Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

Kazalo:

	Kaj je prosopografija?
	Knjige hiš v Škofji Loki (Peter Hawlina, dipl.ek.)
	Uskoki - naši predniki (mag. Stanislav Južnič)

Kaj je prosopografija?

Po članku E.Henninga: Socialna genealogija in zgodovinska demografija, prosopografija in raziskovanje biografij, Genealogie, zv. 7-8/1996 pripravila Dagmar Slekovec

Ker se socialna genealogija ukvarja bolj z družinami, manj pa s posameznikom, se je pojavila vrzel, ki jo zapolnjuje prosopografija. Razvila se je v zvezi s staro zgodovino in ne predstavlja niti novega niti samo srednjeveškega načina postopka.

Ime prosopografija (prosopo- v stari grščini = oseba, v novi gr. = obraz) je bilo prvič uporabljeno l. 1537, šele ob koncu 19. stoletja pa je prešla prosopografija v znanstveno raziskovanje. Dejansko pa so jo začeli uporabljati šele po 2. svetovni vojni.

Pod prosopografijo si ne predstavljamo zbranih biografskih del, pač pa prosopografija "zbira material časovno ali stvarno določene skupine oseb in ga pripravi za raziskovanje ". Torej ne gre pri prosopografiji za specialno biografsko raziskovanje, ampak za zajetje in opis čisto določenih oseb in skupin oseb. Prosopografija in biografija sta prvotno v bistvenem nasprotju. Lahko bi rekli, da za obdobje pred l. 1200 ni mogoče sestaviti biografij; prosopografiji pa gre ne samo za zajetje materiala, ampak za analitično oceno zbirnih ali kolektivnih "biografij", torej ne za zgodovino posameznikov na razredčeni materialni osnovi, ampak samo iz popolnoma natančno opisanih stališč. Lahko jo definiramo kot "zbirko in popis vseh oseb nekega časovno in prostorsko označenega življenjskega kroga".

Z genealoškega stališča je danes prosopografija nekakšna pomožna disciplina, ki se kaže predvsem v tem, da se trudi napraviti posameznika vidnega v njegovih odnosih, povezavi v skupino in socialne strukture, torej preiskuje izvor, nastanek premoženja, vero in osebno okolje, družbene skupine, kot so plemiške družbe, bratstva, cehi, politične stranke itd.. Prosopografija velja torej kot "še vedno neizčrpan nov prijem genealogije"

Poleg raziskovanja vodilnih skupin in stanov ima genealogija drugih skupin prebivalcev (svetovnonazorske skupine, rokodelske, trgovinske, uradniške, častniške itd.), ki imajo močno razvit občutek za skupnost, za priljubljeno delovno področje ne samo za socialno genealogijo, ampak predvsem za prosopografijo. Kot dopolnilo h genealoškim vzdolžnim prerezom se da ob uporabi prosopografskih metod grupnih "biografij" napraviti prečne prereze; pri tem se opišejo njihovi mrežne odvisnosti in trgovski odnosi, ali pa se najde "socialni skupni imenovalec", in se s tem odpre dostop do zgodovine mentalitete.

Obširno temo socialnozgodovinskih raziskovanj družin predstavljajo selitve (priselitve in odselitve) celih skupin prebivalcev, ker so pomembne za družinsko in narodno zgodovino. Potovanja rokodelcev, študentov, umetnikov, učenjakov pa so prej primerni za prosopografsko obelavo. Podobno velja za potovanja, ki jih je povzročal verski razkol od reformacije dalje.

Prav gotovo je prosopografska metoda pokazala pomembne uspehe. Vendar se moramo zavedati meja te metode: lahko sledimo mnogim življenjskim usodam - kaj so pa ti ljudje, katerih podatke poznamo - mislili in kaj so hoteli, ostaja v glavnem v temi. Prav to pa bi bilo pomembno za duh časa. Prosopografija in biografija se v zadnjem času vidno približujeta, vendar ne smemo izgubiti izpred oči spoznavnega cilja, oz. se ne smejo mešati pojmi.

Pretirano rečeno: prosopografija se ne ukvarja s človekom kot "puščavnikom", ampak z ljudmi v vseh socialnih odnosih. Opraviti ima z razvojnimi oblikami skupin (po potrebi tudi posameznikov), medtem ko je predmet proučevanja biografij posameznik, sicer tematsko bolj omejeno, ampak bolj interdisciplinarno. Dejansko lahko biografskega raziskovanja, opisanega tudi kot tudi kot auto- oz. sociobiografsko metodo ali biografsko kazuistiko, ne prištevamo samo k eni stroki. Cel spekter disciplin (n.pr. pedagogika, sociologija, kriminalistika) goji danes upanje, da bi lahko doprinesle z raziskovanjem poteka "celotnega" življenja namesto samo mladostne dobe.

V nobenem primeru ne smemo obravnavati raziskovanja biografij samo kot domeno sociologije. Ravno ta stroka je predolgo obravnavala posameznika kot produkt družbe oz. okolja, medtem ko ga je genealogija, v kolikor je taka vprašanja sploh obravnavala, imela samo za genetsko determiniranega.

Dandanes še ni končana razprava o pojmih niti znotraj genealogije. čeprav se vprašanja socialne genealogije in zgodovinske demografije prav tako medsebojno dotikajo kot vprašanja prosopografije in raziskovanja biografij, bi bilo treba še kolikor mogoče jasno opredeliti razlike in skupne lastnosti. 

Knjige hiš v Škofji Loki (Peter Hawlina, dipl.ek.)

Umetnostni zgodovinar France Štukl se je v svoji karieri specializiral za arhivista in že dolga leta vodi škofjeloško enoto Zgodovinskega arhiva v Ljubljani. V ponedeljek, 27.1.1997 je bila na Blaznikovem večeru, drugem v sklopu prireditev ob 60-letnici muzejskega društva v Škofji Loki, javno predstavljena njegova Knjiga hiš v Škofji Loki III. s podnaslovom Stara Loka in njene hiše. Prireditev je bila zelo dobro obiskana in avtor, ki si je s tem delom prislužil doktorski naslov, je bil za svojo knjigo in njeno predstavitev nagrajen z dolgim aplavzom, vmes pa je po zaslugi svoje izjemne duhovitosti poskrbel, da z obrazov prisotnih ves čas ni izginil nasmeh in smeh v vseh svojih oblikah, od muzanja do krohota.

Zakaj govorimo o tej knjigi v časopisu, ki je namenjen rodovnikarjem in rodoslovcem? Seveda zato, da jih opozorimo na njen dragocen pomen kot raziskovalni pripomoček. Tri knjige, ki dodobra pokrivajo osrčje mesta, ga predstavljajo po njegovih elementih - hišah. Na hišno zgodovino, ki jo je avtor odkrival s svojim prirojenim instinktom, navezanostjo na kraj in njegove prebivalce, s podedovanim poznavanjem in odnosom do posestnih zadev, predvsem pa s svojo izobrazbeno in poklicno usmerjenostjo, je vezal zgodovino njenih prebivalcev, zgodovino ulic in zaključenih mestnih celot in s tem tudi zgodovino celega mesta od sive davnine do aktualne sedanjosti. Skozi njegovo navidezno suhoparno hišno zgodovino zaživijo hiše in njihovi prebivalci, prebudijo se dobri in hudi hišni duhovi, bralcu zbuja domišljijo, da si kot žive predstavlja že davno pozabljene osebe in z njimi povezane dogodke.

