Pri urah slovenskega jezika smo učenci sedmih in devetih razredov pisali na temo medkulturnega dialoga. Izbrali smo nekaj zanimivih besedil. Prijetno branje!

Nenadu sta s pismom odgovorili učenki 7.b razreda:

• Snježana Savič, 7.b
• Semina Limanoska, 7.b

O pravičnem svetu za vse je pisala učenka 9. razreda:

• Monika Pergar, 9.c

Svojemu dnevniku ali prijateljem so se zaupali učenci 7.a razreda:

• Katarina Kobal, 7.a
• Jakob Krapež, 7.a
• Gregor Bolko, 7.a

Pozdravljeni!
Star sem 14 let in ime mi je Nenad. V letošnjem šolskem letu sem se s starši in bratom iz Sarajeva preselil v Slovenijo in začel obiskovati eno izmed ljubljanskih osnovnih šol. Učitelji so me lepo sprejeli, težave pa imam s sošolci, ker me odrivajo. Čeprav sem se zelo potrudil, da bi postal njihov prijatelj, me nikakor ne sprejmejo medse. Zmerjajo me z Bosancem in pravijo, da sem budalo, ker se v slovenščini slabo izražam. Pri športni vzgoji vedno ostanem brez para. Zaradi vsega opisanega zelo trpim, a o tem ne morem z nikomer govoriti. Brat, ki je na isti šoli, z vključitvijo v razred ni imel težav, zato se z njim o tem ne morem pogovarjati, ker me ne razume. Kaj mi svetujete vi? 
Nenad Novica 

Snježana Savić, 7.b

Dragi Nenad!

Sem Snježana Savić. Stara sem 12 let in hodim v 7. razred. Moji starši so se pred 33 leti preselili iz Bosne v Slovenijo. Seveda sem se rodila v Sloveniji in tu obiskujem šolo. Tudi meni se je nekoč godilo podobno kot tebi, tudi jaz sem imela težave s sošolci. 

V spomin mi prihajajo razni dogodki. Živeli smo v starem bloku, skoraj v kleti. Blizu nas je živela druščina prijateljev, ki so bili do mene zelo nesramni. Med njimi je bil fant, ki je zdaj moj sošolec. Pošiljali so mi razna sporočila,v njih pa je pisalo, da sem neumna Bosanka in še kaj podobnega. Meni je bilo zaradi tega hudo. 

Spomnim se tudi nekega drugega dogodka, ko je nekega dne mama pustila neko rožo na okenski polici in šla v trgovino, z očetom pa sva ostala sama. Jaz sem se igrala z igračami, saj sem bila še majhna, oče pa je bral časopis. Pogledala sem skozi okno in takrat je priteklo neko dekle, vzelo mamino rožo in steklo stran. Takoj zatem sem očetu povedala, kaj se je zgodilo. Šel je ven in jaz za njim. Z ostrim glasom je poklical druščino, ki je sedela na travi. Vedela sem, da so oni mami ukradli rožo, in očetu rekla, naj jim ukaže, naj nam jo vrnejo. Deklica se nam je približala z rožo in nam jo dala. Vrnili smo se v stanovanje. 

Tudi v šoli so me pogosto zmerjali, češ da imam velik nos in da sem Bosanka. Rekla sem jim, naj se brigajo zase in pustijo mene pri miru. No, danes me ne zmerjajo več, počasi se vse uredi. Povem ti, da bo tudi s teboj vse v redu.

Lep pozdrav
Snježana Savić!


Na vrh

Semina Limanoska, 7. b


Dragi Nenad!

