Miha Remec

POMNIK ZA EVRIDIKO

Skoraj s svetlobno hitrostjo je vsedelnik Leon Ardo drsel skozi prostor. Za njegovim kapljastim trupom se je razpiral mavrični rep, ko je požiral vesoljske razdalje.

Umetnik Noeal Odra je čemel v kristalovinasti čelni konici, srepo zazrt v temno vesoljsko godljo, ki mu je polzela naproti: mežikal je pri vzbuhih nenadne svetlobe, kadar je švignilo mimo sonca, strmel v vrtuljenje zvezdnih kopic pred sabo in brezdanjost teme, ki se je valila v njegove zenice.

"Leon, glasbo!" je ukazal.

Vsedelnik je imel ušesa in oči povsod po trupu. Vklopil je posnetek Šostakovičeve pogrebne koračnice, ki jo je Noel vspominil s stare plošče na Zemlji. Veličastno je zadonela po ozvočenju otožna, vendar mogočna glasba.

"Imaš glasbo," je s prijaznim glasom dejal Leon.

Skladba je izvabljala Noelu mrščavico na teme in solze v oči. Roji zvezd pred njim so zamigotali, sonca so dobila mavrično obrobo. Umetnika je ta glasba spomnila na Zemljo. Grenkoba mu je stisnila grlo, ko je pomislil na posmeh Zemljanov. Obarval jim je sončni veter in sestavil v zgornjih plasteh ozračja mrgolinčasto kristalinično podobo, ki je zvečer in pred zoro zableščala na zemeljskimi poli. "Nori krasilec svetov nam ponuja kičasti ništrc," je poročalo zemeljsko telestično omrežje. "Ne verjemite čarovniku iz črne luknje," so zapisali, ko je pripeljal v lunino tirnico obroč iz ledenega drobirja, ki se je v jasnih nočeh iskril kakor biserni prstan okrog oble. Njegove kozmične velepodobe so imenovali svetlobne zvijače in privide, neki pametnik je celo zapisal, da je pravi ustvarjalec teh podob mehanični vsedelnik Leon.

Škrtnil je z zobmi, ko je pomislil na to zlobno natolcevanje. Niti hip se ne bi mudil na tem svetu, kjer so zaničevali njegovo umetnost, če ne bi na samotni gorski planoti srečal Evridike, ki je strmela v okrašeno luno in jokala zaradi ganjenosti ob tem prizoru. Noel, ki je doslej krasil svetove le v svoje veselje, je nenadoma spoznal radost ustvarjanja za druge. "Pojdi z menoj," je nagovarjal vzhičeno dekletce, "pokazal ti bom, kaj vse zmorem." Vsa zaverovana mu je sledila v drugi krak Rimske ceste, kjer ji je navdušen uprizoril pravi zvezdomet; v veličastno igro svetlobe in barv pa je vključil tudi vzbuh nove zvezde. Ni pričakoval, da Evridikin zemeljski organizem ne bo prenesel tolkišnega žarčenja… Zdaj je dekličino truplo samevalo v kristalni lupini in okrog nje je ustvaril kozmično velepodobo neslutenih razsežnosti.

Šostakovičeva pogrebna koračnica je izzvenela. Bila je edina reč, ki ga je spominjala na Zemljo.

"Leon, Zemljo sva izspominila?" je vprašal vsedelnika.

"Izspominila. Vse razen te skladbe."

"Tako je prav. Nehvaležna bitja. Niso razumeli moje umetnosti."

"Umetnosti ne umeteliš zaradi razumljivosti. Navedek Orbuna Kleba," je omenil Leon. "Zdaj bom začel zavirati. Umakni se v varovalno školjko."

Molče je umetnik zapustil čelno konico in zlezel v obod, ki je ublaževal težnostne silnice pri zaviranju in pospeševanju. Srečen vsedelnik - je mislil čakajoč na uravnoteženje - naročiš mu in stvari preprosto izspomini. Zbriše. Živo bitje tega ne more. Kaj bi dal, da bi lahko s preklopom spominskega vezja izspominil boleči občutek krivde za Evridikino smrt.

"Uravnoteženo," se je oglasil vsedelnik. "Lahko prideš iz varovalnice."

"Kam sva prišla?" je vprašal Noel, ko je zlezel iz školjke.

"Odslikujem ti položaj na prikazniku. Po programu sva se ustavila v območju kristalnih asteroidov. Začela bova z naborom."

"Leon, rad bi videl, kje sva zares, ne na prikazniku," je vztrajal Noel.

"Potem boš moral z ogledniško lupino v ozunje."

"To tudi nameravam. Pripravi jo."

