Miha Remec

ODKLON

Iz klonišča Kopernik je pod nebo, prepreženo z belimi puhastimi oblaki, šinil zadnji nadsvetlobnik s klonsko odpravo na Novo Zemljo v sto sedemdeset lučnih let oddaljenemu osončju Nausis. Za njim se je vlekla ognjena sled, dokler ni dosegel breztežja in vklopil nadsvetlobni pogon.

Neklonska strežnika Nara in Geus sta opazovala, kako se je visoko nad planetom začrnila kolobarjasta lisa, ki se je bliskovito manjšala in izginila, šele čez čas pa sta zaslišala mogočen srkajoči piš, kot zlovešči odmev preboja lučnega in časovnega zidu.

»Bog, z njimi,« je rekla Nara.

»In z nama,« je trpko pristavil Geus. »Pojdiva zdaj k pramateri Umri, da nama pove, kje bova našla druge ljudi.«

Pot do bivalnika Umre je peljala po presojnih hodnikih mimo materničnih prekatov in rodilnic, ki po izrodu zadnjega klonskega zaroda niso več obratovali. Pramati je bivala sredi polmračnega prostora v kristalovinastem zapredku iz katerega je molela samo njena glava. Nara in Geus sploh nista vedela ali ima še telo, ne kaj jo ohranja pri življenju, če je sploh živo bitje.

Se je pa nasmehnila, ko sta vstopila. Obraz, ki mu ni bilo mogoče določiti starosti, je izražal blagost in mir.

»Šli so,« je rekel Geus. »Klonišče je nehalo delovati. Prišla sva vprašat, kaj zdaj, kam se odpraviva iskat preostale ljudi?«

»Otroka, opravljeno je, klonski narod smo preselili na Novo Zemljo, rešena je človeška zavest in vedenje pred popolnim izbrisom. Zdaj se lahko zgodi.« Umrin glas ni niti za hip zatrepetal. »Ostala sta sama. Ni drugih ljudi v bližini. Morda je še kdo kje na jugu, v pragozdovih.«

Po mučnem molku je Nara vprašala:

»Kdaj se bo zgodilo?«

»Morda jutri, morda čez leto. Namenoma sem uničila sarijski galaksarij, s katerim je natanko prikazan čas prihod temnega sonca Morea. Za človeka je bolje ne vedeti, kdaj se bo dogodilo.«

»In kako bomo vedeli, da se dogaja?« ni odnehala Nara.

»Ugasnilo bo sonce, vso svetlobo mu bo posrkal temni gost, osončje bo potonilo v večni mrak in hlad in postalo življenja grob…« Umra je umolknila in se zamišljeno zagledala skozi kristalovino v večerno zarjo, ki je zlagoma ugašala za gorami.

»Šla bova na jug,« je odločno rekel Geus.

»Potem vama želim vso srečo.« Zaprla je oči, kakor da namerava zaspati.

»Še nekaj, pramati,« je tiho spregovoril strežnik. »Zdaj, ko je vse končano, nama lahko poveš, komu sva služila: si človek, klonka, ali umetni um?«

»Ne vem,« je vzdihnila in sploh ni odprla vek. »Nimam zapomnila… Zdaj pa bi rada spala.«

Geus in Nara sta potihoma odšla iz Umrinega bivalnika in pripravila pohodno opremo. Ob zori sta zapustila klonišče Kopernik in se s samonapajalnim premičnikom odpeljala na jug.

Vozila sta po opuščenih velecestah, mimo izpraznjenih razpadajočih stanišč, katera je prekrival prah in preraščala gošča. Srečevala sta živali, ki so se svobodno gibale, ptice so v jatah preletavale nebes, človeka pa ni bilo nikjer.

Najprej ju je mučilo prostorobolje, ko sta zrla v dalje in brezdanji nebes nad sabo, saj je bilo za njima dolgo bivanje v zaprtih prostorih klonišča. Potem sta se privadila in uživala kot otroka v čudežih narave.

Pred večerom sta zavila z veleceste in se utaborila ob jezeru pod visokimi hribi. Napihnila sta bivak in Geus se je odpravil ribarit, medtem ko je Nara pripravljala večerjo iz pohodnih zgoščenk hrane.

Sonce je zahajalo za gorskimi vrhovi in na mirni gladini vode so odsevala njegova zlatasta pramena, vonjal je borov gozd in jezersko blato; strežnik, vajen nekužnega, razsmrajenega ozračja klonišča, je namakal trnek in hlastno vdihoval vse te vonjave, se opajal z razgledom in trpko premišljal, kakšna škoda, da je ta čudoviti svet obsojen na večno temo.

