| Elektronsko podpisovanje
| mag. Janez Toplišek |
ELEKTRONSKI PODPIS
Usklajevanje tehnoloških in pravnih rešitev pri
elektronskem poslovanju
Objavljeno v reviji Organizacija, Moderna organizacija
Kranj, Tematska številka 5/96, str. 291-300
1. Opredelitev problema in dosedanja spoznanja
Lastnoročni podpis se uporablja na papirju (ali na mediju
podobne namembnosti). Brez pomoči posebne tehnologije omogoča
neposredno zaznavo osebe-podpisnika in povezavo podpisnika z vsebino
izjave njegove volje. Prejemnik podpisane listine ima občutek,
da gre za pristno osebo podpisnika, vsebino in podpis, čeprav
podpis sam po sebi še ni popoln dokaz za ta dejstva. Drugačno
mnenje mora utemeljevati tisti, ki o lastnoročnem podpisu
dvomi (dokazno breme ni na strani podpisnika). Čeprav se
raba lastnoročnega podpisa opira na tako trdno zaupanje,
pa v poslovnih odnosih sam po sebi še ne dokazuje istovetnosti
podpisnika oz. njegove bonitete. Poslovni partner mora ta dejstva
ugotavljati iz vseh okoliščin poslovnega razmerja.
Elektronski podpis se lahko pojavlja v mnogih tehnoloških
izvedbah. Na prvi pogled včasih ni mogoče prepoznati,
kdo je podpisnik; za to so namreč potrebni posebni tehnološki
pripomočki. Pravna verodostojnost ustreza le pri nekaterih
izvedbah, vendar je to odvisno tudi od pravne zahtevnosti sporočila.
In ker gre za zelo nov način sporočanja, velja pri
pravnem presojanju elektronskega podpisa vnaprejšnje nezaupanje.
Dokazna bremena o pravni veljavnosti nosi v glavnem sam podpisnik.
Pri elektronskem poslovanju želimo nesporno razvidno večjo
učinkovitost dela na mnogih področjih podpreti z
zadostno (nič manjšo) pravno zanesljivostjo. Na ta
način lahko že vnaprej omogočimo varno in predvidljivo
okolje za poslovanje. Pravna vprašanja, povezana z elektronskim
poslovanjem, predstavljajo v tem času svetovni problem.
Rešitve zanje iščejo po vsem svetu in zagotovo
bodo nazadnje precej poenotene. Ugotovili naj bi, na kakšen
način bi pravno urejanje podprlo učinkovito rabo
elektronskega podpisa oz. elektronskega poslovanja nasploh.
Zadnjih nekaj let postaja vse bolj očitno, da se oblikujeta
dve področji elektronskega poslovanja. Obe imata
poleg nekaterih skupnih vidikov tudi precej različnih tehnoloških
in pravnih problemov: zaprto elektronsko poslovanje
(npr. dosedanji rip) in odprto elektronsko okolje (Internet
in njemu podobna globalna okolja). Zastavlja se vprašanje,
ali lahko obravnavamo vse vrste elektronskega poslovanja z nekimi
skupnimi pravnimi merili oz. ali lahko postavimo splošna
pravila, ki bi veljala za vse možne primere.
Na splošno je treba ugotoviti, da v svetu še ne obstaja
celovit pristop k pravnemu urejanju elektronskega poslovanja,
kar velja še zlasti za elektronski podpis. Za raziskave v
državah anglosaksonskega prava in še zlasti za tiste
iz ZDA velja predvsem pragmatičnost, tj. reševanje
konkretnih primerov. Pogosto srečujemo merilo "razumnega
tveganja", zato so obravnave včasih nesistematične
in zanemarjajo univerzalnost problemov elektronskega poslovanja.
Zelo aktivno je Ameriško pravniško združenje (viri,
navedeni z začetnico ABA), ki je izdelalo nekaj smernic
in vzorčnih predpisov (sporazumov/pogodb), pa tudi sistematičnih
študij o pravnih vidikih elektronskega poslovanja. Veliko
razprav o elektronskem podpisu je povezanih z vprašanji kriptografije.
Številne meddržavne in mednarodne strokovne inštitucije
skušajo elektronsko poslovanje pravno poenotiti. Zanimivi
so poskusi Združenih narodov (UNCITRAL 1995), zelo dejavna
pa je tudi Mednarodna trgovinska zbornica v Parizu (Boss-Ritter
1993). V Evropi si za poenotenje pravil za elektronsko poslovanje
zelo trudijo organi Evropske zveze, pa tudi druge inštitucije
evropskih povezav (Evropa 1994). Glede na naravo stvari se s poenotenjem
elektronskega poslovanja ukvarjajo zlasti organizacije in združenja
s področja transporta (CMI Rules 1991) in bančništva.
Celovitejše raziskave o tem, kako normirati področje
elektronskega podpisa ali širše - elektronsko poslovanje,
v Sloveniji doslej še ni bilo. Večina slovenskih del
se loteva področja ripa oz. zaprtih elektronskih okolij
(kjer so vsaj problemi - če že ne rešitve - dokaj
razvidni, pa tudi v svetu je že mogoče najti nekaj
poenotenih pristopov). Elektronske listine (sporočila)
so bile v Sloveniji najtemeljiteje obravnavane z vidika knjigovodstva
(Koželj 1995) in varstva podatkov v zdravstvu (Lavrenčič
1994). Razprave o pravnih vidikih elektronskega poslovanja v Sloveniji
še nimajo ustreznega vpliva na zakonodajo. Najbrž tudi
zato, ker celovitega izhodiščnega pogleda na pravno
problematiko elektronskega poslovanja še ni bilo. Specializirane
slovenske razprave o elektronskem podpisu nismo našli.
2. Tehnološke izvedbe elektronskega podpisa
Tako kot lahko pri elektronskem poslovanju govorimo o primarnih
oblikah, ločimo tudi razpoznavno posebne rešitve elektronskega
podpisa. Razvoj bo prinesel dodatne rešitve. Nekateri načini
podpisovanja se bodo v praksi uporabljali hkrati, in sicer zaporedoma
ali prepleteno.
Navedeno ime podpisnika v elektronskem sporočilu (plain
text characters of a name), gledano ozko, še ne pomeni, da
gre za elektronski podpis. Navajamo ga zato, ker se bo kot izvedljiva,
uporabna in pravno zadostna oblika pogosto pojavljal v elektronskem
sporočanju. Uporaben bo predvsem v elektronskem dopisovanju.