Vse to je čar, ki je pri tej knjigi stranski proizvod, tako redek v tovrstnem žanru. Z njim je mimogrede nagrajen bralec, ki se je odločil, da bo knjigo uporabil za take in drugačne referenčne namene. Čeprav avtor pri svojem delu ni niti najmanj pomislil na rodoslovne raziskave, so knjige vseeno izvrsten pripomoček in kažipot pri rodoslovnih raziskavah. Uporabne so seveda samo tistim, ki imajo prednike ali sorodnike na obravnavanem območju, saj podobnih knjig za druge slovenske kraje skoraj ni, zagotovo pa jih ni v taki zavidljivi popolnosti.

Osrednji del opisuje vsako posamezno hišo v njenih glavnih predstavitvenih parametrih in značilnostih. Začne z njeno temeljno identifikacijo - ulico in hišno številko. Doda pripadnost gospostvu (upravni enoti) ter vložno in parcelno številko, kar je važno napotilo za iskanje arhivskih virov.

Sledi hišno ime ali pogosteje vsa še znana hišna imena v različnih inačicah, kvaliteta in leto gradnje, velikostni razred in namembnost, hišne številke po različnih numeracijah.

Tem generalijam sledijo podatki o lastnikih. S tem smo prišli do glavnega, rodoslovcu uporabnega vira. V nizu lastnikov, imenovanih z imenom in priimkom, letnico in načina prevzema lastništva ter pogosto referenco na izvirni dokument, bodo raziskovalci prednikov in sorodnikov našli dragocene sledi, ki jih bodo pripeljale do dokumentov s podrobnejšimi informacijami. Niz podatkov o lastnikih sega pri nekaterih hišah v šestnajsto stoletje, pri vseh pa se konča z aktualnim stanjem, ki je zastarelo samo v primerih, ki so se dogodili po zaključeni raziskavi. Vedeti moramo tudi to, da so bili podatki pridobljeni iz premoženjskih arhivov, ki so javni dokument, za te uporaba in vpogled nista omejena.

Temu taksativnemu spisku bi lahko rekli ogrodje ali skelet, na katerega je moč obešati še kaj oživljenega mesa in neredko v vsem skupaj zaslutiti celo dušo. To zadnje avtorju uspe z opisnim delom. Ta za nekatere hiše vsebuje nekaj stavkov, za druge pa spet nekaj strani, odvisno od 'duha hiše', pravzaprav njenih prebivalcev in zgodb, ki so se o njih ohranile. To so včasih biografije v grobih potezah, posamezne zanimivejše prigode, ki se nanašajo na hišo ali ljudi, odlomki iz starih dokumentov ali monografij, osebni spomini avtorja ali pripovedovalcev, pogosto je vključena izčrpna geneza in razlaga ali poskus razlage hišnega imena in priimkov in še cel kup drugih sočnih zanimivosti, ki neredko dodatno zdramijo bralčevo domišljijo in mu na obraz privabijo hudomušen nasmeh. Tudi v tem delu se najde marsikaj zanimivega za rodoslovca.

Oglejmo si primer:

Stara Loka 7

Gospostvo Loka, urb. št. 2071, 1047, 2074.

Brnk, Bernk, Tavčar, Žužek; hiša zidana, pritlična, leseno gospodarsko poslopje (1825); grunt.

Vl.št. 17, 40, 300, 504, 1421; parc. št. 16 = 622/3 nova hiša, parc. št. 214 = 622/4 - nova hiša, 17 gospodarsko poslopje (podrto).

Stare hišne št. 1, 68, 14, 7.

Lastniki:

Martin Bernik, lastnik pred 1779 (I/88, 102).
Martin Rešek, lastnik 1784, 1783 (I/104;II/88, 144; ARS-47/165, 270).
Anton Bernik (Wernig, Werdnig) (1751-1817), okrožni zdravnik v Ljubljani (IV/385).
Neža, Franc, Martin, Marija in Jera Bernik, prisojilo 1818, 1820 (37/384-388).
Martin Bernik, izročilna pogodba 1818, 1821.
Mladoletni Matevž Bernik, sin (1832-1890), kupna pogodba 1850 (IV/116;O/73).
Jožef Dolenc, prisojilo 1886 (iz Stare Loke, stara h. št. 15).
Franc Dolenc, prisojilo 1894 (iz Satre Loke, stara h. št. 15).
Janez Dolenc, prisojilo 1894 (iz Satre Loke, stara h. št. 14).
Franc Dolenc, prisojilo 1897, 1/2
Marjana Dolenc, prisojilo 1897, 1/2 (oba iz Stare Loke, stara h. št. 15).
Janez Pintar, kupna pogodba 1897.
Mina, vdova Pintar, prisojilo 1907.
Janez Pintar, izročilna pogodba 1914.
Ivan Žužek, kupna pogodba 1921.
Angela Šušteršič, daritev na smrt in dedinska odpoved 1926.
Angela Žužek, poročena Šušteršič, smrtovnica 1938 v zvezi z darilno pogodbo 1926.
Anton Horžen, kupna pogodba 1938, 1/2.
Frančiška Horžen, kupna pogodba 1938, 1/2.
Frančiška Horžen, darilna pogodba 1938 (do celote), 1/2 od Antona.
Janko Šolar, šofer, kupna pogodba 1959.
Frančiška Šolar, sklep o dedovanju 1968.
Marija, rojena Šolar, poročena Dizdarevič, darilna pogodba 1986, 1/4.
Edhem Dizdarevič, darilna pogodba 1986, 1/4.
Frančiška Šolar, razdelilna pogodba 1991 (do celote).

Domača imena so nastala iz priimkov. Martin Bernik je bil iz Šentpetrskega predmestja 77 v Ljubljani (IV)/116). Drugače je bil tudi gruntar v Verneku pri Hotiču pri Litiji. Od Škrleta je dokupil njivo Kotiček pod Kamnitnikom. Dr. Anton Bernik je bil znan ljubljanski okrožni zdravnik - okrožni fizik. Najprej je bil v službi v Kranju. V Ljubljani je bil v času vlade Francozov zdravnik v civilni bolnici in policijski zdravnik. Od leta 1800 je bil član direktorija liceja in namestnik ravnatelja medicinsko-kirurškega študija. Na Dunaju je dvakrat izšla njegova strokovna knjiga De medicina simplici vera, prvič leta 1779. Za njim so dedovali sestra Neža, ki je živela na Fari, eno polovico, drugo pa otroci doktorjevega brata Tomaža. Ti otroci, Franc, Marija, Jera in Martin so takrat živeli v Ljubljani.

Hiša je bila postavljena vzdolžno ob cesti. Bila je nizka, zidana iz kamenja. Portal je bil polkrožno zaključen. Pred hišo proti Loki je bil ob cesti vodnjak. Ta je še ohranjen. Hišo so podrli po letu 1959. Na mestu gospodarskega poslopja so imeli poznejši lastniki sosednje hiše, Dolenci, delno zidano, delno leseno gospodarsko poslopje, ki so ga podrli pred leti.

Na podoben način, bolj ali manj obširno, so v knjigi opisane vse hiše, v tretji knjigi vsega 179.

