SEJA UPRAVNEGA ODBORA

Sredi marca je upravni odbor zveze imel 29. redno sejo. Člani so v obsežnem dnevnem redu (12 točk) razpravljali in odločali o tekočih dejavnostih organizacije. Predsednik Zveze Ivan Peršak je uvodoma pojasnil, da delo poteka po sprejetih programih in v okviru finančnega plana.

V poročanju je poudaril, da tudi FIHO (financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij) po svojimi metodologiji zahteva programe dela in seveda tudi poročila, tako Zveze kot pokrajinskih društev. Delo je zahtevno, saj je od programov in poročil odvisno financiranje celotne organizacije. Ob tem je dodal, da smo v letu 1999 svojo organizacijo tudi navzven dostojno zastopali, da imamo v njihovih telesih svoje predstavnike in da smo povsod upravičevali svoje interese, želje in potrebe.

Gradnja doma na morju po planu nekoliko zamuja, ker je prišlo do zapletov pri zazizdalnem načrtu. Le-ta je bil sprejet že pred leti in je bil v njem vrisan samo centralni bivalni objekt, ne pa tudi spremljajoči rehabilitacijski objekti (bazen, igrišča, fizioterapija). Toda kljub strogim predpisom pri gradnji in urejanju območja Lucije in Pacuga smo uspeli, da so v novem zazidalnem načrtu predvideni in vrisani tudi ti objekti in da bo novi zazidalni načrt tudi sprejet. Gradnja doma naj bi se torej pričela v začetku oktobra, seveda se pa bodo zaradi povečanja nadomestne gradnje zapleti še pojavljali. Toda upamo, da jih bomo z dobrimi odnosi na upravni enoti občine v Piranu ugodno rešili in da bomo dom v prihodnjem letu vseeno pravočasno odprli.

Sledila so obširna poročila teles Zveze in razprave, vsa pa kažejo na dobro in uspešno poslovanje in poslanstvo. O teh bi sicer lahko veliko pisali, saj so pomembna, toda za branje večine naših bralcev so preobširna. Seveda pa so na sedežu Zveze in društev prav vsakemu dostopna.

Upravni odbor je sprejel tudi predlog Pravilnika o volitvah in imenovanju, ki naj bi ga sprejelo tudi najvišje telo zveze - Skupščina. Pravilnik bo urejal način volitev in delo teles Zveze in društev v naslednjem štiriletnem mandatnem obdobju. Volilna skupščina bo 17. maja 2000 v Ljubljani.

Na seji je upravni odbor sprejel kar 14 novih članov in številnim prosilcem dodelil vračljive in nevračljive socialne pomoči. Žal, je to pereč podatek socialnega stanja naših članov.

SEJA SKUPŠČINE

Sejo Skupščine je odprl predsednik skupščine Dane Kastelic. Po pregledu zapisnika je bilo razvidno, da so vsi sklepi 10. redne seje realizirani, zato so ga člani le še potrdili.

Nato je predsednik Zveze Ivan Peršak podrobno predstavil gradnjo doma na morju, člani skupščine pa so si lahko ogledali tudi spremenjen zazidalni načrt in se seznanili s porabljenim denarjem in prilivom denarjem, ki bo v letošnjem letu na voljo.

Člani skupščine, ki z gradnjo doma niso toliko seznanjeni, so seveda v razpravi postavili številna vprašanja. Tako bodo informacijo "iz prve roke" lahko prenesli tudi med člane v svojih pokrajinskih društvih.

Predsednik Zveze je članom skpščine predstavil tudi celostno delovanje Zveze paraplegikov, ki smo ga že opisali že v zgornjem prispevku.
Tako kot UO je tudi skupščina sprejela vrsto poročil in sklepov. Med drugim je potrdila tudi Pravilnik o volitvah in imenovanju in potrdila predlog UO, da bo volilna skupščina Zveze paraplegikov Slovenije 17. maja 2000.

Kronist

Naš kulturni praznik na slovenskem konzulatu v Celovcu SPOMIN NA VELIKEGA POETA

Ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku je bilo v prostorih našega generalnega konzulata v Celovcu nadvse slovesno. Spomin na največjega slovenskega poeta so s svojimi literarnimi in likovnimi deli obudili pesnice in pesniki paraplegiki: Ljubica Jančar, Darinka Slanovec, Marjetka Smrekar in Benjamin Žnidaršič ter slikar Vojko Gašperut - Gašper, prostore pa so krasili številni doprsni kipi znanih Slovencev iz kulturnega življenja (Prešeren, Balantič, Kuntner, Mihelič, Slomšek…), umetnika in našega prijatelja Mihe Kača in likovna dela slikarja Nejča Slaparja. Program je vodil in povezoval pesnik in dramski igralec Tone Kuntner, o likovnih delih pa je svoje mnenje povedal umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin. Uspešna kulturna prireditev je močno odmevala tudi v sredstvih javnega obveščanja na Koroškem.


Nastopajoči in gosti skupaj na generalnem konzulatu v Celovcu. Generalni konzul Jože Jeraj je ob tem slovesnem dogodku povedal: "Prešeren ni samo naš največji pesnik, ampak ima za slovenstvo širši pomen. Med drugim je ves svet in še posebej Evropo opozoril na bogato izrazoslovje slovenščine in pripomogel k temu, da se je naš jezik postavil enakopravno ob bok drugim evropskim jezikom. To je bilo v obdobju, ko je bila germanizacija slovenstva na vrhuncu. Hvala Zvezi paraplegikov Slovenije, ki prireja današnji kulturni večer z razstavo na našem konzulatu. Tako tudi zveza paraplegikov na svoj način prispeva k praktičnemu čezmejnemu sodelovanju slovenstva."

Ob tej priložnosti se je generalni konzul zahvalil predstavnikom vseh kulturnih društev in zvez, ki se trudijo za krepitev in ohranitev slovenstva na Koroškem. Državni sekretar ministrstva za kulturo Silvester Gaberšček, ki ima poseben čut za zamejske Slovence, je dodal: "Verjetno smo edini narod na svetu, ki ima ob kulturnem prazniku dela prost dan. Kultura je v slovenski zgodovini odigrala zelo zelo pomembno vlogo. Ohranjala se je in nas uveljavljala v svetu. Mislim, da je tudi v prihodnje njena naloga podobna, saj bo vsakomur povedala, od kod je doma. Morda se bo kdo vprašal, kako da prav ljudje, ki so se s svojo bolečino srečali na poseben način, lahko priredijo tak kulturno-literarno-likovni večer. Toda tudi to je ena od bistvenih sestavin vsake kulture. Primerjamo jo lahko s školjko, saj so današnji ustvarjalci znali ta tujek, ki se je vrinil v njihovo življenje (nesreča, bolezen...) sprejeti, ga preseči in spremeniti kot školjka, ki v svoje živo tkivo dobi kamenček in iz tega ustvari biser. Prepričan sem, da vsa ta likovna dela, ki jih vidimo, in besede, ki jih bomo slišali, imajo svoj kamenček z izvirno bolečino."

