Miha Remec

TIPALKA Z MURA

Lep čas ni bilo več slišati o raziskovalcu Ramitu Taurudu, ki je minulo jesen vznemiril ves svet s svojo trditvijo, da je v perujskem jezeru Tipiko odkril životipa neke nezemeljske civilizacije. Ker pa obstoja tega stvora ni mogel dokazati ne s slikovnim, ne z zvočnim zapisom, njegovega pričevanja nihče ni jemal resno. V javnosti je zbujal samo posmeh in nejevero. O prikazni so namreč že v davni preteklosti obstajale bajke in legende: pošast so očividci opisovali vsak po svoje, nobenega stvarnega dokaza pa ni bilo, da bi v jezeru kaj takega res obstajalo. Tako so Taurudovo poročilo razglasili kot še eno pravljico o prikazni iz jezera Tipiko, potem pa se je ves prah, ki ga je vzdignil, polegel.

Zato me je nenapovedan obisk Ramita Tauruda presenetil. Priletel je na svojem raziskovalnem zrakoplovu pisanih barv, popisanim s sanskrtskimi pismenkami, in se spustil na trato pred mojo slikarsko delavnico. Skobacal se je iz lupine, zasidral zrakoplov in se s hitrimi poskočnimi koraki napotil naravnost k meni. Spoznal sem ga po značilni pleši, ki je kraljevala na zgornji polovici njegove glave in gosto zaraščeni spodnji polovici, iz katere so moleli top nos, ličnice in velika ušesa. Pod košatim obrvjem so se skrivale temne oči z magičnim sijem, ki ga izžarevajo veleumi pa tudi umobolneži.

Nekaj časa me je tehtal s pogledom, potem pa ponudil kratkoprsto roko.

"Moje ime je Ramid Taurudo, raziskovalec." Njegov glas je bil miren in doneč, kakor da bi prihajal iz globine grla. "Upam, da imam čast rokovati se z mojstrom Jomasom Rohmanom, največjim slikarjem naše dobe." Močno mi je stisnil roko in prijazno kimal.

Priznam, godilo mi je, saj me tako visoko še nihče ni postavil. Nasprotno, mnogi so mi celo očitali, da je moje upodabljanje samo realizem davne preteklosti, posodobljen z vbližavalno tehniko in dosežki sodobne barvne tehnologije.

"Glede imena se ne motite," sem skromno odvrnil. "Zanesljivo pa ste močno precenili moje slikarske veščine."

"Nikakor ne," je vztrajal in me gledal naravnost v oči, kakor da bi hotel potrditi iskrenost svojih besed. "Zame so vaše slike največ, kar je doseglo slikarstvo. Zemlja na nebu Lune in Delitev kromosoma beta sta podobi, ki jima ne najdem para. Vsi današnji holografi, videofoniki, kristalografi, spektristi, iluzionisti in kaj vem kakšni podobarji še, se lahko skrijejo pred vašimi stvaritvami. Zato sem tudi prišel k vam, ne h komu drugemu."

Nič ne pomaga, tudi če bi bilo le laskanje, bi globoko zganilo moje samoljubje. Možakar pa je povrhu dajal vtis, da misli zares. Stresel sem mu roko in ga povabil v atelje.

"Želite kakšno mojo podobo?" sem ga vprašal in sklenil, da bom glede cene skrajno popustljiv.

"Ne, ne. Moj obisk ima drug namen." Taurudo se je skrivnostno nasmehnil in sedel v naslanjač pri veliki akvarijski steni, ki sem mu ga s kretnjo ponudil. "Gre za določeno sodelovanje."

Zdaj sem se še sam nasmehnil. Ponuditi sodelovanje meni, neodvisnemu slikarju, katerega slike so imele vseskozi trdno ceno in so veljale skoraj za vrednostne kartice, je bilo res nekoliko šaljivo. Kljub temu ga nisem takoj zavrnil. Prinesel sem sadni napitek, ki sem ga začinil s cimetovim prahom in dolivkom brinovca.

"Kakšno sodelovanje imate v mislih?" sem vprašal.