Uskoki - naši predniki (mag. Stanislav Južnič)

Uskoška naselitev

Uvod. Uskoki so bili pravoslavni Srbi iz Bosne in katoliški Hrvati iz Dalmacije, Slavonije in Hercegovine. Bežali so pred Turki na severozahod v upanju na bolj varno življenje. Staroselci so jih imenovali Vlahe (tujce, naziv je še danes v rabi), Čiče, Morlake, Uskoke ali Pribege. S seboj so pripeljali družine in živino.

Vojaške oblasti so podpirale naselitev Uskokov, saj so si obetale cenene bojevnike. Graščaki in tlačani so se naselitvi upirali, saj Uskoki niso plačevali davkov in so s svojimi nomadskimi navadami, pogosto pa tudi z nasiljem, vznemirjali svoje nove poljedeljske sosede. K nasprotjem so prispevale tudi turške oblasti, ki so si želele zvabiti bojevite Uskoke nazaj za svojo mejo.

Naselitev Uskokov v Kostel v začetku tridesetih let. Kristjani so se na begu pred Turki gotovo naseljevali na Kranjsko že zgodaj v 16. stoletju ali še prej, ne da bi bili njihovi premiki zapisani v uradnih avstrijskih virih. Po avstrijskih virih so se prvi Uskoki naselili leta 1526 iz Bosne v Žumberk, ki ga je cesar tega leta podaril pl. KobasiŠu iz okolice BihaŠa. Septembra 1530 se je veliko pravoslavnih Uskokov iz zadrug, ki so se pred tem zadrževale v Srbu, Uncu in Glamoču, napotilo proti Kranjski pod vodstvom Vladislava StipkoviŠa (Ztypkovyth), sina vojvode iz Glamoča. Med preseljevanjem so razbili Turke pri BihaŠu, ki so zvedeli za njihov namen in so jim skušali med 9. 9. in 14. 9. 1530 preprečiti preselitev čez mejo. Po poveljniku in meščanih iz BihaŠa, ki je bil tedaj pod krščansko upravo, so se obrnili na poveljnika Vojne krajine Ivana Kacijanarja in ga prosili, da jim omogoči naselitev. Vendar so zaradi nasprotovanja jasterbarskih kastelanov morali še tri leta preživljati nomadsko življenje na ozemlju med Žumberkom, črnomljem, Poljanami, Kostelom, Ložom in Krasom. čeprav so jim ponujali Kostel, so zahtevali Žumberak, kamor so jih KobasiŠi naselili šele leta 1534. Imeli so 200 lahkih konjenikov in 300 pešcev. Leta 1540 so žumberški Uskoki dobili svojo kapetanijo, velikega kapetana in obmejno milico.

24. 3. 1531 so kranjski, štajerski in koroški deželni stanovi na zboru v Spodnjem Dravogradu določili 10.000 dukatov za obrambo turške meje s pešči in konjeniki.

Ivan Kacijanar, kranjski deželni glavar 1530-1537, umrl leta 1538, je dne 23. 6. 1531 nadvojvodi Ferdinandu poročal o nad tisoč Uskokih, ki so pred Turki pribežali na Kranjsko mejo iz Cetinske krajine. Med njimi je bilo najmanj 700 za orožje sposobnih mož z ženami in otroci, s sabo pa so imeli 15.000 glav živine. 17. 6. 1531 so kranjski stanovi predlagali, naj bi Uskoke naselili še v Gerovo, Osilnico in Poljane. Po mnenju kostelskega in poljanskega poveljnika Sigmunda, naj bi ob Kolpi našli prostora za 2000 prišlekov.

Glavar Kacijanar je predlagal cesarju, naj Uskoke naseli tudi na svojem ozemlju okoli Kostela. Dovoli naj jim nositi orožje. Poveljnika naj postavi v Kostelski grad, kar bo omogočilo boljšo obrambo pred Turki.

Junija leta 1531 so kranjski stanovi in za njimi še nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I, sprejeli Kacijanarjev predlog z dne 23. 6.1531 o naselitvi Uskokov v Kostel, Poljane, Osilnico ter bržkone tudi v Bojance med leti 1531 - 1532. Naselitev teh 1000 Uskokov iz Cetinske krajine je bila končana leta 1534.

Naselitev Uskokov ob turški meji sta podpirala Ivan KobasiŠ, ki je umrl v prvi tretjini leta 1531, in ban KarloviŠ, ki je umrl v zadnji tretjini istega leta. Med nenehnimi vojnami Sulejmana II (1494-1566, sultan od 1520), ki je med koncem septembra in sredo oktobra oblegal tudi Dunaj, ni nihče poskrbel za dokončno naselitev Uskokov, ki so tavali ob meji v največjem uboštvu. Zato so Uskoki ropali, kmetje pa so se branili in so jih napadli aprila 1533 pri Metliki ter v Žumberku, morda povezani s KobasiŠevo vdovo. Uskoki so klicali na pomoč rojake iz Pivke in Krasa.

Poleti 1533 so bile razmere že zelo napete, saj so bili Uskoki le formalno v vojaški službi in niso dobivali plače. Po drugi strani so na obljubljeno službo vendarle računali in so zato odklanjali poljedelstvo, ki bi jih enačilo s tlačani. Graščaki jim zemlje tako ali tako niso radi dajali, saj naj bi bili šest let osvobojeni dajatev, kar bi se lahko tudi podaljšalo v graščakovo škodo.

Uskoke so za šest let oprostili vseh davščin in bremen in jih naselili predvsem v Žumberku. Po predlogu kranjskih stanov so "Uskokom odkazali zemljišča z oprostitvijo davka, obresti in služnosti, kot svobodnikom, plačajo naj le desetino od živine, kolikor jim bo mogoče in kolikor se je ne bodo branili. Po Ferdinandovem ukazu so bili Uskoki od leta 1526 oproščeni celo plačevanja mitnine, kar jim je omogočalo tihotapstvo.

Uskoški glavarji v času naseljevanja v Kostel. Prvi glavar in stotnik za kostelske in poljanske Uskoke je bil Nikolaj pl. Thurn. Leta 1536 je bil Viljem Schnitzenbauer imenovan za Viertlhauptmana (četrtnega glavarja) v krajih Kostel, Poljane, Ribnica, Lož in Ortnek. Nikolaja Ravbarja so postavili za uskoškega glavarja in kraljevega kastelana na kostelskem gradu, ki ga je imela njegova družina pred tem v zakupu med leti 1493 - 1503. Leta 1540 je Ferdinand nastavil Bartolomeja pl. Rauberja za prvega kapetana Uskokov. Leta 1543 je bil nastavljen Rauber von Hans Wernegh, baron von Sonnegh kot drugi kapetan (Hauptman) žumberških Uskokov. Med leti 1546 - 1557 je bil uskoški kapetan (general) v Žumberku Ivan (Hans) LenkoviŠ, nato uskoški vojvoda Danilo VukoviŠ (1584-1588), grof Peter Erdödy (1584-1597), grof Peter Zrinski (1647-1659) in Jurij Frankopan (1659-1661). V šestdesetih letih je postal uskoški stotnik (Haubtman) Gašpar Rab. Leta 1599 je bil poveljnik vojske v hrvaški krajini Juraj LenkoviŠ.

