Posledice revolucije

Ljudje so sčasoma spoznali, da revolucija ne pomeni zgolj odprave fevdalizma, ampak tudi dejstvo, da so postali enakopravni državljani. Svoja politična stališča in sporočila so začeli izražati na lepakih, ki so jih prilagali časopisom. Število teh je naraslo, izhajali so tako v nemščini kot v slovenščini, v obeh jezikih pa so zagovarjali slovenske interese. Širše politično gibanje v podporo slovenski državi se ni razvilo, saj se kranjsko plemstvo kljub naklonjenosti in podpori slovenski kulturi, knjigi in jeziku, ni jasno postavilo na slovensko stran, izobražencev in radikalcev pa je bilo premalo. Na čelo narodnega gibanja se je postavilo dunajsko politično društvo Slovenija, ki sta se mu pridružili še graško in ljubljansko, kasneje tudi goriško, tržaško, celovško, radovljiško in novomeško. Društva so enotno pozivala Slovence k bojkotu volitev v frankfurtski parlament, saj so večjo možnost rešitve slovenskega narodnega vprašanja videla v okviru dunajskega parlamenta.