Miha Remec

ASTRALNI SVETILNIKI

Velikanska, zamolklo rdeča obla sonca je zahajala in Dolino mrtvičnih plamenov je zagrinjal svinčeno sivi mrč. Kaluže glena so rdečkasto odsevale, iz njih pa so se izpahovali plini. Smrdelo je po trhlini, amoniaku in crkovini.

Pred nočjo je bila dolina najbolj brezupno pusta in turobna. Nobenega živega bitja ni bilo v njej, celo ptice niso preletale obnebje tega kraja.

S počasnimi, pretehtanimi koraki je žarkočutec Adam Bard stopal skozi puščavo: z obema rokama je držal kraka bajanice, katere srebrna konica je nalahno nihala v vodoravni legi. Odmislil je vse misli in tako so bili njegovi možgani votli, odprti samo čutilnim živcem, ki so potekali iz zatilja skozi ramena in roke v kovinsko bajanico. Žarkočutna priprava, s katero je iskal sevalno točko, je postala del njegovega telesa. Kakor uročen je strmel v konico in zaznaval samo mrščeče strujanje iz dlani, ki se mu je razlezalo po vsem telesu.

Ta hip bi se bilo zgodilo tisto, kar so ljudje z grozo pričakovali: čeprav bi bila temna luna, ki se je bližala Zemlji, posrkala ozračje in vodo, bi se žarkočutec Adam Bard ne bil zavedel konca sveta, tako je bil zaverovan v svoje iskanje. Stopal je naravnost, v določeni smeri, in če je naletel na kalužo glena, je brez pomisleka zagazil čeznjo. Bilo je videti, da se ne bo ustavil niti pred razpoklinami, ki so tu in tam sekale Dolino mrtvičnih plamenov, saj je hodil kot mesečnik.

Tedaj je začutil v dlaneh močnejšo mrščavico: srebrna konica je zanihala in se nenadoma povesila k tlom. Adam je obstal in začel spet misliti.

Naposled je le našel devetstosedeminšestdeseto sevalno točko. Bil je že skrajni čas, saj se je vse bolj mračilo in precej se je oddaljil od svoje samovozne hiše.

Odložil je bajanico in zakoličil točko z žarivo rumenim oštevilčenim količkom. Iz oprtnika je vzel večkrat preganjen naris Doline mrtvičnih plamenov, ga razgrnil kar na tleh, in s svetlopisnim pisalom zaznamoval pravkar odkrito točko sevanja. Skoraj ves naris je bil posejan s takimi zaznambami.

Naredil je požirek krepčilne pijače; majhen požirek, kajti pijače mu je zmanjkovalo, tako kot hrane.

Samogibno se je ozrl v nebo in čelo so mu prepredle gube. Kdove, kaj se je zgodilo s Haronom, da zamuja že dva tedna. V nekaj letih, kar ga je mlajši brat oskrboval z najnujnejšimi potrebščinami, ni še nikoli zamudil oskrbnega dne. Vsak mesec je o polni luni priletel s samoletom v Dolino mrtvičnih plamenov in mu iztovoril živež, vodo in malenkosti, ki mu jih je naročil. Vsi drugi prevozniki so se izogibali te doline, celo visokoleteča letala so se ji raje izognila. Haron pa se ni bal tega kraja. Nekaj drugega ga je moralo zadržati.

Sončna obla je zdrknila na rob obzorja, ki je še nekaj časa žarelo v zamolkli rdeči svetlobi. Adam si je zadegal oprtnik na rame in se s hitrimi koraki začel vračati. Ni maral, da bi ga noč zatekla na prostem. Ponoči se je Dolina mrtvičnih plamenov spremenila v pravcato peklensko kuhinjo in še tako srčnega človeka se je nehote polotila groza.

Zadnji hip je prisopihal do samovozne hiše, ki jo je pustil na položni grbini nad zaglenjenim močvirjem. Mrak se je že spustil in zahodno nebo je le še slabotno žarelo. Odprl je zatesnjena vrata in zlezel v jajčasto lupino samovozne hiše na gumijastih gosenicah.

