1. Teoretska izhodišča / problemsko ozadje

Razmislek o procesu dojemanja prostora in o vplivu predstavitvenih tehnik na razumevanje razvoja, stanja in predvidenih sprememb je namenjen spodbudi k iskanju učinkovitih načinov vizualnega izražanja ob načrtovanju in oblikovanju arhitekturnega prostora. Fotorealistične predstavitve izljučujejo človekovo domišljijsko sposobnost, njegovo aktivnost ob sprejemanju informacije o prostoru, medtem ko abstraktnost, ki ni zakoreninjena v splošno znanih oblikah, sploh ni razumljiva. Temeljni problem je torej raven abstraktnosti, ki naj bi bila razumljiva čim širšemu krogu ljudi in naj bi čimbolj nedvoumno sporočala informacije o prostoru, pri tem pa vključevala tako konceptno kot tudi izkustveno raven spoznavanja in razumevanja prostora ter njegovih dejanskih in potencialnih preobrazb.

Pripadniki zahodne kulture radi delimo svet na kategorije, kar velja tudi za metodološke pristope oz. njihova izhodišča, za vrednotenje stanja in predvidenih posegov v prostor. Takšna delitev je pripravna, ker so potem posamezni deli lažje zazpoznavni. Ovira za sveže poglede pa so polarne definicije: vodijo namreč v zanemarjanje enega izmed polov, običajno bolj kompleksnega in zato težje obvladljivega, čemur sledi okorelo, papirnato načrtovanje izza mize oz. izpred računalniškega zaslona, brez možnosti za sprotne odzive na konkretne razmere v prostoru. Izhodiščna “perspektiva” je torej zelo pomembna za razumevanje mesta.

1.1. KONCEPT IN IZKUŠNJA

Način razumevanja in razmišljanja o arhitekturnem prostoru je razpet med dva pola: konceptni in izkustveni (E. S. Casey, 1997, P. Bosselmann, 1998).

Konceptna, miselna raven predstavitve vključuje predvsem strokovno dogovorjene abstraktne oblike, ki niso odvisne od položaja opazovalca v prostoru. Vse je objektivno, izmerljivo oz. numerično določljivo, vendar so predstave ljudi o konkretnih prostorih, ki lahko izhajajo iz istih konceptnih izhodišč, povsem različne. To velja že za pripadnike strok, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in oblikovanjem prostora, še bolj pa za (v prostorskem smislu) laično javnost. Kako naj potemtakem predstavitve, ki slonijo zgolj na konceptni ravni, zagotavljajo relevantna pogajalska izhodišča najrazličnejših akterjev v procesu arhitekturnega načrtovanja in oblikovanja? Celo materialni modeli ne zagotavljajo realne predstave o prostoru, saj običajno zaradi svojega merila, ki ni realno, omogočajo opazovanje iz zornih kotov, ki so daleč od morebitnih uporabniških.

Zaznavno-doživetvena, izkustvena raven pa poleg objektivnosti, ki zadeva fiziološke značilnosti opazovalca oz. uporabnika prostora, upošteva tudi subjektivno sliko okolja.

1.2. MISELNI IN REALNI PROSTOR

Temeljna dvojnost med miselnim in realnim prostorom (B. Tschumi, 1990) je le drugi obraz polarizacije koncepta in izkustva. Koncept o prostoru še ni prostor, gre za dematerializirano arhitekturo, v kateri ideja prevlada nad materijo. Drugi pol predstavlja čutni pristop, v katerem prostor razumemo kot čutni dogodek, ki vključuje gibanje. Filozofski prepad med idealnim prostorom, ki je rezultat mentalnega procesa, in realnim, ki nastaja v družbeni praksi, premošča Henri Lefebvre (1991) s premestitvijo koncepta v razvojni proces.

Ob razmisleku o zaznavi realnega prostora lahko najdemo vrsto dejavnikov, katerih prisotnost, odsotnost, kvantitativne in kvalitativne značilnosti vplivajo tudi na proces dojemanja najrazličnejših predstavitev prostora, tako miselnega kot tudi realnega.