Naseljevanje Uskokov v Kostel konec tridesetih let. Zakupnik gospostva Kostel Adam Langenmantl je imel pomembno vlogo pri etnogenezi prebivalstva Kostela. Poznal je probleme, ki bodo nastali, če bo prepustil kraj večji uskoški naselitvi. Zato je nasprotoval naselitvi okoli 1000 Uskokov iz okolice Srba in Obrovca (del Like danes poseljen predvsem s Srbi) leta 1538 in iz Cetinske krajine avgusta 1539 v Kostel. Naselitev je zapovedal nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I, marca leta 1539 pa še deželni zbor kranjskih stanov. Vendar je Langenmantl izsilil preselitev Uskokov na Gorjance in v Belo krajino, saj so tudi sami Uskoki menili, da v Kostelu (in Osilnici) ne bodo imeli dovolj paše za živino.

Po drugih virih so že jeseni 1538 (in ne leto pozneje) Uskoke (domnevno Srbe, torej pravoslavne) iz doline Cetine najprej začasno naselili okoli Metlike, Mehova in Kostela. Tam so težko živeli. Zato se je več nezadovoljnih družin vrnilo v Turčijo. Ostali so se, po 11 letih potovanj, naselili v Mehovu, Marindolu in v Bojancih. 180 uskoških zadrug, ki so dotlej tavale po Beli krajini in po gozdovih med Postojno in Ložem, so naselili v Žumberak, tamkajšnje kmete staroselce pa so preselili na gospostvo Mehovo, ki ga je komisija kranjskih plemičev odkupila od Pihlerjev. Nekateri Uskoki, priseljeni leta 1530, so se medtem pomešali s tistimi iz Cetinjske krajine ter so se naselili v Vinici, Semiču, Kočevskem, Marindolu, Bojancih, Kostelu, Mehovem, Metliki in črnomlju. 500 teh Uskokov naj bi naselilo Slavonsko goro, leta 1541 pa okolico Ogulina.

Leta 1545 so naseljevali Srbe v Vinico in Marindol. Kapetan Ivan LenkoviŠ je leta 1549 naseljeval Uskoke v Marindolu. 1. 3. 1551 so pod kapetanom Ivanom LenkoviŠem v Senju popisali Uskoke z 12 harambašami. Podoben popis so opravili tudi leta 1564. Od kostelskih priimkov tu najdemo predvsem Jurkoviče. Jurjeviči so se v Bojance naselili iz Ponikev, od tod pa nekaj generacij pozneje v Kostel.

Pravni status naseljenih Uskokov. 24.4.1532 je cesar Ferdinand I v Regensburgu izdal ukaz deželnemu oskrbniku Andreasu pl. Lambergu, kranjskemu vicedomu Volfgangu pl. Lambergu in svetnikom Sigismundu Wichselbergerju in Jakobu pl. Raunachu glede naselitve in ravnanja s priseljenimi bosanskimi prebegi, imenovanimi Uskoki, ob njihovi naselitvi v Poljanah, Kostelu, Metliki in na Krasu. Poleg cesarja so ukaz podpisali še Wraslavitzh in K. Pranndt.

Deželni glavar Ivan Kacijanar naj bi Uskoke poselil po Notranji Avstriji na Krasu, v Poljanah in v Kostelu. Tam jim bodo razdelili in predpisali zemljo tako, da jim 6 let ne bo treba plačevati desetine. Tamkajšnja plodna zemlja je sedaj nenaseljena. Za 6 let jih bo Kacijanar naselil v tamkajšnjih ubožnih hišah brez dajatev. Uskoški vojaki se naj na cesarske pozive odzivajo na konjih ali peš. Za službo konjenikov bodo vsako četrtletje plačevali blagajniku po dva ali poltretji renski goldinar službenega denarja. Na Krasu bo glavar Jacob pl. Raunach, v Poljanah, Kostelu in Metliki pa Nikolaj pl. Thurn, ki si bodo prizadevali za koristi Uskokov. Uskokom bo treba postaviti tudi lastnega vojvodo s plačo po 25 renskih goldinarjev na leto. Naseljenci bodo lahko potovali le z dovoljenjem svojih voditeljev, da ne bi prihajalo do ropanja in pritožb kmetov. Po drugih virih naj bi vojvode kostelskih, poljanskih in kraških Uskokov prejemali po 22 forintov letno, konjeniki naj bi prejemali po 4 do 5 renskih goldinarjev na četrtletje, pešci pa po dva do dva in pol renskega goldinarja z dodatki med pohodi.

Še boljši pogoji so bili obljubljeni Uskokom v Žumberku. Po dokumentu iz leta 1535 so žumberški Uskoki dobili pravico voljenja svojih vojvod, zastavnikov in desetnikov. Zemljo so dobili v last za 20 let, nato pa naj bi sprejeli tlačanske obveznosti. Zato so se morali obvezati, da bodo na lastne stroške sodelovali v vojnah. Po dokumentu iz leta 1538 naj bi vojvode, ki so vodili po 200 uskoških vojakov, prejemali letno do 50 forintov. Leta 1543 so Uskoke osvobodili plačevanja carine in mitnine, kar jim je omogočilo trgovino. Ostareli Uskoki so dobivali tudi pokojnine od 30 fl (voditelji in vojvode) do 15 fl. Šest oseb je 10.4.1606 prejemalo skupaj 140 fl pokojnine, bržkone v Žumberku

Migracije Uskokov od štiridesetih let 16. stoletja let dalje. Baroni Langenmantli so nasprotovali naseljevanju Uskokov in so gotovo ovirali že naseljene družine. "Kostelski" Uskoki so se zato tudi odseljevali drugam, o čemer imamo podatek le za leto 1590.

Cesar in zemljiški gospod ni povsem držal obljube dane ob naselitvi Uskokov. Nomadski živinorejci Uskoki so bili vajeni drugačnega načina življenja. Ker v Kostelu niso imeli dovolj paše, so se večinoma odselili v Belo krajino, Žumberk in na Hrvaško. Povsod so bili v sporih z okoliškimi kmeti, predvsem zaradi drugačnega načina življenja, kar se je pogosto izrodilo v nasilje in rop.

Od leta 1540 dalje so avstrijske oblasti uvedle popis novih priseljencev s priimki. Leta 1546 je general LenkoviŠ naselil 40 uskoških družin v Žumberk, nekaj tavajočih Uskokov iz okolice črnomlja pa na Kočevsko. Na LenkoviŠevih posestih, predvsem v Beli krajini, je živelo okrog 800 za orožje sposobnih moških z družinami, večinoma v zadrugah s po več brati v isti hiši.

Južnoslovanski prebivalci v martoloških četah so se po letu 1570 zadrževali v Kostelu tudi po več mesecev in se skrivali oblastem. Pri tem so si ustvarjali skrivne postojanke, ki so preraščale v stalna zaklonišča in bivališča ter so se končno integrirali v staroselsko skupnost.

V 16. stoletju so Turki tretjino prebivalcev Moravic poklali, tretjino odpeljali, ostali pa so pobegnili na Kranjsko. Leta 1582 in 1583 se je veliko beguncev s področja Bosiljeva preselilo v Belo krajino in Poljansko dolino, domnevno tudi v Kostel. Leta 1583 je bil dograjen Karlovac, oblasti pa so začele strožje kontrolirati selitve martolozov in družin priseljenih vojaških uslužbencev. Avstrijski poveljniki so dobili navodila, naj ne podpirajo več srbskih selitev iz Like in iz notranjosti turške države.

