Revolucija na podeželju

Vest o revoluciji se je razširila tudi na podeželje. Ljudem so zlasti na sejmih pripovedovali, da je nastopila svoboda ter da je konec starega reda, zato so ljudje, ki so bili v to prepričani, prenehali opravljati fevdalne obveznosti in želeli obračunati s fevdalnimi gospodi, s katerimi so bili zapleteni v številne spore. Najbolj znan je napad na Ižanski grad (v noči z 21. na 22. marec 1848), ki je odmeval po vsej monarhiji, številni, a manjši, nemiri so izbruhnili tudi na Koroškem in Štajerskem. Napadi so povzročili paniko med lastniki graščin, zato jih je zaščitila vojska. Na Kranjskem so uvedli izredne razmere, za vso škodo, ki je bila povzročena, pa je odgovarjala vaška skupnost. To in številni pozivi k redu in miru, ki so jih brali tudi v cerkvah, so ljudi umirili. Kmetje so po cesarjevi obljubi, da bo fevdalizem dokončno odpravljen konec leta 1848, začeli zavračati plačevanje večine fevdalnih in drugih dajatev (npr. štantnina na sejmih), povzročali pa so tudi škodo s prekomernim izsekavanjem gozdov. Razmere med kmeti so se umirile septembra po potrditvi zakona o zemljiški odvezi, s katerim je bil fevdalizem dokončno odpravljen.