Napravil je požirek in mi začel z mirnim glasom pripovedovati o tem, kako je v jezeru Tipiko odkril životipa, nekakšno tipalko iz nekega drugega osvetja. O vsem tem sem že bral in slišal, vendar me je njegovo govorjenje privlačilo: spominjalo me je na otroštvo, na materino pripovedovanje pravljic. Zato sem ga poslušal. Na koncu je potožil, da svojega odkritja ne more dokazati, ker materialni pripomočki ne zaznavajo životipa.

"Zakaj pa hočete dokazati obstoj tega stvora?" sem se oglasil, ko je pomolčal in se zagledal v ples živopisanih tropskih ribic v akvarijski steni.

"Zato, ker je to nemara usodno za planet in človeštvo."

Njegova izjava je zvenela tako resno, da me je vznemirila. Vprašal sem ga torej, kako mu lahko pomagam pri dokazovanju životipa.

"Preprosto. Upodobili bi ga," je rekel in me pogledal izpod košatih obrvi tako odkritosrčno, da se mu nisem mogel upirati.

"A zakaj prav jaz?" me je zanimalo.

"Ker ste svetovno znan slikar. In ker imate tretje oko."

"Tretje oko!" Na ves glas sem se zasmejal. "Po čem to sklepate?"

Ramit Taurudo je vstal in odracal do moje slike na sosednji steni. Na slikovni plošči je bilo upodobljeno spočetje z vidika moške semenčice. Uperil je prst v predrto presojno okno jajčeca izza katere se je odpirala notranjost.

"Kako bi lahko drugače naslikali fokusno modaliteto žive snovi? Kako bi lahko prodrli v svet neskončno majhnega? Za to mora imeti človek tretje oko."

Za to sem uporabljal Rajmondov vbliževalnik in še sanjalo se mi ni o kakšni fokusni modaliteti žive snovi. Pa vendar se mi je zdelo imenitno, da nekdo odkriva v moji sliki stvari, ki se jih sam nisem zavedal.

"Prepričan sem," je nadaljeval Taurudo, "da boste videli životipa iz jezera Tipiko in da ga boste naslikali. Potem se bodo ljudje nemara ovedeli, da vse skupaj ni privid obsedenega raziskovalca in jemali resno moje predpostavke."

Vrnil se je k mizi in prisedel. Nenadoma je stegnil roko in nalahno položil svojo dlan na moje prste; imel je toplo, vlažno kožo in ta dotik je bil zame komaj še znosen. Ne vem kaj me je zadrževalo, da nisem umaknil roke.

"Prosim, mojster Jomas, ne zavrnite sodelovanje," je dejal s tihim, moledujočim glasom. Oči so se mu svetile, kakor da se mu bodo vsak čas potočile iz njih solze. Skrajno neprijetno bi mi bilo, če bi se možakar razjokal in obljubil sem mu svojo pomoč.

Potem sva sedela vso noč v ateljeju, pila sadni napitek z vedno močnejšim prilivkom brinovca in se začela tikati. Ramit je ognjevito razpredal teorijo o našem življenju na Zemlji, ki da ni nič drugega kot biosonda s katero si neka daljna visoka razvita civilizacija na planetu Muru zagotavlja varno popotovanje skozi vesoljski prostor. Zvenelo je noro, skregano s vsako logiko, vendar je govoril s takim zanosom in čarom, da me je omrežil s svojimi neverjetnim izmislekom. Po njegovem ozvezdja drsijo skozi organsko življenje; Zemlja naj bi torej bila nekakšen posnetek Mura in potuje skozi prostor kot njegova prednja straža: ob morebitnem stiku z uničujočim tokom bi Mursko civilizacijo opozorila na nevarnost.

Najbrž je moj obraz izražal nepojmovanje te domneve, saj se je Ramit ozrl v švigajoče ribice za stekleno steno in rekel:

"Jomas, si slišal za doverske poskusne postrvi? Nisi? Gojijo jih v pretočnih rezervoarjih izvirov pitne vode. Kadar te ribe poginejo, ustavijo črpališča, saj pogin pomeni, da je voda zastrupljena." Premeril me je s svojimi nemirnimi očmi. "Razumeš zdaj? Zemlja je nekaj podobnega kot te poskusne postrvi."

"To razumem," sem pritrdil, "Ne vem pa, kako bi murska civilizacija dobila pravočasno signal, če bi Zemlja res naletela na uničujoč fluid…"

"Zato je tu životip v jezeru Tipiko," je zmagoslavno dejal Ramit. "Pustili so ga tam in že tisočletja miselno pošilja podatke o tukajšnjih življenjskih razmerah."