Tedaj je prijela riba. Vrvica se je napela in Geus je presenečen začel na ves glas kričati. Vlekel je na suho premetavajočo se zlatovčico, ko je vsa zasopla pritekla Nara.

»Kako si me prestrašil…« je jecljala. »Mislila sem, da se ti je kaj zgodilo in bom ostala sama…« Oblile so jo solze in v nenadni nebogljenosti se ga je krčevito oklenila.

Ni imela na sebi protikužnega oblačila, prvič je otipal njeno golo kožo, zaduhal njen vonj po znoju in ženskosti, kar mu je zbudilo prvinski, prepovedan gon: v nezadržni želji, da se ne ločita več, da se združi z njo v eno, jo je stisnil k sebi in se hlastno dotaknil njenih ustnic, ki so ga sprejele mehko in voljno. Njune roke so se prepletale v mrzličnem otipavanju, od mladih nog sta živela drug ob drugem in se nista dotaknila - brat in sestra sta, jima je zabičevala pramati Umra - zdaj sta hotela v hipu vse nadomestiti. Odkrival je čudežno pokrajino njenega telesa in ona njegovo, ljubkoval njene prsi, prsti so se izgubljali v pramenih zlatih las, iskali najskrivnejše kotičke, njuni vzdihi slasti ljubkovanja so se zlivali v čedalje glasnejši spev in njegova kot struna napeta moškost se je približala vlažni, odpirajoči se odprtini v Narino telo.

»Ne smeva, to je odklon…« je šepnila.

»Nara, noro si te želim in noro te imam rad,« je zadihano rekel. »Sama sva, morda popolnoma sama na tem svetu in kdo nama kaj more? Kdo pravi, da je to kar čutim do tebe odklon? Morda je klonski odklon, človeški ni…«

»Potem me ljubi, moj ljubi…« se je vdala.

Ljubila sta se na obrežju jezera z ihto dveh osamljencev, ki sta se iskala vse življenje, ljubila z žarom, kot da bo zdaj zdaj konec sveta, njuni telesi sta hoteli doseči enost, Geus je imel občutek, da se ves potaplja v Naro in ona ga je sprejemala z željo obdržati ga v sebi za vselej. Kriki naslade so čez jezersko gladino odmevali v gozdu in skalovju, ptice so vzprhutale s trstičja in ju pustile sama v krčevitem objemu in ljubovanju, ki mu ni in ni bilo konca.

Sonce je že zdavnaj zašlo, na nebu so se obžarile prve zvezde, ona dva pa sta bila še vedno združena, čeprav se nista več premikala. Geus je gledal kako so se v temi kot dve zvezdi iskrile njene oči, in če bi zdaj temno sonce Morea zastrlo sonce, je pomislil, bi najbrž žarele še kar naprej in prežarile večno temo…

Pozneje sta dolgo molče ležala na pesku, se držala za roke in gledala v zvezdnato nebo.

»O čem razmišljaš?« je naposled vprašala Nara.

»O čudežu, ki sva ga doživela. In o klonih, ki smo jih ustvarili, da bodo preživeli dušično ozračje in silno težnost Nove Zemlje; jim bo dano okušati ljubezen, ki sva jo midva spoznala?«

»Bojim se, da ne,« je vzdihnila Nara. »Razmnoževali se bodo kot rastline in v samoplodnosti ne bodo nikoli čutili dajanja in sprejemanja življenja…«

»Potem hvalim Boga, da sva ostala na tem na smrt obsojenem planetu.«

Geus jo je objel in spet sta molče opazovala neskončje zvezdnatega nebesa nad sabo.

Naslednje jutro sta odpotovala naprej.

Ljubila sta se in popotovala, popotovala in se ljubila. Tedne in tedne. Ostanki velecest so izginili, zapuščenih človeških stanišč ni bilo več in bližala sta se divjini.

Na samem robu pragozda sta srečala prvega človeka. Temnopolt je bil, poraščen, odet v raš in v rokah je držal leseno kopje. Nekaj časa je kot okamnel bolščal vanju, nato pa bliskovito hušnil v podrast in izginil.

Sklenila sta ostati na planem in počakati, da bodo prišli ljudje k njima, saj s premičnikom nista mogla skozi zaraščeno goščavo. Dolgo sta čakala, čeprav se jima je zdelo, da ju gozdovniki skrivaj ves čas opazujejo.