Direktor urada za invalide mag. Luj Šprohar pa je poudaril: "Vedno sem zelo ponosen, kadar vidim, kako se ljudje, ki nimajo enakih možnosti, uveljavijo po običajnih kriterijih v običajnem svetu in dosežejo rezultat."
Dejavnost Zveze paraplegikov in pokrajinskih društev je številnim gostom in članom Zveze predstavil referent za kulturo Benjamin Žnidaršič, nato pa smo prisluhnili poeziji naših poetov. Njihova beseda je bila kar trikrat povezana v most: najprej most z zamejskimi Slovenci, nato most med pesniki in prisotnimi na tem večeru in zatem še most med paraplegiki in širšo javnostjo. Prav ta beseda je tudi smisel pesniške zbirke štirih, ki nosi simboličen naslov: MOST NA DRUGI BREG. Kulturni večer se je nadaljeval s prijetnim klepetom z znanimi slovenskimi kulturnimi delavci, predstavniki konzulata, podprlo pa ga je slovensko ministrstvo za kulturo.

Jože Globokar

Praznovanje obletnic ČESTITKE ZA POŽRTVOVALNOST IN DELAVNOST

V hladnem zimskem dopoldnevu smo se člani Društva paraplegikov severne Štajerske v večjem številu pričeli zbirati ob vznožju Pohorja. Povabljeni smo bili v Hotel Arena, kjer smo z nestrpnostjo in radovednostjo pričakovali praznovanje 30-letnice Zveze paraplegikov Slovenije in 20 let delovanja društva.

Ustanovitev društva paraplegikov "s totega" konca Slovenije je bila velik dogodek. Društvo je v svojem dvajsetletnem delovanju večkrat spremenilo ime, nikoli pa ne osnovnega namena in vsebine - združevati in svobodno razvijati interese in dejavnosti tiste vrste invalidov, ki imajo diagnosticirano spinalno poškodbo. Njim tokrat za požrtvovalnost in delavnost v najrazličnejših interesnih vejah društvene dejavnosti veljajo vse čestitke.

V vsaki organizaciji, društvu ali organizirani skupini prihaja v med delovanjem tudi do mejnikov, obdobij, ko poskušajo s primerno kulturno slovesnostjo obuditi dogodke v preteklosti, sedanjosti in si nekaj načrtov zastaviti tudi za prihodnost. Med paraplegiki ni bilo lepšega darila ob koncu tisočletja kot to, da smo zaznamovali 30 let dela Zveze paraplegikov in 20 let delovanja pokrajinskih društev.

Doživljanje takih dogodkov in globlje razmišljanje o naši organizaciji je pri vsakem posamezniku različno. So posamezniki, ki so zelo vpeti v razne dejavnosti pri društvu, zato znajo ceniti uspehe, ki v nobenem obdobju niso bili dani na pladnju. So pa tudi takšni, ki kljub ugodnostim in vsej pomoči društva ali zveze ne najdejo pravega zadovoljstva in pomiritve svojih nerealnih zahtev.
Tako so prvi kulturno prireditev spremljali zbrano in z odprtim srcem, medtem ko so drugi pozornost namenjali svojim nepotešenim željam in kritičnosti.
Prisotne goste in člane je na začetku lepo pozdravil predsednik društva Srečko Brunček. V nadaljevanju je v svojem govoru predstavil prehojeno pot društva od ustanovitve pa vse do današnjih dni. Poudarjeni so bili predvsem skromni začetki tako v materialnem kakor tudi v organizacijskem pogledu. Ni bilo lahko prvim članom upravnega odbora utirati pot v družbenem okolju, ki paraplegije in tetraplegije ni poznala. Takrat smo bili samo "vozičkarji", ki nimajo svojih specifičnih potreb in interesov. Pobudniki organiziranja "sekcije vozičkarjev" so menili, da lahko vso to populacijo obravnavajo v enem paketu. Kmalu je prišlo do neusklajenosti, vedno večje poudarjanje specifičnih razlik in pestra paleta invalidov, ki jim je skupen imenovalec samo invalidski voziček. Pridružil se je še problem financiranja nove organizacije, ki je ustanavljanje sekcije pri Društvu invalidov Maribor dokončno potisnil na stranski tir.

Neuspešno postavljanje imenovane sekcije pa je imelo pozitivno spodbudo in veliko smelost tedanjega Društva paraplegikov Slovenije pod vodstvom Ivana Peršaka v ideji, da se oblikujejo regionalna društva, ki so se ustanavljala v zimskih dneh 1979. leta.

V mariborskem društvu je zdaj včlanjenih 122 članov, ki so lahko dejavni v številnih športno rekreativnih sekcijah, organih društva, kulturnih dejavnostih in medsebojni pomoči in se lahko družijo s sebi enakimi.

Široko paleto dejavnosti pa lahko še bolj kakovostno izvajamo v novih prostorih, ki so bili slovesno odprti 11. novembra 1997. leta. Nova notranja oprema in tehnični pripomočki omogočajo sodobno poslovanje in spremljanje vseh novosti pri modernem komuniciranju s člani društva kakor tudi s svetom.

Predsednik društva je poudaril, da imamo veliko deklaracij, zakonov in institucij, ki naj bi invalidom olajšale vsakdanje življenje. Žal pa se že nekatere pridobljene ugodnosti, od pridobivanja ortopedskih pripomočkov do nabave avtomobila, zdravil in podobno, nezadržno krčijo v škodo težjih invalidov, ki s tem vedno bolj izgubljajo boj za lažje premagovanje dnevnih naporov in težav.

Svoj govor je sklenil z opravičilom, da vseh vsebinskih vrednot in plemenitih dejanj v tem kratkem povzetku ni mogel podrobno predstaviti. Z zadovoljstvom pa ugotavlja, da je vsako spreminjanje delovanja društva bilo in tudi bo samo v cilju nenehnega približevanja organizacije najširšemu številu članstva.

Povezovalec programa Kristjan Stergar je napovedal slavnostnega govornika, ki naj bi prisotnim spregovoril o samostojni poti slovenskih paraplegikov od časov, ko so se rešili izpod okrilja "vsesplošnega društva invalidov", pa do današnjih dni. To je pot suverenega in strokovnega zastopanja teženj, hotenj in ambicij paraplegikov iz vseh koncev Slovenije.

"V zadovoljstvo mi je, da po tridesetih letih dela v organizaciji paraplegikov danes tukaj spregovorim ob tej slovesnosti praznovanja dvajsetletnice DPSŠ in tridesetletnice Zveze paraplegikov Slovenije. S to proslavo hkrati na slovesen način in simbolično zaznamujemo tudi mednarodni dan invalidov." Tako je spregovoril slavnostni govornik, predsednik ZPS Ivan Peršak, ki mu člani vedno pozorno prisluhnejo. Kadarkoli sodeluje na naših delovnih srečanjih ali proslavah, ima v svojih izvajanjih veliko pomembnih in novih podatkov, ki prizadevajo deklarirano neodvisno življenje paraplegikov.

Tokrat je bil še posebno oster in kritičen do izjav in administrativnih potez, ki jih izvaja država ali njene institucije. Izpovedal je misli, ki mnoge odgovorne za naš položaj v družbi zelo obtožujejo:

"Upravičeno lahko ugotovimo, da je naše življenje zelo blizu življenja "zdrave večine", s tem da je invalidnost naša specifika življenja, ki se je ne moremo znebiti. Toda ravno pri saniranju posledic invalidnosti moramo največ storiti in delovati.