Z nezmanjšano ognjevitostjo mi je pripovedoval, kako je vse svoje življenje posvetil raziskovanju životipa, zdaj pa mu nihče noče verjeti, da ta sploh obstaja. In še nekaj: da bi životip utegnil civilizaciji z Mura sporočiti tudi napačen podatek, kar pa bi lahko bilo usodno za naš planet.

Opazil je, da me je osupnil s to možnostjo. Zato se je sklonil čez mizo in zaupno pojasnil.

"Razpad ozonskega plašča in druge spremembe v naravi, ki jih je zakrivilo človeštvo, lahko životip zazna kot stik z uničujočim pasom vesolja."

"In kaj bi to pomenilo?" sem presenečeno vprašal.

"Ne vem." Ramit je vstal in naredil nekaj poskočnih korakov po ateljeju. "Še ne vem. Bojim pa se, da bi bile posledice pogubne. Zato moram znanosti dokazati obstoj životipa v jezeru Tipiko. Moram, in ti mi boš pomagal, Jomas."

Do prvega svita me je dokončno pridobil za svoj podvig. V potovalne kovčke sem zložil najnujnejše slikarske potrebščine in odletela sva v Faros. Tam sva se naspala in naslednje jutro s čezoceanskim zrakoplovom odpotovala v Peru. V Limi je Ramit najel prevoznika, s katerim sva poletela k jezeru Tipiko.

Jezero se je razprostiralo pod previsno steno velikanskega gorskega udora. Navpično skalovje se je vzdigovalo najmanj tisoč metrov nad jezersko gladino. Spuščali smo se v velikih lokih in zrakoplovu so se pridružili črni golovrati kondorji, kakor da bi se hoteli kosati z letalom.

Opazoval sem črnikavo jezero spodaj in mrakoba prizora se je preselila tudi vame. Jezero se mi je zdelo grda rana med zelenim pragozdom in skalnim pogorjem. Tako nenavadno je bilo, da mi je postalo razumljivo, zakaj se geologi niso mogli zediniti o času in vzrokih njegovega nastanka. Človeka je ob pogledu nanj spreletela nezadržna želja, da bi odšel kar se da daleč stran. najbrž tudi zaradi tega okolica Tipika ni bila nikoli naseljena. Sem so prihajali le redki ribiči in lovci.

Pristali smo na jasi pri manjšem zalivu, v katerem je samevalo nekaj kanujev in čudna ribiška barka. Poslikana je bila s totenskimi znamenji, umazanosiva jadra so bila zvita, mreže zložene na palubi in vesla opeta ob boke. Iz jadrnih vrvi in jamborov so viseli dolgi črni trakovi, katere je vijačil jezerski veter. Prizor je kronal moje že tako temačno razpoloženje.

"Umrl je," je vzdihnil Ramit ko sva se kobacala iz zrakoplova.

"Kdo?" sem vprašal in se ustrašil lastnega glasu, tako počeno je zvenel.

"Edini ribič, ki je stalno lovil na jezeru," je presunjeno odgovoril in si česal s prsti brado. "Bil je hudo bolan, ko sem odhajal."

Prevoznik je iztovoril najino prtljago in takoj odletel, kakor da tudi njemu ta kraj ni preveč pri srcu. Moj pogled pa je vedno znova pritegovala mrtvaška barka na temni gladini jezera. Kondorji so dostojanstveno krožili nad prepadnimi pečinami, ki so se še kopale v sončnih žarkih, tu spodaj pa se je že plazil pragozdni mrak. Vzel sem skicirno ploščo in poskušal ujeti nanjo ta prizor, da bi tako ohranil mračno občutje, ki me je prevzelo ob prvem srečanju z jezerom Tipiko.

Ramit Taurudo je med tem prenesel kovčke v kanu in v spoštljivi razdalji čakal, da zagotovim skico. Posnetku sem s kromografijo dodal barve in jih utrdil.

"Če si gotov, bi odveslala," je obzirno predlagal Ramit. "Rad bi bil še pred večerom v svoji preži."