Sem Semina Limanoska iz Ajdovščine in imam trinajst let. Verjemi, da ti ne morem prav veliko pomagati, ampak bom vseeno poskusila, saj imam podobne izkušnje kot ti. Ko smo se pred štirimi leti preselili iz Makedonije in sem drugi razred začela obiskovati v Sloveniji, se je tudi meni dogajalo nekaj podobnega. V razredu nas je bilo 24, ampak nihče me ni maral. Na srečo pa se je vse skupaj dokaj hitro rešilo! Imeli smo 15-minutni odmor, ko sem ostala na igrišču sama. Do mene je prišla učiteljica in me vprašala: »Semina, zakaj tu sama sediš na stopnicah in se raje ne igraš s sošolci?« Rekla sem: »Gospa, kako bi se igrala, ko me zafrkavajo in ne marajo!« Učiteljica mi je rekla: »Te ne marajo, da te zafrkavajo?« Jaz sem ji odgovorila: »Točno to, ne marajo me.« Končal se je 15-minutni odmor, ko smo se vsi vrnili v razred. Kot ponavadi smo se najprej pozdravili, nato me je učiteljica vprašala: »Semina, s kom bi se rada družila, kdo te zafrkava in ne mara?« Jaz sem ji rekla: »Z vsemi bi se rada družila, ampak nihče me ne mara.« Učiteljica je takoj rešila problem. Povedala je, da so tudi tujci in muslimani ljudje, vredni spoštovanja. Ko je končal pouk, sem hotela mirno stopiti iz razreda, a so vsi skočili nadme. Govorili so mi: »Sraka neumna, kako si drzneš, povedati učiteljici.« Zmerjali so me še z drugimi stvarmi in takrat je prišel pravi trenutek, ko jih je gospa učiteljica slišala. Rekla jim je: »Semina mi ni nič povedala, ampak videla sem jo, kako sama sedi na stopnicah.« Ko jim je učiteljica to povedala, so sami spoznali, da so do mene bili zelo nesramni. Ko sem prišla drugi dan v šolo, so mi rekli: »Semina, od danes naprej boš naša prijateljica.« 

Nenad, tudi tebi svetujem, da to poveš učiteljici ali učitelju in problemi se bodo hitro rešili.

Lep pozdrav!
Semina Limanoska

Na vrh

Monika Pergar, 9. c


Pravičen svet za vse

Adis Abeba, 10. 7. 2000
Dragi dnevnik! 
Povedati ti moram, da sem danes zelo srečen človek, najsrečnejši na svetu. To je moj prvi zvezek, podarila mi ga je neka svetlolasa gospa iz Slovenije. Danes nas je obiskala in vsakemu od nas razdelila darila. Že dolgo časa sem si želel, da bi lahko dobil vsaj list papirja, kjer bi lahko pisal in risal, danes pa sem dobil kar cel zvezek. Od sreče so mi v oči pritekle solze, katere sem hotel skriti pred ostalimi sovrstniki, a mi ni uspelo. Ko nam je gospa razdelila darila, smo se ji zahvalili in se posedli okrog nje. Pripovedovala nam je zgodbe o ljudeh iz drugih držav, mi pa smo jo samo poslušali in z odprtimi očmi strmeli vanjo. Po pripovedovanju smo odšli vsi skupaj v sobo, ki je bila tako zelo stara in umazana, da je gospa sklenila, da jo bomo skupaj počistili. Od težkega dela smo se na koncu kar sesedli na tla, pokrita z odejo, in kmalu zaspali.


Adis Abeba, 11. 7. 2000
Včeraj nas je že zgodaj zjutraj pred sobo čakala velika škatla. Vsi smo planili k njej in strmeli pod roke vzgojiteljice, ko jo je odpirala in iz nje potegnila neke vrečke in škatlice. Nihče izmed nas ni slutil, kaj bi lahko bilo v njih. Prišla je gospa, mislim, da ji je bilo ime Milena …ja, Milena je bila. Rekla nam je, da se ob tej škatli lahko vsi posladkamo. Posladkamo? Kaj to pomeni? In res: vsak je vzel svojo vrečko, jo odprl in se do sitega najedel. Medtem ko smo se sladkali, nas je gospa Milena vprašala, zakaj nismo včeraj po čiščenju sobe šli v jedilnico na večerjo. Kakšno večerjo! Mi imamo vedno samo zajtrk in še ta zelo skromen. Dolgo časa smo se pogovarjali, nato pa Mileno peljali pokazat našo okolico. Bila je zelo navdušena. Dan je minil, kot bi trenil, in že smo na odejah vsi trdno spali.


Adis Abeba, 12. 7. 2000
Danes je bil zadnji dan obiska gospe Milene. Za zaključek njenega bivanja pri nas nam je prebrala pismo, ki so nam ga napisali otroci iz Slovenije. V njem je pisalo, kakšno je njihovo življenje, in pripisali, da bi radi kaj več izvedeli o našem. In res smo jim uresničili željo. Gospa Milena je pisala, mi pa smo ji narekovali. Ko smo pismo zaključili, ga je prebrala. Vsi smo se zelo dobro zavedali, da je naš vsakdan čisto drugačen od tistega, ki ga preživljajo naši vrstniki iz Evrope. Ko se je gospa Milena morala posloviti, med nami ni bilo otroka, ki mu vsaj kakšna solzica ne bi omočila oči. Zahvalili smo se ji za obisk in bili zelo veseli, da smo spoznali, kako so Slovenci dobrega srca. Po nekaj urah, ko se je za njo vil samo še puščavski pesek, je do mene prišel 4 leta mlajši fantek in mi rekel: »Kako so lahko otroci iz Slovenije tako zelo bogati, da mečejo hrano proč, pa še vedno hrepenijo po tem, da bi imeli še več, kot imajo?« V zadregi sem mu odgovoril: » Svet že ni pravičen za vse, kot nekateri pravijo.«

Na vrh

Katarina Kobal, 7. a


Dragi dnevnik!