Po padcu trdnjave Slatine septembra 1597 je na Kranjsko prišlo 1700 Uskokov z ženami in otroci. Naselili so jih v Marindolu in Bojancih ter na sosednjih hrvaških posestih v Gomirju in Vrbovskem. Po osvojitvi Cernika je prišlo do konca leta 1597 še 500 uskoških družin na Kranjsko.

Konec 15. stoletja je modruški okraj opustel zaradi turških vpadov, ki so tod prodirali na Kranjsko. Zato je leta 1599 poveljnik hrvaške vojske v Krajini, obrstar Juraj LenkoviŠ odšel v Turčijo, od tam pripeljal Vlahe in jih naselil v dolino reke Dobre, predvsem v Vrbovsko, Gomirje in Moravice. V istem času je naselil 500 Vlahov v Ličko polje, ki je pripadalo knezu Jurju Zrinjskem.

Uskoki Marinichi. Zaradi neugodnih razmer v Kostelu, so se Uskoki odseljevali nižje po Kolpi. Tako se je 5 kostelskih družin leta 1590 preselilo na drugo stran Kolpe, na posest kneza Jurija Zrinskega v Gornjih in Dolnjih Moravicah. Odselili so se Marinči (domnevno z Vrha (Am Berg) ali iz Jelenove drage), Šnebergeri (iz Rebri pod Gradom), Ferderberji, Mate Pelegrinič (domnevno iz Sapnika) in Prajdiči. Knez Juraj Zrinski je v Ozlju takole ugodil prošnji petih priseljenih kostelskih družin:

" ... Daiemo na znanje vszim, kim ie dostoino, da doidosse pred naz Ivan Marinich od Kosztela z tovarustvom po imenu Mato Pellegrinich, Jure Žnepergar, Ambros Praidich, Jure Ferderbar, prosechi od nas, da bismo dopustili naszelitise na jmanu nassem u Moraviczah, gornih i dolnich, sto pod Brod slisy, z tem putem, da bismo ih nebantuvali visse one zlusbe, koia isla preia y perua vrimena od onih zemalj, a da ote oni graditi sze y onde ztati y ondy dopeliati liudi, ki sze nasele... "

Ivan Marinich je bil vodja novih naseljencev, ki so obljubili, da bodo knezu Zrinskemu letno dajali po 6 liber v denarju, ter desetino od janjcev, kokoši in drugih živali. Vršili naj bi tudi druge dolžnosti, kot kmetje na gospostvu Brod. če bi med vojno koga ujeli ali oropali, so to morali prijaviti gospostvu. To je plen lahko odkupilo, ali pa jim ga je prepustilo.

Palegriničev in Prajdičev pozneje (od leta 1702 dalje) ni bilo več v Kostelu. Prajdiči so se obdržali v okolici Brod Moravic.

Kostelski kmetje so se tako odselili na drugo stran Kolpe, da bi tam opravljali podobno delo kot prej v Kostelu. S seboj so gotovo imeli tudi svoje družine in živali. Njihov novi gospodar, knez Zrinski, si je obetal, da bodo za seboj pripeljali še druge naseljence iz Kostela. Priimki nekaterih doseljencev (Šneperger, Ferderber) sicer dajejo prej slutiti kočevarsko kot uskoško poreklo, čeprav nekateri zgodovinarji trdijo nasprotno.

Etnične spremembe v Kostelu so bile posledica priselitve večinoma katoliškega uskoškega življa v prvi polovici tridesetih let 16. stoletja. Istočasno so med leti 1532-1538 Uskoki naselili tudi Senj, katerega prvotno prebivalstvo je pobegnilo iz strahu pred Turki, ki so plenili Srb in druge okoliške kraje.

Od leta 1552 so morali iz Ribnice, Kočevja, Poljan in Kostela v primeru potrebe dajati skupno 300 strelcev za obrambo trdnjave. 10. 10. 1596 je Ferdinand v Gradcu izdal ukaz, po katerem so senjskemu glavarju Georgu Paradeiserju morali Kočevarji (z njimi bržkone tudi Kostelci) in Ribničani dajati po 80 oseb za po 14 dni dolgo leta 1597, 1600 in 1602. Kmetje iz Loža pa so morali v Senj dovažati les. Odhajanje domačih vojakov je gotovo oslabilo obrambo samega Kostela. V Senju pa je v naslednjih desetletjih nastala svojevrstna etnična skupina velike vojne moči. Zaradi nasprotovanja Benečanov so morali Avstrijci senjske Uskoke leta 1617 razseliti, tako da se jih je nekaj vrnilo oziroma ponovno naselilo tudi v Kostel.

Pomembni senjski Uskoki so bili Marin(i)či, ki so bili pozneje naseljeni tako po dalmatinskih otokih, kot v Gorskem Kotarju in po kostelskih hribih, kjer so iz priimka izgubili vmesni "i". Marinichi se v Kostelu navajajo že leta 1494.

21. 1. 1613 je Uskok Ivan Marinich skupaj z 11 drugimi v Senju podpisal zadolžnico v hrvaščini za letno plačo 40 renskih (florintov) po pogodbi s primorskim komisarjem, kranjskim vitezom Danielom pl. Gallensteinom. Zadolžnica je bila zapisana v hrvaškem jeziku in je omenjala uskoško kontrolo trgovanja skozi Riko (Reko) iz smeri Broda, za katero so bili bržkone zadolženi. Večina Uskokov ni znala pisati in so pod dokument narisali pet krogov "pritisnuvsi chi imasmo peccatte obiccaine". Poleg vojvode Mihule (Mihe) Hreglanovi(c)ha se je znal podpisati le še Juan Marinistus (Marinich). Pet ostalih naštetih Uskokov ni z nobenim znakom podpisalo dokumenta.

26. 8. 1642 je bil Ivan Marinch še vedno v Senju kot "conciter". Kranjskim Stanovom je v hrvaščini poročal o pregledu poročila uradnika "porkulaba" Tomice HogliŠuza o prihodu turškega paše v "bagniju Luku" (Banja Luko) skupaj s tremi begi in tremi kadijami. Od tod so bili namenjeni v Bihach, kjer bodo gradili hiše. HogliŠuz je poročal, da je paša poslal vohune ("poslance") zbirat novice na primernih virih ("na Maijdan"). Drugega zaenkrat ni vedel povedati.

Saban Popravaz, šubaša od Korenice je pregledal vzroke nastalega stanja in poročal, da je beg iz Bosanske krajine poslal svojega sina Muhamata bosanskemu paši naproti v Bihach, ko je slišal za prihod paše. Vso Krajino naj bi očistil od nasilnikov "Zulumchiarov". Poleg HogliŠuza je zaslišanjem prisostvoval tudi otoški vicekapetan Petar Gracanin.

Po 37 letih cesarske službe je Ivan Marintsch napredoval v stražmojstra hrvaške garde. 7. 12. 1649 je pisal (kranjskemu) deželnemu glavarju Hansu (Ivanu) Albrechtu baronu Herbersteinu v nemščini o svoji dolgoletni službi in dveh ranah, ki jih je dobil v boju proti Turkom. Na osnovi svojih zaslug je prosil, naj ga na njegovem položaju stražmojstra zamenja svak Milaschin Radoinvitsch.

