RAZISKOVALCI
Na naši šoli imamo kar nekaj otrok iz drugih držav. Zanje so organizirane individualne ure slovenščine ali pomoč pri učenju. Med njimi je tudi Bejtula, ki se od ostalih razlikuje tudi po jeziku. Njegove materinščine, turščine, na šoli nihče ne razume. Ker ga sošolci nismo razumeli, je večkrat prihajalo do konfliktov, čeprav si tega v resnici nismo želeli. To so opazili tudi učitelji, ki v razredu poučujejo, vendar kljub njihovim opozorilom in spodbudam z Bejtulo nismo uspeli vzpostaviti pravega odnosa. Do odločilnega koraka naprej pa je prišlo, ko sta nam na pomoč priskočili razredničarka in šolska
pedagoginja. Problem smo začeli reševati s pogovorom. Spoznali smo, da o Bejtuli in njegovi državi pravzaprav zelo malo vemo, zato se nam je pri eni od razrednih ur predstavil. S tem smo izvedeli marsikaj novega in počasi smo začeli razmišljati o stvareh, o katerih do sedaj nismo. Ker bi vsa nova spoznanja v tej raziskovalni nalogi težko strnili, smo Bejtulo prosili za intervju. Z njim želimo pokazati, s kakšnimi novostmi in težavami se spopadejo tujci, ki prihajajo v Slovenijo.
Intervju z učencem Bejtulo
Bejtula, kdaj si prišel v Slovenijo?
Septembra leta 2006.
Mi lahko opišeš, kako si se počutil, ko ti je oče sporočil, da se selite v državo, ki jo komaj poznaš?
Ko mi je oče sporočil, da odhajamo, sem bil vesel in žalosten hkrati. Težko mi je bilo zapustiti domač kraj in prijatelje, a bil sem vesel, ker se nam je ponudila priložnost, da si izboljšamo življenje.
Kakšen je bil sprejem v Sloveniji?
V šoli so me na začetku tako učitelji kot sošolci sprejeli zelo dobro. Čeprav jih nisem prav nič razumel, sem imel občutek, da so me veseli.
Kako si se sporazumeval z učitelji in sošolci?
Oče mi je v beležko napisal vse pomembne besede, ki sem se jih kasneje tudi naučil.
Ti je kdo ponudil pomoč?
Na začetku so mi vsi nudili pomoč, a kasneje se je zgodilo nekaj, za kar še danes ne vem, kaj – odnos do mene se je nepričakovano spremenil.
Omenil si, da se je kasneje to spremenilo. So te žalili?
Ja, samo ne direktno, ampak za hrbtom. Občutek sem imel zelo slab.
Kako si na to reagiral?
Postajal sem depresiven in včasih sem reagiral jezno. Včasih sem bil tudi fizično agresiven.
Si kdaj pomislil, kaj delaš narobe?
To sem se ves čas spraševal, a nisem našel pravega odgovora.
Kaj je druge motilo pri tebi?
Ne vem, mogoče jezik, drugačna kultura, način življenja ali kaj drugega.
Si poskušal to na kakšen način popraviti?
Sem, s šolsko pedagoginjo sva pri razredni uri predstavila moj kraj, državo in način življenja. Sošolce sem naučil tudi nekaj naših besed.
Ali je po tem bil odnos do tebe kaj boljši?
Malo pa vseeno, več so me spraševali ter se pogovarjali z menoj.
Tvoje življenje se je bistveno spremenilo. Si se že navadil na kulturo v Sloveniji?
Težko se je v enem letu navaditi na tako drugačno kulturo in način življenja. Meni to počasi uspeva, še vedno pa se moram za to truditi. Upam, da bodo tudi moji sošolci z mano potrpežljivi in strpni. Skupaj nam bo zagotovo uspelo.
Tudi mi, ne samo Bejtula, smo veseli, da se je naš odnos z njim izboljšal. Zdaj lažje razumemo njegove reakcije in ravnanja. Vsi skupaj smo ugotovili: tega, česar ne poznamo, se bojimo in zato ne sprejmemo. Nismo samo mi njega naučili slovenščine, ampak je tudi on nas nekaj naučil. Vsi skupaj smo namreč spoznali, kako lepa je lahko različnost in drugačnost.
|
