Page 51 - Glasilo
P. 51
LITERARNI KOTIČEK 51
NOVINARKA: Katera izmed vaših pesmi pa je vam osebno najbolj
všeč?
FRANCE PREŠEREN: To je pa težko vprašanje, na vsa svoja dela sem
zelo ponosen. Če bi se že moral odločiti, bi se verjetno odločil za
Sonetni venec, saj sem ga posvetil meni zelo pomembni osebi.
NOVINARKA: Kdo pa je Julija Primic in zakaj je za vas tako zelo
pomembna?
FRANCE PREŠEREN: Julija Primic je hči bogate trgovske družine iz
Ljubljane. Ona je moja muza in moja neuslišana ljubezen, prvič
sem jo zagledal 6. aprila 1833 pred Trnovsko cerkvijo v Ljubljani in
se takoj zaljubil vanjo. Imela je močan vpliv na moje nadaljnje
ustvarjanje, med drugim sem ji posvetil eno svojih največjih
pesnitev, Sonetni venec.
NOVINARKA: Hvala za vaš čas in nasvidenje.
Maša Hržica Stante, 9. a
Domen Petrak, 9. a UMETNIK - NASPROTNIK MATERIALNEGA SVETA
INTERVJU Z DR. PREŠERNOM Umetnik, danes ta beseda nima več takšnega pomena kot nekdaj,
vedno več ljudi nosi naziv umetnika, a vedno manj jih je
Danes smo za vas odpotovali nazaj v čas, da bi lahko spregovorili z nadarjenih, kot so bili umetniki nekoč. Pravi umetnik ne more biti
največjim slovenskim pesnikom, Francetom Prešernom. vsak, za to so potrebni talent, navdih, inovativnost, kreativnost in
še in še stvari, ki bi jih lahko več dni naštevali.
NOVINARKA: Pozdravljeni, kaj če bi nam najprej povedali kaj o Biti umetnik res ni lahko, vedno boš deležen poniževanja,
vašem otroštvu? zaničevanja in vedno bo tu nekdo, ki mu tvoje delo ne bo všeč in ga
FRANCE PREŠEREN: Ja, rodil sem se v kmečki družini, kot tretji ne bo podpiral. Hkrati pa delo umetnika nikoli ne bo toliko cenjeno
otrok in prvi sin. Oče Šimen se je ukvarjal s kmetovanjem, poleg kot delo kakšnega podjetnika, trgovca ali pa le navadnega sleparja.
tega pa še s sadjarstvom, dodatni zaslužek mu je prinašalo Umetniki nikoli niso služili kakor ostali, njihovo delo pa v veliki
prevozništvo. Šimen me je kot prvega sina določil za naslednika na večini ni bilo opaženo in cenjeno v času njihovega življenja, ampak
Ribičevini, to mi je sicer bilo všeč, a se ni ujemalo z materinimi šele ko so umrli. Velikokrat so njihova dela bila zaničevana,
načrti. Ta je bila bolj izobražena od očeta, zato nam je želela cenzurirana in jih ljudje niso nikoli videli. Umetnost je beseda zelo
omogočiti preboj v meščanski sloj. Želela je, da bi postal gospod, širokega pomena, ki jo vsak človek vidi drugače in v drugih stvareh,
torej duhovnik. Mati nas je naučila brati in pisati, zelo zgodaj nas je za vse pa predstavlja neko lepo stvar, h kateri se odmaknemo,
tudi pošiljala od doma, k stricem, ki so služili bogu po različnih kadar potrebujemo mir in čas zase. Za mnoge je to glasba, določeni
farah. Pri osmih letih sem moral zapustiti rodno Vrbo, kamor sem pišejo pesmi, nekateri pa rišejo ali slikajo. Takšna dela bi morala
se poslej vračal le še med počitnicami. biti bolj cenjena, saj v naš stresen način življenja, ki ga živimo
danes, prinese mir, ravnovesje in harmonijo. Večina manj znanih
NOVINARKA: Bi nam, prosim, opisali vaše pesniške začetke? umetnikov od prodaje svojih del nikakor ne zasluži dovolj, zato
morajo imeti dodatno službo, kjer preživijo večino svojih dni,
FRANCE PREŠEREN: Prvič sem nesrečno zaljubljenemu sošolcu v preostanek pa s pisanjem, slikanjem ali katero koli drugo obliko
tolažbo napisal nekakšno študentovsko šalo v verzih z naslovom umetnosti, ki jo izvajajo. Vedno manj ljudi se ukvarja z umetnostjo
Zarjovena d'vičica, kmalu zatem sem začel pisati tudi resnejše in je zato niti ne znajo ceniti, saj veliko ljudi ne vidi vsega časa in
pesmi, kot so Povodni mož, Lažnivi pratkarji in prepesnitev Lenore. truda, ki ga umetniki vložijo v svoja dela. Dandanes bo človek, ki bo
Napisal sem še za cel zvezek pesmi, a sem jih dal v oceno Jerneju izumil nove tehnološke naprave, veliko bolj in hitreje zaslovel kot
Kopitarju, ki je, razen omenjenih treh, vse uničil. Kopitar je bil pesnik, ki bo pisal najzahtevnejše in vsebinsko zelo bogate pesmi z
takrat nesporna avtoriteta. No, kot pesnik sem se prvič javno globokim pomenom, in to le zato, ker je danes naše življenje
pojavil pozno, šele leta 1827, ko sem v Ilirskem listu objavi pesem odvisno od tehnologije, na kar so posledično ljudje bolj
Dekletom. osredotočeni kot na bogato umetnost, ki hkrati neopažena
nastaja. Kar pogosto ostali na umetnike gledajo kot na čudne ljudi,
saj se velikokrat ne zlijejo z okolico, ker se določeni izražajo z
drugačnim stilom oblačenja, barvo las, drugačnim oziroma
nenavadnim ličenjem ...
Kakor vedno bodo umetniki še vedno manj cenjeni in neopaženi,
ljudje pa bomo premalo časa posvetili branju knjig, pesmi ipd. Teh
dejstev ne moremo spremeniti, lahko pa se potrudimo, da sami
večkrat odložimo in ugasnemo mobilne telefone in ostale
elektronske naprave ter ta čas posvetimo umetnosti in
umetnikom, ki jo ustvarjajo.
Maša Milojević, 9. a