Preža bi bilo pravo poimenovanje za bivališče, ki si ga je dal postaviti v navpični skalni steni nad jezerom. S kanujem sva pristala ob plošči, s katere je vratolomna lestev vodila do zgradbe, postavljene na kovinskih opornikih, vdelanih v živo skalo. Nehote me je preža spomnila na stekleno lastovičje gnezdo, prilepljeno na zid. Imela je polkrožno teraso z nadstreškom, vse stene pa so bile iz prosojne steklovine, taki da si iz notranjosti lahko vseskozi opazoval jezero. Edini ravni zid v prostoru je bila naravna skala, prekrita z zlatasto zaveso, na kateri so bile izpisane rogljičaste sanskrtske pismenke. Ramit me je poučil, da je to kitica iz vedskih pesnitev, ki govori o polbogovih s planeta Murloka; ti so v globini nekega jezera na Zemlji pustili vodno prikazen, da jim kot zrcalo odseva na svet.

Pozneje je podobno sporočilo odkril v hieroglifih Inkov. V njih je bila celo opisana lokacija jezera Tipika in zato je začel tukaj iskati životipa.

Večerilo se je, ko sva molče sedela na terasi. Z jezera je pihal prijetno svež veter. Zdelo se mi je, kakor da se tema vzdiguje iz jezerskih globin, polzi čez pragozd, se plazi po obronkih Kordiljer na obzorju in prekriva nebes, na katerem so zažarele zvezde. Še nikoli nisem videl toliko in tako jasnih zvezd na nebu; odsevale so v jezerski gladini, kakor da bi se navzdol odpiral še en nebesni svod in imel sem občutek, da Ramitova preža lebdi v neskončnem vesolju. Potem so začeli plahutati mimo terase orjaški ribiški netopirji, v skalovju so se oglašale nočne ujede, iz pragozda pa se je tu in tam zaslišalo rjovenje opic vriskačev.

"Životip se prikazuje samo ob prvem mraku," je rekel Ramit in pretrgal molk. "To sem ugotovil, zaman pa iščem ključ zaporednosti njegovega pojavljanja. Zato ga morava čakati vsak večer."

Tako je tudi bilo. Vse večere sva prebila na terasi in strmela v jezero. Razmišljal sem o tem, da človek, ki leta in leta tako srepi v vodo in čaka na prikazen, naposled to prikazen res vidi.

Ostal pa sem v gosteh pri Ramitu, ker me je jezero Tipiko prav tako močno privlačilo, kot me je odbijalo. Za slikarja je bila prava zakladnica motivov. Začel sem loviti čudovite mavrične metulje morfe, uranije in samčke perujske papilije, ki so opojno dišali. Iz bleščečih kril teh pisanih plahutalcev sem sestavljal lepljenke, pred katerimi bi se lahko skrili vsi slikarji, ki uporabljajo tehniko tekočih kristalov. Krilo morfa sem dal v priročni vbliževalnik in prodrl v fantastično mrežo bleščic, ki sem jih naslikal v vsej neverjetni barvitosti. Upodabljal sem ples kolibrijev okrog žlahtnih cvetov, živobarvne papige in orjaškokljune tukane, bil sem kot otrok, ki je zašel v sobano z igračami in hoče vsako preizkusiti. Slikal pa sem tudi jezero. Vedno znova me je vleklo k mrtvaški ribiški barki, ki je postala nekakšen razpoznavni znak za vse slike Tipika. Celo na podobi zvezdnatega neba, ki se je poveznilo v temno jezersko globino, je lebdel obris te čudne ladje.

Ramit Taurudo pa je lovil ribe in se ukvarjal s prebiranjem starih rokopisov. Vsak večer je tudi uril svoje tretje oko: za hrbtom je prižgal svečo, vzel v dlani sploščen ovalni kamen pološčen z indigom, in dolgo strmel v odsev plamenčka na površini kamna. Priporočil je to vajo tudi meni in mi zagotavljal, da bom kmalu videl auro okrog kamna in svoje roke. Poskušal sem, vendar nisem opazil nič auri podobnega, pač pa sem si temeljito odpočil oči.

Nad Tipikom se je zneslo nekaj tropskih neviht, po katerih je bilo ozračje še bolj čisto in z Ramitom sva jasno videla zasnežene vršace oddaljenih Kordiljer.