Kot veš, je moja mama prejšnji mesec na daljavo posvojila malo deklico, po imenu Julie. Živi v Afriki in je stara deset let. Pred kratkim je praznovala rojstni dan, zato sem ji pisala pismo.

Povedala sem ji, da sem hčerka gospe iz Slovenije, ki jo je posvojila, in da sem prav tako kot ona stara deset let. Povedala sem ji še, da hodim v šolo, kaj rada počnem, ji naštela imena vseh svojih prijateljev in ji zaupala, kaj najraje jem. Nazadnje sem ji še voščila za rojstni dan. Zaželela sem ji veliko zdravja, sreče in veselja ter uspehov v šoli. Pismo sem nato poslala in jo prosila, naj odpiše. Čez dva tedna sem že prejela pošto iz Afrike. Julie se mi je zahvalila za voščilo in mi napisala svojo zgodbo. Ko je bila stara dve leti, so ji umrli starši, ki so skrbeli zanjo, zato se je preselila k svoji babici. Njena babica je bila stara in bolna. Ko je bilo Julie pet let, je babica umrla. Zdaj se je zares tudi počutila to, kar je sicer bila že prej - afriška sirota. V revno hišo, zgrajeno iz blata in slame, kjer sta do sedaj živeli skupaj z babico, se je vselila druga družina, ki Julie ni marala. Zmerjali so jo in podcenjevali, zato je sirota nekega dne zbežala. Takrat je bila stara devet let. Ker pravzaprav ni imela kam iti, se je zatekla v neko turistično središče, kjer se je nekaj mesecev preživljala tako, da je z iztegnjeno desnico posedela ob zidovih hiš. Tam je včasih cel dan čakala, da se jo je usmilil kak turist ali bogatejša domačinka in ji v pest stisnila kaj takega, kar je za silo potolažilo njen želodec. Ko je Julie tako nekega dne izmučena begala po ulicah, se je zgodil čudež, kot ona pravi. Prišel je prijazen gospod, jo vprašal po starših in jo povabil s sabo. Ker je vedela, da bo pri njem dobila topel obrok, mu je brez oklevanja dala roko in se mu pustila voditi. Ta topla dlan ji je spremenila življenje. Odslej ni bila nikoli več lačna, dan pred njenim rojstnim dnevom pa se ji je zgodilo nekaj zares lepega – prijazen gospod, ki jo je nekoč iztrgal ulici, ji je povedal, da bo lahko začela obiskovati tudi šolo. Za to se ima zahvaliti neki gospe iz Slovenije, ki jo je posvojila na daljavo. Ta gospa je seveda moja mama. Na koncu se je Julie naši družini še enkrat zahvalila za denarno podporo pri njenem šolanju in nam zagotovila, da se nas vseh s hvaležnostjo spominja v svojih molitvah. Pomislila sem, h kateremu bogu pravzaprav moli, a namesto odgovora me je obdala slutnja, da ne more biti veliko drugačen od našega - obema je namreč všeč to, da si med seboj pomagamo in si izkazujemo hvaležnost in priznanje, da smo drug drugemu potrebni.

Julieno pismo sem še večkrat prebrala. Z vsakim ponovim branjem sem bolj čutila, kako se mi v začetniško okornih črkah temnopolte vrstnice odpira svet, ki sem ga doslej sprejemala kot domišljijski svet s TV-ekranov. Oprosti, Julie, v naslednjem pismu ti ne bom več pisala o tem, kaj najraje jem. 

Na vrh

Jakob Krapež, 7. a


Dragi prijatelj Jeremy!

Bil sem na zimskem taboru v Bohinju, katerega smo se udeležili vsi učenci 7. razreda OŠ Danila Lokarja Ajdovščina. Bilo je zelo lepo. Ob počitniški hiši je Bohinjsko jezero, na katerem smo se učili veslati. Kot začetniki smo bili še slabi veslači. Zelo močno smo udarjali z vesli po vodi, zato smo bili vsi mokri. Ob jezeru smo opazovali plavajoče račke. V vodi je mrgolelo rib.