Kmalu se je iz vsedelnika izprožila prozorna lupina, v kateri je bil umetnik Noel. Iskrenje rojev kristalnih asteroidov ga je skoraj oslepilo. Mežikal je in se oziral naokrog: kamor je segel pogled, povsod so bili kristali: v obližju kot velikanske presojne grude, ki so se v dalji spreminjale v iskrivi pajčolan, s katerim je bilo zagrnjeno rumeno sonce. Odsevanje kristalnega drobirja je bilo tako močno, da je Noel sprožil varovalno zasenčenje ogledniške lupine.

"Blešči se mi," je omenil vsedelniku. "Koliko tega kroži tod okoli?"

"Neprešteto. Odpokliči se, sprožiti je treba gravimagnetno polje."

"Prav, povleci me nazaj v notranjost."

Med vračanjem lupine je Noel tuhtal, ali bi ga vsedelnik tudi brez odpoklica potegnil nazaj. Včasih si s tem ni belil glave: Leon je bil zanj pripomoček, izvajalec nejgovih umetniških zamisli in nič drugega. Šele zemeljski pametniki so mu skazili ta preprosti odnos s trditvijo, da je vsedelnik ustvarjalec velepodob.

Jezen je bil nase, da se sploh zmeni za taka natolcevanja. Povsem jasno je bilo, da on sam sestavlja program za vsako velepodobo, čeprav jo potem izdela vsedelnik. Tako kot zdaj, ko si je domislil, da bi okrog pomnika za Evridiko postavil še venec kristalnih asteroidov, ki bi končno dopolnil velepodobo, Leon pa je odkril, na kateri konec vesolja je treba po to gradivo. Zemeljski podobarji nanašajo na svoje podobice barve s čopiči, pa vendar nihče na tem zavrženem planetu ne pravi, da bi bili čopiči ustvarjalci njihovih umetnin.

"Leon, če te ne obremenjujem pri delu, bi te nekaj vprašal," je umetnik nagovoril vsedelnika.

"Noel, z naborom asteroidov se ukvarja samo del mojih sklepnikov, zato me mirno vprašaj, kar želiš."

"Midva že zelo dolgo sodelujeva, ni res?"

"Dolgo, kratko - to so razsežnosti zemljanov. V vesoljski celoti nimajo pomena."

"Pa vendar je dolgo celo za vesoljske razsežnosti. Okrasila sva kopico svetov. Mnogih ne bo nikoli zrlo oko živega bitja."

"Podob ne ustvarjaš zato, da bi bile videne. Lepota je tudi sama po sebi čudežna. Navedek Tarima Ajedesa."

"Tarim Ajedes je krasil svetove na robu črne luknje in nikoli videl oči človeške deklice, ki občuduje okrašeno luno… Nekaj drugega me zanima, Leon: kateri od naju dejansko ustvarja velepodobe?"

Vsedelnik je pomolčal; to ni bilo v njegovi navadi, saj je običajno odgovarjal hitro, takoj ko so njegovi sklepniki pretehtali vprašanje. Sedaj pa ni odgovoril. Umetnik Noel se je zastrmel v drobno zamreženo odprtino, v katero je bil vdelan vsedelnikov zvočnik.

"Nobenega dvoma ni," je naposled le spregovoril Leon, "da ti ustvarjaš. Jaz samo izvajam tvoj program."

Vsedelnikov pomislek je dal Noelu misliti. Najbrž so imeli njegovi logični sklepniki precej opravka, da so izoblikovali ta odgovor. Kdo ve, ali je iksren? Iskren. Je lahko mehanični napravek, pa naj ima še tako izdelan logičnosklepni sistem, iskren ali neiskren?

"Si to povedal iskreno, Leon?" ga je vprašal.

"Iskren sem, kolikor si ti iskren. Tvoja lupina sem, umetnik, tvoj oklep, podaljšek tvojih udov, pripomoček tvojim mislim. Če si bil iskren z mano, ne more biti v mojih sklepnikih vgrajena laž in hlimba. Tako, Noel, pomodrovala sva, nabor asteroidov je pri kraju, prosim te, umakni se spet v svojo varovalno školjko. Vračava se, začel bom pospeševati."

Molče ga je ubogal in zlezel v varovalnico. Med čemenjem v njej pa ga je še vedno grizel dvom. Nenadoma se je jasno zavedel, da bi brez Leona res bil nebogljena organska gmota, ki ne bi niti za hip zdržala v surovih vesoljskih razmerah; priklenjen bi bil na kakšen Zemlji podoben planet z ozračjem, namesto kozmičnih velepodob bi ustvarjal ploske podobice na platno. Res je, brez vsedelnika bi bil neizmerno omejen, ranljiv in ogrožen.

Še nekaj je spoznal: nad kozmičnimi velepodobami sploh nima pregleda, njegov pogled jih ne more zaobseči in v celoti jih vidi samo na Leonovem prikazovalniku.

"Konec pospeševanja," se je oglasil vsedelnik.