Tukaj gre za univerzalnost človeškega duha, ki mora temeljiti na enakopravnem dostopu do temeljnih možnosti za vključenost paraplegikov v vsakdanje življenje. Težko je reči, kakšne cilje ima država, ki se vse manj ravna po normah ustavne opredelitve socialne države. Pravice invalidom skrajno krčijo dan na dan. Ne bi smelo biti pomembno, katera politična usmeritev je na oblasti ter da še ta ravna mimo ustave. Vsaka bi se morala po njej dosledno ravnati. Sprevidimo lahko, da ne upoštevajo ustave, kaj šele da bi se po njej ravnali. Kratenje pravic invalidov je sistematično. Veliko takih primerov se da našteti. Na osnovi teh dejstev zato lahko trdimo, da potujemo v skrajnost ravnanja, ki je vse bolj oddaljeno od socialne države. Imamo DDV na avtomobile, poseben dodatek za pomoč in postrežbo s kriteriji, ki so nemogoči."

V nadaljevanju svojega govora se je spraševal: "Kako bomo uspeli doseči pri odgovornih primerno pozornost za razumevanje problemov invalidov? Kakšne so možnosti, da bi sami odločali o bistvenih zadevah v svojem življenju?" Izhod vidi samo v demokratičnem sistemu, ki omogoča upoštevati različne potrebe in interese ljudi. Med njimi morajo biti tudi invalidi, ki le tako lahko uresničujejo svoje človekove pravice.

Toda ta lepa, v politično frazo zavita ugotovitev ne daje posebnega upanja, če dnevni dogodki kažejo na jemanje že uveljavljenih pravic invalidov. Ob koncu teh polemičnih stavkov pa pove stavek, ki naj bi povzdignil naš ponos in odnos do reševanja teh krivic: "Vse se zdi, da smo invalidi zaradi življenjskih izkušenj dobro pripravljeni, da se moramo vedno znova boriti za svoje pravice." Vsakršna misel (ob najnovejših razpravah o pravicah do drugačnosti), da ne potrebujemo invalidskih organizacij, je odveč. Če ne bomo organizirani, nas bodo še lažje obvladovali. Posameznik ne bo imel prave moči upreti se vse bolj birokratski državi.

Govornik je poudaril, da je ta čas zapolnjen s prebujenjem paraplegikov. Organiziranost je nenehno napredovala z dejavnostmi, ki so se razvijale na področjih, kjer je bil izkazan interes članov za odpravo posledic invalidnosti. K temu stalnemu napredku je s svojim delovanjem prispevalo veliko članov, ki ob tem praznovanju zaslužijo največjo zahvalo. Močne sledi pa so nam pustili tudi člani, ki so že končali bivanje med nami. Prav je, da se jih danes z vso hvaležnostjo spomnimo.

Na koncu se je zahvalil vsem, ki so našo organizacijo ustvarili, vodili in popeljali skozi dvajset in trideset let delovanja. Za spodbudnimi in tudi kritičnimi besedami govornikov je praznično podobo dopolnila skupinica otrok iz OŠ Gustava Šiliha. Vredno jim je bilo pozorno prisluhniti, saj je ves trud vzgojiteljev in mentorjev toliko bolj poplačan ob uspešnem nastopu njihovih učencev, ki sicer obiskujejo osnovno šolo s prilagojenim programom. Zborček je pod vodstvom Marjetke Klis zapel pesmici Ježek teka, teka in Bobenček. Folklorna skupina pod vodstvom Milke Blažok pa je zaplesala splet štajerskih in prekmurskih plesov. Vsem prisotnim je bila namenjena tudi pesem Toneta Pavčka Voščilo, sporočilo in dramilo, ki jo je prebral učenec Jure Leskovar. Učenka Ina Konrad pa je s pesmijo Mladi svet ponazorila, kako je prav, da ostajamo mladi po duhu in zares polno živimo življenje na nekoliko drugačen način.

Slovesno prireditev je ob koncu pozdravil tudi gost Franci Pivec, direktor mariborske mestne uprave. Pozorno je spremljal predhodne govore in jim poskušal odgovoriti z resničnim stanjem v mestu Maribor. Priznal je, da vseh naših specifičnosti ne pozna. Z današnjim dnem pa mu je problematika dosti bližja. Strinjal se je z govornikoma, da se za invalide v teh težkih časih (posebej to velja za Maribor) naredi premalo. Kljub temu se v občini trudijo, da bi te probleme zadovoljivo reševali za populacijo, ki najbolj potrebuje razumevanje in pomoč. Vsem je zaželel dobro počutje v okolju ob snežnem stadionu, na katerega so Mariborčani ponosni, in v prihodnje zaželel našim organizacijam veliko podobnih ali boljših delovnih uspehov.

Za tem je sledilo praznovanje, ki je bilo namenjeno novoletnemu razpoloženju in izmenjavi želja za novo tisočletje. Ob zvokih in pesmih ansambla "Team band" (med njimi je bil tudi naš član Robi) so se člani in gosti v dobrem razpoloženju veselili pozno v noč.

Franci Žiberna

DRUŠTVA OB PREHODU V NOVO LETO

V naslovu smo se namenoma izognili besedi tisočletje, saj bomo v tretje tisočletje stopili šele ob izteku leta 2001. Leto 2000 je namreč zadnje leto tega stoletja oziroma drugega tisočletja, kajti vsako tisočletje ima deset stoletij. Kakorkoli že, mnenja so deljena, nekateri pravijo, da smo že v novem tisočletju, in ker smo paraplegiki veseli ljudje, bomo pač dvakrat bučno in še posebno veselo praznovali. Seveda so se od starega leta 1999 v svojih društvih temu primerno poslovili tudi naši člani. O teh sicer že nekoliko odmaknjenih dogodkih pokrajinski dopisniki takole poročajo:

DRUŠTVO PARAPLEGIKOV LJUBLJANSKE POKRAJINE

Člani največjega društva smo se na dan samostojnosti zbrali v gostišču Kovač na Količevem, da bi se skupaj poveselili in se dostojno poslovili od starega leta. Toda veliko gostišče postaja že premajhno, da bi brez velike gneče sprejelo vse naše člane, svojce in prijatelje. Bilo nas je več kot 270. Seveda je za tako veliko množico težko najti primeren prostor, ki bi ustrezal vsem našim željam in potrebam. Tako tudi nismo mogli pripraviti razvedrilnega programa, saj bi ga videla le tretjina udeležencev. Zato pa smo imeli dobre muzikante in simpatično pevko, ki so do poznih ur neutrudno igrali in prepevali. Najbolj razpoloženi so seveda tudi zaplesali in zapeli.

Proti večeru je zbrane nagovoril predsednik društva Ivan Pibernik. Omenil je najpomembnejše društvene dejavnosti v minulem letu in vsem skupaj zaželel lepo, srečno, zdravo in mirno leto, ki je bilo pred durmi. Podobno smo si v letu, ki smo mu zamenjali prav vse štiri številke, voščili tudi med seboj, nato pa smo se dobro razpoloženi odpravili proti svojim domovom.