Ni si prižgal luči, ker je varčeval z baterijami; kar v temi si je snel oprtnik in se utrujen zleknil v naslonjač, odkoder je skozi prednjo šipo lahko gledal ven. Z nočjo so se zunaj začeli prižigati plameni. Vzbuhli so zdaj tu zdaj tam, brez posebnega reda in v neenakih časovnih razmikih. Slepeč modrikast plamen je šinil iz zemlje ob samem steklu in Adam se je nagonsko odmaknil čeprav je vedel, da ta ogenj ni živ in da ne more človeka opeči.

Znanstveniki so se že zdavnaj nehali truditi, da bi pojasnili nastanek in vedenje teh plamenov. Najprej so jih pripisovali močvirskim plinom, vendar niso dobili nobenega potrdila za to svojo domnevo. Odkar se je pred mnogimi leti spustila na tem kraju neka neznana reč in potem spet odletela, so v dolini opažali tudi druge pojave, ki niso bili v skladu z znanimi toplotnogibalnimi in naravnimi zakonitostmi. Rod za rodom raziskovalcev je moral odnehati pred skrivnostjo Doline mrtvičnih plamenov. Naposled so vsakogar, ki je poskušal znova priti do dna tej uganki, razglasili za neuravnovešenega.

Počasi so se Adamove oči spet prilagodile mraku. Pred njim se je že v trdi temi kresalo nešteto ognjev, ki so kakor baklje razsvetljevale noč. Imeli so modrikast, zelenkast in včasih tudi oranžen soj. Svoj čas je Adam pripisoval obarvanosti določen pomen, ki pa mu ni prišel nikoli do dna. Le nekaj je zanesljivo vedel: povsod tam, kjer so se ponoči pojavljali ti čudni plameni, so bile tudi sevalne točke, ki jih je odkrival z bajanico.

Žarkočutnega raziskovanja doline se je lotil zato, ker sta bila z družico Evo prepričana da so sevalne točke odtisnjeno sporočilo neke nezemeljske civilizacije in da jih je treba samo zaznamovati, jih pravilno povezati, pa bo sporočilo razvidno. Najprej sta mislila, da bosta hitro prišla do rešitve: ponoči sta se z balonom dvignila nad Dolino mrtvičnih plamenov in snemala plamenišče spodaj. Vendar ni bilo filma, ki bi zaznamoval svetlobo mrtvičnih plamenov. Povrhu tega se niso nikoli prižigali vsi plameni hkrati, in tudi če bi bila plamenjenje posnela, bi ne bila dobila celovitega narisa sevalnih točk.

Trpko je bilo spoznanje, da morata ubrati drugo pot: z bajanico počasi od točke do točke, kilometre in kilometre po dolgem in počez po dolini, mesece, leta, da bi prišla do končnega cilja. Eva se s tem ni mogla sprijazniti.

"Adam," mu je rekla neke noči pred dobrim letom, ko še polovico dela nista opravila, "temna luna se vse bolj bliža, midva pa še nimava odgovora. Mora obstajati nekakšna bližnjica. Iskat jo grem."

Odšla je med baklado mrtvičnih plamenov v temo in mu ni dovolila, da bi jo spremljal. Mislil je, da je to samo trenutno malodušje in da se bo kmalu vrnila, pa je nikoli več ni bilo nazaj. Prihodnje jutro je šel po njenih sledeh, ki so se nehale v velikanski kaluži glena, na kateri so plavali mavrični cinki. Preiskal je mulj, jo iskal z bajanico in nihalom, blodil je po dolini in jo klical - vse zaman. Potem je nekaj časa samo trmel in skoraj shiral. Nekega dne pa se je pobral in se lotil odkrivanja sevalnih točk s še večjo trmo. Zemlji pa se je približevala temna luna. Kadarkoli se je spomnil na Evo, ga je v prsih zaskelela žalost, z žalostjo pa se je oglasilo hrepenenje po Evi, ki je bilo po vsakem spominu hujše. Namesto, da bi jo pozabljal, si jo je vedno bolj živo prikliceval pred oči.

