Grafična kartica

Je del računalnika, pogosto v obliki samostojne razširitvene kartice, ki upravlja digitalno sliko v svojem pomnilniku in jo pretvarja v analogni signal. Grafična kartica omogoča tako prikaz besedila kot tudi prikaz grafičnih podatkov. Sestavljena je iz namenskega grafičnega procesorja, pomnilnika, digitalno-analognega pretvornika in drugih elektronskih delov. Grafični procesor skrbi za prenos podatkov med računalnikom in grafičnim pomnilnikom ter pogosto za izračun pogostih slikovnih operacij. Količina vdelanega pomnilnika pogojuje največjo grafično ločljivost in število barv, hitrost prikaza slike pa je odvisna od vrste procesorja, podatkovnega vodila in vrste pomnilnika.

Večina grafičnih kartic uporablja posebni RAM - VRAM. Ta pomnilnik omogoča večje hitrosti kot navadni RAM. V njem se nahaja slika, ki gre na zaslon. Od količine VRAM je odvisana ločljivost slike in barvna globina.

Prvi je grafično kartico vpeljal proizvajalec Apple v modelu Apple II. Prvi IBM PC računalniki so imeli monokromatske (enobarvne) grafične kartice.

Grafične kartice so izključno izhode enote in imajo mnoge več možnih tipov izhida. Vse imajo osnovni monitorski izhod. nekatere imajo še dodatne video izhode, za priklop na TV sprejemnike. Nekatere imajo celo dva monitorska izhoda, kar omogoča ogledovanje na dveh različnih monitorjih.

Grafični procesor

Grafični procesor (angl. Graphics Processing Unit, zato tudi GPE – po novem pa tudi vse pogosteje VPU Visual Processing Unit) – služi preračunavanju grafičnih informacij za grafični izhod. Nahaja se na grafični kartici ali na matični plošči računalnika. Proizvajalci grafičnih procesorjev so na primer ATI , NVidia ali 3DLabs , nato pa jih vgradijo različni proizvajalci grafičnih kartic na primer Asus, Gainward, MSI, Sapphire v grafične kartice.

Grafični procesor izvaja računsko intenzivne naloge 2D in 3D računalniške grafike in s tem razbremeni glavni procesor, centralno procesno enoto (CPE). Procesorski čas, ki bi ga tako prorabila grafika, je sedaj na voljo za druge naloge. Začetki grafičnih procesorjev segajo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja. Najprej so bili zadolženi predvsem za samostojne tekstovne in grafične izpise in so razbremenjevali na ta način centralni procesor. Da bi čim bolj omilili podatkovne transferje, so procesorji lahko predstavljali tudi »sprite« (grafična slika, ki se lahko premika v okviru večje grafike). Predvsem na grafičnem področju je moral opravljati centralni procesor celotno računsko moč. To se je spremnilo šele v osemdesetih letih pri računalnikih kot so Commodore Amiga ali pa Atari ST. Ta dva sta že imela blitting funkcije (blitting – ukaz za hitro kopiranje in premikanje delov pomnilnika), ki se uporabljajo za kombiniranje dveh delov rasterske grafike. S prehodom s tekstovnih DOS-ovskih programov na grafične Windows aplikacije so na področju X86PC pridobivali na veljavi razširjeni grafični čipi, znani kot »Windows pospeševalniki«. Kasneje so na trg prišli 3D pospeševalniki. V sredini devetdesetih let so uvedli predvsem čiste 3D pospeševalne kartice s čipi, ki so temljili na 3dfx naboru. Dandanes imajo vse običajne grafične kartice enega ali več zmogljivih procesorjev, kar pomeni da so pospeševalne kartice postale odveč.

V zadnjih letih je prišlo do velikega napredka pri razvoju grafičnih procesorjev. Na tem mestu je potrebno navesti tehnike kot so anti-Aliasing in anisotropni filter. S pomočjo NVidia Scalable Link Interface (na kratko: SLI) ali ATI Pendant Crossfire obstaja sedaj tudi možnost priključitve dveh grafičnih kartic na eno matično ploščo. Tako je možno delo z večimi grafičnimi procesorji naenkrat.

Iz tehničnega vidika definiramo grafični procesor kot procesor z integriranim Transform-, Lighting-, Triangle-Setup/Clipping- in Rendering-Engines. Za merjenje moči se upošteva število izračunanih poligonov na sekundo.