1.3. ZAZNAVA REALNEGA PROSTORA

Zaznava (F. Rihtar, T. Zupančič Strojan, 1996) je temelj človekovega psihofizičnega postopka spoznavanja realnega okolja. Posnetek spoznavanja sestavljajo dražljaji vseh čutil: za vid, sluh, tip, voh, temperaturo in okus. Sledi sprememba občutkov (dojemanje vtisov iz zunanjega sveta) in zavestna zaznava (apercepcija) oz. zavestno spoznavanje in uvrščanje novih zaznav v celoto prejšnjih.

V percepcijskem procesu se organizem celovito odziva na določen sestav hkratnih in zaporednih dražljajev. Hkrati pa gre za reakcijo na celovitost neke osebnosti s svojim spominom, navadami, fantazijo, trenutno ali trajno intelektualno ali afektivno orientacijo. Kot je spomin le del preteklosti, tudi zaznava prispeva le k delu spoznavanje predmetne stvarnosti. Zaznavo bogato dopolnjujeta tako spomin kot tudi domišljija, ki podatke razširja in razlaga sliko sveta.

Vidni doživljaj je dinamičen. Kar človek ali žival opažata, niso samo razpored, barve in oblike, gibanje in velikosti predmetov. Ne zaznavamo samo "vidnega predmeta", temveč tudi sebe kot gledajočega, čeprav je ravno v vidnem čutu predmetna usmerjenost najbolj razvita. Predmetnost izpodriva stičnost, pridruženost, stik s svetom. V gledanju smo obrnjeni k svetu v pričakovanju (A. Trstenjak, 1983). Zaznava je odvisna od mesta opazovanja, načina gibanja, časa in trajanja, obsega in oblike predinformacij. Estetski učinek pa zadeva selektivnost zaznave in pomeni bogastvo, red ter prepoznavanje...

Zaznavo arhitekturnega prostora je možno členiti po poteku premišljenega ravnanja (naravnanosti), po dostopnosti (razumljivosti) informacij in po redosledu zaznave (glede na čas in kraj).

Če so za zaznavo s čutili pomembni kvantitativni pogoji kot so:

• oddaljenost, stojišče, osvetljenost elementov, razmerje predmeta in ozadja...,

se njena vrednost ravna po kvalitetah:

• vrednostnih kriterijih opazovalca, izkušnjah (vtis, predznanje, poglobljena analiza), predsodkih, in razpoloženjih...

Učinek na opazovalca pa je odvisen od:

• pojavne kvalitete: intenzivnosti, enkratnosti, dominantnosti, moči vtisa, jasnosti in kontrastnosti;

• kakovosti sekvence: redosleda čutnih vtisov, ki jih sprejema opazovalec vzdolž poti (vrste zaporednih vtisov, pojavov in podob);

• kvalitete učinka: prednosti lege, obdanosti, uporabe, nepovezanosti in

• kakovosti zaznave: odvisnosti od sposobnosti zaznavanja (kapacitete, pogojev).

Prostor obravnavamo kot posodo gibanja v njegovih prostorskih razmerjih, predvsem pa v povezavi delov v celoto. Na koncu pa predmet obravnave poskušamo uvrstiti v nek sistem, ki ga poznamo.

Naše razumevanje prostora je predvsem rezultat našega delovanja v njem in ne le njegove gole zaznave (E. S. Casey, 1997).