Kronist

DRUŠTVO PARAPLEGIKOV DOLENJSKE, BELE KRAJINE IN POSAVJA

Dolenjci so se od starega leta nadvse zabavno in veselo poslovili v znanem gostišču PREPIH v Težkih Vodah blizu Novega mesta. Gostišče, ki leži na lepi razgledni točki na obronkih Gorjancev, ima čudovito lepo veliko ovalno dvorano. V njej so lahko pripravili nepozabno zabaven program. Zbralo se je več kot 120 udeležencev, kar je za društvo, ki ima 87 članov, vsekakor svojevrsten rekord. Ob tem je pohvalno predvsem to, da so na to novoletno srečanje prišli skoraj vsi člani.

Najprej moramo omeniti plemenit in slovesen dogodek, ki je neizmerno razveselil njihovega člana Aleša Brajdiča in njegovo družino. Podžupanja Martina Vrhovnik, referent za romska vprašanja Miran Rifelj, sekretarka za družbene dejavnosti Branka Bukovec in predsednik društva Jože Okoren so jim namreč izročili ključe stanovanjske hiše, ki so jo dogradili s skupnimi močmi občine, društva in zveze. Ta dogodek bo Brajdičevim omogočil dostojno življenje, saj se bodo iz neogrevanega bivalnika preselili v lastno hišo.

Sledil je razvedrilni program, a ga je v kratkih besedah težko opisati. Povemo naj le, da smo se ob nastopih dolenjske Mamke (Sašo Djukić), namišljenega cigana Brajdimira in njegove žene Berte, policaja in Jurčičevega Krjavlja (Dane Barle) nasmejali do solz. Gotovo je ta program povsem zadovoljil še tako zahtevne gledalce. Vodstvo dolenjskega društva ima res srečo in sposobnost, da si je pridobilo tako enkratne in prave prijatelje, ki jih z veseljem razveseljujejo na njihovih srečanjih.

Najmlajše je s polnim košem daril obiskal dedek Mraz, program je povezoval Dane Barle, za ples in dobro glasbo pa je poskrbel ansambel, ki ga je dopolnil naš kitarist Juš Bencek.

Jože Globokar

REKORDNO NOVOLETNO SREČANJE CELJANOV

Ko smo se paraplegiki celjske pokrajine poslavljali od starega leta, se nas je zbralo več kot sto. To je bila v dvajsetletni zgodovini društva največja udeležba doslej.

Vzrokov za veliko udeležbo je več, na vsakega pa je po malem vplivalo, da je to prelomno leto, ko se je od nas poslavljajo stoletje in tisočletje (če se to ne bo zgodilo drugo leto), zato so mnogi vedeževalci po svetu napovedovali konec sveta. Seveda smo v društvu prepričani, da sta naše člane na srečanje pripeljali predvsem želja in potreba po prijetnem druženju s prijatelji. Mnogi med člani društva so se prvič videli in srečali, zato je bilo sklenjeno marsikatero novo poznanstvo, ki jih bo ponovno pripeljalo v našo družbo.

Srečanje smo pripravili v hotelu Štorman, ki v celjski kotlini edini omogoča dostop brez stopnic in ima dovolj veliko dvorano za tako številno družbo. Za dobro voljo in razpoloženje je skrbel ansambel Slovenija ekspres, seveda so pomagali udeleženci sami, zaradi novega prometnega zakona in slabega vremena pa so bili pri pokušanju rujnega nekoliko zadržani. Še najbolj se je zbrana družba razživela, ko smo začeli deliti dobitke srečelova. Člani upravnega odbora društva smo s pomočjo nekaterih drugih članic in članov društva ter njihovih prijateljic in svojcev (slednjim se za pomoč še posebej zahvaljujemo) zbrali, zavili in s številkami opremili prek 340 bogatih dobitkov, ki so jih prispevali posamezniki in podjetja iz naših občin.

Medtem ko smo se v dvorani zabavali, se je zunaj začenjala prava zima. Dež je prešel v sneg in tudi najbolj vztrajni, ki so ostali do zgodnjih jutranjih ur, so v strahu pred snežnimi zameti morali priznati premoč narave, stisniti prijateljem roko, jim v novem letu zaželeti vse najlepše, se odpraviti proti domu in se prepustiti novemu letu.

Janez Hudej

DRUŠTVO PARAPLEGIKOV KOROŠKE

Člani Društva paraplegikov Koroške smo se na prednovoletno nedeljo poslovili od starega leta. Zbrali smo se v gasilskem domu na Legnu - nekateri prej, nekateri kasneje. V prostor se po klančini vstopi brez težav, pa tudi do sanitarij je dober dostop.

Zame je bilo to prvo srečanje z večino članov, zato sem imel malce treme. Po prihodu pa je prva negotovost hitro minila in začeli smo čisto sproščeno kramljati. Najprej smo seveda naše želodčke založili s pristnim nedeljskim kosilom, nato pa pogasili žejo. Naš predsednik se je potrudil predvsem pri nabavi rdečega vina, ki je bilo zelo okusno. Saj veste, deci rdečega za kri nikoli ne škodi! Za normalno delovno temperaturo je poskrbela velika ročno izdelana železna peč, saj smo jo pridno zalagali z bukovino.

Združili smo tudi prijetno s koristnim in socialno šibkim podelili novoletne denarne pomoči. Vsak se društvu za pomoč iskreno zahvaljuje in z njimi tudi jaz. Kot novopečeni blagajnik društva sem pobral še članarino, nato pa se je začelo prijetno praznovanje.

Zaigral nam je priznani koroški glasbenik. Nekateri so zaplesali, drugi pa smo ob kozarčku posedeli ter "boljšali svojo kri". Tudi moja sestra, ki me je spremljala, je s plesom s paraplegikom prestala ognjeni krst. Ojunačil se je naš predsednik in ji pokazal osnovne plesne korake oziroma obrate.

Na koncu nas je razveselil še veličasten ognjemet, zato naj nobeden ne reče, da ni bilo super. No, dan se je prevesil v noč in treba je bilo misliti na odhod. Nekateri so šli iz dvorane kar po stopnicah, tako da so pristali na trebuhu namesto na kolesih. Sicer pa malo rekreacije nikoli ne škodi, čeprav je to v nedeljo zvečer ob koncu leta in se moraš iz snega pobrati na voziček. Ob takih priložnostih je dobro, če ti žena stoji ob strani!

Za karantanske Kneze Damjan Hovnik

DRUŠTVO PARAPLEGIKOV PREKMURJA IN PRLEKIJE

V društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije smo ob izteku leta združili prijetno s koristnim. Najprej se je sestal upravni odbor, zatem smo razglasili najboljše športnike leta, nato pa smo se skupaj poslovili od odhajajočega leta. Za začetek je Božiček obdaroval naše najmlajše člane ter otroke in vnuke naših članic in članov. Sredi slovesnega in veselega razpoloženja smo izkoristili priložnost in čestitali našemu najstarejšemu članu, osemdesetletniku Janezu Duhu. Pripravili smo mu skromno slavje in mu skupaj nazdravili z željo, da bi mu zdravje služilo še v naslednjem tisočletju. Nato pa se je veselo praznovanje ob velikem številu zbranih in dobri glasbi nadaljevalo do poznih ur.