Možnih je več izvedb takšnega "podpisa":
(1)pošiljateljevo ime se navede na koncu sporočila,
(2)pošiljateljevo ime se omeni v besedilu, (3)pošiljateljevo
ime se navede v glavi sporočila (v komunikacijskem delu
sporočila). Navedeno ime v nekaterih primerih že velja
kot nadomestilo za lastnoročni podpis. Ameriška Komisija
za vrednostne papirje in borzo pri elektronskih vlogah izrecno
dopušča napisati ime podpisnika s črkami. Navedeno
ime je najlažje izvedljiv "podpis", če pošiljatelj
hrani lastnoročno podpisan izvirnik, ki je bil podlaga
za elektronsko sporočilo (sporočila pri carinskem
in davčnem poslovanju ipd.). Isto velja tudi za niz računalniških
znakov, če po dogovoru zamenjujejo podpisnikovo ime. Skupina
znakov je lahko poljubna ali pa izračunana na
dogovorjen način, tako lahko prejemnik izračun preveri
in s tem potrdi pristnost sporočila. Pravna teorija izrecno
dopušča, da se podpis izvede kot neki znak - če
je v poslovanju običajen takšen način podpisovanja;
pomembno je, da se da ugotoviti, kaj je vsebina izjave
in kdo jo daje (Cigoj 1984, 289). Ameriški trgovinski
zakonik (UCC 1994) določa, da pojem "podpisan zajema
katerikoli znak, ki ga stranka izvede ali sprejme z očitnim
namenom, da bi potrdila pristnost pisanja" (UCC, § 1-210[39]).
Poskusno že delujejo načini podpisovanja "z glasom
pošiljatelja". Ameriška davčna služba
preskuša sprejemanje davčnih napovedi preko interaktivnega
telefona tako, da se kot podpis posname glas pošiljatelja
(Wright 1995, 16:35). Možno je predvideti, da bo v prihodnosti
izjemno pomemben hkratni prenos govora (zvoka), slike in podatkov,
saj se bo po takšnem mediju možno neposredno sporazumeti
o kakršnemkoli poslu, shranjeni zapis dogovora pa bo tako
verodostojen, da o podpisovanju sploh ne bo treba več govoriti.
Pravno se bo problem prenesel na področje vsebine. Takšno
celostno sporočanje se ne bo le približalo naravnim
oblikam občevanja med ljudmi (kar bi moral biti pomemben
cilj elektronskih tehnologij), temveč jih bo po pravni
podprtosti celo prekosilo.
Elektronska kartica se bo kot preprosto pomnilniško in programljivo
sredstvo uveljavila na mnogih področjih množičnega
elektronskega poslovanja, zato se bo v številnih primerih
uporabljala tudi za elektronsko podpisovanje. Kartica sama zase
še ni dober identifikator podpisnika: lahko jo uporabi kdo
drug: zlonamerno ali po dogovoru s pooblaščenim imetnikom
kartice: srečamo se torej z možnostjo, da sta tehnološka
in legalna pristnost izvedenega podpisa dve ločeni stvari.
Podpis z ukradeno podpisno kartico in s pravilnim geslom je tehnološko
pristen podpis.
Eden prvih odzivov na problem elektronskega podpisa je bila zamisel,
da bi v elektronsko sporočilo vključili podpis kot
sliko. Na ta način bi v sporočilu dobili podpis,
ki bi bil po svoji grafični izvedbi na pogled enak lastnoročnemu.
To je tehnično izvedljivo, vendar tehnološko in pravno
povsem neprepričljivo. Slikovni zapis podpisa bi imel morda
le predstavitveno vrednost. Lastnoročni podpis je
možno tudi digitalizirati preko ustrezne vnosne naprave.
Podobno tehnologijo že od leta 1993 dalje uporabljajo nekatere
ameriške veleblagovnice pri prodaji s kreditnimi karticami.
Poseben primer digitalizacije podpisa je podpisovanje z digitalnim
peresom. Pri tem ne gre za enkraten zajem, temveč za večkratno
podpisovanje istega podpisnika - s sistemom vsakokratnega preverjanja
pristnosti in z dodanimi drugimi ukrepi varnostnega pomena. Zajeti
podpis ni navadna bitna slika, temveč šifriran podatkovni
objekt - biometrični žeton, ki je v bistvu sistem
nadzornih številk. Če je potrebno, se lahko podpis
prikaže tudi kot bitna slika. Priporočajo, da se podpis
prikaže tudi v grafični obliki, v kateri lahko prepričljivo
vpliva na sodnika, poroto ali na nadzornika. Podpisnik lahko registrira
več načinov podpisovanja ("proxy signing":
s priimkom, z nazivom funkcije, s številkami...). Glede na
to, da izvedeni podpisi glede sestavin, ki jih naprava spremlja,
medsebojno odstopajo, je potrebno gibljivo programirati odstotke
zanesljivosti, ki so ob preverjanju podpisa še sprejemljivi.
Tako je možno varnostno sprejemljivost podpisa spreminjati
glede na zahtevano stopnjo varnosti, glede na vrednost nakupa,
vrednost finančnega prenosa ipd. ali pa v nekaterih primerih
celo predvideti sopodpisnika. Podpisovanje z digitalnim peresom
je pravno dokaj verodostojna tehnologija.
V svetu se je pričelo uveljavljati razlikovanje, ki uporablja
pojem elektronski podpis za vse možne oblike podpisa, dobljene
ali posredovane z elektronsko tehnologijo, medtem ko naj bi bil
digitalni podpis le tisti, ki je dobljen s šifrirnimi postopki.
Ali še ožje: digitalni podpis je šifriran na način
asimetričnega dvojnega ključa, in sicer s sistemom
javnega potrjevanja ključev (ABA DSG 1995, 3). Navzven
oblikovno prav nič ne spominja na lastnoročen podpis,
kot smo to še lahko ugotavljali pri digitaliziranem lastnoročnem
podpisu.
Šifrirni ključ za digitalno podpisovanje je
treba ločiti od testnega ključa, ki se uporablja
(zlasti v bančnih elektronskih prenosih) za to, da se nadzira
neokrnjenost sporočila. Obstajata dva temeljna pristopa
pri digitalnem podpisovanju: enojni/simetrični ključ
in dvojni/asimetrični ključ. Pri sistemu dvojnega
ključa (asimetrični ključi, dual key criptography,
public key cryptography) ima vsak pošiljatelj svoj zasebni
ključ, ki je znan le njemu in ga lahko še dodatno
zavaruje z geslom. Da bi prejemnik lahko sporočilo dešifriral,
mu mora biti znan drugi pošiljateljev ključ, ki se
imenuje javni ključ; tega lahko pozna
kdorkoli. Zasebni in javni ključ sta med seboj v zahtevnem
matematičnem razmerju, vendar je iz javnega ključa
dejansko nemogoče izpeljati zasebni ključ. Po javnosti
enega od ključev imenujejo tak način dela sistem
javnega ključa (public key encryption). Ta je ogrodje tehnologije
v ameriških smernicah za digitalno podpisovanje (ABA DSG
1995).