Preudarjanje o prostoru ob sprehodu skozi arhitekturni prostor prostor namesto opazovanja iz neopredeljivega zornega kota kmalu opozori načrtovalca oz. oblikovalca na potencialne probleme in na dejanska prostorska razmerja. Peščevo perspektivo pa lahko dosežemo s povsem različnima metodama: z fizičnim gibanjem po mestnem prostoru materialnega sveta in s pogovori z njegovimi uporabniki ali, precej dražje, za vse obsedence s sodobno tehnologijo, z uporabo CAD in sistemov navidezne realnosti, ki jih ponujajo računaniški programi (Greed, 1998, 202). Slednji omogočajo poleg v materialnem mestnem prostoru možnih tudi številne druge poglede in načine virtualnega gibanja, ki so lahko še dlje od realnosti kot materialni modeli v pomanjšanem merilu. Zagotovo pa so lahko več kot atraktivni. Realizacija predvidenega posega v prostor pa je odvisna od tolikerih materialnih detajlov in kompromisov v samem procesu izvajanja, da lahko pomeni pravo razočaranje v primerjavi s sliko navidezne resničnosti.

Subjektivno plat opazovanja je možno objektivizirati z iskanjem abstraktnih izraznih sredstev (oblik, ki postajajo znaki oz. simboli), ki čimvečjemu številu ljudi pomenijo čimbolj podobno razpoznavnost realnosti.

1.4. REALNOST IN REALIZEM

Nobena predstavitev ne more doseči tistega, kar dejansko v prostoru vidimo oz. zaznavamo z vsemi čutili. Že določitev oddaljenosti je lahko vprašljiva. Predstavitev fizičnih dimenzij oz. podrobna prostorska informacija je šele prvi korak k oblikovanju realističnega zornega kota. Fotografija predstavlja ujet svetlobni trenutek v konkretnem prostoru, slikarska predstavitev zaznavni zapis z barvami in oblikami, ki določajo vzdušje prostora, medtem ko arhitekturna skica skuša prikazati prostorske kategorije in elemente v njem, jih vrednostno opredeliti, ukvarja se z materiali in detajli, ki jih želi poudariti. Računalniška grafika je razpeta med grafični učinek in težnjo k fotografskemu realizmu, pri čemer pa predstavitev barv, oblik in tekstur preveva duh nerealnosti, ki se še potencira ob predstavitvi gibanja v prostoru: zaradi njegove prevelike predvidljivosti in premajhne fleksibilnosti v primerjavi s sposobnostjo človekovega mišljenja.

Z zaznavnega in spoznavnega vidika je v sodobnem času zanimivo vprašanje vpliva novih medijev na komunikacijske procese in o tem, ali zares ponujajo poglobljeno zavest o prostorskih idejah. V primerjanju fotografske predstavitve v prostoru materializirane ideje in statičnih računalniških predstavitev (kot je črtna risba s skritimi robovi, uporaba senc, različne stopnje računalniških približkov fotografiji) so na univerzi v Lundu (Ucelli, G. & Conti, G. & af Klercker, J., 1999) s pomočjo SMB metode (“Semantisk Miljo Beskivning”) ugotovili, da večja kompleksnost predstavitvene tehnike (v pomenu realističnosti) ne pomeni bistvenega prispevka k razumevanju ideje o prostoru. Test sicer zajema le reprezentančni vzorec potencialnih laičnih strank, merjenje ravni razumevanja določenih slik je lahko samo po sebi vprašljivo, vendar je uporabljena metoda znanstveno razvita v kar najbolj splošni obliki. Rezultati sprožajo vsaj dve vprašanji: kaj je resnično nujno predstaviti v določenem okolju in, glede na stroške in čas, ki ga porabimo za čimbolj realistično virtualno predstavitev prostora, ali je resnično vredno porabiti toliko časa in denarja zanje.

Ugotovitev, da so slike pomembnejše od izkustva v času, ko je neko “idealno” okolje možno spoznavati le v navideznosti (S. Chang, 1999), pa nakazuje nesmiselnost prizadevanj, da bi 'za vsako ceno' ustvarili takšen virtualni svet, v katerem lahko prostor dejansko izkušamo s čimveč čutili. Nekateri poskusi so prav groteskni, saj tudi v iskanju možnosti vključevanja opazovalčeve aktivnosti (npr. vožnja “realnega” kolesa kot prevoznega sredstva po virtualnem svetu - J. Moloney, 1999) ostaja zelo daleč od realnosti.