Tako so se iztekli zadnji dnevi leta, mi pa smo si zaželeli kar največ zdravja, sreče in zadovoljstva tudi v naslednjem letu. Skratka, preživeli smo burno silvestrsko noč, v pričakovanju, da se bo zgodilo kaj prelomnega, pa vendar se je vse prav lepo izteklo. Tudi računalniški hrošč nam ni nagajal, tako da bomo lahko še nadalje delali in s skupnimi močmi premagovali vsakodnevne težave.

Marija Magdič

S pomočjo Rotarijskega kluba Ljubljana do stopniščnega dvigala TUDI V DRAMO BREZ OVIR

Decembra so predstavniki Rotarijskega kluba Ljubljana v preddverju SNG Drama tudi uradno predali v uporabo stopniščno dvigalo za invalide na vozičkih. To je že druga tovrstna naprava za premagovanje arhitekturnih ovir, ki so jo financirali ljubljanski rotarijci (podobno ploščad so leta 1992 pomagali postaviti v ljubljanski operni hiši). Tokrat pa je donatorsko sodeloval tudi rotarijski klub Jasper iz ameriške države Georgia.

V osrednjem državnem gledališkem hramu je stopniščno dvigalo nameščeno in v uporabi že skoraj dve leti. Toda zaradi urejanja formalnosti in želje rotarijcev, da se vse uredi še pred uradno predajo, se je ta nekoliko zavlekla. Zamisel o dvigalu je s konstruktorjem Momom Laličem, direktorjem SNG Drama Janezom Pipanom in tehničnim direktorjem Borom Rotovnikom izpeljal takratni predsednik rotarijcev, prof. dr. Baldomir Zajc. No, k prvotno namenjenemu znesku so morali nekoliko priložiti, saj šlo za zelo zahtevno vdelavo naprave v zgodovinsko stavbo. Drugih sponzorjev niso mogli pridobiti, zato so izkoristili ugodnost Rotary International ter se povezali z ameriškim rotarijskim klubom Jaspers, ki je pokril primanjkljaj stroškov projekta.

Konstruktorsko ekipo za izdelavo in namestitev dvižne ploščadi je torej vodil Momo Lalič, v projektu pa so sodelovala še ljubljanska podjetja Raca International, Acron in Rang. Razveseljivo in pohvale vredno je, da so se plačilu odrekli vsi izvajalci montažnih del. Sicer pa je dvigalo res nekaj posebnega, saj so ga morali "stlačiti" v zelo majhen prostor. Stopniščno dvigalo ima zelo mehak start (preizkušeno), nadzorna plošča pa je frekvenčno vodena.

Ob odprtju je predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic poudaril: "Z ureditvijo dostopa do osrednje gledališke ustanove v Ljubljani imamo možnost, da bomo odslej lahko neovirano obiskovali predstave in iz njih črpali modrost slovenskih in svetovnih umetnikov. Zato naj v tej hiši uporabim Jančarjevo misel: kadar je za človeka nebo prazno, na njem ni mogoče sezidati smisla. To je podobno tudi občutku, da se ne moreš udeležiti kulturne prireditve, ker si fizično oviran." Ob slovesni predaji dvigala se je ljubljanskim rotarijcem in predsedniku Zlatku Šetincu zahvalil tudi direktor SNG Drama Ljubljana Janez Pipan in dodal: "V naši hiši se tudi sicer trudimo, da bi gibalno oviranim omogočili čim lažji dostop do objekta. Zdaj skupaj z mestom Ljubljana načrtujemo ureditev okolice, in sicer tako, da bodo primerno urejeni še prehodi čez cesto. V bližnji prihodnosti pa nameravamo obnoviti notranjost hiše, pri čemer bomo mislili prav na vse naše gledalce." Zatem smo si ogledali še trenutno uspešnico mladih igralcev Drame "Po dežju". Predstava je bila odlična, nasmejali smo se do solz in upamo, da bomo zdaj pogosteje obiskovali našo Dramo.

Kronist

KARTICA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA

Kartica zdravstvenega zavarovanja je sodoben elektronski dokument, ki tako zavarovancem kot tudi zdravstvenemu osebju, delodajalcem in zdravstvenim zavarovalnicam prinaša vrsto prednosti. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kartice zdravstvenega zavarovanja uvaja postopoma, skladno s časovnim načrtom nacionalne uvedbe.

V pilotnem projektu spomladi 1998 so kartico zdravstvenega zavarovanja prejeli prebivalci posavske regije (Brežic, Krškega in Sevnice). V treh posavskih občinah je kartica od takrat veljaven dokument za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega varstva in zavarovanja. Konec leta 1999 so kartico prejeli še prebivalci celjske regije ter zavarovanci območne enote Ravne na Koroškem. Januarja letos so jo prvi prejeli zavarovanci murskosoboške regije, nato mariborske, v naslednjih mesecih jo bodo v kranjski, koprski in novogoriški regiji. Do poletja 2000 jo bodo kot zadnji prejeli tudi prebivalci ljubljanske regije.

Ob kartici zavarovanci prejmejo tudi izpis podatkov, ki so v čipu kartice (osebni identifikacijski podatki, podatki o veljavnosti obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, podatki o izbranem zdravniku itd.). Če ob pregledu izpisanih podatkov ugotovite napake, sporočite morebitne nepravilnosti najbližji izpostavi Zavoda ali službi za poslovanje s kartico, in sicer vsak delavnik med 7. in 18. uro na telefonsko številko (061) 17-21-466. V pošti, ki jo vsak zavarovanec prejme na dom kot vrednostno pismo, pa je kartici in izpisu podatkov priložena tudi knjižica z vsemi informacijami o kartici (o razlogih za njeno uvedbo, načinu njene uporabe, o delovanju samopostrežnih terminalov in mestih njihove namestitve, o potrjevanju kartice itd.).

Kadar ostanete brez kartice, bodisi da jo izgubite ali pa vam je bila ukradena, se čimprej oglasite pri najbližji izpostavi Zavoda. Napisali boste izjavo in plačali stroške (1500 tolarjev) vnovične izdaje kartice. Dokler po pošti ne dobite nove kartice, vam pri Zavodu izdajo začasno potrdilo. Če se kartica poškoduje, tako da ni več uporabna, jo vrnite najbližji izpostavi Zavoda, da vam izdajo novo. Če je poškodba nastala po vaši krivdi, boste plačali stroške vnovične izdaje.