V letu 1987 je bila prvič predstavljena metoda skupinskega
javnega ključa. Če več oseb hkrati podpisuje
lastnoročno, gre za več podpisov, pri digitalnem
skupinskem podpisu (digital multisignature) pa se podpis ne razlikuje
od posamičnega - le narejen je s pomočjo več
tajnih ključev. Pri lastnoročnem skupinskem podpisovanju
velikost podpisa narašča linearno, pri skupinskem
digitalnem podpisu pa je velikost podpisa enaka posamičnemu
podpisu. Pri skupinskem ključu se objavi le en javni ključ
za dešifriranje. Prejeto sporočilo lahko razbere kdorkoli
iz skupine s svojim zasebnim ključem. Posebna oblika skupinskega
ključa je hišni ključ (treshold digital signature
scheme). Pri tem ključu je določena "hišna
vrednost", tj. najmanjše število oseb, ki morajo
sodelovati pri razkrivanju sporočila. S prilagoditvijo
šifrirne sheme so dosegli, da ima ista hiša več
javnih ključev, vsak izmed njih pa ustreza določeni
stopnji hišne varnosti (threshold cryptosystem with multiple
secret sharing policies - Harn 1994, 142).
Sistem javnega ključa se v svetu hitro uveljavlja in je
trenutno prevladujoč način digitalnega podpisovanja.
Je edini način podpisovanja, ki ima tudi že neposredno
pravno kritje: v ZDA so že ali bodo v kratkem sprejeli predpise,
ki bodo določali pogoje za polno pravno veljavnost podpisa
z dvojnim ključem (gl. prikaz Zakona o digitalnem podpisu
države Utah - v tej publikaciji). Sistem digitalnega podpisovanja
v svetu že uporabljajo oziroma sisteme že uvajajo npr.
v splošnem komercialnem poslovanju, pri poslovanju na način
ripa, če gre za okolje, v katerem se partnerji izmenjujejo
oz. bi se lahko pojavil dvom o istovetnosti udeležencev,
pri elektronskem plačevanju, pri poslovanju davčnih
organov in davčnih zavezancev, v zdravstvu - kot enega
od pristopnih mehanizmov za pregledovanje ali podpisovanje zdravstvene
dokumentacije; digitalni podpis omenjajo kot kritični dejavnik
pri pošiljanju zdravstvenih podatkov v odprtih okoljih; pri
poslovanju odvetniških pisarn z večjimi strankami;
sistem dvojnega ključa je uporaben tudi pri drugih oblikah
poslovanja, ko je elektronsko vsebino treba zakriti - npr. pri
deponiranju izvirne kode programa, ki je avtor ne želi razkriti,
uporabnik programa pa mora imeti v upravičenem primeru
pravico dostopa do kode.
Sedanja spoznanja kažejo, da precejšnjega dela odprtega
elektronskega poslovanja ne bo mogoče pravno zadostno varovati
brez šifriranja. "Enkripcija je posebno pomembna za
trgovanje na daljavo, ki zahteva popolna jamstva v zadevah, kot
so celovitost podpisov in besedila, neoporečno
označevanje datuma in časa prejema ter mednarodna
pravna veljavnost" (Evropa 1994, 13). Ker je šifriranje
že množično in učinkovito izvedljivo,
sporočila pa bistveno bolj zavarovana kot pri klasičnih,
neelektronskih oblikah sporočanja, bo država vse težje
nadzirala nevarne dejavnosti, kot so terorizem, pranje denarja,
promet z mamili ipd. Zaenkrat še nobeni demokratični
državi na svetu ni uspelo ustavno uveljaviti tehnološko
učinkovitega nadzora nad kodiranim elektronskim poslovanjem.
Problem je svetoven: mednarodno elektronsko poslovanje ne bo sprejelo
omejitev , ki bi jih uvedla le ena država (npr. ZDA).
3. Podpisovanje znotraj posameznih načinov elektronskega poslovanja
Vsak način elektronskega poslovanja s svojimi temeljnimi
značilnostmi vpliva na tehnološko in pravno zahtevnost
podpisa. Izvedljivost elektronskega podpisa pri eni obliki poslovanja
lahko neposredno ali posredno uporabimo pri drugih oblikah.
Zgodnejše oblike elektronskega sporočanja so bili
telegram, teleks in telefaks. Na telegramu/teleksu je podpis v
obliki natipkanega imena pošiljatelja. Obstaja vrsta sodnih
odločitev, da preprosta šifra ali omenjeno ime na
koncu telegrama/teleksa zadostuje kot podpis. "Celotnega
kataloga možnih oblik podpisov ni možno izdelati,
sodišča morajo pri obravnavanju teh zadev uporabiti
zdravo pamet (common sense) in izkušnje komercialnega poslovanja"
(UCC 1994, 41). V Sloveniji je občna seja VS Slovenije
leta 1986 podala načelno pravno mnenje, da je brzojavno
vložena pritožba podpisana, čeprav je podpis
na njej telegrafske oblike, kot je sicer njena ostala vsebina
(Poročilo VSS 2/86, str. 85). Sodna praksa je v preteklosti
kazala do telefaksa kot načina sporočanja vedno
večjo naklonjenost predvsem zato, ker ima začetno
in končno papirno obliko. Vprašanje je, ali
bo enako obravnavala tudi telefaksna sporočila med dvema
računalnikoma, kjer ni več vhodnega in izhodnega
sporočila na papirju, morebitni izpis pa je tehnološko/pravno
vreden toliko kot vsak drug računalniški izpis.
Podpis na elektronski pošti je lahko izveden kakorkoli. Izbira
je odvisna od varnostnih zahtev oz. od tveganosti prenosa: lahko
je v obliki navedenega imena (še dodatno h glavi prenesenega
sporočila, kjer so osnovni identifikacijski podatki), lahko
je šifriran (samostojno ali pa skupaj z vsebino sporočila).