Slike same, še posebej v gibanju, sprožajo dejanske, prav nič virtualne odzive človeka, saj človek večino vtisov vendarle sprejema z vidno zaznavo. Spomin na dražljaje, ki jih določene oblike ali teksture sprožajo v realnem svetu, daje človeku možnost, da se tudi virtualnih predmetov dotika z nevidnim prstom.

1.5. LABORATORIJSKI PROSTOR

Ob iskanju novih tehnološko podprtih pristopov za vključevanje prebivalcev v proces načrtovanja in oblikovanja prostora (J. Linzer, A. Voigt, H. P. Walchhofer, 1996) je potrebno iskati tudi čimbolj učinkovite tehnike za predstavitve prostora. Računalnik ni le orodje za dosego vnaprej določenega cilja, temveč inštrument oz. medij, ki potrebuje jezik za izražanje in izvajanje idej o prostoru (P. Selles, 1999), še več, računalniški modeli postajajo inštrumenti za povečevanje vplivnosti in sprejemljivosti razvojnega načrtovanja prostora (W. Dokonal, 1999).

Ideja o "prenosu" arhitekturnega prostora v laboratorij, njegova virtualna realnost, predpostavlja možnost modeliranja bodočih sprememb in študija njihovih učinkov. Toda garancije, da se bo materialno-realni prostor spreminjal po predvidenih oz. pričakovanih smereh ni - kljub še tako premišljenim računalniškim simulacijam.

1.6. ISKANJE RAVNOVESJA

Razumevanje konceptnega in izkustvenega dojemanja sveta v njuni medsebojni odvisnosti pomeni vključevanje človeka v njegovi potrebi po razpoznavnem prostoru, do katerega lahko začuti neko pripadnost.

Vizualni jezik se razvija počasi. Njegovega razvoja ne upočasnjuje tehnologija, razlog lahko najdemo v pomanjkanju znanja o elementih jezika in o načinih njihovega sestavljanja. Merljive informacije je potrebno predstaviti ob čutnih, ob geometriji tudi zaznavo prostora, statistične informacije o klimi ob upoštevanju človekovega občutja udobja, dimenzije objektov oz. javnega prostora skupaj s podatki o dojemanju časa… (P. Bosselmann, 1998: 204, 205). Tako kot verbalnega jezika ne bogati le besedni zaklad, ampak tudi raznovrstnost miselnih kontekstov, v katerih se besede pojavljajo, stilne posebnosti, dinamika pripovedi, predvsem pa njena vsebina, tudi vizualnega jezika ne bi smeli osiromašiti zgolj zaradi navdušenja nad tehnološkimi novostmi. Zato ni dovolj, da iščemo možnosti zgolj med njimi, ampak da izrabimo kar največ kombinacij tradicionalnih in inovativnih izraznih sredstev.

V nadaljevanju prispevka sledi oris analize uporabe arhitekturno-predstavitvenih izraznih načinov v objavah konference Alpe Adria o vernakularni arhitekturi.

_________________________________________________________________________________________________________

2. Metoda

Primerjalna analiza zajema doslej objavljene referate in razstave v okviru konference Alpe Adria tako v analogni kot v digitalni obliki. Obravnava arhitekturne predstavitvene tehnike gradiv, ki predstavljajo izziv nadaljnjemu delu. Opira se na izsledke študentske raziskovalne naloge (M. Juvančič, 2000), izdelane na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo v seminarju prof. dr. Franceta Rihtarja in doc. dr. Tadeje Zupančič Strojan. V slednji so razjasnjeni osnovni modeli komuniciranja arhitekturnih sporočil, dejavniki vpliva na proces komuniciranja, zaključuje pa se s pregledom značilnosti sodobnih arhitekturnih predstavitvenih tehnik, kot so: besedilo, skica, shema/načrt, črtna risba, slika(kolaž), računalniški 'rendering', fotografija, fizični model, tekoče besedilo, hipertekst, zvokovna predstavitev, animacija, računalniški 3d model, omogočanje otipnih zaznav, vitualna resničnost (dejanskost), omogočanje okusa in omogočanje vonja. Metodološki okvir raziskave je preverjen z razvrščanjem rezultatov konference Alpe Adria in nadgrajen z razmislekom o pomenu njihovih kombinacij, ki naj omogočijo interaktivni pretok tako konceptnih kot tudi izkustvenih informacij o prostoru.