Vsakomesečno potrjevanje ODPADE! Samopostrežni terminali za potrjevanje, preverjanje in obnavljanje podatkov na kartici so nameščeni v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, območnih enotah in izpostavah Zavoda. Po končani uvedbi projekta bo v Sloveniji nameščenih okoli 270 terminalov. Pri izbiri lokacij so upoštevali več kriterijev, med njimi število obiskov v zdravstveni ustanovi, geografsko pokritost regije s terminali, dostopnost invalidom. Upokojenci in otroci po novem potrjujejo obvezno zdravstveno zavarovanje enkrat na leto, drugi na tri mesece in ne več vsak mesec kot doslej. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje potrjujemo na tri mesece, razen upokojencev, ki plačujejo to zavarovanje prek ZPIZ. Ti kartico potrjujejo enkrat na leto. Potrjevanje veljavnosti kartice na samopostrežnem terminalu kjerkoli v Sloveniji je nadvse preprosto, saj ga lahko opravite hitro in kadarkoli vam ustreza (vsak dan od 6. do 22. ure). Kartico lahko potrdite zadnji hip pred obiskom zdravnika. Postopek je preprost: kartico vstavite v terminal, počakate na izpis na ekranu in kartico vzamete. Če želite zvočno razlago postopka potrjevanja kartice, se dotaknite gumba v desnem spodnjem kotu ekrana samopostrežnega terminala.

Varovanje podatkov v zdravstvu zagotavljajo pravni, etični, organizacijski, tehnični predpisi in ukrepi. Varnost podatkov na kartici zdravstvenega zavarovanja ustreza zahtevam naše zakonodaje in se zagotavlja na več ravneh. Mikročip na kartici je miniaturni računalnik, zato so podatki na njej varovani tako, kot so varovani računalniki. Druga raven varovanja je varovanje s profesionalno kartico osebja v zavodih in pri zasebnikih, kjer opravljajo zdravstvene storitve. Kombinacija zavarovančeve kartice in pa kartice zdravstvenega osebja zagotavlja ustrezno raven varovanja podatkov. Če bomo kartico na primer izgubili, bo najditelj lahko prebral le vidno zapisane podatke na kartici ter podatek o veljavnosti obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pri potrjevanju kartice na samopostrežnem terminalu. Vse druge podatke bodo, glede na pooblastila, lahko brali in uporabljali samo zdravniki, medicinske sestre, administrativno osebje v sprejemni pisarni, farmacevti, fizioterapevti in drugi zdravstveni delavci ter pooblaščeni referenti zdravstvenih zavarovalnic, ki bodo imeli svojo profesionalno kartico in čitalnik. Poleg tega bodo imeli vsi nosilci profesionalne kartice osebno geslo (PIN). Vsakega imetnika profesionalne kartice pa zavezuje tudi poklicna etika, da jo uporablja samo za zakonsko predpisane namene. Poleg tega je za morebitno zlorabo ali neupravičeno uporabo odgovoren tudi kazensko in po splošnih odškodninskih predpisih.

Vir informacije: http://www.zzzs.si.

Tradicionalni košarkarski turnir v Slovenski Bistrici DP LJUBLJANA PRVA

Konec januarja je v Slovenski Bistrici potekal tradicionalni košarkarski turnir, ki je hkrati posvečen občinskima praznikoma v Rušah in Slovenski Bistrici. Dnevi praznovanja v občinah in dan, ko je turnir potekal, se sicer ne prekrivajo, zato je zaradi velike zasedenosti športne dvorane prišlo do nekajdnevnega premika. Našo prireditev vključuje v svoj program in jo tudi delno denarno podpira Zavod za šport iz Slovenske Bistrice. Omogočijo nam brezplačno uporabo telovadnice, prispevajo pokale, brezalkoholne napitke in malico.

Na tem "zimskem" turnirju so sodelovale ekipe iz Gradca, Ljubljane in dve ekipe iz DPSŠ Maribor.

REZULTATI:
MARIBOR II : REHA PTUJ 34 : 47 (15 : 28)
GRADEC : LJUBLJANA 33 : 43 (21 : 23)
MARIBOR II : GRADEC 43 : 53 (22 : 26)
REHA PTUJ : LJUBLJANA 40 : 49 (22 : 27)

Z dvema zmagama je prvak turnirja postala ekipa Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Za ta uspeh in tudi za dobro igro ji iskreno čestitamo.

Franci Žiberna

Končan prvi novoletni turnir v košarki na vozičkih ZMAGOVALNI POKAL MOŠTVU DP LJUBLJANA

Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine je v prvih januarskih dneh priredilo prvi novoletni turnir v košarki na vozičkih. Turnir je potekal v telovadnici osnovne šole v Šentvidu pri Stični, nastopile pa so štiri najboljše slovenske ekipe v košarki na vozičkih, kar nazorno potrjujejo tudi tesni izidi tekem. To je bilo v tem tisočletju tudi prvo tekmovanje na področju invalidskega športa v Sloveniji. V prvi tekmi je moštvo Ljubljane z rezultatom 53:49 premagalo moštvo Maribor REHA, v drugi pa so s tesnim rezultatom 49:48 Gorenjci ugnali moštvo Maribor II.
V tekmi za tretje mesto je bilo boljše moštvo Maribor REHA, ki je z rezultatom 41:39 premagalo moštvo Maribor II.
V finalnem srečanju so se pomerili Ljubljančani in Gorenjci. Z rezultatom 38:35 so slavili gostitelji.

Končne uvrstitve:
1. mesto DP Ljubljana
2. mesto DP Gorenjske
3. mesto DP Maribor II
4. mesto DP Maribor Reha

Tekmovanje si je ogledal tudi župan občine Ivančna Gorica Jernej Lampret in v svojem nagovoru poudaril pomen športa nasploh, še posebej pa med invalidi. Omenil je, da toliko vrhunskih tekmovalcev, ki zastopajo tudi barve slovenske reprezentance, športna dvorana osnovne šole v Šentvidu pri Stični še ni gostila. Vesel je, da se je novoletni turnir v košarki na vozičkih pričel prav v Šentvidu pri Stični, ki je znan po taboru slovenskih pevskih zborov. Organizatorju je zagotovil nadaljnjo podporo pri izvedbi podobnih tekmovanj, nato je vsem sodelujočim ekipam podelil pokale za osvojene uvrstitve.

Uspešno izvedbo turnirja so poleg Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine omogočili še: Osnovna šola Ferda Vesela iz Šentvida pri Stični, picerija Kegeljček iz Radohove vasi, Fitness center Ložar iz Domžal, trgovina HA-NI in kava bar LILI iz Mengša, mizarstvo Mav iz Lukovice, Tehnocenter iz Ljubljane, gostišče Potrbin s Trojan, trgovina LILA z Doba, teniški klub Taubi iz Trzina in cvetličarna Frezija iz Kamnika.

Še posebej pa se zahvaljujemo soorganizatorju novoletnega turnirja, selektorju državne reprezentance v košarki na vozičkih Milanu Lukanu, ki je s pridobivanjem pokroviteljev zagotovil praktične nagrade za najboljše tekmovalce in pridobil velik del denarnih prispevkov.

Dane Kastelic

V NOVI GORICI IZPOLNJENA OLIMPIJSKI NORMA

Seznam potnikov za nastop na letošnjih paraolimpijskih igrah v avstralskem Sydneyu še ni popoln, zato imajo tekmovalci še čas za izpolnitev olimpijske norme. To je na zimskem državnem prvenstvu v metalnih disciplinah uspelo Janezu Roškarju. Disk je zalučal kar 28,63 m daleč (norma je 28 metrov) in s tem izboljšal tudi državni rekord. Normo za nastop na paraolimpijskih igrah je imel možnost doseči tudi Zdravko Grilc. Tekmoval je zelo dobro, dosegel v metu kopja (z rezultatom 14,20) nov državni rekord, a je za olimpijsko A normo zaostal vsega 80 cm.