Okolje ripa je zaprto, čeprav v novejšem času
med razmišljanji vodi ideja, kako bi ripov način
dela deloma ali v celoti prenesli tudi v odprta okolja. Tako
bi se npr. lahko kupec z ripom povezal s tistimi dobavitelji,
ki bi jih potreboval v določenem trenutku. Dokler deluje
rip v zaprtem okolju, je neposredno vprašanje elektronskega
podpisa manj pomembno oz. podrejeno drugim zahtevam tega poslovanja.
Podpis kot natančna oznaka osebe, ki je sporočilo
odobrila (izdelala,odposlala), je pri ripu lahko urejen z vrsto
pogodbenih pravnih domnev. Zato drugi strani ni treba skrbeti,
ali je podpis pristen, ali je bil podpisnik pooblaščena
oseba ipd. (razen v očitno sumljivih okoliščinah).
Med obema partnerjema in morebitnim vmesnim členom (npr.
upravljalcem prenosnega omrežja) je pogodbeno porazdeljena
tehnična, organizacijska in pravna odgovornost glede dostopa
do sistema, glede nadziranja in drugih pooblastil. Nekateri vzorčni
sporazumi ripa izrecno določajo, da ima elektronski podpis
enak pravni učinek kot lastnoročni podpis (Boss-Ritter
1993, 73). Če podpis ni videti v redu, quebeški sporazum
(§5.4) nalaga prejemniku, da o tem nemudoma obvesti pošiljatelja,
prejetega sporočila pa ne sme uporabiti, dokler ni popravljeno.
Če se izrecno zahtevata pisnost in podpis, nekateri vzorčni
sporazumi izrecno prelagajo to urejanje na posebno pisno pogodbo
med partnerji (Kanada), nekateri pa tega vprašanja sploh
ne omenjajo (Vel. Britanija). Vzorčne sporazume je treba
torej vedno uporabljati v povezavi z nacionalno zakonodajo,
ki določa zahteve glede pisnosti in podpisa.
Ameriški ripov standard X12 ne predvideva posebnega segmenta
sporočila, ki bi bil namenjen izključno istovetnosti
pošiljatelja, zato sedaj predlagajo, da bi v ta namen povezali
tri segmente, ki bi kazali na ime dobavitelja, njegovo tajno šifro
ter ime in položaj pooblaščene osebe pošiljatelja.
To naj bi bil nadomestek za lastnoročni podpis (Shaw 1995,
124). Podpis pri ripu ni tako izpostavljeno vprašanje, saj
se istovetnost udeležencev ugotavlja z "elektronskega
ovitka za izmenjavo". Ta ovitek lahko krije eno ali več
podobnih elektronskih sporočil, zato pravijo, da gre v
takšnem primeru za krovni podpis (ibid., 124: "blanket
signature").
Tudi pri elektronskih finančnih sporočilih gre -
gledano tehnološko - za podvrsto ripa, saj je okolje zaprto,
prenosi visoko standardizirani in varovani. Pravna vprašanja
EFP so skoraj enaka tistim pri ripu; udeleženci imajo možnost
pogodbeno urediti vnaprej predvidljiva vprašanja (ABA EPA,
1992; Črčinovič 1994, 96). Podpis pri elektronskem
finančnem prenosu je sestavni del varnostnih mehanizmov,
ki naj zagotovijo istovetnost pošiljatelja in neokrnjenost
vsebine sporočila. Zanimiv je komentar vzorčnega
sporazuma ABA EPA (1992, 21-22), ki se nanaša na pisnost
in podpisovanje. Sam sporazum o tem nima posebnih določb
in komentar to opravičuje z dejstvom, da pisnost in podpisovanje
nista zakonsko zahtevana za elektronske finančne prenose,
da narašča zaupanje (v EFP), da obstaja uveljavljena
praksa elektronskega poslovanja in da pravne reforme čedalje
bolj podpirajo legitimnost, izvršljivost in dematerializacijo
prenosov. Komentar dopušča možnost, da bi bil
podpis potreben tudi pri EFP, če bi to zahteval predpis,
če gre pri prenosu za prevzemanje pogodbenih obveznosti
(sklenitev pogodbe) ali če bi to izrecno želela ena
od strank. Stranki lahko torej sami določita, kaj se bo
štelo kot podpis (izrecno ali molče), obstaja pa tudi
možnost, da to določi le tista stran, ki zaradi lastne
varnosti želi podpisovati sporočila. Če podpis
služi postopku preverjanja, mora seveda prejemnik poznati
pravilen podpis.
Ameriška carina že nekaj let uvaja samodejno vlaganje
deklaracij (ACS: Automated Commercial System). Uporaba tega elektronskega
sistema je prostovoljna, uporabnik pa mora za sodelovanje dobiti
soglasje carine. Elektronski (telefaksimilni) podpis mora biti
poslan kot del sporočila, vnosa ali zbirnih podatkov (§
143.32 Definitions; T.D. 90-92, 55 FR 49886). Švedski carinski
zakon so spremenili tako, da je mogoče uporabiti tudi "elektronske
dokumente" z digitalnim podpisom. Enake spremembe so uvedli
tudi pri davčnem poslovanju. Po avstrijskih predpisih o
carinskem izmenjevanju podatkov sporočila ne potrebujejo
lastnoročnega podpisa, mora pa biti navedeno, kdo je sporočilo
sestavil, kar je jasna opredelitev vloge lastnoročnega
podpisa v posamičnem primeru.
4. Vpliv lastnoročnega podpisa na elektronski podpis
Za uvajanje elektronskega podpisa je preučevanje lastnoročnega
podpisa zanimivo iz dveh razlogov: (1) Spoznati je treba
neizogibne naloge, ki jih opravlja določena vrsta podpisa
zato, da bi le-te lažje izpeljali skozi elektronski podpis;
(2) ker je lastnoročni podpis v poslovnih običajih,
sodni praksi in deloma tudi že v novih predpisih, v tolikšni
meri "načet" pravni inštitut, je iz zbranih
izjem že mogoče ugotavljati, kako se bo podpisovanje
razvijalo v prihodnosti oziroma bo možno podobnosti uporabiti
tudi pri elektronskem poslovanju. Iz zakonodaje lahko povzamemo,
da je v slovenskem pravnem jeziku beseda podpis dejansko sopomenka
za lastnoročni podpis, saj se lastnoročnost skorajda
ne omenja; v ameriških predpisih najdemo vsaj deset izrazov
za "lastnoročen", mnogi med njimi so starinski
ali pa nenatančni. Glede na to, da je podpis oblikovni
ne pa tudi vsebinski element dejanja, najdemo razmeroma veliko
omemb v izvedbenih predpisih. V predpisih smo našli številne
primere, ki opredeljujejo namen, učinek, veljavnost oz.
neveljavnost podpisa in raznih izvedbenih posebnosti.