 

 

_________________________________________________________________________________________________________

3. Rezultati

Pregled rezultatov primerjalne analize (tabela 1) zajema kvantifikacijo objavljenih prispevkov v desetih letih konference Alpe Adria. Razvidni so mediji objave, kar nakazuje dostopnost podatkov (ilustracije osme konference so npr. na voljo le na cd-romu, ne pa tudi na internetu) s predpostavko o identičnosti gradiva na cd-romu in na internetu.

Nemerljive kvalitete ilustracij je mogoče oceniti na osnovi reprezentančnih primerov posameznih predstavitvenih tehnik (tabela 3).

-V zvezi z dostopnostjo prispevkov zasledimo sledeče: pojav natisnjenih objav ob drugi konferenci, pojav digitalne distribucije rezultatov ob tretji ter bistveno povečana dostopnost rezultatov dela ob objavi na internetu ob šesti konferenci.

-Ilustriranje prispevkov se pojavi ob drugi konferenci, vendar se po 'zatišju' naslednji kvalitativni in kvantitativni premik pojavi šele z bistvenim porastom celotnega števila prispevkov, ob osmi konferenci. Odtlej smo priče bogatenju najprej besedne, v zadnjem letu pa še vizualne jezikovne pestrosti. Le-to je sporočilno uspešno predvsem v kombinaciji tako abstraktnega, konceptnega sporočila, kot tudi konkretnega, izkustvenega.

Predstavitvene tehnike so - z izjemo najbolj bistvenih hipertekstovnih povezav, (ki nas povedejo k drugim prispevkom istega avtorja,) in možnosti povečave nekaterih ilustracij – statične. Med statičnimi pogrešimo računalniški 'rendering', medtem ko so fizični modeli (ob neposrednem opazovanju statično-dinamična predstavitev) prikazani s fotografijami (statično). Interaktivni naboj se (razen v hipertekstu in možnostih povečav pojavlja še v samem vsebinskem izboru in kombinaciji ilustracij; z uporabo analogij se nagovor opazovalcu intenzivira, saj vključi njegov čustveni, miselni oz. intelektualni svet.

Tekoče besedilo, zvokovne predstavitve, animacije, in računalniški tro- in večdimenzionalni modeli ostajajo realni izziv bližnje prihodnosti, virtualno-realistične predstavitve odvisne od cenovne dostopnosti in poenostavitve tehnologije, medtem ko nagovor vseh preostalih čutil (omogočanje otipnih zaznav, okusa in vonja) sodi verjetno v bolj dolgoročno izvedljivost. Nedvomno pa ostaja bistvena potreba po zasledovanju inovativnega duha brezčasne modernosti vizualnega jezika, ki ni odvisen od stopnje razvoja medijev: v ravnovesju med abstraktnim in konkretnim, konceptnim in izkustvenim polom arhitekturnih sporočil, ki s pomočjo analognega razmišljanja v arhitekturno-oblikovalskem procesu pospešuje inovativnost v interpretaciji prostora kot dinamične identitete, s tem pa povečuje tudi moč ustvarjalnosti.

Juvančič. M. "Kreativni proces arhitekturnega oblikovanja = proces komuniciranja. Pregled načinov prezentacij". Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 2000.

Polič, M.: “Simbolizem prostora in prostorskih oblik”, dr. dis, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filizifska fakulteta, PZE za psihologijo, 1978.