15. 12. 1649 je podobno prošnjo poslal še baronu Andreju Auerspergu, Georgu Cenkovichu in Vidu Khislu, generalu hrvaške in obmorske krajine ter baronu Gottfriedu Stadlu. Omenil je tudi svojo (letno) rento 5000 talerjev.

Ivan Marintsch, podložnik gospostva Kostel, se v letih 1618, 1619, 1622 in 1623 navaja v skupinah kostelskih tihotapcev, upornikov in pobiralcev hubnega goldinarja. čeprav popis v Arhivu Slovenije pripisuje tudi dopise iz Senja Ivanu Mariniču iz Kostela, gre vendarle za različni osebi. Stražmojster hrvaške garde ni mogel obenem biti tlačan.

Poleg vojvode Ivana je bil v Senju tudi njegov domnevni sorodnik Martin Marinitsch. 1. 1. 1627 je v Senju posodil Juraju in Niclaju Marinitschu po 24 fl mesečne plače za naslednje 3 mesece do zadnjega marca v skupnem znesku 72 fl. Zadolžnica je bila pisana v nemščini.

10. 10. 1646 so z mitnice sv. Vida nad Reko poročali, da so 1. 4. 1645 pripeljal za 396 zlatih fl. živeža za vojake pri mitnici: Thoma Marintscha, Simona Perescha in Michaela Vesselina.

Senjski Uskoki Kherkhovitschi. Baron general hrvaško-primorske krajine in cesarske mitnice je 19. 4. 1606 v Senju izdal odlok, po katerem bi si Andrej Kherkhovitscha lahko sposodil na kostelski mitnici (in) za potrebe senjskih vojakov prenesel 475 sv. Vidskih (reških) starov pšenice ob plačilu 7 liber posebne trikratne (mitnine) v Senju. 8. 9. 1605 je zato prosil mesto (Senj) za prenos robe v vrednosti 728 gld 26 kr 1 den brez mitnine.

19. 9. 1607 je iz Ljubljane odgovoril vitez Jakob Primorz, komandant Metlike, da je treba Andreju Kherkhovitschu zaračunati 530 fl davka na njegovo (tovorniško) obrt. Kherkhovitsch je bil kostelski tovornik, verjetno vodja skupine, ki je oskrbovala senjsko utrdbo z živežem iz Dolenjske. Je najstarejši med tremi Krkoviči, ki jih omenjajo dokumenti kranjskih deželnih stanov in je bil verjetno naseljen pri Krkovih. Iz obtožb tihotapstva proti njegovima domnevnima sinovoma Petru in Stefanu skupaj z drugimi Kostelci leta 1622 vidimo, da so kostelski tovorniki pogosto kršili omejitve avstrijske mitniške službe.

Senjski Uskoki Jusina (Jusinich). Ohranile so se posamezne družinske legende, npr. o naselitvi treh bratov Uskokov s priimkom Južnič (po domače Jüžnč) v 16. stoletju. Možna korena priimka Južnič sta tako Jug kot Južina. Ni dokazov, da bi prišli iz Rak kot Rački ali morda iz Brestanice, ki je bila v času njihove naselitve prav tako v lasti Langenmantlov. 10. 1. 1617 se v dopisu Deželnih stanov iz Ljubljane Adam Južina navaja kot dolgoletni vojak, ki se mu dovoljuje 4 solde dodatka za vino. Kraj njegovega rojstva ni zapisan.

Leta 1601 je bil Jurij Južina podložnik gospostva Metlika. 7. 8. 1633 se v Senju v dopisu kranjskim deželnim stanovom mož z enakim imenom navaja z 8 fl. davka za živež pri skladiščniku v Karlovcu. Poleg njega je naštetih še čez sto drugih oseb z različnih gospostev, večinoma s priimki, ki se končujejo na -itsch. Nekateri med njimi so vojvode, oskrbniki, župani in drugo, navaja pa se tudi prostor v Senjski utrdbi, ki naj bi ga zasedali med obrambo. Vendar med ostalimi priimki ni nobenih, ki so postali pozneje domači v Kostelu.

Jurij Južina se omenja tudi deset let pozneje leta 1643 v dopisih Deželnih stanov za Kranjsko.

15. 6. 1680 se v dopisu iz Ljubljane navaja Južina brez imena. Bil je vojak oziroma oficir z mesečno plačo 2 fl. oziroma več kot 1 gld. Plačeval je tudi davke za prenos vina skozi Gradec. V zvezi z njimi je naveden Franz I. pl. Reissing, dvorni sodnik.

29. 6. 1680 se v dopisu iz Ljubljane ponovno navaja Južina brez imena. Sklicuje se na dokument z dne 27. 5. 1680 in na omenjeni dokument z dne 15. 6. 1680. Pod dokumentom je bil podpisan Englbert Scfall baron Weicht, ki ga je sprejel 2. 7. 1680.

Prvi znani Jusnich v Kostelu je Ivan, popisan med tihotapci 13. 10. 1622. Leta 1681 se Jusnichi omenjajo kot dolžniki pri Fari in naziv kmetije prav tam. Okoli leta 1700 se Jusnichi omenjajo pri Fari, v Ajblju, Mavercu in pri Krkovih.

Migracije Uskokov v 17. stoletju. Kostelski Uskoki so se zaradi slabih razmer občasno preseljevali na hrvaško stran Kolpe in sicer posamič ali v skupinah. Tako so na obeh bregovih Kolpe nastali v glavnem enaki priimki. Ob rubežu nad knezom Stjepanom Frankopanom 25. 4. 1557 je bilo v Ozivnici (sic!), Brodu in Podstenah na Hrvaškem skupno le 16,5 kmetij. Luka Grgurič je živel kot berač na gmajni. Hud turški pritisk kaže tudi v hrvaški glagoljici leta 1544 zapisana prošnja grofa Miclausa (Nikolaja) pl. Frankopana kranjskemu Vicedomu za pomoč.

Leta 1600 so v Moravicah zidali kulo (stolp). Pri delu so pomagali tudi Kostelci in drugi Kranjci. Kranjec Martin Blaževič je, po lastnem pričevanju iz leta 1657, delal na kuli dva dni.

Leta 1622 je Vlah Juraj VinoviŠ ubil kmeta Ambroža Štajdoharja. Zato ga je sodilo regimentsko sodišče v Karlovcu. Spor so gotovo povzročila tudi narodnostna nasprotja.

Leta 1622 so se na posest Zrinskih naselili: Ivan Klobučar, Petar Šporčič, Matija Pram, Andija Štajdohar, Jakob Pram in Juraj Šneberger.

Leta 1650 je Petar Zrinski oprostil konjske tlake kmete s priimki: Abramovič, Moll, Krulac, Falež, Crnkovič in Mavrovič. Zato pa so kmetje morali plačevati letno po 8 dukatov.