"Eva," je šepetal z zaprtimi očmi, "zdaj sem že zelo blizu, zadnje sevalne točke odkrivam in mislim, da se bom prikopaj do razodetja. Upam, da se mi bo takrat razkrila tudi bližnjica, po kateri si odšla."

O tem je bil trdno prepričan, tako kot je bil prepričan, da so v Dolini mrtvičnih plamenov astralna znamenja, ki so najbrž povezana s prihodom temne lune.

Dolgo je mislil o Evi. Potem se je spomnil, da mora vklopiti stičnik in poskušati ujeti kakšno oddajo. Stegnil je roko in vklopil napravo. Na prikazniku, ki se je zeleno osvetlil, je opazoval svetlobne odseve valovnih dolžin, ko je samodejni lovilnik iskal oddaje. Zastal je pri vsakem hreščanju in presketanju, človeškega glasu pa ni bilo - ne glasu ne glasbe. Kakor, da je ves svet ohromel.

Še pred nekaj dnevi pa se je oglašala kopica postaj, ki so vse po vrsti hlastno poročale o nevarnem približevanju temne lune. Zdaj je vse utihnilo. Resda se mu je to dogajalo že prej: v Dolini mrtvičnih plamenov so bili pasovi, kjer so se radijski valovi odbijali in je tako izgubljal vsakršno zvezo s svetom. Zaradi tega se ni vznemirjal. Tokrat pa je bila ta radijska senca veliko večja in dolgotrajnejša kot drugače; ker tudi Harona ni bilo, ga je prevzemal tesnoben občutek, da se nekaj čudnega dogaja v svetu. Haron morda res ni verjel, da je v tej dolini skrito kakšno sporočilo človeštvu, na cedilu pa bi ga ne bil pustil. Je že moral imeti tehten vzrok, da ga ni.

Adam je izklopil stičnik in se posvetil delu. Osvetlil je zaslon, na katerem je imel naris doline s soredniško in zaznamovanimi sevalnimi točkami; te točke so bile posejane skoraj po vsem narisu, le na skrajnem zahodnem delu je ostala manjša praznina. v ta predel je vnesel točko, ki jo je ta dan odkril. Potem je dolgo v noč strmel v zaslon in znova poskušal to točkovje povezati v smiselni lik, v znamenje, besedo, lik ali število, karkoli, kar bi pomenilo ključ za razkritje vtisnjenega sporočila. Čutil je, da točke niso razmetane brez smisla po dolini, včasih je že imel slutnjo, da je na robu razodetja, da bi moral povezati samo še malenkosti in pred njim bi bilo astralno sporočilo kot odprta knjiga. Tudi tokrat je bil blizu, srce mu je že začelo burno utripati v pričakovanju, da se bo odgrnila zadnja tančica s skrivnostnega lika. Potem pa se je vse skupaj spet zagrnilo in na narisu je bila le kopica točk, ki bi lahko bile tja postavljene povsem naključno.

Vzdihnil je in ugasnil zaslon. Ne gre. Nemara manjka samo še tistih nekaj točk v zahodnem predelu doline. Sicer pa, kaj bi bilo, če bi se mu sporočilo razodelo že zdaj? Kako bi seznanil s njim človeštvo, ko stičnik ne deluje in Harona ni? Bi se odpravil s samovozno hišo čez gorovje in puščavo, ki obdajata Dolino mrtvičnih plamenov? Do prve naselbine bi potreboval dneve, tedne, sporočilo pa je nemara nujno, zelo nujno, ker bržkone zadeva temno luno in njeno nevarno približevanje k Zemlji. Od samega začetka se mu je namreč zdelo, da mora obstajati zveza med tem neznanim vesoljskim telesom in to dolino. Temna luna ni odbijala sončnih žarkov in znanost si tega pojava ni znala pojasniti, tako kot učenjaki niso našli pojasnila za pojave v dolini. Približevala se je Zemlji po čudnem tiru, ki ni bil v skladu z gibanjem drugih vesoljskih teles.

