Zahteva po Zedinjeni Sloveniji

Hkrati z zavrnitvijo ideje o vključitvi Slovencev v združeno Nemčijo se je krepila ideja o združitvi vseh Slovencev v eno upravno enoto. V teh zahtevah je bil najglasnejši koroški duhovnik Matija Majar-Ziljski, ki je 17. marca 1848 izdal peticijo v petih točkah, v kateri je Slovenijo, ne da bi jo še imenoval, ozemeljsko opredelil. S tem je bil prvi, ki je izrazil zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Svojo peticijo v treh točkah, s katerimi je nasprotovalo vključitvi Avstrije v nemško cesarstvo, zahtevalo ustanovitev Slovenije in priznanje slovenščine, je izdalo tudi dunajsko društvo Slovenija. Maja so jo člani društva na čelu s predsednikom Franom Miklošičem predstavili v Ljubljani. Svoje zahteve so predstavljali na številnih javnih zborovanjih, organizirali so tudi podpisovanje peticije, ki ga je podprl tudi škof Anton Martin Slomšek. Čeprav Slovenci s svojim političnim programom niso uspeli, pa je po revoluciji avstrijska oblast začela Slovence priznavati kot enoten narod, povečala se je tudi vloga slovenščine, v kateri so izdajali uradni list, vedno bolj je bila zastopana tudi v šolah, še zlasti v srednjih. Tudi znanje jezika med slovenskimi izobraženci se je izboljšalo.