Ko sta že mislila, da bosta morala ona dva k njim peš v pragozd, se je nekega jutra iz notranjosti gošče oglasilo zamolklo bobnanje in trobež lesenih piščali. Potem se je prikazalo iz grmičevja čudno odposlanstvo treh mož, okinčanih s pisanimi perjanicami in okraski. Previdno so se bližali in Geus je opazil, da enemu visi okrog vratu prastari daljnogled, drugi pa je nosil magnetni znajdnik iz prejšnjega tisočletja.

Ta mož je spregovoril in v spakedrani človeščini povedal, da je Compas, duhovidec roda Sevonov, da pozdravlja prišleca, o katerih prihodu obstaja rodovni omen in da so jima zato njihove koče odprte in jedne posode na voljo. Moža z daljnogledom je predstavil kot sevonskega vojvodo Japisa, tretjega odposlanca pa kot ranocelnika Ivarja. Nato so se previdno rokovali z Geusom in Naro ter si zvedavo ogledali premičnik, pred katerega so položili kristalne odkruške in druge darove.

Duhovidec je poskušal obnoviti rodovno sporočilo, iz katerega sta strežnika klonišča komaj razumela, da Sevoni pričakujejo zdavnaj napovedano pomračitev sonca, pred katero naj bi s severa prišli beli ljudje. In spet ju je povabil v sevonsko naselbino v gozdu.

S pogledom sta se Nara in Geus sporazumela in sprejela vabilo. Vzela sta iz premičnika nekaj najnujnejših stvari, za vsak primer tudi sevalna ubojnika, in se z odposlanci odpravila v pragozd, kjer so prigomazeli iz podrasti godci in vojščaki, si ju zvedavo ogledovali in spremljali vso pot do dan hoda oddaljene rodovne naselbine.

Tam sta doživela pravo slavje z godbo, petjem in plesom, gozdovniki so se ju dotikali, temnopolte ženske z nakodranimi črnimi lasmi so bile očarane z Narinimi zlatimi lasmi, katerih so se hotele dotakniti, otroci so zvedavo strmeli v tujca in duhovidec Compas je s palico nenehoma odganjal najbolj nadležne radovedneže.

Navajena premočrtnosti prekatov in prostorov v klonišču Kopernik ju je očarala lepota sevonskih bivališč, zgrajenih iz izrezbarjenih brun, poslikanih z živimi barvami; vsaka koča je bila posebnost zase in ponudili so jima eno najlepših v naselbini, s pogledom na reko, ki je tekla skozi pragozd.

Še bolj zanimiva je bila zvezdarnica nad svetiščem na posvečenem kraju zunaj naselja. Na visoki stolp, sestavljen iz še posebej umetelno izrezljanih debel, ju je nekega dne popeljal Compas in jima razkazal klinasti koledar, zvezdokaze na obodišču, vrezana znamenja za letne čase in končno odprl skrbno zapahnjeno skrinjo, v kateri sta osupla zagledala delujoči galaksarij; v kristalovinasti krogli so se samogibno gibala osončja s planeti v bližnjem vesolju, pa tudi temno sonce Morea, ki se je približevalo zaznamovanemu pasu kritičnega vpliva na svetlo zemeljsko sonce v osredju. To je nedvomno bil eden izdelkov astronomov zadnjega neklonskega pokolenja, kakršnega je pramati Umra v klonišču uničila.

»Odkod vam ta reč?« je vprašal Geus.

»Zapustil jo je belec, kot sta vidva, mojemu dedu, duhovidcu Ormosu,« je odvrnil Compas. »Stvar kaže, kako se našemu soncu bliža požiralec svetlobe. Ko se srečata, napoči čas teme. In zdaj je že zelo blizu…«

»Ja, zelo,« je pritrdil strežnik. »Ve to tvoje ljudstvo?«

»Ve. In iz jutra v jutro pri zornicah molimo k Bogu, da nam ne ugasne dneva.«

»Molila bova z vami,« je rekla Nara.

Tako sta poslednja človeka iz klonišča Kopernik postala člana rodu Sevonov. Odvrgla sta protikužna oblačila, oblekla raševino, jedla divjačino in gomolje, lovila ribe v reki in se vsako jutro pred prvim svitom s Sevoni odpravila na molišče, prepevaje z njimi prošnje, da spet vzide sonce.