Adam se je zazrl skozi okno samovozne hiše v oblo prave lune, ki je vzhajala nad obzorjem in srebrila jezerca glena. Mesečina se je prelivala z vzbuhi mrtvičnih plamenov; prizor je bil veličasten in zlovešč obenem. Adam je namreč vedel, da je nekje na nebu tudi druga, nevidna luna, ki grozi Zemlji z uničenjem.

Vso noč ga je moril morast sen z zlimi slutnjami.

Naslednje dni se je večkrat oziral v nebo, pričakajoč Haronov samolet. Nekajkrat se mu je že zdelo, da vidi na obzorju srebrno piko zračnega premičnika, vsakič pa se je izkazalo, da je bil le privid. Nebo nad Dolino mrtvičnih plamenov je bilo brezupno prazno, niti oblačka ni bilo nad njim.

Čedalje težje se je zbral za žarkočutenje. kadar pa ni bil popolnoma zbran, je bajanica začela nemirno nihati in moral je odnehati. Ni si mogel privoščiti napake zdaj, ko se je končevalo njegovo večletno iskanje in ko se je naposled pred njim zarisovala celotna podoba sevalnih točk. Ena sama napaka bi lahko pomenila prepreko pri razbiranju sporočila.

Tako mu je šlo pri odkrivanju zadnjih sevalnih točk le počasi od rok. Pogostoma je po ves dan zaman taval z bajanico po zahodnem predelu doline, čeprav se je mudilo. Že nekaj časa ni imel več hrane, iz zbiralnika pa je iztakal zadnje kaplje vode.

Naravnal je sicer klicni val stičnika na stalni klic v sili, vendar ni upal, da bo prišla pomoč. Očitno je bil ves svet v stiski in kdo bi se zmenil za puščavnika v Dolini mrtvičnih plamenov, ki so ga vsi zapisali med umobolneže? Nihče namreč ni pričakoval, da bi žarkočutec lahko razrešil uganko, ki jo niso mogli pojasniti znanstveniki z vsemi svojimi pripomočki.

Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko se je Adam opotekal po razpokani, posušeni glenasti skorji in iskal zadnjo sevalno točko na skrajnem zahodnem robu doline; naprej so se začela tla vzpenjati, pota so bila posejana s skalnatim gruščem in samotnjaškimi skalami, ki so se zvalile z obronkov gora. Njegov obraz je bil zaraščen, med kocinjem so se mu naselile grde kraste, oči je imel vnete in ustnice do krvi razpokane. V ustih se mu je valjal lepljiv, posušen jezik. Samo železna volja ga je še držala pokonci. Vleklo ga je, da bi sedel in se odpočil, odpočil po tem dolgem in napornem iskanju, da bi zaprl oči in se umaknil v spomine.

Zadnje dni se mu je vse pogosteje dogajalo, da je na smrt izžejan in zlakotnjen zaprl oči, v mislih pa je doživljal čas, ki ga je preživljal z Evo: kako se je na prvi pogled zagledal vanjo na neki zabavi - Eva, jaz sem Adam, ji je rekel, midva lahko znova zarodiva človeški rod - nasmehnila se mu je in ga prenikavo pogledala. Če naju ne bodo znova pregnali z raja, je rekla prisedla in tako se je začela njuna ljubezen. Spominjal se je, kako sta se prvič ljubila na nekem samotne otočku sredi morja, pihal je močan zahodnik in dišalo je po rožmarinu, žajblju in boričevju, bila sta neskončno srečna v objemu in zdelo se jima je, da sta res sama na vsem svetu; podaril ji je zlato žarkočutno nihalo in jo navdušil za žarkočutenje, uživala je kot otrok, ko je z nihalom odkrivala skrite predmete, magnetnotežnostne točke in ko ji je z določenimi nihanji odgovarjalo na vprašanja; vriskala je, ko je z bajanico zasledila vodno žilo; imela je neverjetno razvite žarkočutne sposobnosti, prekašala ga je, in ko se je odločil za raziskovanje Doline mrtvičnih plamenov, je brez pomislekov šla z njim, saj je verjela v astralno sporočilo bolj kot on sam.