Tekmovanje je potekalo pod okriljem Atletske zveze Slovenije in v organizaciji Atletskega kluba iz Nove Gorice. Ta se je prijazno odzval na prošnjo Zveze za šport invalidov Slovenije, da bi na tekmovanju lahko tekmovali tudi športniki invalidi. Na tekmovanju so sodelovali še Draga Lapornik, Janez Hudej in Marko Sever, ki pa so norme že izpolnili. Reprezentanca sedaj počasi že dobiva svojo končno podobo. V atletiki bo nastopilo pet tekmovalcev (paraplegiki: Lapornik, Roškar, Sever in Hudej), v golbalu šest, v streljanju trije (paraplegik Franc Pinter), v plavanju eden in v namiznem tenisu dva (parapleginja Andreja Dolinar).

Na paraolimpijadi naj bi za barve Slovenije predvidoma tekmovalo 17 športnikov invalidov. Vodja reprezentance bo mag. Branko Mihorko, uradni zdravnik pa doc. dr. Helena Burger. Celotna odprava bo štela okrog 24 članov.

Uradni začetek paraolimpijskih iger je 19. oktober, slovenska reprezentanca pa bo v Avstralijo odpotovala 5. oktobra. Zaradi 12-urne časovne razlike in razlike v podnebju bo nujno potrebna aklimatizacija. Seveda bo čas do odprtja olimpijske vasi namenjen tudi za dosego najvišje tekmovalne pripravljenosti športnikov. Uradno se bodo igre končale 29. oktobra.
Sedaj je čas, ko športniki že več mesecev pridno trenirajo in se pripravljajo na vrhunec letošnje športne sezone v daljni Avstraliji. Kaj več o pripravah in športnikih, ki bodo na paraolimpijadi zastopali Slovenijo, pa v eni od prihodnjih številk glasila.

Janez Hudej

LEONARDOVA ZAPUŠČINA

Februarja smo člani Društva paraplegikov Istre in Krasa ter člani društva paraplegikov Severnoprimorske regije obiskali veliko potujočo razstavo, postavljeno v čast in slavo Leonardu da Vinciju.
Pred Narodnim muzejem so nas sprejeli uslužbenci muzeja in nas z dvigali odpeljali v nadstropja te lepe ljubljanske palače.
In tam je bilo res kaj videti! Ogledali smo si lahko skoraj vso zapuščino, ki jo je Leonardo poklonil vsemu človeštvu. Bilo je mnogo razstavljenih modelov njegovih izumov, pa tudi slike so bile na ogled, sicer ne originali, vendar za dokaz njegove genialnosti dovolj dobro predstavljene. Po razstavnih prostorih nas je vodila prijazna strokovnjakinja in se resnično potrudila, da nam je podrobno obrazložila, kaj to ali ono pomeni. Tudi vprašanj ni manjkalo. Na vsa pa seveda nismo dobili odgovorov, saj je bil veliki mož tudi sicer skrivnostna osebnost. Med drugim je svoje zapiske pisal z desne proti levi, torej jih je mogoče danes brati samo s pomočjo ogledal. Imeli smo tudi priložnost kupiti knjige in drugo literaturo o njegovih mojstrovinah, pa tudi posterje, reprodukcije njegovih olj na platnu. Obisk je bil res lepa domislica in hvala vsem tistim, ki so se ga spomnili oziroma ki so ga omogočili. Za vse tiste člane, ki se z velikim Leonardom niso mogli srečati iz "oči v oči", pa še nekaj besed o njem.

Ko se je mladi Katerini in Pieru ob treh ponoči 13. aprila leta 1452 rodil sin Leonardo, si najbrž nista mogla niti v sanjah predstavljati, da bo 27. februarja leta 2000 pred slovenskim narodnim muzejem zaradi njega stala taka vrsta ljudi. Po govorici sodeč so prišli ne samo iz Slovenije, temveč tudi iz Avstrije, sosednje Hrvaške in celo Italije.

Kaj je storil njun sin, da je bil in je še deležen take pozornosti? Predvsem je razmišljal drugače. Medtem ko so drugi "tuhtali", kako bi iz dveh forintov naredili pet forintov, je Leonarda zanimalo, kako na nebu nastajajo oblaki in v potoku vrtinci. Ko so drugi prodajali vrče za vino in platno za obleke, je Leonardo slikal Mona Liso, v temačnih kleteh seciral umrle ali pa živim načrtoval mostove, tudi take, ki naj bi jih v trenutku umaknili, če bi bilo potrebno. Leonardo je bil nekonvencionalen mislec, kar pomeni, da je mislil neobičajno, in to od zore do mraka. In kar je najvažnejše: to, kar je (do)mislil, je tudi narisal, naslikal, napisal, izdelal ali vsaj zmodeliral, če ni šlo drugače. In velikokrat ni šlo drugače, kajti ideje, ki so se porajale v njegovi glavi, so tako močno prehitevale njegov čas, da res ni bilo druge možnosti kot zamisel zgolj nakazati na papirju ali materializirati v modelu ter nato njeno nadaljnjo usodo prepustiti prihodnosti. Ta prihodnost je zdaj tu. Model njegove letalske naprave, s katero naj bi se tudi človek tako kot ptica dvignil pod nebo, je danes udejanjen v boeingu 474 s 350 potniki v "jeklenem ptičjem" trupu ter 10.000 metrov visoko. Most, ki ga je Leonardo načrtoval za turškega sultana in naj bi povezoval Evropo z Azijo, je tudi že zgrajen - seveda z drugačnimi materiali in drugačno gradbeno tehniko. Toda zamisel oziroma princip mostu je ostal bolj ali manj isti. In prav za to gre: za vizijo nečesa, kar še ni, pa zagotovo nekoč bo!

Seveda pa Leonardo iz kraja Vinci v Italiji ni bil samo iznajditelj - znanstvenik, imel je tudi izredno prefinjen čut za lepo. Prav v tistem, kar imenujemo z besedo "lepo", tiči njegova velika izpovedna moč. Še bolj kot njegova olja na platnu ga razkrivajo skice za taista dela. V njih se morda še bolj zrcali umetniška duša, katere roka kar "sama od sebe" vleče črte tako in ravno tam, kjer jih človeštvo želi in pričakuje. V svetu ljudi so namreč skriti skupni imenovalci lepega, in ko tega umetnik enkrat doseže, postane njegovo delo last vseh, za vse kraje in vse čase.

Dimitrij Kralj

VREZOVANJE VZORCEV V STEKLO

Strokovnjaki za umetne obrti poznajo veliko tehničnih možnosti vrezovanja v steklo. Za ljubitelje konjičkov je primeren enostavnejši način, ki se imenuje diamantni rez. Aparat, s katerim režemo v steklo, ima diamantno konico. S to tehniko lahko oblikujemo različne slike, krasimo steklenice, kozarce, sklede, vrezujemo v ravne steklene površine, ki jih lahko vstavljamo v pohištvene elemente, in podobno. Vrezovanje s to tehniko pride še posebej lepo do izraza na barvnem steklu in ogledalih.