Leta 1657 je Juraj Szili s komisijo urejal meje okoli Moravic v Gorskem Kotarju. Juraj Szili je bil kapetan dvoranski, vicedom v Žumberku in uslužbenec Petra Zrinskega. Meje so mu pokazali najstarejši krajani.

ime in priimek	starost ob urejanju mej	letnica rojstva
Jurij Podnar	90	1567
Peter Butina	85	1572
Matija Gojšak	80	1577
Peter Ambrožič	85	1572
Jakob Gorše	90	1567
Lovro Crnkovič	85	1572
Martin Goljak	80	1577
Matija Šneperger	80	1577
Juraj Šneperger	88	1569
Jakob Butina	90	1567
Mihail Šepac	80	1567
Martin Blaževič	nad 100	1557

Domnevamo, da so k razmejitvi vabili domačine, ki so meje poznali od mladosti, in ne priseljence. Juraj Šneperger je lahko potem isti, ki se je kot 21 let star mož priselil v Moravice leta 1590. Matija Šneperger je bil domnevno njegov mlajši brat, Butine pa naseljenci, ki so jih privabili iz Kostela po letu 1590.

Leta 1660 so med katoliškimi naseljenci Zrinskih in Vlahi naredili 3 nemške milje dolgo mejo od Moravic preko Vrbovskega do Gomirja. Vendar so gomrski Vlahi ogrožali celo Delnice konec 17. stoletja.

Leta 1662 so bili na posest Zrinskih naseljeni še kmetje Ivan Klobučar, Matija Pram, Jakob Pramar (Pramlje), Jurij Šnepergar, Peter Šporčič, Andrija Štajduhar in Dragama. Knez Vuk Frankopan leta 1625 in 1635 ter knez Petar Zrinski leta 1650 in 1653 so svoje kmete osvobajali raznih dolžnosti, predvsem tlake. S tem so si želeli pridobiti nove naseljence v svoje kraje, ki so jih močno izpraznila turška ropanja.

Premišljena politika naseljevanja se je Zrinskim kmalu obrestovala. Ob njihovem padcu leta 1671 je ozemlje Broda naseljevalo 600 kmetov na 100 kmetijah, ki so plačevali desetino janjcev, piščancev in čebel, nekaj pa tudi v denarju, žitu, kokoših in jajcih. Tretjino desetine so dajali župniku v Gornjih Moravicah.

Migracije iz Kostela v 18. stoletju. Okoli leta 1732 so v Vrbovsko naselili tudi Glade iz Kranjske in Kočevarje Mrzele. Leta 1753 je bil Vuk Jakšič vojaški komandant v Mrkoplju. V letih 1726-1732 so se med gradnjo Lujzinske ceste Kranjci Erjavci, Klobučarji in drugi naselili v Ravni Gori. Erjavci so nekaj pozneje odprli trgovino v Colnarjih. Klobučarji pa so bili že dolgo naseljeni v Kostelu in so trgovali s klobuki že v 16. stoletju.

Razprava o naselitvah in migracijah Uskokov v Kostelu

Število Uskokov v Kostelu. Vpliv novega elementa se je ohranil v jeziku, običajih in priimkih. Relativno število novih naseljencev je najlaže oceniti s štetjem avtohtonih priimkov (po urbarju iz leta 1494 pred uskoško naselitvijo), med naseljevanjem (urbar iz leta 153č) in po naselitvi v urbarjih iz let 1570 in 1681 ter krstno knjigo iz let 1702-1719. Drugih zapisov ni zaradi požara prifarskega župnijskega arhiva leta 1757. Primerjava kaže, da novi etnični element ni presegal polovice avtohtonega prebivalstva. O morebitnih nasprotjih med avtohtonimi poljedeljci in novodošlimi (nomadskimi) živinorejci imamo podatke za sosednje kraje, ne pa za Kostel.

Nemirno 16. stoletje je povzročilo precejšnje etnične spremembe tudi v Kostelu. Zaradi pomanjkanja uradnih virov in skoraj popolne izgube zgodovinskega spomina na preselitev, je med današnjimi Kostelci težko rekonstruirati naseljevanje posameznih družin v Kostel. Domnevamo, da so se naseljevali iz raznih smeri, nenačrtno in da so imeli posamezni naselitveni valovi različne usode.

Števila uskoških naseljencev v Kostelu ni mogoče natančno določiti. Pravoslavni verski obredi v Kostelu niso izpričani. Priseljenci so bili večinoma hrvaški katoliki. Neslovensko zveneči priimki na -ič (sprva bržkone -iŠ) tipa: Jakšič, Marinč, Obranovič, Jurjevič, Ožanič, Majetič in posebno Skender, Crnkovič in Južnič gotovo kažejo na uskoško poreklo.

O različnih veroizpovedih v Kostelu priča priimek Papež. Po urbarju iz leta 1570 ga najdemo v Vasi. V devetnajstem stoletju so Papeži živeli v zaselku Jelovica v Gorenji Žagi. Po izročilu so bili v novejšem času oskrbniki (vavpti) kostelskega gradu.

O značilnih uskoških navadah pričajo tudi enaka imena vasi in priimkov prebivalcev. Ohranila se je v vasi Kuželj (Kezele, Kusolt), Jakšič in Žaga. Izgubila se je v vaseh Maverc, Gotenc, Delač (vas s tem imenom tudi v Gorskem Kotarju!), Colnar, Petrina, Briga (Briški) in Frissig (Friškova Draga pod Banja Loko), Piršič (Pirčeč), Padovac (Padovo) in Rački (Rake). Možna je tudi lokacija Južničev in Štefančičev na izvorno vas Faro že v 16. stoletju, gotovo pa od leta 1681 dalje. Za Štefančiče je verjetna povezava s Hrvaško, saj se Paul Štefančič omenja že leta 1672 v čabru, ko pri Fari še niso omenjeni. Tudi posebna končinca "nčič" priča o hrvaškem poreklu.

O staroselcih slovenskega porekla, ki so ostali doma ali pa so se vrnili ko je minila turška nevarnost, pričajo pogosti priimki: Rauh (1670 Završje, nato Deluš, Žaga, Delač), Lisac (1608 Lukov Dol), Bauer (Kuželj, 1670 Brod Moravice in Skrad), Bukovec (Bukov Vrh, vas Bukovac na Hrvaški strani, Georg Bukovac v Rogu 1744 in 1746), Žagar (Žaga, 1570 Gerovo), Padovac (Padovo), Kajfež, Rački (Rake, Rački potok, 1694 Skrad), Butina (Jakob leta 1657 v Moravčkih Dragah), Bunderle, Hodnik (višji predeli - Podrebrca), Golik (Šimatovo 1650) Zidar itd.

Nekateri danes razširjeni kostelski priimki so naseljeni pozneje. Tako so se Selani konec preteklega stoletja priselili iz Zgornje Slivnice. Uskoški priimek Skok se je v Kostelu ustalil po drugi svetovni vojni.

Na Uskoke v Kostelu spominjajo poleg priimkov tudi navade, noša in pesmi. Po Levstiku so Laščani Kostelce (bržkone tudi Belokranjce), ki so tod tovorili blago s svojimi konjički, večkrat slišali prepevati srbske pesmi o kraljeviču Marku. Laščani so te krošnjarje imenovali kar Kostelci. Vendar ni verjetno, da bi se v Kostelu še tako pozno ohranile srbske narodne pesmi. Danes, poldrugo stoletje po Levstikovem zapisu, podobnih pesmi ni več mogoče izslediti.

