Če bi imel računalnik vse podatke shranjene le v notranjem pomnilniku, bi moral biti nenehno vključen. Ker to ni niti praktično niti varčno, ima računalnik pomilne enote, na katere lahko podatek zapišeš ali ga iz njih prebereš, ko pa zmanjka elektrike pa ti podatki ostanejo na njih še vedno zapisani. Takšne enote imenujemo zunanji pomnilnik računalnika. Izveden je v obliki diskov, disket, CD-jev, DVD-jev in vedno bolj popularnih USB ključev

Notranji pomnilnik služi za izvajanje programov in se nahaja tako na osnovni plošči, kot tudi na dodatnih pomnilniških karticah. Notranji pomnilnik razdelimo na delovni pomnilnik (RAM) in trajni pomnilnik (ROM).

V RAM (Random Access Memory) pomnilniku se začasno shranjujejo programi, informacije, ki jih vtipkamo (npr. preko tipkovnice) in rezultati programov. V delovni pomnilnik lahko podatke shranimo in jih po potrebi preberemo ali prekrijemo z novimi. Ob izključitvi osebnega računalnika se podatki iz pomnilnika izbrišejo.Na splošno velja, da je osebni računalnik, ki ima več pomnilnika (RAM) zmogljivejši, saj omogoča nemoteno uporabo programov, ki zahtevajo za svoje delovanje več pomnilnika (spomina).

V ROM (Read Only Memory) ali trajnem pomnilniku so trajno zapisane pomembne informacije in navodila, ki jih potrebuje osebni računalnik za svoje nemoteno delovanje. Podatkov v ROM pomnilnik ne moremo vpisovati. Ob izključitvi osebnega računalnika se informacije v pomnilniku ohranijo. Večina današnjih osebnih računalnikov ima okoli 2 GB RAM-a, kar pa ni dovolj da bi vse današnje aplikacije, ki zavzmejo veliko količino pomnilnika, bile naložene naenkrat v njem. Če bi bila velikost pomnilnika omejena z RAM-om, bi lahko zagnali le določeno število aplikacij in bi za zagon nove morali končati že zagnano aplikacijo, ki zasede enako ali več pomnilnika kot na novo zagnana. Tudi aplikacij ki so večje od RAM-a ne bi mogli zagnati. V današnjih večopravilnih operacijskih sistemih se takšne probleme rešuje z navideznim pomnilnikom.

Navidezni pomnilnik ali navidezno naslavljanje pomnilniškega prostora je lastnost računalnika, da lahko naslovi večji glavni pomnilniški prostor (RAM) kot ga je fizično prisotnega. Za shranjevanje podatkov, ki se shranjujejo izven dosega pomnilnika, se uporablja počasnejši, ampak prostornejši, trdi disk. To naredi

operacijski sistem povsem nevidno uporabniku. To opazimo le, ko preklapljamo iz enega programa v drugega, ko pride do kratke zakasnitve, saj se mora vsebina z diska prepisati v RAM. Celo programi, ki se izvršujejo, delujejo kot da niso shranjeni na disku, ker operacijski sistem simulira večji RAM in tako prepriča program, da je naložen v RAM-u. Zato se programerjem ni potrebno ubadati s tem kako bodo izmenjevali podatke med trdim diskom in RAM-om, ker to za njih opravi že operacijski sistem.