O životipu pa ni bilo ne duha ne sluha. Sprijaznil sem se s tem, da je vse skupaj pač izmišljotina obsedenega raziskovalca. Ker sem ustvaril veliko več slik kot bi jih lahko v svojem udobnem ateljeju, nisem silil nazaj domov.

Nekega večera, ko sva spet molče sedela na terasi in opazovala jezero, se mi je zazdelo, da se na črnikavi gladini nekaj srebri. Šepetaje sem na to opozoril Ramita, ki pa me je poučil, da vzhaja luna.

"Nikoli se še ni prikazal v mesečini," je dejal, jaz pa sem razočarano molčal.

"Opozoril te bom, preden se bo pojavil," se je čez čas spet oglasil. "Oddajati namreč začne nekoliko prej."

"In ti ujameš to oddajanje?" sem ga nejeverno vprašal.

"Dolgo se mi ni posrečilo. Životip ni naprava ampak miselni pojav. Samo tako lahko ima takojšnjo stičnost po vsem vesolju." Ramit je pomolčal, kakor da mi hoče dati čas, da prebavim njegovo razlago. "Ko sem to dojel, sem kmalu začel zaznavati njegove oddaje. To je nekakšna telepatija."

"In kaj sporoča?" me je zanimalo.

"Žal ne razberem. To je zbir nekakšnih pojmov in oblik, ki so mi povsem tuji. Vem samo to, da se zadnje obdobje močno spreminjajo in to me vznemirja. Potreboval bi pomoč znanosti in parapsihologije, da bi kaj razvozlal in poskusil navezati stik z životipom…"

Nebo je preletel svetal utrinek in njegova pot je odblesknila tudi od jezera.

"Čedalje manj razumem," sem odkrito priznal. "Zakaj bi se rad povezal z njim?"

"Morda bi mu moral sporočiti, da planetarnih sprememb ne sme zamenjati s kozmičnimi…" Ramid je spet obmolknil in slišal sem, kako si čehlja brado. "Vzemiva za primerjavo spet doverske poskusne postrvi: predpostaviva, da bi jim zaradi preštevilčnosti začelo zmanjkovati kisika in bi začele poginjati, mi pa bi zaprli vodnjake misleč, da je voda zastrupljena. Me zdaj razumeš?"

Pritrdil sem, on pa se je sklonil k meni in zašepetal.

"Zaradi napačnega odziva životipa na razpad ozonskega plašča in zastrupljenosti zemeljskega ozračja, bi murska civilizacija lahko sprožila obrambni val, ki bi uničil tudi naše osvetje…"

Bila je nora zamisel, vendar me je spreletela mršavica po tilniku in temenu, tako me je prevzela. Čeprav sem si prigovarjal, da sem neumen, ker se pustim strašiti obsedenemu pustolovcu, me ni bilo nič manj strah te srhljive možnosti.

"Zato potrebujem dokaz o životipu in ne smeš me pustiti na cedilu, Jomas," je še rekel.

"Ne bom te pustil na cedilu," sem mu zagotovil. "Upam, da bova pričakala to tvojo prikazen."

Ta večer sem dolgo strmel v trepetajoči odsev plamena sveče na odsevniku in končno le zagledal auro: okrog kamna je najprej nalahno, potem pa vse bolj očitno zatrepetala belikava presojna svetloba, ki je dobivala mavrične prebliske. Enako svetlobno obrobo sem opazil tudi okrog roke, v kateri sem držal odsevnik. Dolgo sem strmel v ta čuden pojav in se prepričal, da ni trenuten domišljijski preblisk.

"Vidim auro," sem s kancem zmagoslavja povedal Ramitu, ki je še vedno sedel zunaj na terasi.

"Vedel sem, da jo boš videl," je odgovoril. "In vem, da boš videl tudi životipa, ko se bo vzdignil iz jezera."

Ponoči so spet grozljivo rjovele opice v pragozdu, oglašale so se sove in cričali so netopirji. Dolgo nisem zaspal, saj je luna prilezla izza roba prepadne stene in svetila v Ramitovo prežo. Tuhtal sem, zakaj ostajam tu s tem čudakom? Me je hipnotiziral in sem popolnoma pod njegovim vplivom?