Beseda "lastnoročen" označuje povezavo
med zapisom podpisa (skriptura) in med osebo, ki podpis naredi
(Holzhauer 1973, 8). Kadar je predpisano, da je treba nekaj podpisati,
to samo po sebi še ne pomeni, da je nujen lastnoročni
podpis. Izrazi, ki izrecno omenjajo lastnoročnost,
so neposredna ovira pri uvajanju elektronskega podpisa, medtem
ko je pri podpisu brez drugih dodatkov možno tolmačiti,
da je lahko podpis izveden v kakršnikoli obliki, ki zadovoljuje
pravno vlogo konkretnega podpisa.
S pravnega stališča pripisujejo lastnoročnemu
podpisu različne vloge; ni nujno, da se pojavljajo vse
hkrati, možno pa je njihovo prepletanje. Vnaprejšnja
shema funkcij podpisa je zanimiva zato, ker naj bi jih zagotavljali
tudi pri elektronski obliki podpisa. Köhler (1982, 148) in
Goebel (1991, 26) navajata štiri funkcije podpisa: (1)
oznaka dokončnosti podpisane listine (za razliko od osnutka);
(2) podpis omogoča ugotoviti istovetnost tistega,
ki je listino izdal (podpis kot biometrična oznaka podpisnika);
(3) podpis potrjuje, da izjava volje izvira od podpisanega
(pristnost); (4) opozorilna vloga: podpis opozarja podpisnika,
da ga podpisana izjava obvezuje in hkrati varuje pred prenagljenimi
odločitvami. Da so splošno opredeljene funkcije podpisa
pomembne, kaže tudi najnovejša študija ameriškega
pravniškega združenja , ki se ukvarja s smernicami za
digitalno podpisovanje (ABA DSG 1995). Pri tehnološki izvedbi
elektronskega podpisa je ena ključnih nalog, kako na čim
bolj razviden in učinkovit način vključiti
tudi omenjene klasične naloge lastnoročnega podpisa.
Funkcija skrbnosti (pravne odgovornosti) bo pri elektronskem
podpisovanju odvisna tudi od ravnanja s tehnološkimi pripomočki
za podpisovanje.
5. Pravno zadostna izvedba elektronskega podpisa
Pojavljajo se številne nove tehnološke rešitve
elektronskega podpisovanja. Vsaka izmed njih ima lahko
koristno vlogo v določeni vrsti (v določenem delu)
poslovanja. Elektronska izvedba podpisa je zaradi svoje tehnološke
zmogljivosti začela hote ali nehote vključevati
tudi druge koristne učinke, ki jih pri lastnoročnem
podpisu ne najdemo in se pri njem pojavljajo popolnoma ločeno
od samega podpisa: tajnost/zaupnost sporočila, neokrnjenost
vsebine sporočila, potrjevanje časa nastanka / oddajanja
/ sprejema sporočila, pretvorba oblike v takšno, ki
bo najučinkoviteje prenesena po elektronski poti, nezatajljivost
prejema sporočila itd. Podpisno vlogo elektronskega podpisa
zato obravnavamo v povezavi z vsemi tistimi njegovimi tehnološkimi
lastnostmi, ki so v tesni povezavi s podpisom v ožjem smislu,
in z vlogo posamezne vrste elektronskega sporočila.
Vse skupaj daje elektronskemu sporočilu večjo
učinkovitost, kot jo premore klasično papirno
sporočilo. Po tej poti pridemo do elektronskega podpisa
kot nove pravne entitete, ki je ne moremo več uspešno
obravnavati s pravili o lastnoročnem podpisu.
Podpis je oblikovna prvina, ki dokazuje neka dejstva, zato ni
pravega razloga zoper trditev, da lahko potrebna dejstva dokazujemo
s katerokoli drugo obliko, ki je enako ali bolj učinkovita.
Ali bolj praktično: z obliko, ki je v posamezni vrsti primerov
dovolj učinkovita (je torej pravno zadostna). Ne glede
na to, kakšen je pogled na oblikovne ali vsebinske prvine,
pa mora elektronski podpis učinkovito podpirati vsebinski
uspeh posla (opravila). Iščemo torej funkcionalno
zadovoljivo rešitev, tj. tako, ki bo ustrezala tistim nalogam
podpisa, ki se jim v posameznem primeru ne smemo izogniti. V predlogu
smernic za urejanje digitalnega podpisa (ABA DSG 1995, 6) je zapisano,
da mora podpis zagotoviti tele učinke: (1) Pristnost
podpisnika: zagotoviti dober dokaz o tem, kdo je v poslu sodeloval,
kdo je sporočilo podpisal; druga oseba naj bi brez soglasja
težko izvedla podpis namesto podpisnika [Signer authentication].
(2) Pristnost sporočila: elektronski podpis mora
določati, kaj je podpisano; biti mora zanesljiv dokaz za
vsebino posla; izključiti mora možnost, da bi ponaredili
ali spremenili vsebino sporočila, pa tudi možnost,
da bi razkrili vsebino ali podpis [Document authentication].
(3) Dejanje potrditve: podpis mora izkazovati podpisnikovo
odobritev; podpis označuje dogodek/dejanje, nakaže
odobritev in strinjanje ter vzpostavlja pomen pravne zavezanosti
[Affirmative act]. (4) Učinkovitost: postopki podpisovanja
in preverjanja podpisov naj bi zagotovljali največjo možno
stopnjo pristnosti in veljavnosti - ob najmanjših možnih
izdatkih/porabi [Efficiency].
Iščemo poslovno razumno rešitev elektronskega
podpisa: vsebina, oblika in pogostnost poslovnih dogodkov mora
biti v skladu s cilji in pričakovanimi učinki poslovanja.
Tudi način elektronskega podpisovanja naj bi podpiral njegovo
uspešnost in učinkovitost. Neizčiščen
(nefunkcionalen) elektronski podpis je redundanten dogodek, ki
poslovanje obremenjuje. Ker je pojem učinkovitosti
v svojem izhodišču relativna oznaka, ki odraža
razmerje med namenom in vložkom za ta namen, enega samega
elektronskega podpisa, ki bi bil vsesplošno učinkovit,
ni. To upošteva tudi predlog UNCITRAL-ovega vzorčnega
zakona o pravnih vidikih ripa, ki v 6. členu pravi, da
bo metoda (elektronskega) podpisovanja zanesljiva v tolikšni
meri, kot to zahtevata namen in način sporočila,
in naj se upoštevajo vse okoliščine, vključno
sporazum med pošiljateljem in naslovnikom (UNCITRAL 1995,
49-50). Poslovna premišljenost pa mora segati še dalje.