Vrnil se je v čelno konico in pred njim se je odprl veličasten razgled: za Leonom je skozi temo drsela v daljo izginjajoča, lesketajoča se vleka; asteroidi, priklenjeni z gravimagnetnimi silnicami, so bili podobni veličastnemu kristalnemu repu, opletajočemu v nedogled. Spet je Noela prevzelo trpko čutenje omejenosti lastnega obzorja. Vendar ni poklical Leona, da bi ga ta seznanil z dejanskimi razsežnostmi niza asteroidov, ki jih je vlekel za sabo. Strmel je predse in žalost mu je izpolnila čas med vračanjem k pomniku za Evridiko. Potem je svetloba belikavega sonca začela presevati skozi obod čelne konice in vedel je, da se bližata območju kozmične velepodobe. Vsedelnik je zaradi asteroidnega repa zaviral počasi, in ko se je nehal premikati, je spregovoril:

"Umetnik Noel, nakaži mi program razporeditve asteroidnega pasu."

Na najbližjem prikazniku se je razgrnil naris velepodobe v presekih. Noel je srepo gledal v zaslon: vsa njegova stvaritev je bila pred njim, pa vendar se ni mogel otresti misli, da je sploh ne pozna in da jo zaobseže samo Leon s svojimi sklepniki. Lahko bi mu dal krivuljo asteroidov, vsedelnik bi jih razpostavil, pomnik za Evridiko bi bil zagotovljen, nikoli pa ne bi videl v celoti, kaj sta z Leonom ustvarila.

"Preden ti dam program, bi si rad še enkrat ogledal najino delo," je rekel Noel in vsedelnik je takoj pripravil ogledniško školjko.

V ozunju, v prozornem obodu, se je umetnik zazrl v svojo stvaritev. Bila je nekaj izjemnega. Doslej je namreč krasil svetove, ki so imeli lastno težnost, in je okrasje prilagajal gravitaciji. Zdaj pa je v jedro velepodobe postavil kristalno krsto, kateri je bilo za vse večne čase ohranjeno truplo Evridike, in okrog nje razpredel svetokrasje v najbolj umetelnih oblikah: obarval je sončni veter s fotonskimi prestrezniki, in tako je vse območje velepodobe utripalo v spreminjajočih se barvnih odsevih, pripeljal je v umetno krožnico srebrni vesoljski prah in ga razsul kot lesketajočo se tančico po prostoru, pritegnil je v ta svetlobni ples črne kamne iz osvetja temnih svetov, postavil gravitacijska polja in skoznje usmeril roje meteoritov, ki so v poljih izgorevali podobni vodometu zvezdnih utrinkov; velepodoba se je nenehoma spreminjala, se barvala, žarela in ustvarjala mogočen vtis na ogledovalca.

"Pasove kristalnih asteroidov bova razporedila v sosrednih krogih okrog jedra velepodobe," je naročil vsedelniku.

"Na eni ali več ravninah?" je skopo vprašal Leon.

"V več ravninah. Želim, da velepodoba naredi vtis na gledalca, pa naj se ji le-ta približa s katerekoli strani."

"Spet ti moram nekaj povedati, umetnik Noel," ga je z veselejšim prijaznim glasom opomnil Leon. "Skoraj nobene možnosti ni, da bi to stvaritev kadarkoli ugledalo razumno bitje z vidnim čutenjem na ustrezni skali."

"Vem," je vzdihnil Noel. "Zato se vprašujem, čemu Tarijci blodimo po vesolju in krasimo svetove."

"Svetokrasje je igra v igri. Navedek Izama Kloba."

"Ne navajaj mi navedkov. Na Zemlji sem ob razočaranjih spoznal tudi radost ustvarjanja za druge. Velepodoba postane to šele tedaj, ko jo zazna bitje z ustreznim vidnim čutenjem."

"Naročil si mi, da izspominim Zemljo. Bilo bi prav, da bi jo izspominil tudi ti. Drugače boš razvrednotil svojo umetnost. Zdaj pa bom razporedil asteroide."

Noel se je vrnil v notranjost vsedelnika. Razmišljal je, da ima nemara Leon prav. Tisti hip, ko je s svetokrasjem očaral Evridiko, so bile stvaritve odvisne od nje. Z njeno smrtjo je krašenje svetov izgubilo pomen.

Na prikazovalniku je vsedelnik izrisoval sosredne kroge asteroidov, ki jih je postavljal okrog velepodobe. Česa podobnega Noel še nikoli ni ustvaril. Pomnik za Evridiko bo imel razsežnosti, ki bodo presegale obseg sonca in planetov tega osončja. kakor velikanski kristalni lestenec bo visel v vesolju in se svetlikal v temne dalje.

"Narejeno," je poročal Leon, ko je postavil zadnji asteroid v obodje velepodobe.