Dokumentirana gibanja Uskokov v Kostelu

· 1469 prvi turški napad na Kostel
· 1522,1528 400 turških konjenikov in 400 pešcev napade Kostelce
· 1530-23.6.1531 Kostelci se izselijo na Kranjsko, od 293 hiš (kmetijč) ostane obljudenih le 7
· 1530-1580 kostelski grad utrdijo z renesančnim obzidjem
· 1531-32 priselitev iz dalmatinske Cetinske krajine, tudi v Poljane in Osilnico. Priseljeno je bilo: 1000 ljudi, 700 vojakov in 15000 glav živine. Po kostelskem in poljanskem poveljniku Sigmundu je bilo mogoče naseliti 2000 ljudi v Kostel.
· 1538 priselitev iz Srba in Obrovca, graščak nasprotuje naselitvi
· avgust 1539 priselitev Uskokov iz Cetinske krajine
· pred 1574 - izselitev: Kholesi in Kossler v Kočevskem urbarju (1574, 37) in sorodni priimki v belokranjskih urbarjih
· 1578, april ali maj - Turki zažgejo Trg (in gradč)
· 21.7.1578 kostelski(č) delavci - graditelji Karlovca bežijo (domovč) v Kostel
· 1577(3),1582,1584,1585(2),1591Turki napadajo Kostel
· 1590 v Dolnje Moravice se odseli 5 družin (Marinč, Pelegrinič, Šneperger, Prajdič, Ferderber)
· 1593 migracije po bitki pri Sisku
· september 1597 po padcu trdnjave Slatina 1700 mož, 4000 glav živine v Marindol in Bojance
· 1598 po turški osvojitvi Cernika se 500 uskoških družin odseli na severozahod, neznano kam
· 15__ odselitev nekaj Kostelcev na Mehovsko gospostvo (Gorjanci)
· 1680, 1766/67, sept.1809 Kmečki upori v Kostelu

Viri za obe razpravi

Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani (ARS)

· Vermercht das Urbar register zum Costel, num. 2, 1494 (ARS, Vicedom arhiv, fasc.I/48, lit. G. XVI/4)
· Urbar Zur Costel Geraut Graffenwardt an der Kullp. Wang Langemantl. Urbar za Kostel iz leta 153_, napačno datiran 1603 (ARS, Vic. arhiv, šk. 75, fasc. I/43, Lit. C)
· Graffenwerther Costeler Urbarialia, Rubrica Camerale et Urbariale, 1570, (ARS, Vic arhiv fasc. I/48, lit. G. XVI/3, šk.83)
· Liquidations Extract oder ausstend register über die von weillandt Herrn Franz Adam Langenmantl, 1681 (ARS, Zapuščinski inventar, lit. L. fasc. XXIX, št. 27, št.2)
· Inventar grofov Lambergov ob prodaji Kostela baronom Androcha leta 1694. Ni ohranjen.

· Inventarium und Respective Schätz Libell (ARS, Zapuščinski inventar, lit. A, fasc.III, št. 64, str. 1-116 (Kostel 1759))
· Zapuščinski inventar, Lit. A, fasc. IV, št. 77 (12. 8. 1763). O kostelskem urvarju iz leta 1694 na str. 3/5.

Arhiv župnije pri Fari (AF)

· 1702-1719 Retl (Rötl) Janez, Liber baptizatorum, Inceptus a me, Joanne Jacobo Retl ab anno Dni 1687, existente Cesareo in Costel (po požaru 6. 9. 1757 hranijo v prifarskem župnišču le podatke o krstih med leti 1702-1719)
· Krstne knjige 1757 -
· Mrliška knjiga 1757 -
· Knjiga porok 1757 -
· Knjiga zarok 1757 -
· Inventarium und Urbarium, Pharr Kostel 18. 6. 1768, župnišče Fara, vezano skupaj s sodnimi spisi za leto 1731 in 1733 (dopolnjeni prepis urbarja iz leta 1731 in iz poznejših let)

Literatura za obe razpravi

· Biderman J. Herm., Zur Geschichte der Uskoken in Krain. Archiv für Heimatkunde II. Laibach 1884 u. 1887, str. 174-207 (Glej Makarovič 1985 496)
· BuriŠ Anton, Povjesna antroponimija Gorskog Kotara u Hrvatskoj. Goranska prezimena kroz povijest, Rijeka 1979, 2. dopolnjena izdaja, Rijeka 1983
· Butina Vasja, Kostel, kratek zgodovinski pregled za potrebe genealoških raziskovanj, tipkopis za krožek rodovnikarjev, Ljubljana 1994
· Dimitz August, Geschichte Krains, von der ältesten Zeit bis auf das Jahre 1813, Dritter Theil: 1564-1657, Laibach 1875
· FilipoviŠ Milenko S., Srpska naselja u Beloj krajini (u Sloveniji), Radovi akademije Bosne I Hercegovine 35, Sarajevo 1970, 147-238
· Hirc Dragutin, Gorski Kotar: slike, opisi I putopisi, Zagreb 1898, pretisak, Tiskarna Rijeka, 1993
· Jurkovič Viktor (urednik), Brod Moravice, Osnovna škola Brod Moravice, 1969
· Kos Dušan, Urbarji za Belo krajino in Žumberk, SAZU, Ljubljana 1991
· LopašiŠ Radoslav, Oko Kupe I Korane, 1894, dopunio Emilij Laszovski
· Makarovič Marija, Predgrad in Predgrajci, Narodopisna podoba belokranjske vasi, Ljubljana 1985
· Mal dr. Josip, Uskočke seobe I slovenske pokrajine, Srpski etnografski zbornik, knjiga XXX, Naselja I poreklo stanovništva, Ljubljana, 1924, 236 str.
· Podlogar Leopold, Iz zgodovine kranjskih trgov, 4. Kostel, Vrtec 51 (1921) 91.94, 102-103, in 131-133
· Rothenberh Gunther E., Die Österreichische Militärgrenze in Kroatien 1522 bis 1881, Verlag Herold, Wien, München 1970, prevod po ameriškem originalu.
· Simonič Ivan, Migracije na Kočevskem v luči priimkov, Srpski etnografski zbornik, Ljubljana 1934, str. 106- (NUK)
· Zgodovina kočevskega ozemlja, Kočevski zbornik, Ljubljana 1939, str. 45-130
· Simoniti Vasko, Prispevki k poznavanju turških vpadov. I. del: V letih od 1570 do 1575, Zgodovinski časopis 31 (1977) 491-505
· Bitka pri Sisku v spominih Slovencev, Glasnik SM, 1993, 15-28
· Strohal Rudolf (1856-1936), Uz Lujzinsku cestu, 1935, Ponatis: Tiskarna Rijeka, 1993
· Štrumbl Žarko, Uskoki na Slovenskem in v Žumberku, Arhivi, 14 (1991) 42.50
· Terseglav Marko, Srbsko-hrvaške ljudske pesmi na Slovenskem (Uskoška pesemska dediščina v prepletu in v soodvisnosti s slovensko ljudsko kulturo Bele krajine. Tradicija - transformacija - inovacija), Doktorska disertacija na Oddelku z aslovanske jezike in književnosti filozofske fakultete univerze v Ljubljani, Ljubljana 1993
· Valentič dr. Mirko, Delnice do 1914. godine, v zborniku Delnice 1481-1981, str. 11-26, Delnice 1981

· Valvasor Johann Weichard, Die Ehre des Hertzogthums Crain, knjiga XI, Laibach - Nürnberg 1689. Delni ponatis v Ljubljani 1977
· Žagar - Jagrov Jože, Kostel, Ljudje in zemlja ob Kolpi, Kočevje 1983 

Na vrh