Če podpis ni nujen, ga je treba enostavno odpraviti ali
pa nadomestiti s kakršnokoli drugo tehnološko/pravno
izvedbo, ki posel še omogoča. Dejstvo je, da to, kar
imenujemo elektronski podpis, pomaga tudi zmanjševati nekatera
tveganja v elektronskem poslovanju in torej ne gre izključno
za nadomestek lastnoročnega podpisa.
V literaturi je razširjeno mnenje, da pojem pisnosti "sam
po sebi ne zajema lastnoročnega podpisa" (Holzhauer
1973, 262). Sodobno elektronsko poslovanje meje stroge obličnosti
umika, čemur naj bi sledila tudi slovenska zakonodaja in
sodna praksa. V ZDA ugotavljajo težnjo, da bi pojem "pisno"
zajel tudi elektronska sporočila (Wright 1995, G:17). UNCITRAL-ov
vzorčni zakon v 5. členu takole obravnava pravilo
pisnosti: "...podatkovno sporočilo ustreza temu pravilu,
če je vsebovana informacija dosegljiva tako, da je uporabna
za nadaljnje sporočanje (UNCITRAL 1995, 46). Tako kot smo
že ugotavljali pri elektronskem podpisu, velja tudi pri obličnosti:
ne bomo našli funkcionalne rešitve, če bomo iskali
neposredne elektronske oblikovne enakovrednosti. Zaradi tehnoloških
lastnosti to ni izvedljivo. Razmišljati je treba, kako v
elektronskem okolju uresničiti posamično vsebino.
Vsebina večine poslov pa je v vprašanjih: kaj, kdo,
kdaj, kje ipd. Digitalni podpis s svojo široko zmogljivostjo
hkrati rešuje problem pravno zadostne oblike in podpisa.
Zato je mogoče napovedati, da bo elektronski podpis, zlasti
pa digitalni podpis, odigral pomembno vlogo pri utrjevanju dokazne
zadostnosti elektronskega sporočila.
Sistem shranjevanja je pomemben vidik verodostojnosti elektronskega
zapisa. Shranjeni elektronski zapisi naj bi zadržali potrebno
verodostojnost, katere značilna sestavina je tudi podpis.
Zato je treba pri nekaterih izvedbah elektronskega podpisa premisliti,
v kakšni obliki bo shranjen; ali v izvirni kodirani ali dekodirani.
Odgovor je treba iskati v vseh pomembnih razsežnostih posameznega
elektronskega zapisa.
Čeprav je varovanje podatkov zahteven problem tudi v zaprtih
elektronskih okoljih, pa je posebej izrazit v odprtih okoljih.
Zato čedalje več zagovornikov predlaga, da bi v
standardne programske rešitve vključevali šifrirne
mehanizme, ki bi jih lahko kdorkoli uporabljal brez posebnega
tehničnega znanja. Tako bi velik del sporočil v
odprtih omrežjih dobil "elektronsko ovojnico",
ki bi opravljala podobno vlogo kot pisemska ovojnica v poštnem
prometu. Problemi šifriranja elektronskih sporočil
so tesno povezani z elektronskim podpisovanjem, saj najučinkovitejši
pristopi takšnega podpisovanja temeljijo na kriptografskih
metodah. Nekateri ponujajo kot rešitev sistem domnev, znan
iz vzorčnih sporazumov za poslovanje v ripu (Ritter 1995,
5-7). Te domneve urejajo podatkovne standarde, varnostne postopke,
metode za preverjanje prejema sporočila, elektronsko identifikacijo
ipd.
Elektronsko poslovanje bo zagotovo vplivalo na nekatera opravila
notarjev, prineslo bo nove oblike notariziranja, med katerimi
bodo tudi takšne, ki si jih doslej nismo mogli niti predstavljati.
Vsa notarska opravila si je možno predstavljati tudi v elektronski
obliki. V okviru overjanja se še posebej izkazuje tehnološka
zmogljivost digitalnega podpisa - digitalni podpis ima samooveritveno
moč. Vnaprej se šteje kot zanesljiv, pristen in zato
ne potrebuje dodatne notarizacije. Pravno gledano bo seveda predpis
moral določiti, kateri podpisni certifikati dajejo digitalnemu
podpisu takšno veljavo (Ut-DSA 1996, sec. 405: "Certificate
as an acknowledgment"). Toda noben predpis tega ne bi določil,
če digitalni podpis ne bi bil res tako zanesljiv. Zato
je treba pričakovati, da bo sodna praksa priznavala pristnost
celo tistim digitalnim podpisom, ki jih ne bo kril podpisni certifikat.
Očitno je, da elektronski podpis, zlasti digitalnega, izvajamo
drugače kot lastnoročnega. Manj očitno, a
dokaj problematično pa je dejstvo, da potrebujemo pri elektronski
izvedbi pravno in institucionalno infrastrukturo, o kateri pri
lastnoročnem podpisu ni sledu. Še zlasti je to očitno
pri digitalnem podpisovanju, ki je na začetku svojega razvoja,
zato bo njegova tehnološko-organizacijska navlaka zagotovo
še poenostavljena, deloma pa avtomatizirana do te mere, da
je povprečen uporabnik ne bo opazil. Danes kaže na
problem opozoriti zato, ker je za zanesljiv digitalni podpis potrebna
razmeroma draga infrastruktura (čeprav njegovi zagovorniki
menijo, da njegove prednosti to odtehtajo). To dejstvo pa utegne
ovirati njegovo širšo uporabo (gl. prikaz Zakona o digitalnem
podpisu države Utah - v tej publikaciji).
Dobro je, da je v ZDA tudi nekaj prepričljivih nasprotnikov
digitalnega podpisa kot rešitve, ki naj bi v elektronskem
poslovanju in v pravni ureditvi prevladala ali imela celo nekakšen
monopol med možnimi načini elektronskega podpisovanja
(npr. Wright). Tako se bo zamisel digitalnega podpisovanja še
izčistila. Iščejo vzporedne, nadomestne, prožnejše
rešitve za digitalno/elektronsko podpisovanje.