Minevali so dnevi, midva pa sva čepela na preži in čakala. Večkrat sem se mu pridružil, ko je šel lovit ribe in preveslala sva jezero po dolgem in počez. Z jezera je bila njegova preža res kot veliko stekleno lastovičje gnezdo pripeto na skalovje. Opazil sem, da ni nikoli vrgel trnka tu spodaj pod prežo.

Vprašal sem ga, zakaj ne lovi na tem delu, pa mi je odgovoril, da tu ni nobene ribe, celo žab napihovalk ne.

Globočine niso nikoli izmerili, umrli ribič pa je bil prepričan da tu jezero sploh nima dna.

Poslej se mi je voda pod prežo zdela še bolj skrivnostna in črna. Če res ni nič živega v njej, kaj odvrača živali? Čutijo kakšno nevarnost, ki je človek ne zazna? Tako sem vedno znova razmišljal kadar sva veslala preko tega čudnega območja ali pa kadar sva zvečer na terasi čakala, da se je iz te globočine prikaže životip.

Zgodilo se je nekega običajnega večera ko so se na gladini jezera zazrcalile prve zvezde. Ramit mi je mrzlično stisnil roko in šepnil:

"Začelo se je… Dobro glej!"

Srce mi je najprej zastalo, potem pa se oglasilo v vratnih in senčnih žilah. Usta so mi osuhnela. Napeto sem opazoval jezero, kjer pa se ni nič zgodilo. Že sem mislil, da je pač vse skupaj Ramitova izmišljotina in da ne bom videl ničesar, ko se je iz nekega finega pajčevinastega tkanja začel izoblikovati obris velike kačaste glave, ki se je na dolgem vratu počasi vzdigovala iz vode. Obračala se je levo in desno, naprej in nazaj, spominjala me je na velikanskega črva.

"Vidiš?" je razburjeno šepnil Ramit.

"Vidim," sem komaj spravil iz grla. "Zapomni si, da boš lahko naslikal to stvar, Jomas," me je opozoril.

Stvar je imela svojo lastno svetlobo, saj je drugače v trdi temi ne bi mogli videti. kazalo je, da ta svetloba odseva tudi na okolico, saj se je jezerska gladina naokrog srebrila in odsev zvezdnega neba se je razblinjal.

Polagoma se je začela iz vode prikazovati grba trupa, kakor kakšen svetlikajoč se otok, ki najprej ni imel zveze z vratom. Srebrne niti so tkale vedno bolj jasno podobo prikazni: po površju grbe je imela posute koničaste kristalne izrastke pravilnih geometričnih oblik, ki so vsak zase mavrično sevali in vse bolj razsvetljevali okolico. V osuplosti sem se ozrl k Ramitu in opazil na njegovem obrazu in pleši odsev te svetlobe; pomeni, da ni bila moj privid.

Naposled je stvar v celoti prilezla na gladino, zamahnila z dolgim repom in kot razsvetljena ladja zaplavala po jezeru. Glava na dolgem vratu se je vzdigovala skoraj do višine preže in nenehoma je kolobarila. Potem pa se je vrat nenadoma umiril, okrog glave, ki je imela na temenu čuden kristalni izrastek, se je razširil sij, še najbolj podoben auri, utripajoči v neenakomernih pobliskih.

"Oddaja," je zašepetal Ramit.

Kakor začaran sem strmel v prizor pred sabo, pozabil sem na čas in na to, da bi si podobo čimbolj vtisnil v spomin. na koncu je pobliskovanje prenehalo in prikazen se je začela počasi potapljati v jezero.

Še lep čas potem sva molčala. Molčal pa je tudi pragozd, saj ni bilo slišati nobenega glasu, vse živo je obnemelo. nenadoma pa so zlovešče zarjoveli vriskači, oglasile so se nočne ptice in netopirji.

"Upam, da si videl," je spregovoril Ramit.

"Videl," sem potrdil s hripavim glasom.

"Potem ga upodobi. Skrajni čas je, da svet zve resnico o životipu."

Umaknil se je v svoj predel preže, jaz pa v svojega, kjer sem se takoj lotil dela.

Prižgal sem vse halogenske luči, namestil na zid slikovno ploščo in začel snovati podobo životipa. na ploskev sem nanesel črno karbonsko podlago in se odločil za belščilne barve; raztresel sem zvezde po nebu in njih odsev po jezeru, potem pa začel oblikovati s finim nanašalnikom strukturo životipa. Veliko dela sem imel s kristali na njegovi grbi, z odsevi in še posebej z auro, ki je sevala iz čelnega izrastka.