"Hvala, Leon," se je zahvalil umetnik. "Hvala ti za vso tvojo pomoč."

"Ni za kaj, Noel."

"Res si bil moja desna roka."

"Vselej bom tvoj pomočnik, umetnik Noel. Neločljiva sva. Kdaj bova odrinila od tod?"

Noel se je zagledal v zvočnik.

"Ne bova odrinila. Ne bom več krasil svetov." je naposled rekel.

Zvočnik je molčal. Črn, zamrežen kot grob. Vsedelnikovi skelpniki so najbrž zastali pred nedoumljivostjo. Samo oster, prediren pisk se je zaslišal.

"Končala sva, Leon." je nadaljeval umetnik. "Samo še eno prošnjo imam: poišči točko, s katere bom videl idealno obzorje te velepodobe."

Zdaj je vsedelnik odgovoril.

"Ničesar nimam, na kar bi se lahko oprl pri iskanju te točke. Daj mi podatke, daj mi program, umetnik: spremenil ti bom vse vesolje v velepodobo, ne zahtevaj pa od mene izmislekov."

Umetnik je žalostno sklonil glavo. Ubogi vsedelnik, vse zmore, čudeže dela, ne zna pa določiti točke idealnega obzorja velepodobe.

"Mislim, da je treba iskati to točko v zvezi z osvetlitvijo," je poskušal pomagati vsedelniku.

"Noel, sklepam, da se podoba osvetljuje v tebi. V tebi je torej njeno idealno obzorje."

"Napačen sklep, Leon. Ali to pomeni, da ne moreš določiti, kam bi se premaknila, da bi videl pomnik za Evridiko v vsej lepoti?"

"Brez osnovnih podatkov sem brez moči."

"Potem se pripravi, da te bom vodil."

Zgodilo se je prvič, da je umetnik zahteval neposredno vodstvo. Drugače si je vsedelnik na podlagi programa sam določal pot.

"Premesti se v krmno kupolo in prevzemi vodila," mu je rekel Leon.

Je užaljen? se je vprašal Noel, ko se je premeščal v kupolo na vrhu vsedelnikovega kapljastega telesa. Je lahko napravek užaljen? Se mu nemara zdi, da ne zasluži več zaupanja?

Zasedel je prostor za upravljalsko tipkovnico, izbral smer, določil zložno hitrost in začela sta se pomikati iz območja velepodobe proti velikemu, belemu soncu.

Noel Odra je strmel v vsojo stvaritev, ki se mu je z odaljevanjem razkrivala v novih razsežnostih. Osvetljeni kristalni asteroidi so se v svojih krožnicah svetlikali, in tako je vsa velepodoba utripala v bakladi nemirnih luči; sončni veter je razpiral pahljačo mavričnih pramenov, upogibajočih se k jedru, ki ga je obkrožal vesoljski prah kot srebrna tančica.

Škoda, da Evridika ne more videti tega prizora. Bila bi ganjena do solza, strmela bi v velepodobo z odprtimi usti, tako kot takrat, ko ji je bil uprizoril zvezdomet na robu Rimske ceste in jo je presvetlil vzbuh nove zvezde. Ni vedel, da imajo prebivalci Zemlje omejeno svetlobno skalo, in ubil je edino bitje, ki je občudovalo njegovo svetokrasje.

"Umetnik Noel," se je nenadoma oglasil vsedelnik. "Opozarjam te, da v ozunju narašča toplotna stopnja."

Ni se zmenil za opozorilo: ni spremenil smeri in začel zavirati pred belim soncem. Kupolo je presvetljevala slepeča svetloba. Ni sprožil varovalnega zasenčenja. Strmel je v velepodobo, ki je utripala sredi osvetja v igri luči in barv. Njeno obzorje se je čedalje bolj stikalo z vesoljskim ozadjem. Spoznal je, da se približuje točki idealnega obzorja.

"Splošna toplotna nevarnost," je poročal vsedelnik. "Takoj zaviraj. Takoj zaviraj."

Na tipkovnici se je prižgala utripajoča opozorilna luč.

"Leon glasbo!" je ukazal umetnik Noel, še vedno zamaknjen v veličastni pomnik za Evridiko.

Vsedelnik je ubogal: Iz vseh zvočnikov se je mogočno oglasila Šostakovičeva pogrebna koračnica, ko je drvel v krono žarečega sonca.

Vsedelnik Leon Ardo je sicer samodejno razprostrl protitoplotni ščit, vendar ni mogel preprečiti zadnjega dejanja: belo sonce je naposled sežgalo njegovo lupino in umetnika v njem.

Spremenjen v svetlobne delce, je Noel Odra za hipec zatrepetal na fotonskih prestreznikih pomnika za Evridiko v rdečkastem soju, potem pa se razblinil v brezdajnosti teme.