Ko je UNCITRAL leta 1985 poročal o problematiki pravne
veljavnosti računalniških zapisov, je v priporočilih
posebej opozoril na probleme, povezane z lastnoročnim podpisovanjem,
in vladam priporočil: (1) naj preverijo pravne zahteve
glede lastnoročnega podpisa ali drugih "papirnih"
metod potrjevanja pristnosti pri listinah, povezanih s trgovino;
tam, kjer je to primerno, naj bi dovolili elektronske načine
potrjevanja pristnosti; (2) naj preverijo pravne zahteve,
da morajo biti listine, dostavljene vladam (upravi), v pisni obliki
in podpisane ročno; kjer je to primerno (če so upravni
organi ustrezno opremljeni in če so določeni ustrezni
postopki), naj bi dovolili vloge v računalniško čitljivi
obliki. Deset let po teh priporočilih ugotavljamo, da se
je v Sloveniji doslej zelo malo premaknilo v priporočeno
smer. V letu 1996 so razmere dozorele za pospešeno uresničevanje
UNCITRAL-ovih priporočil (telekomunikacijska infrastruktura,
opremljenost in usposobljenost možnih sodelujočih
v elektronskem poslovanju, razvitejša zavest/nujnost posodabljanja
poslovanja itd.).
Pomembno UNCITRAL-ovo delo, ki naj bi bilo dokončano junija
1996, je Vzorčni zakon o pravnih vidikih ripa in sorodnih
načinov komuniciranja. Zakon naj se ne bi uporabljal samo
za rip, temveč tudi za druge oblike elektronskega
poslovanja; tudi zunaj gospodarskega sektorja. To je verjetno
akt, ki v svetovnem merilu v tem času najpodrobneje neposredno
ureja vprašanja, kot so: pisnost, podpis, izvirnik,
dokazna zadostnost elektronskega sporočila, hramba sporočil
ipd. Vzorčni zakon je sprejel pristop "funkcionalno
ekvivalentnih rešitev", kar je korak naprej k "nepapirnemu"
razmišljanju pri elektronskem poslovanju.
Čeprav je pri elektronskem podpisovanju videti, da gre
za razmišljanje o enem pravnem inštitutu, pa je treba
upoštevati, da gre za zelo povezano problematiko elektronskega
sporočanja, ki je ni možno omejiti na določene
vrste poslov ali na določen del poslovanja. Zato ni čudno,
da vidijo edino možnost za uspešno pravno urejanje elektronskega
poslovanja v tem, da pri analizah, načrtih in konkretnih
predlogih vedno upoštevamo celotno državno normiranje
in vse vrste poslovanj.
Le redki predpisi (pravila) o elektronskem podpisovanju, ki jih
že lahko najdemo, so zanimivi vsaj iz teh razlogov: lahko
so vzor za konkretne podobne primere; iz njihovih pristopov
lahko povzamemo načelne pristope za urejanje elektronskega
podpisovanja; slabe, prenagljene, ponesrečene, sporne rešitve
nas lahko pravočasno opozorijo na možne pasti pri
urejanju tega novega področja. Današnji pristopi kažejo
na to, da je tehnološke novosti možno urejati z zelo
širokim razponom ukrepov - vsak izmed njih je v določenih
primerih najustreznejši. Pomembna je tudi ugotovitev, da
nobeden od znanih pristopov načeloma ne spreminja splošne
ureditve podpisovanja (lex generalis), ki velja tudi po tem, ko
se pojavi predpis o elektronskem podpisovanju (lex specialis).
6. Slovenska pravna stroka in elektronsko poslovanje
V februarju 1996 smo izvedli med slovenskimi pravniki anketo,
katere glavni namen je bil ugotoviti, koliko pravniki poznajo
tehnologije elektronskega poslovanja in kakšno je njihovo
mnenje glede pravnega urejanja vprašanj, ki so povezana s
pisnostjo in s podpisovanjem (gl. vir Anketa 1996).
Razposlanih je bilo 620 anketnih vprašalnikov, kar po grobi
oceni predstavlja 10-20% vseh slovenskih pravnikov. Vrnjenih je
bilo 187 vprašalnikov (30%), za obdelavo je bilo uporabnih
184. Anketiranci so bili iz 78 krajev vseh slovenskih pokrajin
tako da vzorec lahko predstavlja vse slovenske pravnike. Glavne
poklicne skupine pravnikov iz vrnjenih vprašalnikov: odvetniki
20%, pravniki v gospodarstvu 16%, uprava 15%, pravosodje 11%,
notarji 9%, pravno svetovanje 7%, drugi 22%. Starostna razporeditev
je normalna, razmeroma preveč je oseb nad 60 let (7%),
ker so bili zajeti tudi nekateri upokojeni pravniki. Pravnikov
z višjo izobrazbo je zanemarljivo malo.
Uporaba osebnega računalnika, modema, elektronske pošte; stik s tehnologijo nasploh:
Dobrih 90% pravnikov uporablja osebni računalnik,
od tega 30% v službi, 55% pa doma in v službi. Ker jih
le 9% računalnika ne uporablja, menimo, da so na
anketo odgovorili predvsem tisti pravniki, ki računalnik
že uporabljajo. To utemeljujemo s tem, da je bila snov ankete
celo za poznavalce računalnika razmeroma zahtevna. Zato
bi bila verjetno pravilnejša ocena, da danes dobre tri četrtine
pravnikov že neposredno uporablja računalnik (to bi
morala preveriti še kakšna druga raziskava).
Več kot polovica uporabnikov v računalniku nima
vgrajenega modema (51%), uporablja pa ga četrtina
(26%), od tega največkrat v službi in doma.
89% pravnikov pozna pojem okolja Windows in 71% pojem DOS,
kar lahko pomeni, da je okrog 20% pravnikov pričelo uporabljati
osebni računalnik šele zadnja 2-3 leta. Pojem elektronske
pošte pozna 74% vprašanih, razmeroma veliko pa jih pozna
"redkejšo" tehnologijo ripa (43%). Vprašani
bolj malo vedo o elektronskih podpisih (od 8% - 18%) in dvomimo,
da bi znali pojasniti tehnološke razlike med različnimi
oblikami elektronskega podpisovanja.
Sodelovanje pri izdelavi pogodb in podobnih pravnih poslov
s področja elektronskega poslovanja tudi kaže na stik
pravnikov s temi tehnologijami. Največkrat so sodelovali
pri pogodbah o prodaji/nakupu strojne opreme (32%), kar je razmeroma
klasičen prodajni posel. Pri poslih v zvezi s prometom
programske opreme jih je sodelovalo: 28% pri nakupu/prodaji, 21%
pri pogodbi za izdelavo programske opreme in 15% pri oblikovanju
licenčnih pogojev. Očitno je še vedno zelo
malo poslov v zvezi s prenosom podatkov: 7% jih je sodelovalo
pri pogodbah v zvezi s prenosom podatkov in le 5% pri sporazumih/pogodbah
za rip. Bolj so sodelovali pri poslih o računalniški
obdelavi podatkov (14%).