»Upam, da se bo zgodilo prej kot bom rodila najinega otroka,« je rekla Nara Geusu neko jutro, ko se je nad pragozdom zasvetlikal dan. »Ne želim, da žalostno shira v temi in nikoli ne vidi sončevine …«

»Ne misli o tem,« jo je poskušal potolažiti. »Poglej Sevone, vsako jutro posebej pozdravljajo sonce in upajo, da bodo uslišani. Kaj pa, če se je znanost pred tisočimi leti zmotila in so ljudje po nepotrebnem zapustili ta svet? Morda bo neznana sila lambda, o kateri je domneval zadnji neklonski zvezdoslovec Ikus, spremenila pot temnega sonca…«

»Rada bi upala, a ga čutim, kako nevidno prihaja vedno bližje.« Stisnila se je h Geusu. »Ne morem pomagati, strah me je.«

»Zdaj vem, zakaj je pramati uničila galaksarij.« Božal jo je po laseh. »Za človeka je res bolje, da ne ve...«

Prišlo je spomladansko enakonočje, v pragozdu so cvetele orjaške orhideje in pisani kolibriji so se ženili. Bližal se je Narin čas in Sevonke so ji izdelala čudovito leseno zibel, v katero so izrezljale sama sonca in jih pobarvale z živorumeno barvo. Po mnenju ranocelnika Ivarja je bil otrok krepak in je bilo vsak čas pričakovati porod.

Strežnik Geus je bil na trnih, ko je tistega večera ves vznemirjen k njemu prihitel duhovidec Compas in ga povlekel od Narine postelje na samo.

»Tista reč...« je mrzlično šepetal. »Začela je dajati neka znamenja. Mislim, da edino ti lahko razbereš, o čem pripoveduje.«

Geusa je stisnilo v prsih. Zaslutil je, kaj lahko prebere na prikazniku galaksarija. In ko sta se z duhovidcem povzpel na zvezdarnico, je ob soju bakle je res zagledal, da samodejni števec odšteva čas do usodnega stika temnega sonca s tem osončjem.

»Kaj vidiš, beli brat?« je nestrpno vprašal Compas.

»Galaksarij odšteva čas.«

»Čas do česa?«

»Do srečanja s požiralcem svetlobe, kot mu pravite.«

»Kdaj se bo zgodilo?« Duhovidčev glas je bil hripav.

»Ob zori, če so izračuni točni.«

»Torej se ne bo nikoli več zdanilo...«

»Prosim te, nikomur tega ne povej.« Geus je položil prepadenemu Sevonu roko na rame. »Ne želim, da zve Nara, ki je pred porodom.«

»Dajem besedo, beli brat, moja usta bodo ostala zapahnjena kot ta skrinja. Potem, ako nas res zagrne mrak, ti prinesem napitek iz črne preslice: zate, za Naro in za dete, če se bo rodilo. Z zvarkom brez bola zaspiš za vselej in ni ti treba počasi umirati v mrakobi, mrazu, gladu in brezupju.«

»Hvala, črni brat ,« je ganjeno dejal Geus.

Objela sta se in zapustila odštevajoči galaksarij.

Nara je začela roditi pred svitom ob razsvetljavi oljenk, ki so jih prinesle ženske. Pomagala ji je najboljša babica v rodu in nekaj izkušenih stark. Geus jo je ves čas držal za roko, skrivajoč temne misli in govoreč ji spodbudne besede, ko je v bolečinah in potu svojega obraza rojevala njunega otroka.

Deček je prišel na svet po Narinih ostrih krikih in zavekal tedaj, ko se je iz molišča ob reki, kjer so Savoni pričakovali zoro, zaslišal nezaslišan krik množice, bobnanje bobnov in piskanje svireli. Geus še nikoli ni slišal takega trušča pri zornicah; pomislil je na najhujše, odgrnil rogozovinaste zastore in nemo ostrmel.

Na jutranji strani sta se nad vrhovi dreves prelivali dve zarji: ena v svetlo zelenih in modrikastih odtenkih, druga zamolklo zlatasta z rdečkastimi prelivi. Strmel je oče novorojenca, kako se nad Zemljo poraja nov dan z dvojno svetlobo in nekaj časa sploh ni mogel dojeti, kaj se je zgodilo. Potem se je obrnil k Nari, ki je utrujena, a srečna pestovala otroka.

»Nara, dvoje sonc vzhaja...« je presunjeno rekel.

Ženske se odhitele na molišče, odkoder se je še vedno razlegalo nepopisno veselje. Mati, oče in sin so ostali. Zadnja neklonska strežnika sta s solznimi očmi molče opazovala, kako se izza krošenj prikazujeta sončni obli starega in nekoliko bolj bledega novega sonca.

Nakar je deček na ves glas zajokal.

Nakar je mati rekla:

»Geus, poimenovati bo treba novo sonce.«