Zajela me je vročica ustvarjanja. Delal sem naglo, a vendar natančno: podoba je dobivala svoj izraz, vzbujala je določeno skrivnostno občutje, nisem pa bil zadovoljen z njo. Aura je preveč prikrivala celotno ploskev, udarjala je v ospredje in zato sem jo odstranil z zničevalnikom in začel vse znova.

Naposled se mi je posrečilo, da je aura s finejšimi odtenki zginevala v prostor, v globino slike, životip pa je postajal izrazitejši.

Svitalo se je že, ko sem sliko oznamoval s svojim podpisom, jo poimenoval Tipalka z Mura in prevlekel z utrjevalcem. V svetlobi jutranje zarje je oživela in zažarela. Počutil sem se praznega, kakor da bi v podobo pretočil vse svoje burno čutenje in doživljanje v minuli noči.

Poklical sem Ramita, da bi mu pokazal svojo stvaritev. Prišel je z značilno poskočno hojo, s katero je najbrž podzavestno hotel biti višji in se ustavil pred sliko. Pozorno sem ga opazoval, saj mi obraz opazovalca največ pove o njegovem odnosu do slikarije.

Ramit Taurudo je stal kakor zadet od strele, obraz mu je okamenel v nedoumljivi spaki, oči pa so begale kot ponorele vrtavke.

Potem je zahropel kot črpalka v kisikarni, odprl usta, vendar ni mogel spraviti besede iz sebe. Udaril se je po pleši in nenadoma poskočil, kakor da bi sprožil vzmet v telesu. Topotnil je z nogo ob tla in naposled le hripavo izdavil:

"Kaj… kakšno stvar… kaj si to naslikal, Jomas?"

"To, kar sem videl," sem mu mirno odgovoril.

"To ni životip!" je zakričal in kar naprej topotal z nogo. "Ni! Ni! Ni! To je… to je nekakšen zmaj, strašilo za otroke! Upodobi mi životipa, Jomas, životipa hočem, slišiš?"

"Ne morem upodobiti ničesar, česar nisem videl in česar si ne morem predstavljati."

"In jaz sem mislil, da imaš tretje oko!" je vzkliknil in začel kot obseden mahati z rokami. "Proč s to prevaro, proč! Nočem tega gledati! Poberi se Jomas, s svojimi slikarijami vred! Nikogar več nočem videti… Slepci! Zaslužite si, kar vas čaka! Zaslužite si!"

Pena se mu je nabirala na brkih in bradi, moral sem se postaviti pred sliko, da je ni v jezi uničil. Najbrž se mu je dokončno zmešalo, saj je kot obseden odvihral po lestvi iz preže in besno odveslal na jezero.

Pospravil sem svoje stvari in po stičniku poklical zrakoplovno družbo v Limi in naročil, da pride prevoznik takoj pome. K sreči je bil pod prežo še en kanu, s katerim sem se prepeljal do zaliva, kjer se je popoldne spustil zrakoplov. Ramita Tauruda ves čas ni bilo na spregled in tudi potem, ko je prevoznik krožil nad jezerom Tipiko, nisem videl raziskovalčevega čolna na gladini.

Samo mrtvaška barka me je nemo pozdravljala.

Razstavil sem zbirko svojih slik z jezera Tipiko in zbudil vsesplošno zanimanje. O razstavi je poročalo svetovno videoomrežje, ocenjevalci so govorili o novem fantastičnem slogu v mojem slikarskem ustvarjanju. Tipalko z Mura sem moral razmnožiti in kupovali so jo po vseh celinah kot obsedeni.

Zaman pa sem poizvedoval, kje bi bil Ramit Taurudo. Njegova preža nad jezerom je ostala prazna in nihče ni vedel, kam je izginil.

Počasi bi skoraj vse skupaj pozabil, tedaj pa je svet obkrožila osupljiva novica: astronomski teleskop s satelita Kopernik je posredoval sliko neverjetnega pojava: vesolje na severno poloblo preprosto zgineva. Ugašajo zvezde, zvezdne kopice, oblaki plina…

Zničenje se nam približuje z nepojmljivo naglico, hitreje od svetlobe, hitreje od časa.