Na tečaju, ki je potekal v prostorih Zveze, nas je bilo osemnajst, šest moških in dvanajst žensk iz šestih pokrajinskih društev. Mentor tečaja Zlatko Bernašek se je resnično potrudil, da smo domov odnesli veliko novega znanja. Delovno razpoloženje je bilo res pohvale vredno. Naučili smo se delati vzorce na ravni stekleni površini, kozarcih in ogledalih. Na koncu tečaja je imel vsakdo vsaj dva izdelka, ki ju je lahko odnesel domov za spomin na tečaj in srečanje.

Razveseljivo je, da je vendarle presežena miselnost, da je učenje ročnih spretnosti v okviru programov dejavnosti žensk le za ženske. Tokrat je bila tretjina moških udeležencev in upam, da se nam bo v prihodnje še kdo pridružil.

Julčka Kralj

Na domu pri… LEONU JURKOVIČU

V Stanetincih na obronkih Slovenskih goric in Prlekije živi Leon Jurkovič. Ovinkasta cesta vodi do kmetije z obdelovalno zemljo in nekaj gozda. Donosna je zlasti vzreja perutnine. Leon izhaja iz velike družine s petimi otroki. Za zdaj živi s starši, toda zelo pospešeno pripravlja dokumentacijo za gradnjo lastne hišice, kjer si bo lahko ustvaril svojo družino.

Kako je Leon postal tetraplegik?
Po končani rudarski šoli v Velenju se je zaposlil v rudniku Velenje. Žal to ni trajalo dolgo. Nekega vročega avgustovskega dne se je kot mlad fanta pri enaindvajsetih letih v družbi prijateljev podal na kopanje v bazen v Bučkovcih. Skok v vodo je bil zanj usoden, kajti zlom vratnega vretenca ga je priklenil na invalidski voziček. Postal je tetraplegik.
Tudi on je prestal "mučne" dni v Zavodu za rehabilitacijo, ki se jih nerad spominja. Vse je pogumno prenašal, dokler ni že v prvem letu invalidnosti prišlo razočaranje v ljubezni.
Toda kaj hitro je spoznal, da se je treba vključiti v družbo sebi enakih, kjer bo našel razumevanje in dober nasvet. Hkrati je spoznal, da je manj odvisen, če lahko sam upravlja svoj avto. Moram poudariti, da je kljub težki tetraplegiji dober voznik.
Z zadovoljstvom spoznava, da je sposoben marsikaj sam urediti. Seveda ne smem prezreti njegovega delovanja v društvu, kjer sodeluje v organih upravljanja. Po svojih sposobnostih se vključuje tudi v športne panoge: streljanje z zračno puško, spretnostne vožnje in ribolov, kjer v svoji skupini dosega dokaj dobre rezultate. Je tudi eden redkih moških, ki se vključujejo v določene programe ženskih dejavnosti. Tudi doma se ukvarja z ročnimi deli in izpopolnjuje svoje sposobnosti. Večino prostega časa posveča delu z računalnikom, pa tudi radioamaterski tečaj je opravil.
Večkrat se z električnim vozičkom odpravi na izlet v naravo. Prav narava v njegovih krajih mu omogoča tudi nabiranje gob. Rad zahaja v družbo, v kino, na izlete in v Dom v Semič. Še posebej pa ima rad obnovitveno rehabilitacijo v Pineti, kjer si zlasti mladi lahko najdejo nova prijateljstva. Tam je tudi sam navezal nove ljubezenske stike.

Kakšni so do tebe kot invalida družba in prijatelji?
Vsake radovednosti je enkrat konec, dokler sam ne spoznaš, kdo ti ostane resnični prijatelj - tisti, ki tudi naprej zna deliti dobro in slabo s teboj, da mu nisi prijatelj le ob potrebi. Človek se ne sme smiliti sam sebi, kajti tako razmišljanje je lahko samo negativno. V družbi poskušam biti sprejemljiv, zato se rad udeležujem raznih srečanj.

Kako ocenjuješ delo v društvu?
Moje društvo in Zveza paraplegikov sta mi pomagala pri premagovanju težav, za kar sem jima hvaležen. Z delom in aktivnostmi sem zadovoljen, le mladi bi morali bolj zaživeti v svojih programih, saj so jim prav tako omogočene vse možnosti. Skratka, Leon spoznava, da je življenje na invalidskem vozičku lahko po svoje tudi lepo.

Marija Magdič

SREČANJE NA RADIOAMATERSKIH VALOVIH

Pri zvezi paraplegikov Slovenije poskušamo nekoliko oživiti radioamatersko dejavnost. Pred dobrim desetletjem smo bili namreč zelo dejavni, saj smo sodelovali na raznih tekmovanjih in se vsak teden ob določeni uri redno srečevali na radioamaterskih frekvencah. Nato pa je naša zagnanost počasi začela usihati. Letos načrtujemo tekmovanje za diplomo Zveze paraplegikov Slovenije in srečanje radioamaterjev Zveze.

Za začetek pa se najbolj aktivni člani in članice vsak četrtek med 20. in 21. uro ponovno dobimo na tako imenovanemu "skedu". Seveda bi želeli, da se nam pridružite tudi drugi in predlagate, katera ura bi bila najbolj primerna. Radioamaterke in radioamaterji, sporočite nam še svoje druge predloge, spremembe in pobude, da se bo to naše okno v svet ponovno bolj široko odprlo.

Objavljamo seznam članic in članov, ki so še vedno zvesti radioamaterstvu in se še vedno radi srečajo na radioamaterskih frekvencah.

S51 LN Ivan Peršak
S52 OB Stane Homar
S56 AGZ Željko Geci
S56 AMS Marjan Sovič
S56 APS Peter Soklič
S56 AYB Srečko Brunček
S56 BXB Slavko Bračič
S56 BXD Jože Dugulin
S56 BXE Emilija Rupnik
S56 CKI Zlatko Majhenič
S56 CME Matija Merklin
S56 FKR Rado Kranjc
S56 FMW Miran Merslavič
S56 FNM Marko Bolka
S56 HCE Edo Cerkvenik
S56 HCG Jože Globokar
S56 HCT Jože Stare
S56 HCV Jože Okoren
S56 HEA Ivan Gaberšek
S56 HEH Janez Andlovic
S56 HQJ Ivan Pibernik
S56 HQK Jože Plejnšek
S56 ITZ Anton Zor
S56 JLI Boris Lipicer
S56 KCF Franci Cilenšek
S56 KDO Danilo Jakomin
S56 KEO Brane Pagon
S56 KEV Stane Videtič
S56 KGC Gabriela Peršak
S56 TGE Martin Gorenc
S56 TGJ Jože Gomboc
S56 TPF Franc Pinter
S56 VMO Mičo Ostojič
S56 VSK Sandi Kandorfer
S56 VTH Tadej Horvat
S57 AVC Vlado Čurči
S57 TBZ Jani Bevc

Jože Plejnšek S56 HQK