja dve situaciji, kjer so zunanje nagrade primerno
uporabljene:
-
kadar se učenci čutijo
popolnoma nesposobne in ne izražajo nobenega interesa za učno situacijo
in snov,
-
kadar je snov nezanimiva,
z njo povezane naloge pa monotone in dolgočasne.
Ugotovitve različnih avtorjev
o vplivu zunanje motivacije na notranjo povzemam z naslednjimi trditvami:
-
zunanje nagrade
uporabimo premišljeno takrat, ko je notranja motivacija prešibka ali
ko nanjo ne moremo računati,
-
uporaba zunanjih
nagrad je škodljiva, ko je učenec za neko aktivnost že notranje motiviran,
takrat lahko nagrade zadušijo pristni interes,
-
ustreznejša je uporaba
informativne kot kontrolne funkcije nagrade,
-
zunanja motivacija
prehaja v notranjo takrat, ko so pozitivne zunanje spodbude učencu
v pomoč, da ugotovi, da je snov zanimiva in da lahko v njej odkrije
interes.