Le okrog 5% - 11% pravnikov ima javni elektronski naslov,
od tega največ komercialnega (6%). Notranjo elektronsko
pošto v službi uporablja 15% pravnikov, od tega
največ v upravi in v gospodarstvu; vsa druga poklicna področja
pri tem zaostajajo. Pravniki se zavedajo možnosti, ki jih
prinaša elektronska pošta, saj jih 38% meni, da bi jo
potrebovali, 20% pa si namerava priskrbeti javni e-naslov. Še
vedno je velik delež tistih, ki te tehnologije ne poznajo
dovolj, saj jih kar 27% ni prepričanih, ali bi elektronsko
pošto potrebovali. Le 7% jih meni, da e-pošte ne bi
potrebovali, vendar je med njimi polovica upokojencev, tako da
je ta delež med aktivnimi pravniki okrog 4% . Skoraj 14%
jih meni, da se s tem nimajo časa ukvarjati (ti odgovori
so razmeroma enakomerno porazdeljeni po poklicnih skupinah).
Pravnikom se zdi e-pošta pomembna za povezavo s strankami/partnerji
(72%) in za povezave s kolegi pravniki (71%), za povezave v službi
in s sodiščem (60% oz. 57%). Razmeroma visoko število
vprašalnikov pa je na ta vprašanja brez odgovora ali
neopredeljenih (25% - 36%). To potrjuje domnevo, da pravniki e-pošto
še premalo poznajo.
Vprašanja v zvezi s podpisom in pisnostjo pri elektronskem poslovanju:
Le tretjina (33%) pravnikov meni, da bi smeli besede kot "pisno"
ipd. v predpisih črtati, s čimer bi olajšali
sprejemljivost elektronskega poslovanja; 45% se s tem ne strinja,
22% pa je neodločenih ali pa na to vprašanje niso
odgovorili.
Le 55% pravnikov se strinja z mnenjem, da pravni pojem pisnosti
ne zajema obveznega lastnoročnega podpisa, drugi se
s tem ne strinjajo, nimajo stališča ali pa niso odgovorili.
Delež odklonilnih in neopredeljenih mnenj je razmeroma visok
in odstopa od mnenj v nemški in ameriški pravni literaturi.
To je sicer strokovno vprašanje, ki ni odvisno od glasovanja
(ta ugotovitev velja še za nekatera druga vprašanja
iz ankete), zato bi bila zanimiva temeljitejša strokovna
obdelava domačega pravnega izvedenca.
Mnenja o elektronskem podpisu nihajo med precejšnjim
nezaupanjem in nekoliko prevelikim vnaprejšnjim zaupanjem
v posameznih primerih, visok delež vprašanih, ki nima
stališča oz. niso odgovorili (32% - 34%), pa le potrjuje,
da pravniki zelo slabo poznajo tehnologijo elektronskega podpisovanja.
41% pravnikov meni, da je možno elektronsko sporočilo
pravno zadostno podpisati na elektronski način, vendar
jih hkrati le 25% meni, da je elektronski podpis enako učinkovit
kot lastnoročni.
Le 19% pravnikov se strinja s tem, da bi smeli na elektronski
vlogi, ki navaja osebne podatke vložnika, izpustiti podpis
vsake vrste. 58% se jih ne strinja s to možnostjo, kar
odraža ustaljeno vnaprejšnje zaupanje v lastnoročni
podpis oz. negotovost, če bi pravno poslovanje "postalo
nepapirno".
7% pravnikov meni, da je možnost elektronskega podpisa
v slovenskih predpisih predvidena, kar je pogumna trditev,
in bi koristilo, če bi kakšen neposreden primer res
našli. Če so ti vprašani menili, da možnost
elektronskega podpisa v slovenskih predpisih ni izrecno izključena,
so bili bližje resnici, vendar bi moral biti potem delež
pritrdilnih odgovorov večji. Več kot polovica vprašanih
na to vprašanje ni znala odgovoriti oz. se ni opredelila
(57%).
Velika večina slovenskih pravnikov se strinja, da se bomo
morali pri elektronskem podpisovanju prilagoditi pravnim rešitvam,
ki bodo uveljavljene izven Slovenije (72%). Tuje rešitve
utegnejo vplivati tudi na uporabo šifrirnih tehnik pri
zasebnem elektronskem poslovanju v Sloveniji. Splošen odnos
slovenskih pravnikov do šifriranja je podoben tistemu v ZDA,
čeprav je pri nas velik delež neopredeljenih; to je
posledica dejstva, da je praksa šifriranja zasebnih elektronskih
sporočil v Sloveniji razmeroma neznana. Dobra polovica
pravnikov je naklonjena zasebni uporabi šifriranja: menijo,
da za elektronsko sporočanje ne bi smeli postavljati strožjih
omejitev, kakršne veljajo za pisma (58%), in se ne strinjajo
s trditvijo, da bi morali šifriranje prepovedati (57%) ali
da bi moralo biti šifriranje dovoljeno le pri sporočanju
med državnimi organi (63%).
Polovica pravnikov (52%) meni, naj pravo počaka, da
bo postala tehnologija elektronskega podpisovanja popolnoma zanesljiva.
Zato je mogoče domnevati, da bi bili pravniki elektronskemu
podpisovanju bolj naklonjeni, če bi jim bila prepričljivo
predstavljena kakšna zanesljiva rešitev elektronskega
sporočanja/podpisovanja. Pravniki resno občutijo
pomanjkljivo poznavanje tehnologij elektronskega poslovanja, saj
skoraj vsi (91%) menijo, da bi morali pravnike že med
rednim študijem seznaniti z elektronskim poslovanjem.
Če iz katerega koli razloga tega usposabljanja ne bi mogli
vključiti v redni pravni študij, ostaja dejstvo, da
bi pravniki ob vstopu v poklic elektronsko poslovanje že
radi poznali.
7. Priporočila
Za tehnološko-organizacijske pristope:
Za pravno prakso in pravno urejanje:
Za nadaljnje raziskovanje:
Za nadaljnje raziskovanje priporočamo predvsem te skupine problemov:
Literatura in viri:
Na vrh 
|