Čudno, ničesar drugega se ni spominjal. Kakor da bi bilo življenje z Evo edino, kar se je odtisnilo v njegovo pomnjenje. Ti spomini so bili vedno bolj živi in skoraj jih ni več ločeval od krute resničnosti. Adam je stisnil zobe in se na vso moč uprl skušnjavi, da bi se vrgel na razsušena tla in začel sanjati o Evi. S pogledom obsedenca se je oklenil ročajev bajanice in se napotil naprej, iskat zadnjo sevalno točko.

V glavi mu je kljuvalo vprašanje: čemu vse to? Kaj mu bo pomagala ta zadnja sevalna točka? Tudi če se z njo dokoplje do razodetja, čemu mu bo? Kaj bi mu, naposled, pomagalo spoznanje smisla človeškega bivanja, če ga bo za vselej zbrisala temna luna? Kaj mu bo pomagalo, če neki samotni človek, ki umira od žeje in lakote, končno spozna, zakaj je živel in se zaveda svojega obstajanja v vesolju? Ne bi bilo bolje, da leze na tla in zaspi, zaspi trdno večno spanje?

Otresel se je malodušja.

"Pojdi naprej, Adam!" si je ukazal. "Pojdi do konca, četudi bi bilo vse skupaj samo tvoj izmislek in v Dolini mrtvičnih plamenov ni nobenega astralnega sporočila. Kljub temu pojdi do konca!"

Zbral se je, odmislil vse misli in počasi nadaljeval iskanje. Roke, s katerimi je držal bajanico, se mu niso več tresle in spet je trdo stopal svojemu cilju naproti.

Kako dolgo je iskal, ni vedel. Zamaknjen v žarkočutenje je izgubil tudi občutek za čas.

Šele, ko se je bajanica sunkovito povesila k tlom in s tem zaznamovala zadnjo sevalno točko, se je Adam zdramil. Takoj ga je obšla slabost in zdelo se mu je, da je zemlja popustila in se ugreznila pod njim.

Ko je spet odprl oči, so se na nebu vrtinčili pasadenski oblaki. Prvič so namreč take oblake opazili nad Pasadeno in njihov nastanek pripisali vplivu temne lune.

Adam Bard je strmel v ples belikavih oblačnih gmot, ki so se gobasto vzdigovale v nebo v vse ožji lijak in se nekje nad ozračjem spet začele razširjati. Tako so bili ti oblaki podobni velikanski peščeni uri, katere beli pesek se izteka v širjave vesolja. Sončna svetloba je presevala skozi oblake in jih barvala z zlatastimi in rdečkastimi odsevi, njih zgornji del pa se je porazgubljal v prostor v iskreči se ledeni belini.

Vzdignil se je na kolena in ni mogel odmakniti pogleda od tega veličastnega prizora. Zato je opazil Evo šele tedaj, ko je bila le nekaj korakov stran. Njene oči so se mu poredno nasmihale; bila je v isti pohodni obleki, v kateri je pred letom odšla, dolge lase je imela spete na temenu in vedla se je tako, kakor da se sploh nista ločila.

Tudi Adam ni bil presenečen, da jo vidi. Ves čas je vedel, da bo na koncu Eva.

"Eva, tu si torej," je rekel in še vedno klečal.

"Tu, Adam."

"Na samem koncu."

"Na koncu koncev, Adam".

"Torej je bila bližnjica?"

Pokimala je in pokleknila k njemu. Z vlažnimi ustnicami se je dotaknila njegovih izsušenih in žmulastih ust. Oživel je, kakor da mu je s poljubom dala piti in jesti.

"Kaj pa razodetje, Eva?" jo je vprašal med poljubi.

"Poglej proti vzhodu, Adam…," je pomenljivo šepnila.

Adam bard se je ozrl tja in osupnil.

"Tako preprosto je torej to…" je izdahnil.