Naslednji dan smo šli v planšarski muzej. Ob slikah, predmetih in raznih zapisih smo spoznavali življenje in delo planšarjev nekoč in danes. Škoda, da nismo šli na pohod na planine, kjer se pasejo krave. Tam bi v živo videli, kako iz mleka delajo sir in skuto.
Tretji dan smo šli na pohod k izviru Save Bohinjke – k slapu Savica. Ta slap je zares čudovit. Ko smo se vračali, smo šli čez Hudičev most. Pravijo, da ga je čez to globel zgradil sam hudič. 
Hrana v restavraciji ni bila vedno dobra, zato smo se v sobi sladkali s sladkarijami, papirčke, v katere so bile zavite, pa smo vrgli v koš za smeti. Ker v sobah ne bi smeli jesti, je moj sošolec spraznil koš tako, da je odpadke stresel skozi okno. Upravnik počitniške hiše je ugotavljal, kdo je to naredil, vendar sošolca nismo izdali. Smo pa potem naskrivaj pospravili smeti v kontejner.

Tvoj oče je pisal, da pridete poleti v Slovenijo. Vabim te, da prideš k nam v Ajdovščino. Popeljali se bomo v Bohinj, kjer bom tebi in tvoji družini razkazal lepote tega slovenskega kotička. Z žičnico se bomo popeljali tudi na Vogel. V Francijo se boš vračal z lepimi vtisi.
Upam, da se boš imel v Bohinju zelo lepo, kajti jaz sem se imel. Pridi! Prosim, napiši kaj o sebi.

Lep pozdrav iz Slovenije!

Tvoj prijatelj Jakob


Na vrh

Gregor Bolko, 7. a

Dragi dnevnik!

Danes je bil zame zelo poseben dan. Spoznal sem fanta, starega toliko kot jaz. No, to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi prihajal iz druge države – še več, iz druge kulture! Tako je bilo: zjutraj sem vstal, se napravil za v šolo in odšel čakat šolski avtobus. Ko pridem, zagledam v hiški, kakor imenujem čakalnico, neznan obraz. Malo pomislim, če se je kdo preselil v našo vas, in se spomnim, da mi je mama rekla, da pridejo v sosedovo hišo stanovat muslimani. Ko sem stopil v hiško, sem se usedel čisto na konec klopi. To sem storil zato, ker ne maram muslimanov. Po par minutah pa on spregovori: »Jaz sem Seo.« Jaz se najprej malo zasmejim, nato pa odgovorim: »Jaz pa Gregor.« Začela sva se pogovarjati in ugotovil sem, da je zanimiv in prav prijeten fant. Spraševal sem ga vse mogoče. Od kod prihaja? Kako se kot musliman počuti v državi s katoliškimi koreninami? Kakšen je Alah? Zanimiv pogovor je prekinil prihod avtobusa. Stekel sem, da bom prvi. S torbo sem zasedel oba sedeža v tretji vrsti in povabil Sea, naj prisede. Šele zdaj sem ga vprašal, v kateri razred bo hodil, in ugotovila sva, da bova sošolca. Pomislil sem, kakšno spremembo bo to prineslo v naš razred. Ne vem zakaj, ampak malce mi je bilo nelagodno ob misli, da ga sošolci najbrž ne bodo sprejeli in da ga bodo mogoče celo zasmehovali. Najbrž sem jih sodil po sebi, ki ga na začetku, ko sem v čakalnici sedel na drugi konec klopi, tudi nisem sprejel. No, v šoli pa ni bilo tako, kot sem jaz mislil! Ko nam je razredničarka predstavila novega sošolca, smo ga res vsi negotovo gledali, zasmehovali pa ga nismo. Že pred koncem pouka je postal naš prijatelj! Ko sva se popoldne vračala iz šole, sem mu pokazal, kje živim, in ga predstavil staršem. Tudi on mene je povabil na obisk. Njegovi starši so me zelo lepo sprejeli; oče me je pričakal že na vratih in mi podal roko. Čeprav prijaznih besed, ki sva si jih ob stisku roke izrekla, zaradi nerazumevanja jezika nisva v polnosti razvozlala, prevajalec ni bil potreben. Jezik src je namreč v vseh jezikih enak.


Na vrh