Kaj je ADHD?

Motnja
pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je bolezensko stanje, za
katerega je značilen trajen vzorec pomanjkljive pozornosti in/ali
hiperaktivnosti in impulzivnosti, ki je pogostejši in izrazitejši
kot pri posameznikih na primerljivi stopnji razvoja.
Če otrok kaže znake te motnje svojim sedmim letom in trpi za
naslednjimi simptomi:
• pomanjkanje pozornosti,
• impulzivnost,
• hiperaktivnost,
ki so tako močni, da je otrok razvojno odklonilen, in trajajo
najmanj šest mesecev.
Možni simptomi:
|
Simptomi motene pozornosti |
Simptomi hiperaktivnosti/impulzivnosti |
|
1. Pogosto ni pozoren na podrobnosti in je površen pri
šolskem delu, doma ali pri drugih dejavnostih. |
1. Neprestano premika roke in noge ali se zvija na stolu. |
|
2. Pogosto ne zmore ostati zbran do konca opravljanja naloge
ali igre. |
2. V šoli ali v drugih okoliščinah pogosto ne sedi na mestu,
kadar se to od njega pričakuje. |
|
3. Pogosto se zdi, da ne posluša, kadar ga neposredno
nagovorimo. |
3. Pogosto teče naokrog ali pleza v okoliščinah, ko je to
neprimerno (pri mladostnikih in odraslih je to lahko omejeno
na občutek nemira). |
|
4. Pogosto ne sledi navodilom in ne zmore končati šolskih
obveznosti, domačih opravil ali službenih dolžnosti (ne
zaradi kljubovanja ali nerazumevanja navodil). |
4. Pogosto se težko tiho igra ali sodeluje v prostočasnih
dejavnostih v tišini. |
|
5. Pogosto ima težave z organiziranjem dejavnosti in nalog. |
5. Je neprestano v gibanju in zbuja občutek, kot da ga
poganja »motor«. |
|
6. Pogosto se izogiba sodelovanju pri nalogah, pri katerih
je potreben dolgotrajen miselni napor, sodelovanja pri tem
ne mara ali ga odklanja (na primer šolske naloge, domača
naloga). |
6. Neprestano govori. |
|
7. Pogosto izgublja stvari, potrebne za opravljanje nalog
ali dejavnosti (npr. igrače, seznam domačih nalog,
svinčnike, knjige ali orodje). |
7. Pogosto odgovori na vprašanje, še preden je to
postavljeno do konca. |
|
8. Pogosto in zlahka ga zmotijo zunanji dejavniki. |
8. Ne more počakati, da pride na vrsto. |
|
9. Pogosto je pozabljiv pri dnevnih opravilih. |
9. Pogosto prekinja druge ali se vsiljuje. |
Priporočila za poučevanje
in nudenje pomoči
Pri poučevanju in nudenju pomoči učencu z motnjo pozornosti s
hiperaktivnostjo ali brez
hiperaktivnosti je zelo pomembno:
• organizirano, strukturirano okolje z jasno izraženimi pravili;
• bližina učitelja ali »vzornega« vrstnika, ki mu predstavlja model;
• omogočanje mirnega kotička, v katerem učenec samostojno in proč od
motečih dejavnikov
rešuje naloge;
• omogočanje očesnega kontakta, ko učencu posredujemo pomembne
informacije; preden mu
postavimo vprašanje, ga pokličemo po imenu;
• da proces poučevanja in učenja steče zanj zanimivo in smiselno (da
npr. vključuje povezavo
z že obravnavano temo ali pa z znanimi in otroku zanimivimi dogodki,
da vključuje
dramatizirano igro, igro z lutkami, slikovno gradivo, gibalne
dejavnosti, menjavanje višine
glasu ipd.);
• da so informacije kratke, enoznačne in razumljive;
• prilagoditi obseg nalog učenčevi sposobnosti pozornega sledenja,
naloge po potrebi
razdelimo na posamezne dele oziroma korake;
• navajanje učenca na samokontrolo;
• nudenje takojšnje povratne informacije;
• veččutno učenje (z vsemi ali čim večimi čutili) in posredovanje
vprašanj po več čutnih poteh
(npr. po vidni in slušni poti);
• učenje strategij pomnjenja;
• vključevanje več učnih in tehničnih pripomočkov;
• organiziranje več odmorov in usmerjenega gibanja za učenca, ki ima
tovrstne težave;
• preprečevanje učenčevih vedenjskih težav, kar dosežemo z občasnim
fizičnim dotikanjem
(npr. roka na rami), jasnimi, premišljeno sestavljenimi pravili, ki
se jih držimo, kontrolo
tudi med odmorom, ignoriranjem manjših odstopanj v vedenju,
preprečevanjem situacij, ki
pripeljejo do nemira, učenjem tehnik samokontrole, učenca ne
zmerjamo pred razredom
ipd.;
• izboljšanje učenčeve samopodobe, kar dosežemo z razumevanjem
njegovih težav, z realnimi
pohvalami dobro opravljenega dela in dobrega rezultata, lovljenjem
uspehov, pogostimi
razgovori z učencem in njegovimi starši z namenom skupnega iskanja
učinkovitih strategij,
s preprečevanjem žaljenja ali nasilja s strani vrstnikov ipd.
