Zakaj naj bi relativno nedotaknjena območja vernakularne arhitekture ohranili za prihajajoče generacije?

Fenomen vernakularne arhitekture obdaja čuden paradoks. Tista, ki je bila ohranjena relativno nedotaknjena, predstavlja atrakcijo predvsem v turističnem smislu in zna biti zelo dobičkonosna (Zermatt, Švica). Po drugi strani pa predstavlja anahronizem, in je tako ekonomsko kot estetsko omalovaževana ter izpostavljena procesom vsiljevanja moderne arhitekture in njenih racionalističnih oblik. Kaj je vernakularna arhitektura? Kaj so njene vrednote? Zakaj moramo iskati način, kako jo ohraniti za prihajajoče generacije? Referat bo najprej kritično pretehtal ustaljene definicije vernakularne arhitekture (Evaropske folklorne študije, Svetovna enciklopedija vernakularne arhitekture, itd.) in skušal dokazati, da moderne racionalistične ali funkcionalne retroprojekcije ne upoštevajo kompleksnosti in zgodovinske vrednosti vernakularne arhitekture.
Potem bo sledil pozitiven pristop k pojavu »konstrukcijskega oblikovanja«. Na podlagi umetnosti (Kaspar David Friedrich), arhitekturnih visokih stilov (romanike, gotike, klasike, itd.) in vernakularne arhitekture (evropske, japonske) bo dokazano, da vsi ti primeri skrivajo konstrukcijske principe, ki so temeljne estetske vrednote in so vplivali na svetovno človeštvo in njegovo miselnost. V modernizmu, ki je racionalne osnove strojnega mehanizma in koncep vesolja vnesel v vsakodnevno življenje, se je pojem »konstrukcijskega oblikovanja« izgubil.
V tem se skriva pomen vernakularne arhitekture: v njenem obstoju kot zgodovinski vir, kot znanstveno nasprotje globalni homogenizaciji in mehanizaciji okolja.

Za povečavo kliknite na sliko
Click on picture to enlarge